Gustav Gnamus - Dela na papirju

Gustav
Gnamuš

Jure Mikuž

O ciklih Vrtovi, Safari in
Drobnica oziroma Naslovniki

Slikane podobe so imele od nekdaj različne in večplastne funkcije, od pripo-
vednih do obrednih in poveličevalnih, od angažirano kritičnih do politično
neoporečnih. Prav v vseh obdobjih človeške zgodovine so v imenu hvaljenja
ene ali več njihovih lastnosti ustvarjalci, naročniki, kritiki in občinstvo zapos-
tavljali druge, njim neljube ali nedojemljive značilnosti, po navadi polpreteklih
izraznih načinov. To se dogaja še danes, ko mnogi v imenu postmodernističnih
in konceptualističnih načel zanikujejo vse kvalitete modernizma. Zaradi hiper-
produkcije vizualnega, ki ga omogočajo in širijo poleg tradicionalnih tudi nova
medijska in medmedijska sredstva, smo vstopili v "videosfero", "videokracijo",
"ikonokozmos" (Régis Debray), kjer so podobe prevzele odločujočo vplivno
vlogo na vseh ravneh od informacijske do umetniške. Tu pa se, kot pri vsaki
preobilnosti, izgubljajo glavne lastnosti, ki vizualno naredijo gledljivo in estet-
sko. Seveda to že dolgo niso več v zgodovini ustaljeni akademski kanoni in
drugi preskriptivni modeli, kot sta normativna estetika ali vse ostalo izključu-
joč umetnostni napredek, ampak, kakor vedno, vizualni reprezentaciji ima-
nentna likovna govorica in njeni perceptivni aksiomi.

Ustvarjanje, sprejemljivost in možnosti posredovanja glasbe ter uživanja v njej
določa posluh, ki je lahko relativen oziroma priučen, samo v redkih primerih
pa tudi brezhiben oziroma absoluten. Medtem ko lahko posluh empirično
ocenimo, pa so njemu primerljive razsojevalne kategorije dojemljivosti vizual-
nega ustvarjanja težje preverljive in dokazljive. Vendar je sodobna nevroznanost
odkrila, da obstaja tudi prirojeni občutek za likovnost, in pokazala, kje se naha-
ja zanj odgovoren možganski predel "reprezentacijskih detektorjev" (Margaret
Livingstone, Semir Zeki). Če jih študijsko urimo in izpolnjujemo elemente, kot
so dober gestalt, pravilno kadriranje, odnos svetlobe in sence, barvna razmer-
ja, tekstura, ravnanje z ustreznim materialom, prostorska orientacija, plastičnost
ipd., dosežemo - ne glede na zvrst, vsebino in medijski nosilec - kvalitete, brez
katerih je podoba razglašena, neprepričljiva, brez čara in moči. Seveda tudi take
podobe nastajajo od nekdaj, tako kot ljudje požvižgavajo ali prepevajo popol-
noma brez posluha. Zagata našega časa je, da jih večinoma spočenjajo vizualno
slabo šolani in nepismeni (zanimivo je, da govorimo o nepismenih, o ljudeh
brez posluha, o tistih brez etike, nimamo pa izraza za osebe brez občutka za
vizualno). Ti so vsepovsod in svojo nesposobnost obvladovanja sintakse in
drugih zakonitosti likovne govorice zakrivajo s praznimi besedami, nepovedni-
mi naslovi, komentarji, performansi, interaktivnostjo ipd., ki jih naslavljajo na
enako neizobraženo in neobčutljivo likovno občinstvo.

Gnamuševe serije zadnjih let se zdijo Vrtovi II/10, 2009,
kakor oddaljen, obrobni komentar na akvarel na papirju
zgoraj orisano stanje, saj je s svojim
dosedanjim delom dokazal mojstrsko
obvladovanje vseh zakonitosti likovne-
ga jezika od njegovih začetkov do
visokega modernizma in jih tudi posre-
doval svojim študentom. V njegovih
podobah ni najmanjšega detajla, ki bi
zmotil naše dojemanje, ki bi nas
preusmeril v banalnost zunaj likovne-
ga. Vse se dogaja znotraj podobe, v
njenih ikonskih in anikonskih elemen-
tih, v njihovi pripovedni, simbolni,
metafizični in v določenem smislu
celo transcendenčni sporočilnosti.

