Nikolaj Beer

Nikolaj Beer

Nikolaj Beer



Izdal in založil. Gorenjski muzej iz Kranja (zanj Barbara Ravnik Toman)
v sodelovanju z Galerijo Murska Sobota iz Murske Sobote (zanjo Franc Obal),
Mestno galerijo v Ljubljani (zanjo Aleksander Bassin)
in Galerijo Hest v Mariboru.

Urednik kataloga: Damir Globočnik
Besedila: Aleksander Bassin, Damir Globočnik, Robert Inhof
Lektoriranje: Stanko Šimenc
Dokumentacija: dokumentacija Moderne galerije v Ljubljani, Nikolaj Beer
Fotografija: Drago Holynski, Tihomir Pinter
Oblikovanje: Marko Tušek
Grafična priprava reprodukcij: Trajanus
Organizacija razstave: Marko Arnež, Nikolaj Beer, Damir Globočnik
Tisk: Tiskarna Košir
Naklada: 1000 izvodov

Kranj, marec 2005



Predgovor

G orenjski muzej iz Kranja je osrednja gorenjska muzejska in galerijska
ustanova. V svojem poslanstvu imamo zapisano, da so modeli dediščine, ki jih
zbiramo, hranimo, raziskujemo in predstavljamo, namenjeni sodobnim potre-
bam: bodo naj v oporo pri oblikovanju in vzdrževanju regionalne in lokalnih
identitet ter v navdih in pomoč za iskanje rešitev sodobnih kulturnih prob-
lemov ljudi ne le na Gorenjskem, ampak tudi širše. Svoje delo gradimo na trdnem temelju
nosilnih zbirk: arheološke, etnološke, zbirke ljudske umetnosti, kulturne, starejše in novej-
še zgodovine ter pričevanj sodobnosti, prešerniane ter kabineta slovenske fotografije in
likovne ustvarjalnosti Gorenjske. Usmerjeni smo v nenehno komuniciranje z okoljem, tako
da kulturno dediščino predstavljamo z muzejskimi delavnicami, predavanji, študijskimi
krožki, publikacijami in seveda z razstavami.

Med dejavnostmi, ki so posebno živo vraščene v kulturno podobo Kranja je naš galerijski
program. V obeh galerijah, ki ju upravljamo, v Galeriji Mestne hiše in Galeriji Prešernove
hiše, se vsako leto naniza vrsta odmevnih likovnih razstav, pri katerih sodelujejo tako priz-
nani Gorenjski ustvarjalci kot umetniki iz Slovenije in tujine.

Poseben praznik za ljubitelje umetnosti je postal Bienale mesta Kranja, ki ga zgledno in z
veliko predanosti pripravlja Likovno društvo Kranj. Priznani slovenski slikarki in glavni
organizatorki mag. Klementini Golija vsakič uspe izbrati in zbrati umetnike, ki s svojimi deli
vsako drugo pomlad oblikujejo in zaznamujejo kulturni utrip mesta. Zato se mi je zdel
dragocen predlog prof. Marka Arneža, da bi med dvema bienaloma pripravili v istem,
aprilskem terminu pregledno razstavo aktualnega dobitnika grand prixa. S tem bi našim
obiskovalcem lahko temeljito predstavili umetnika, obenem pa skušali na novo splesti, žal,
nekoliko stanjšane vezi z drugimi galerijami. Veseli me, da smo po dolgih letih ponovno
navezali stike z Likovno galerijo iz Murske Sobote in obudili nekoč tako prijateljski odnos,
ki sta ga gojila mag. Franc Obal in naš dr. Cene Avguštin. Z nami sta tudi Galerija Hest in
Mestna galerija Ljubljana, tako da se je naša sprva skromna želja uspela razviti v pravi
slovenski projekt.

Barbara Ravnik Toman

P ričujoča razstava slik akademskega slikarja Nikolaja Beera pomeni kon-
struktivno nadaljevanje večletnega plodnega sodelovanja med Gorenjskim
muzejem iz Kranja in Galerijo Murska Sobota. Nikolaj Beer je bil leta 2004
dobitnik velike nagrade Bienala mesta Kranja, Prekmurci pa ga štejemo med
najboljše slikarje rodne pokrajine, ki mu je temeljni vir njegovega umet-
niškega ustvarjanja. Oba razloga sta povod veličastnemu dogodku, ki ga ob umetnikovi
60-letnici življenja izpolnjujemo s samostojno razstavo in obsežnim katalogom.

Dolgoletno sodelovanje omenjenih galerij v obdobju od srede 70. let do srede 90. let 20.
stoletja je obrodilo številne izmenjalne razstave sodobnih likovnih umetnikov z Gorenjske
in Pomurja različnih generacij in slogovnih usmeritev. Dr. Cene Avguštin, mag. Damir
Globočnik in mag. Franc Obal so najpomembnejša imena nosilcev takratne žive in aktualne
likovne scene, iz katere so izšli nekateri vrhunski likovni umetniki, katerih dela so danes
najpomembnejši dosežki sodobne slovenske likovne umetnosti.

Mednje spada tudi slikar Nikolaj Beer. Velja za najbolj samosvojega slikarja krajine, ki jo
mistificira v skrajno mero njegove notranje občutenosti eksaltacije vidnega sveta. Tudi
znotraj Beerovega figuralnega slikarstva odkrivamo analitično dognane, prefinjeno
občutene podobe mitoloških in svetopisemskih bitij ter navadnih smrtnikov.

Veselimo se našega ponovnega srečanja ob razstavi Nikolaja Beera, ki ga Galerija Murska
Sobota in z njo ljudje skrajnega severovzhodnega predela Slovenije v Pomurju s ponosom
štejemo za našega prekmurskega slikarja.

Franc Obal





Aleksander Bassin

Ustvarjalni zdrs
Ob slikarstvu Nikolaja Beera

Pot proti Moravcem, 2001, svinčnik na papirju, S likarska leta Nikolja Beera - tako se nam zdi - so spolzela mimo z izredno
20,5x14,5 cm naglico; zato se logično sprašujemo - mimo česa oziroma kako pomembno sled
so zapustila v slovenskem (post)modernizmu, ki mu Beer vsekakor pripada?

Ob interpretaciji njegovega dela treh nepretrganih desetletij se moramo znova vračati (gre
za avtorjevo selitev spomina, kot ugotavlja tudi za marsikaterega drugega sodobnega prek-
murskega umetnika njihov kritiški spremljevalec in poznavalec Janez Balažic) v njegov tipi-
čni prostor nastanka (genius loci v smiselnem prevodu in poimenovanju J. Balažica): v rodno
Prekmurje, v Beerovih slikah tako rekoč personalizirano s predstavo izginjajoče, skoraj že
fiktivne vasi Kükeč, v tako rekoč brezmejni prostor mastne, deževnoblatne, sicer pa
rodovitne zemlje, katere plasti so v slikarjevi nadaljnji interpretaciji (Njive) dobesedno
prepete z gostimi, žarečimi poletnimi barvami, ki valovijo v informelni abstraktnosti, zado-
bijo pa tudi določeno razvidnost, zamejenost svojega (neomejenega) horizonta.Tako na
primer Beerova vertikalna ali horizontalna Debla v bolj umirjenih, razpotegnjenih potezah
izpolnijo avtorjev (ne)prostor prapodob v izraziti poploščeni projekciji. Iz Beerove značilne,
hermetično zastrte barvitosti vzniknejo tudi ekspresivni, antropomorfni rudimenti, slikar-
jeve Glave; njegovi bizarni Jedci delujejo kot vizionarne podobe tistih, ki použijejo (uničijo)
vse stvari do njihove dokončnosti. Je torej ta Beerova, na poseben način predstavljena
slikarska tvar, duhovna snovnost vendarle prepoznavna, odprta v interpretacijo ne samo
tega ekspresivnega pejsaža, temveč tudi dlje in globlje?