Cikel Vrtov je meditativno poglobljen
v nežno prehajajoče barvne ali črno-
bele odtenke prepoznavnih rastlin-
skih, največkrat bambusovih in včasih
živalskih, navadno mačjih oblik.
Spominja na zenovski spoj hipno utr-
njene misli in čutno nasičene slikarske
poteze. Energija likovnih zakonitosti
in neomejenost duhovnega pretoka
dopolnjujeta drug drugega v dvopol-
nosti, ki je eno, kar slikarju omogoča
dolgoletna izkušnja dematerializiranja
konkretnih barv v njihov privid.
Sličen je tudi tok puščavskih prizorov
v ciklu Safari, kjer se oblike kamel in
njihovih senc spajajo s slikovito,
grafično razgibano strukturo nosilca
lista. Vprašanje, kdaj se iz naključnih
ali samo na videz spontanih risanih
čačk in iz neurejenih in neorga-

5Gustav Gnamuš

Vrtovi II/2, 2009,
akvarel na papirju

niziranih barvnih vpojev ter amorfnih madežev v gledalčevi domišljiji in doje- Safari 4, 2014,
manju izoblikujejo forme, v katerih nekaj občuti, prepozna predmete, postave akvarel na papirju
ali celovite prizore, je staro toliko kot likovna umetnost oziroma njena teorija. (detajl)
Grški skeptični filozof Piron je v 4. stoletju pred našim štetjem trdil, da lahko,
če spoznamo stvari v njihovi naravi sami, ob vsako izjavo z enako uprav-
ičenostjo postavimo tudi njeno protislovje: npr. nič bolj mokro kot suho, nič bolj
belo kot črno oziroma v našem primeru nič bolj bambus kot naključni zaris, nič
bolj kamela kot madež, nič bolj čačka kot kamelja senca. Stanje, ki ga je poime-
noval ataraksija, doseže človek, ko uspe izključiti čutne vtise in razum ter doseže
lucidnost popolne, osvobajajoče mirnosti. Ni presenetljivo, da je bil Piron,
predno je postal filozof, slikar, in da je Sekst Empirik, ko je pozneje zapisoval
njegove misli, uporabil naslednjo prispodobo, s katero je ponazoril izhodišče,
da se bo takrat, ko človek išče pomiritev, ta tudi zgodila, vendar ne na način,
na kakršnega jo je pričakoval. Ko je Apel slikal konja, je hotel posebej prepričlji-
vo upodobiti peno na gobcu, saj je po grški mitologiji Pozejdon ustvaril konje iz
morske pene. Nikakor mu ni uspevalo in v besu je v podobo vrgel gobo, s
katero je brisal barve s čopičev. Dosegel je popolno podobo, saj odtis ni bil nič
bolj packa kot konjska pena oziroma nič bolj konjska pena kot packa.

Piron je spoznal meditativni mir samote, ko je spremljal Aleksandra Velikega na
pohodih proti Daljnemu Vzhodu in tam srečal indijske jogije ter perzijske mage.
Prav Aleksander pa je tako cenil Apelovo veščino, da je razglasil za bogoskrun-
stvo, če bi ga hotel portretirati kdo drug kot Apel, kateremu je podaril tudi svojo
najljubšo priležnico. Ker se v zadnjih delih tudi Gnamuš preizkuša v
mimetičnem upodabljanju živali, si poglejmo še druga mnenja antičnih piscev o
nastanku Apelove podobe bojnega konja in njene možne razlage. Žival na sliki
se je vzpela in obrnila, ušesa so pokončna, pogled je strašen, v očeh se zrcali
divjost spopada, noge se vzpnejo kvišku, le ena se je za hip odpočila na tleh.
Jezdec brzda z vajetmi in ostrogami njeno bojno vnemo. Utrujenost je naslikal
z medlim odbleskom v konjevem pogledu, s krovno potezo v očesni punčici.
Skratka, podoba je popolna, toda barva pene na gobcu manjka, saj tu ne sme
biti nobenega bleščanja, ki ga je znal drugje tako mojstrsko upodobiti z nanašan-
jem prosojnih lakov. Toda ko je naslikal penasto slino, je bila to naslikana penas-
ta slina, ne pa resnična slina, ki prihaja iz gobca izčrpane živali, zatorej je bila
lažna slina. Tu mora biti tista pena, ki jo povzroča mešanica sline in sape izdih-
njenih telesnih sokov skozi razpenjen gobec in se, ko ga sunkovito krotijo uzde,
ki ranijo žival, meša s curki krvi. Grki so slikarstvo imenovali upodabljanje živ-
ljenja in prav to je Apelu umanjkalo, zato je hotel sliko uničiti, tako da je vrgel
vanjo z barvami prepojeno gobo. Ker je ta zadela gobec, je spoznal, da je
dosegel ustrezno živ barvni videz okrvavljene pene z učinkom srečnega pripetl-
jaja, ki je popravil nemožnost delovanja veščine, umetnosti. Kot pravi Georges
Didi-Huberman, naključni odtis, ki ga je prispevala boginja Fortuna (grška
Tyche), ne posnema pene iz konjskega gobca, ampak jo ustvari: pena pigmen-
tov, posrkana v gobi, je odtisnjena na sliki. Umetnost je hotela naključje in
naključje je hotelo umetnost, ki je ostala brez posnemovalnih potez, brez ikon-
skih znakov, da je lahko dosegla svoj pravi cilj, da je z neizoblikovanim
madežem, prepuščenim naključju, dosegla življenje. Ko je Aleksander prijahal
pogledat sliko, je skritiziral podobo živali, njegov konj pa je živahno zahrzal in
se napotil proti njej.

7Gustav Gnamuš

Safari 9, 2014, Anekdote nas vpeljujejo v zadnji Gnamušev cikel, imenovan Drobnica oziro-
akvarel na papirju ma Naslovniki. V njem avtor nadaljuje z obravnavo slikovnega polja s tehniko
kolaža, dekolaža in drugimi montažnimi postopki, ki jih uporablja v vsem svo-
jem delu. Izbira likovno zanimive površine varovalnega papirja ovojnic in jih
oblikuje ter kombinira v nove celote. Poseben pomen imajo okenca, namen-
jena naslovniku, saj v njih avtor slika miniaturne glave drobnice. Upodobljene
so tako prepričljivo, da takoj sprožijo edini možni proces dojemanja, ki nam
je prirojen. V njih prepoznavamo človeške obraze, poteze, značajske značil-
nosti, grimase, razpoloženjska stanja. Od animizma in totemizma do današn-
jih smeškov projiciramo videnje oblik in značilnosti človeškega obraza v
podobno izoblikovane skale, v drevesno duplino, v luno, v narisan krog s
pikama na mestu oči. Še bolj intenzivno pa prepoznavamo človeške poteze v
obrazih živali. Prepričani smo, da se čustvovanje zrcali na njih enako kakor
pri človeku: mačka se zdi zdaj prilizljiva, drugič brezbrižna, pasje oči izražajo
zvestobo in privrženost gospodarju, levov pogled je hraber, lisica je zvita.

Značilnosti, ki so jih ljudje pripisali živalim že davno, so se jih oprijele in z
njimi nastopajo v basnih, pripovedkah, pa tudi v vsakdanjem življenju. Že v
antiki se je ljudem zdel videz sove pameten, zato je postala ptica boginje mod-
rosti Atene. V raznih evropskih jezikih so se v srednjem veku razširili epi o
živalih s človeškimi lastnostmi, med katerimi je bila lisica zvitorepka najbolj
hinavska in pokvarjena. Zato je za protestante postala sinonim za zlo in v pam-
fletih poosebljenje katoliškega klera in njegovih poglavarjev tja do samega
papeža. Mačji obraz je bil videti ljudem preveč prikupen in zapeljiv, zato je
postal sinonim za žensko pohoto, ki je spočela izvirni greh. To je bilo za žival
in pogosto tudi za njene lastnike, predvsem pa lastnice usodno: papež
Inocenc VIII. je v 15. stoletju uradno ukazal iztrebljanje mačk kot čarovniških
oziroma hudičevih pomočnikov in odredil, da lahko vsakogar, pri komer jih
najdejo, z njimi vred zažgejo. Najkrutejši množični poboji te živali so se nadal-