Avtorjeva selitev spomina nas Beerova napadalna satira (po Levu Menašeju), njegova ironija kot tista apotropejska gesta,
vedno znova vrača v njegovo ki odvrača malodušje (po Robertu Inhofu), razkrivata slikarjevo sugestivno moč, osebnost,
rodno Prekmurje, v Beerovih ki je omogočila v celotni njegovi ustvarjalnosti svojevrsten zdrs: zdrs mimo daljnih
slikah tako rekoč personalizirano s vzornikov (van Gogha, Soutina, v novejšem času Auerbacha, Kieferja) glede na oblikovno
verifikacijo (gestualno podajanje) v lastno videnje, ki se po tako rekoč nagonski, primarni
predstavo izginjajoče, ekspresiji bistveno razlikuje od njegovih generacijskih vrstnikov in seveda tudi časa
skoraj že fiktivne vasi Kükeč. (sedemdesetih let), iz katerega so izšli.

Bistvo Beerovih pomenskih
metafor zanesljivo vrača in veže
slikarja na zanj značilni prostor
nastanka.

Poplava, 1996, olje na platnu, 60x50 cm

Bistvo Beerovih pomenskih metafor zanesljivo vrača in veže slikarja na zanj značilni pros-
tor nastanka. Se pravi, da gre za zdrs, ki je utemeljen s prepričljivo umetnikovo primarno,
življenjsko izraznostjo: predvsem s tisto, ki vztraja na lastnosti, na sledi, ki jo je zapustil v
prekmurskem slikarstvu na svoji tragični poti že Ludvik Vrečič. Sledi, ki je za Nikolaja
Beera tako osebnostno resnična kot tudi univerzalna, splošna.
Stilno bi lahko Beerovo slikarstvo poimenovali za neoekspresionistično s kancem posebne-
ga intimizma, ki izhaja iz prepričljivo odslikane resničnosti v odsevu grotesknosti, v kateri
pa prevladujeta kot aktivna avtentična elementa samo slikarski sarkazem in ironija, brez
smeha in veselja. Beerov slikarski hedonizem se torej umiri in zaživi v izbranih motivih,
potem ko se navidezna zasebnost vendarle umakne v korist splošne in dopustne
pomenljivosti.

Velikan, 2002, olje na platnu, 37x50 cm

Stara .... (detajl na strani 6-7), 2002, olje na platnu, 195,5x140 cm

Krajina s klopotcem, 2001, svinčnik na papirju, 21x15 cm
Deževen dan - Žaga v Lücovi, 2001, svinčnik na papirju, 20,5x15 cm

Glodalec, 2000, svinčnik na papirju, 20,5x14,5 cm

Glava, 2003, oglje na papirju, 13x17 cm

Robert Inhof

Beerov Kükeč

Nikolaj Beer je eden od redkih slikarjev, ki tudi lastne ustvarjalne krize in
poraze sprejemajo brez samopomilovanja in obtoževanj vsega in vsakogar
okrog sebe. Po nekajletnem obdobju likovnega zatišja je Beeru zopet uspelo
najti tisto prvinsko moč, ki je odlikovala njegova dela do sredine devetde-
setih let. Značilnost, ki pa ostaja navzoča v njegovem slikarstvu, je njegova
ironija. Beer interpertira tudi najbolj mračna in boleča poglavja iz človeškega življenja
ironično. To seveda ne pomeni, da je slikar neresen, ali da poskuša biti humorističen. Seveda
je humor ali satira ena od bistvenih značilnosti Beerovega opusa. Toda satira ni navzoča z
namenom, ki bi vnaprej računal na predvidene odzive. Satira je - prav tako kakor napisi na
njegovih slikah - ena od temeljnih duhovnih predpostavk, brez katerih njegove slike ne bi
imele takšne prvinske neposrednosti, kot jo imajo.

Čistilca - zanamci, 1999, svinčnik na papirju, 21x30 cm Nikolaj Beer je hkrati tudi izjemno sugestiven slikar. Na skupinskih razstavah del, nastalih
na različnih likovnih kolonijah, smo se lahko prepričali, da je prenekateri slikar poskušal
slikati in tudi pisati po slikah kot Nikolaj Beer. Vendar pa gre pri Beeru za slikarja, ki slika
svoja najboljša dela izključno iz svoje izkušnje, medtem ko prenekateri slikar povzame, bolj
ali manj uspešno, Beerove rezultate, ne da bi jih dobro razumel in ne da bi mu bil Beerov
likovni izraz vsaj soroden.

Satira je - prav tako kakor napisi na Za Nikolaja Beera je bilo prelomno leto 1992. Takrat je imel v Galeriji Murska Sobota
njegovih slikah - ena od temeljnih veliko pregledno razstavo. Leta 1993 je pri založbi EWO izšla tudi monografija, ki jo je
napisal Lev Menaše. Vse do konca devetdesetih let je bil za Beera značilen izjemen komer-
duhovnih predpostavk, brez katerih cialni uspeh, ki je bil morda celo prevelik, saj je povpraševanje presegalo ponudbo. To je po
njegove slike ne bi imele takšne svoje zelo čudno, kajti Beer ni bil nikoli "všečen slikar". Res pa je, da tudi povsem moteč in
neprijetna čustva zbujajoč ni nikoli bil. Ko govorimo o komercialnem uspehu, se ne moremo
prvinske neposrednosti, kot jo imajo. znebiti dejstva, da govorimo o tabuju in da se za pravega umetnika nekako ne spodobi, da
živi od svojega dela, pač pa mora stradati v zavračanju ali nerazumevanju povprečnega
občinstva, ki mu je edini umetnik le tisti, ki deli van Goghovo življenjsko usodo. Vendar pa
resnična nevarnost tiči v dejstvu, da komercialna uspešnost hkrati ne pomeni tudi umet-
niške pomembnosti.

V čem torej iskati vzroke za Beerov uspeh? Po mojem deloma v dejstvu, da gre za umetnika,
ki je vse svoje delo črpal iz kraja, ki ga najbolj pozna, javnost pa najmanj - iz okolice
Križevcev na Goričkem. Deloma pa v dejstvu, da Beer pojmuje svoj poklic slikarja dobesed-

no kot poklic (beruf) in bi slikal tako kot slika, četudi ga ne bi priznal nihče in bi moral za Njegove slike njiv niso slike
preživetje opravljati kakšno drugo delo. Deloma pa tiči razlog za njegov uspeh v njegovi mestnih ali nedeljskih slikarjev,
iskrenosti in izžarevajoči prvinski moči njegovih slik. Beer neke nove revolucije sicer ne ki jim je njiva zgolj privlačen
naredi in mu tudi ni potrebna. Formalne iztočnice so mu še vedno Vincent van Gogh, Chaim motiv. Beer pozna to, kar slika.
Soutine, Frank Auerbach in Leon Kossoff. Te iztočnice mu pripomorejo, da slika po svoje, Njiva, ki jo slika, je "njegova"
četudi nas nekatere slike spominjajo na katerega od naštetih avtorjev. Beer si ustvari njiva, saj je pri delu na njivi
likovni izraz, ki mu je soroden. Če bi slikal drugače, bi se pretvarjal. preživel dobršen del
svoje mladosti.
Pa tudi to, kar slika, je segment lastne izkušnje. Njegove slike njiv niso slike mestnih ali
nedeljskih slikarjev, ki jim je njiva zgolj privlačen motiv. Beer pozna to, kar slika. Njiva, ki
jo slika, je "njegova" njiva, saj je pri delu na njivi preživel dobršen del svoje mladosti. Stara
in razpadajoča hiša je "njegova" hiša in strahovi kot Saturni, ki použivajo vse okrog sebe, so
njegovi strahovi, strast do življenja je njegova strast. Ironija, ki jo izražajo njegove slike,
je njegova ironija. Beerova ironija je tisto apotropejsko gesto, ki odvrača malodušje. Pri tem
se slikar ne postavi v pozicijo vsevednega in dogmatičnega komentatorja, pač pa zelo
pošteno postavi pred ironično ost tudi sebe in svoje delo.