jevali še stoletja potem. Nič manj hudičeve niso bile opice; če namreč ne bi Drobnica /Naslovniki 3,
bile, ne bi znale tako prepričljivo oponašati človeka. 2014, mešana tehnika,
papir
Po renesansi in pozneje v razsvetljenstvu so se razvijali novi znanstveni
pristopi, med njimi tudi veda o fiziognomiji. Nekateri njeni pristaši so bili
prepričani, da imajo ljudje, katerih obraz spominja na neko žival, tudi njene
lastnosti. Tako so razkrili in primerjali človeške obraze z levjimi, opičjimi,
ptičjimi, volovskimi, ovčjimi in drugimi ter ljudem pripisovali značaj teh živali.
Med drobnico veljajo koze za hudičeva bitja zaradi nenavadne oblike svojih
oči, ki niso podobne človeškim, ovce pa so vodljive in pohlevne. Kristus je
jagnje božje in v njem so združeni vsi kristjani kot eno telo. Prav Kristus pa je
pozval: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!" Ko človek
prejme uradno, s pretiski zaščiteno ovojnico, praviloma ne pričakuje nič
dobrega. In če je v njej položnica, račun, kazen ali poziv, izraz na njegovem
obrazu odslikava njegovo miselno in čustveno reakcijo ter odnos do tistega,
ki je nanj pošto naslovil …

9Gustav Gnamuš

Vrtovi II/10, 2009,
akvarel na papirju

Vrtovi II/11, 2009,
akvarel na papirju

Vrtovi II/3, 2009,
akvarel na papirju

Vrtovi II/4, 2009,
akvarel na papirju

Vrtovi II/5, 2009,
akvarel na papirju

Vrtovi II/6, 2009,
akvarel na papirju

Vrtovi II/7, 2009,
akvarel na papirju

Vrtovi II/8, 2009,
akvarel na papirju

na desni:
Vrtovi II/9, 2009,
akvarel na papirju

17Gustav Gnamuš

Safari 5, 2014,
risba s svinčnikom, papir

Safari 6, 2014,
risba s svinčnikom, papir

zgoraj:
Safari 4, 2014,
akvarel na papirju

Safari 1, 2014,
akvarel na papirju

Safari 2, 2014,
akvarel na papirju

21Gustav Gnamuš



zgoraj:
Safari 7, 2014,
akvarel na papirju

na desni:
Safari 9, 2014,
akvarel na papirusu

na levi strani:
Safari 3, 2014,
akvarel na papirju

23Gustav Gnamuš

Drobnica /Naslovniki 2, 2014,
mešana tehnika, papir

Drobnica /Naslovniki 2, 2014,
mešana tehnika, papir (detajl)

25Gustav Gnamuš

Drobnica /Naslovniki 1, 2014,
mešana tehnika, papir

Drobnica /Naslovniki 4, 2014,
mešana tehnika, papir

Drobnica /Naslovniki 6, 2014, mešana tehnika, papir

Drobnica /Naslovniki 7, 2014, mešana tehnika, papir (detajl)

29Gustav Gnamuš

Drobnica /Naslovniki 8, 2014,
mešana tehnika, papir

na desni strani:
Drobnica /Naslovniki 10, 2014,

mešana tehnika, papir

31Gustav Gnamuš



Drobnica /Naslovniki 12, 2014,
mešana tehnika, papir, (detajl)
na levi strani:
Drobnica /Naslovniki 12, 2014,
mešana tehnika, papir

33Gustav Gnamuš



Breda Ilich Klančnik

Biografija

Gustav Gnamuš se je rodil 18. novembra 1941 v Mežici na Koroškem. Po na levi strani:
končanem učiteljišču v Mariboru (1956-1961) je študij nadaljeval na Safari 8, 2014,
Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1961-1966) pri profesorjih akvarel na papirju
Maksimu Sedeju, Francetu Miheliču in Gabrijelu Stupici. Diplomiral je leta
1966 pri profesorju Maksimu Sedeju. Med letoma 1967 in 1971 je bil likovni
pedagog na osnovni šoli na Prevaljah, nato je šest let ustvarjal v svobodnem
poklicu (1972-1978), hkrati pa honorarno poučeval likovno vzgojo na
osnovni šoli Tone Tomšič v Ljubljani. Leta 1979 je bil izvoljen za docenta na
Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je bil od leta 1990 do upoko-
jitve leta 2011 redni profesor za risanje in slikanje.

Sodeloval je v številnih slikarskih kolonijah, kot pedagog tudi v poletnih
študentskih slikarskih kolonijah. Posveča se slikarstvu, ki odraža njegovo
intenzivno ukvarjanje z likovno teoretičnimi problemi, predvsem barvo.