Po komercialno velikem in za umetnika zelo frustrirajočem obdobju je Beerova ustvarjal- Glava - kopalec, 2004, olje na platnu, 37x50 cm
nost - ravno ob pomoči ustvarjalne krize - dobila nov zamah. Leta 2002 je Nikolaj Beer na
razstavi v mali galeriji Galerije Murska Sobota razstavil svoja najnovejša dela. Šlo je veči-
noma za slike manjših formatov, ki so bile naslikane v tehniki olja na lesu. Glavne téme nje-
govih del so ostale nespremenjene. Zopet se pojavijo polja, Saturni, človeške glave in Kükeč
kot večno in vseobvladljivo območje, v katerega Beer postavlja svoje motive. Vendar pa v
zadnjih delih nosijo vsi ti motivi v sebi jasnejše izraženo metaforo smrti in minevanja. Kljub
temu pa nikakor ne moremo govoriti o morbidnosti Beerovih slik, saj je metafori smrti in
minevanja jasno zoperstavljena nezadržna sla po življenju.

Isti občutek minevanja nam sporoča tudi Beerov ciklus Jedcev. Pri tem ciklu gre za podobe
vaških marginalcev, ki se nezadržno predajajo žrtju in pitju, v posameznih primerih celo tako
strastno, da je videti, kot da použivajo sami sebe. Tudi te podobe so Beerove prispodobe smrti
in minevanja in hkrati majhne "kmečke" in profanizirane verzije mitološkega Saturna. Da
slikar s temi podobami noče moralizirati, nam pove dejstvo, da med te podobe marginalcev
ponekod vključi tudi svojo podobo, ki nima funkcije opazovalca in razlagalca dogajanja,
ampak se tudi sam povsem posveti žrtju in pitju - izginjanju v času.

Beer je v svojih rojstnih Križevcih na Goričkem kot mladenič slikal napise na pogrebne koči-
je. Kot je bila navada v protestantskih krajih, je šlo za svetopisemske napise. Eden njih - Beer
še danes rad omenja zanimivo anekdoto v zvezi s tem napisom - je bil tudi napis Danes meni,
jutri tebi. Namen takih napisov je bil žalujoče napotiti na razmislek o kratkotrajnosti
človeškega bivanja in razmislek o dejstvu, da smo na Zemlji samo gostje, ki ne vemo ne kraja
ne časa našega gostovanja. Takšni vozovi so danes večinoma uničeni. Lepo ohranjen
primerek takega mrliškega voza z ustreznimi črkoslikarskimi napisi še vedno lahko najdemo
v Lončarovcih - v vasi blizu Križevcev. Na tem vozu je še vedno razviden napis v prek-
murščini, ki pravi: "O Bog, k tebi iden, ar ete neman stalnoga mesta."

Nočni vlak, 2001, svinčnik na papirju, 20,5x14,5 cm

Napisi, ki jih je Nikolaj Beer izpisoval na mrliške kočije, so se tudi pozneje odražali v nje-
govem slikarstvu. Značilno je, da so njegovi napisi dosledno napisani v prekmurščini, se
pravi v jeziku slovenskega evangeličanskega bogoslužja. Beerovi napisi, prej kot oznaka
naslova slike, zvenijo kot svarilo ali aforizem. Hkrati pa so ti napisi tudi neločljivi del slike.
Izmed vseh slikarjev, ki pišejo po slikah, je Beer eden redkih, ki to počne smiselno; nimamo
neprijetnega občutka, da po sliki piše zato, da bi se sploh naučil pisati. Pa tudi slikarjev
rokopis je tak, da se povsem nevsiljivo zlije s strukturo slike.

Saturn, 2002, svinčnik na papirju, 9x20,5 cm Zanimivo je, da se na Beerovih najnovejših delih napisi pojavijo le poredko. Večinoma so to
slike, v katerih slikar ne more skriti svojega razočaranja nad dejstvom, da Kükeč ni več
kraj, ki lahko kljubuje tistemu, čemur se - gledano z obratne perspektive - reče napredek.
Avra okrog Kükeča sicer ostaja, vendar je precej načeta, kraj sam pa kaže počasi, a vztraj-
no in zanesljivo izginjajoči svet. Neomadeževanost goričkih gozdov, starih hiš in njiv načen-
ja dediščina industrijske dobe in agresivna navzočnost množice "vikendic", ki so ta mirni in
tihi kraj spremenile v svojevrstno in zelo neartikulirano kolonijo.

Nikolaj Beer se ob tem dejstvu povsem v romantičnem duhu sprašuje, kot že nekoč William
Blake v svoji himni Jeruzalem (prevedel Miha Avanzo):

Mar lesketal se Božji je obraz
v oblačnih gričih tam v davnini?
Je stal Jeruzalem kdaj tu, kjer zdaj
so mračni Satanovi mlini?

Satanovi mlini, ki so jih na starejših Beerovih delih predstavljali divji odpadi in stroji za pre-
delavo zemlje, so sedaj neposredno prikazani kot rezultat njihovega delovanja. Opustele in
razpadajoče hiše nekogaršnje mladosti delujejo pod čarobnim zvezdnim nebom kot polom-
ljene skrinjice z dragocenostmi. Le-te obstajajo samo v nesnovni formi spomina.

(prvič objavljeno v Zborniku soboškega muzeja 7, Murska Sobota, 2003, str. 157 - 160)

Na vlaku, 2002, oglje na papirju, 25x35,5 cm

Norec, 2004, olje na platnu, 37x50 cm

Jedec, 2003, oglje na papirju, 20x29 cm



Vajenec, 2003, olje na platnu, 61x82 cm





Damir Globočnik

Ustvarjalni navdih v rodni pokrajini ...

Zlasti pri žanrskih prizorih se pogos- Nikolaj Beer spada med slikarje, katerih dela so že doživela podrobno
to srečujemo s podobami obstrancev. likovnokritiško analizo. V temeljni študiji o Beerovem slikarstvu ugotavlja
Lev Menaše, da je Beer postal eden osrednjih umetnikov svoje generacije, ker
Mednje se morda zaradi svojega je pred modno aktualnim vselej dajal prednost svojim koreninam. "Eden od
položaja umetnika ter bivanja v paradoksov, ki ga potrjujejo nešteti primeri iz zgodovine (likovne) umetnosti,
odmaknjenosti in ustvarjalni osami je namreč ta, da o univerzalnem, o makrokozmosu, lahko prepričljivo govorijo samo us-
prišteva tudi Beer sam. Zato bi si tvarjalci, ki do najmanjšega detajla poznajo in občutijo mikrokozmos v sebi in okoli sebe."1
bilo mogoče zastaviti vprašanje, ali je Trditev si lahko razlagamo tudi takole: Nikolaj Beer je likovni jezik navezal na (neo)ekspre-
vsaka od naslikanih figur (vsaj delno) sionistične tendence (predvsem na nemško ekspresionistično avantgardo z začetka 20. sto-
letja, nemške "nove divjake", ekspresionizem t. i. "londonske šole" …) in na duhovno dedišči-
tudi slikarjev avtoportret? no romantike, obenem pa so pisci v njegovem slikarstvu odkrivali več presenetljivih motivnih
paralel v še starejših umetnostnih obdobjih, vendar se je umetnik vselej naslanjal predvsem
na svoje bivanjske izkušnje in ustvarjalni navdih iskal v rodni pokrajini.

Zatorej ne more biti presenetljivo, da je bil Beer označen za "umetnika nasprotij". Po znača-
ju velja za vedrega človeka, v bistvu pa je kontemplativno odmaknjen in samoten ustvar-
jalec, ki izpoveduje eksistencialistični odnos do sveta. Njegov strnjeni, mnogoplastni opus
je razdeljen v več, sprva figuralnih in pozneje tudi krajinskih ciklusov. Nekateri izmed njih
so že končani, mnoge pa umetnik še vedno dopolnjuje. Ekspresivna figuralika, ki je opredel-
jevala zgodnja Beerova slikarska obdobja, je namenjena slikarskim študijam svojevrstnosti
človeške narave in njegovega doumevanja življenjskih danosti. Figuralne podobe (kopalke,
akti, avtoportreti, korpusi, Saturni, jedci, pivci, glave …), ki so praviloma izslikane v ekspre-
sivni tradiciji z divjimi potezami in nasičenimi barvami, so prežete z eksistencialnimi stiska-
mi, tragičnim občutjem življenja, utesnjenostjo in nelagodjem. Slikarjev pristop do nekate-
rih figuralnih motivov je lahko tudi ironičen. Zlasti pri žanrskih prizorih se pogosto sreču-
jemo s podobami obstrancev. Mednje se morda zaradi svojega položaja umetnika ter bivan-
ja v odmaknjenosti in ustvarjalni osami prišteva tudi Beer sam. Zato bi si bilo mogoče zas-
taviti vprašanje, ali je vsaka od naslikanih figur (vsaj delno) tudi slikarjev avtoportret?