Gnamuš se je prvič samostojno predstavil v svojem ožjem domačem okolju leta
1969 v Likovnem salonu na Ravnah na Koroškem. Sledile so samostojne raz-
stave leta 1970 v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru (skupaj z Bogdanom
Čobalom), 1974 v Galeriji Mestne hiše v Kranju in Koncertnem ateljeju DSS
v Ljubljani, 1977 v Mali galeriji v Ljubljani in v Salonu Muzeja savremene
umetnosti v Beogradu (skupaj z Metko Krašovec), 1979 v Galeriji Meduza v
Kopru in Galeriji Osnovne šole Solkan v Solkanu, 1980/81 na Biotehniški
fakulteti v Ljubljani, 1983 v Pilonovi galeriji v Ajdovščini, 1985 v Galeriji v
Kosovi graščini na Jesenicah, 1991 v Mali galeriji v Ljubljani in Galeriji Loža v
Kopru, 1992 v Moderni galeriji in Galeriji Equrna v Ljubljani, 1994 v Galeriji
Miklova hiša v Ribnici na Dolenjskem ter v Galeriji A+A v Madridu, 1995 v
Galeriji Arterija v Zagrebu in v Galeriji Sysen /Iskra-sistemi v Ljubljani (skupaj
s Francetom Rotarjem) ter Špitalski kapeli in Likovnem salonu v Celju, 1996
v Clubu Central v Ljubljani, 1996/97 v Falke & Kuhn Galerie v Libučah
/Loibach (skupaj z Gustavom Janušem), 1997 v Galeriji Žula 2 v Mariboru,
2000 v Moderni galeriji v Ljubljani (pregledna razstava slik iz obdobja
1970-2000), 2001 v Galeriji Forum v Zagrebu in Galeriji Artes v Novi Gorici,
2003 v Galeriji Štiblc v Mežici, 2004 v Galeriji Loža v Kopru, 2007 v Galeriji
Instituta "Jožef Stefan" v Ljubljani, 2008 v Galeriji Equrna v Ljubljani (skupaj
z Rudijem Benetikom), 2009 v Galeriji Murska Sobota v Murski Soboti.

35Gustav Gnamuš

Na skupinskih razstavah je začel Gnamuš sodelovati v sedemdesetih letih kot
član Društva slovenskih likovnih umetnikov (od 1970). Njegovo delo so
različni likovni kritiki uvrščali v vse pomembnejše selekcije in preglede sodob-
ne slovenske likovne umetnosti. Med drugim je bil predstavljen na razstavi
Identität: Differenz. Tribüne Trigon 1940-1990. Eine Topografie der
Moderne, ki sta jo v okviru Štajerske jeseni v Gradcu pripravila Peter Weibel
in Christa Steinle. Po izboru Tomaža Brejca je leta 1994 sodeloval na prvem
trienalu slovenske umetnosti U3 v ljubljanski Moderni galeriji, na mednarod-
nem prizorišču pa leta 1995 v selekciji Jureta Mikuža na predstavitvi osmih
slovenskih umetnikov v Madridu. Eno zadnjih slikarjevih uvrstitev v pregled
sodobne slovenske umetnosti je pomenila razstava Skoraj pomlad. 100 let
slovenske umetnosti, ki jo je Umetnostna galerija Maribor pripravila v okviru
Evropske prestolnice kulture leta 2012, na tujem pa sodelovanje na razstavi
La magia dell’arte. I protagonisti dell’arte Slovena contemporanea 1968-
2013, ki jo je kuriral Aleksander Bassin v Vili Manin v Passarianu.

Gnamuševa dela so našla svoje mesto v številnih javnih in zasebnih zbirkah
doma in na tujem. Njegove slike hranijo: Moderna galerija, Ljubljana;
Umetnostna galerija Maribor; Obalne galerije Piran; Koroška galerija likovnih
umetnosti, Slovenj Gradec; Likovna zbirka RIKO, Ribnica na Dolenjskem;
Mestna galerija, Ljubljana; Galerija Murska Sobota; Muzej savremene umet-
nosti, Beograd; Gradski muzej, Sombor; Galerija Republike Srpske, Banja
Luka; Neue Galerie, Gradec/Graz. Njegova dela so bila odkupljena za
Likovno zbirko Factor banke, Likovno zbirko NLB in KD Group v Ljubljani
ter za Likovno zbirko Kovinotehne v Celju. Najbogatejšo zbirko slikarjevih del
ima Galerija Žula v Mariboru.