Krajinsko slikarstvo, kateremu se Beer posveča od začetka osemdesetih let, potrjuje, da se
sodobni (tudi postmoderni) umetnik na aktualna vprašanja lahko odziva s poglobljenim
slikarskim obravnavanjem krajinskega motiva. Tomaž Brejc ugotavlja, da je krajinarstvo v
slovenski moderni umetnosti dobilo privilegirano mesto, saj sta skozenj potekala oba kon-
stituitivna procesa modernističnega ustvarjanja: "likovne invencije v krajinski podobi so
radikalizirale formalni razpon in domet slovenskega slikarstva, medtem ko so predstavne
konvencije vezane na geografske stile (naj bodo še takšna umetnostno zgodovinska fan-
tazma) določale njegov simbolni in izrazni status."2 V krajinarstvu je mogoče analitično
raziskovati nekatere likovne probleme in vpeljati razmeroma drzne slikarske procese, hkrati

Glava, 2003, olje na platnu, 30x40 cm

1

Lev Menaše, Nikolaj Beer (monografija), Ljubljana 1993, str. 19.

2

Tomaž Brejc, ”Krajina kot simbolna forma”, katalog razstave J. Hafnerja, Galerija Equrna, Ljubljana 1993.

pa so slikarji lahko spregovorili v regionalnem dialektu ter izpovedali celovit pogled na Nemški romantični teoretik
bivanje v prostoru in času. Avtorje, ki so se odločili ustvarjati skladno z zadnjo opre- Carl Gustav Carus je poudarjal,
delitvijo, lahko označimo za nadaljevalce izročila romantike, ki je - npr. z besedami naj krajina izraža stanje človekove
nemškega romantičnega teoretika Carla Gustava Carusa - poudarjala, naj krajina izraža duše.
stanje človekove duše. Pri tem mislimo na sodobne slikarje, ki imajo slikanje krajine za enega
načinov likovnega samouresničevanja in izpovedovanja, prav zato pa se bolj kot mimetične-
mu upodabljanju konkretnega pejsaža posvečajo krajini kot simbolični prispodobi notranjih
predstav, avantur, občutenj in stanj, osebne drame ali raja.

Zahvalni dan, 1999, olje na platnu, 60x45 cm

22 Kükeč - brez lokvanja, 2003, olje na platnu, ???? cm

Krajina, ki jo slika Beer, je v slikarjevih mladostnih spominih zakoreninjeno rodno Goričko.

Beerove krajinske podobe se zato pokrajine spomina na otroštvo in družinsko zgodovino ali

pa postanejo prispodobe slikarjeve življenjske izkušnje. Vasica Kükeč je v simbol spremenjeni

motiv, do katerega gorički slikar pristopa s prav posebno spoštljivostjo, hkrati pa je arhetip-

ska podoba, ki živi samo v slikarjevem spominu in podzavesti. Gre torej za svojevrstni slikar-
ski memento. Morda si Beerove pejsaže še toliko bolj lahko razlagamo kot utelešenje "duha
prostora" (genius loci), saj se slikar s hribovitim Zasavjem, kjer živi, ni nikoli mogel povsem pois-
tovetiti. Pristen utrip krajinskega prostora lahko začuti samo v morfologiji panonske prek-

murske ravnine s širnimi polji in daljnimi obzorji.

Beerove krajine so oblikovane s primarnimi slikarskimi postopki, tj. s pomočjo spontanega Nekatere Beerove pejsaže je prekril
nanašanja temeljne slikarske snovi - barve. Slike so naslikane naglo, barvni nanosi so mogočen nedokončani tok pulzirajoče
nasičeni in široki, vendar pa slikar do barve izpričuje posebno občutljivost. Zaradi prekmurske zemlje, v katerem so se dra-
razumevanja pokrajine kot živega, likovnega in duševnega organizma, ki Beera navezuje na matično utelesile skrivnostne,
slikarstvo Riharda Jakopiča, se je odločil za izrazito "telesno" slikanje: poteze so skelet, prerajajoče in včasih tudi uničujoče sile
barva je materija, s pomočjo katere oblikuje krajinsko podobo. Pomembno je, kako se barve narave, ki jih je slikar prikazal
spajajo v barvne nanose, pomembna je debelina nanosa, pomembno je, kako se materialni v motivu "zalitih njiv".
barvni nanosi premikajo po platnu in oblikujejo gosto barvno atmosfero, pomembna je strast-
na, a nadzorovana in konstrukcijsko premišljena slikarjeva gesta, ki sliki zagotavlja ener-
getski naboj. Beerove krajine so zemljevidi potez s čopičem, kar nas posredno opozarja na
dejstvo, da je njegovo slikarstvo močno odvisno od risbe.

Beerove slikarstvo lahko navežemo tudi na tradicijo intimističnega pejsaža. Vsebinsko in
likovno harmonične slike so sicer redke, vendar nam Beerove krajine govorijo o času, ko so
bili ljudje na Goričkem uglašeni z naravo, skromno življenje pa ni bilo mogoče brez rodne
zemlje, ki jo je preoblikoval in oplajal človekov trud. Nekatere Beerove pejsaže je prekril
mogočen nedokončani tok pulzirajoče prekmurske zemlje, v katerem so se dramatično ute-
lesile skrivnostne, prerajajoče in včasih tudi uničujoče sile narave, ki jih je slikar prikazal
v motivu "zalitih njiv". Beer uporablja težke "zemeljske", prstene in blatne barve. Nanaša jih
v krepkih, gostih, reliefnih nanosih, poteze gomazijo po površini platna, površina slike oživi.
Surovi, razbrazdani reliefni in celo fizično otipljivi nanosi vzvalovane barvne materije
ponekod dobesedno spominjajo na zorane njive, kar bi nas lahko opozarjalo na starodavno
védenje, da bo dobro zorano polje bogato obrodilo. Beerovemu ekspresionistično-roman-
tičnemu slikarstvu bi zaradi usodne navezanosti na goričko krajino, ki je nekdaj zagotavl-
jala edino možnost preživetja, še danes pa pušča sledi v značaju njenih prebivalcev, nemara
prej kot med slovenskimi slikarji kazalo poiskati vzporednice v literarnih snovanjih.

Zalita njiva, 2002, 140x195 cm





Zalita njiva II, 2003, 100x135 cm

Zavržena muca ali kaj drugega!?,
1999, flomaster na papirju, 14,5x11,5 cm

Zagorje, 2003, mešana tehnika na papirju, 24x20,5 cm



Čarna njiva - Kükeč, 1997, olje na platnu, 195x140 cm



Debla, 2004, olje na platnu, 130x97 cm

Kükeč - v dežju, 2005, olje na platnu, 130x97 cm



Jedilnica, 2003, mešana tehnika na papirju, 12x7 cm

Starec, 2002, svinčnik na papirju, 15x21 cm

Glava, 2004, olje na platnu, 37x50 cm

Mesar, 2002, svinčnik na papirju, 21x15 cm



Speči, 2003, olje na platnu, 37x50 cm

Jedec, olje na platnu, 61x82 cm

Siva glava, 2002, olje na platnu, 37x50 cm
Glava - Marko, 2004, olje na platnu, 37x50 cm
Bel - Ob oknu, 2003, olje na platnu, 37x50 cm