Za svoj slikarski opus je Gnamuš prejel številne nagrade in priznanja doma in
na tujem. Med najpomembnejšimi izdvojimo najvišje stanovsko priznanje -
Jakopičevo nagrado, ki mu je bila podeljena leta 1996 za razstavo v Špitalski
kapeli v Celju. Leta 1992 je prejel Nagrado Prešernovega sklada za slikarsko
razstavo v Mali galeriji, leta 2001 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
V utemeljitvi Prešernove nagrade je dr. Jure Mikuž, najpronicljivejši spremlje-
valec tega žlahtnega opusa, med drugim zapisal: "Gnamuševi prostori se
odstirajo na nenavaden način, tako da se zasukajo sami vase in v pogledu pre-
hajajo iz enega stanja v drugo. Kljub natančnim likovnim odločitvam za
konkretne oblike, njihove smeri in obrate, barvne ploskve ustvarjajo vtis
gibanja, s katerim se nekatere osamosvajajo, druge izgubljajo in spet pojavlja-
jo. Dojemanje zahteva svoj čas ogledovanja, v katerem se končno začnejo
izgubljati tudi opore ne le likovnega, temveč tudi konkretnega prostora.
Gledalec se ne znajde več, kje je zgoraj in kje spodaj, slikovni in zunajslikovni
prostor pa se prepletata tako, da se spremenita v enovit duhovni prostor medi-
tacije. Tako nastali brezprostorski prostor, utopos, ne posnema izkušnje
resničnega prostora, ampak gledalcu nakazuje novo izkušnjo razgrajevanja in
razblinjanja fizičnega prostora in s tem soustvarjanja duhovnega. Pred sliko se
počuti, kakor da bi bil v prostoru, kakršnega še ni poznal in skozi katerega,
kakor Alica skozi ogledalo, vstopa v spet in spet drugačne prostore in s tem
doživlja percepcijsko izkušnjo, ki jo je Gnamuš nekoč ustrezno primerjal z
astronavtovo v kabini vesoljske ladje, izgubljene v brezsmernosti univerzuma."

Gustav Gnamuš
na svojem vrtu, 2014
(foto: Marko Tušek)

Gustav Gnamuš živi in ustvarja na obrobju Ljubljane, na Sneberškem
nabrežju. Svoj razširjeni bivanjski in delovni prostor je v letih od 1998 do
1990 preoblikoval v svojevrstno umetnino - suhi vrt po japonskih vzorih. Ta
nevsakdanji atelje mu nudi "prostor meditacije in inspiracije".

Viri:

Dokumentacija-arhiv Moderne galerije Ljubljana.
Gustav Gnamuš v Špitalski kapeli v Celju. Likovni salon, Celje 1995 (razstavni katalog, besedili
Nevenka Šivavec, Nadja Zgonik).
Jure Mikuž: Gustav Gnamuš. Založba Arkadija (Zbirka Arkade), Ljubljana 2000 (monografija,
dokumentacija Bojana Rogina).
Izbrana dela slovenskih avtorjev iz zbirk Moderne galerije 1950-2000. Moderna galerija,
Ljubljana 2000 (razstavni katalog stalne postavitve; dokumentacija Eva Gspan, Jana Intihar
Ferjan, Bojana Rogina).

Seznam razstavljenih del:

Cikel Vrtovi I (12 del, I-XII), 2008-2009
akvareli na papirju

Cikel Vrtovi II (10 del, I-X), 2009
akvareli na papirju

Cikel Safari (20 del, I-XX), 2013-2014
akvareli na papirju

Cikel Drobnica / Naslovniki (30 del, I-XXX), 2014
mešana tehnika

37Gustav Gnamuš

Gustav Gnamuš: Dela na papirju

Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj
3. december 2014 do 27. januar 2015
Organizacija razstave: Marko Arnež
Kustosinja razstave: Breda Ilich Klančnik
Postavitev razstave: Gustav Gnamuš, dr. Jure Mikuž
Katalog izdal in založil: Zavod za turizem Kranj, zanj: Mitja Herak, v. d. direktorja
Besedilo: dr. Jure Mikuž
Biografija: Breda Ilich Klančnik
Jezikovni pregled: dr. Jožica Narat
Korekture: mag. Barbara Kalan
Fotografije: Marko Tušek
Oblikovanje: Marko Tušek
Tisk: Tiskarna GTO Košir
Naklada: 300 izvodov
Kranj, december 2014

Galerija Prešernovih nagrajencev
za likovno umetnost Kranj
www.gpn.kranj.si

na desni strani: Drobnica /Naslovniki 14, 2014, mešana tehnika, papir
na naslovnici: Vrtovi II/1, 2009, akvarel na papirju
na zadnji platnici: Vrtovi II/11, 2009, akvarel na papirju