TISNIKAR

2 Jože Tisnikar



Jože Tisnikar (foto: Tihomir Pinter)
na straneh 2 in 3:
del postavitve Tisnikarjevih del v zbirki Alojza Ovsenika

4 Jože Tisnikar

Milena Zlatar

Hommage Tisnikarju

Kaj bi naslikal mojster Tisnikar danes?
Med minljivostjo in življenjem – ljudje in Begunci

Februar 2022, vojna v Evropi.

Leta 1998 je slikar Jože Tisnikar sklenil svoj opus in življenje, še preden se je zaključila velika re-
trospektivna razstava, ki smo jo v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pripravili ob
umetnikovi 70-letnici. Takrat sem zapisala, da gre za enega najbolj samosvojih slovenskih slikarjev – za
samotnega potnika, ki ni primerljiv z nikomer.

Vseeno pa sem na svojih potovanjih raziskovala mnoge odlične ustvarjalce, ki so se ob tej razstavi
prikradli v moje misli. Vzporednice sem potegnila s tremi umetniki, ki so okolju, v katerem je živel in
ustvarjal Tisnikar, pridali še posebej čutno utripanje: to so bili skladatelj Hugo Wolf,1 pesnik Ernst Goll2
in kipar Franc Berneker.3 Vse štiri umetnike je življenje preizkušalo do roba človeške zmogljivosti, a
genialnost vsakega izmed njih je rodila nesmrtne umetnine. Ob preučevanju njihovih življenjskih zgodb
sem spoznala, da je Tisnikar usodo vseh treh ustvarjalno združil. Hodil je po robu brezna in se vedno
znova rešil. A je usoda hotela drugače – tistega zgodnjega in meglenega oktobrskega jutra je tudi on
prerano zaključil svoje življenje. Z vznesenostjo ob uspehu razstave in na vrhuncu ustvarjalnih moči, ko
so se ravno iztekali zadnji dnevi njegove velike retrospektivne razstave, se je podal v objem smrti.

Obnemeli smo, potem pa so se na razstavo zgrinjale množice, ki so postale del dogajanja: ob slikah,
risbah, filmih, fotografijah in drugih uprizoritvenih izsekih Tisnikarjeve poetike sta se izrisala pomen in
veličina slikarja in človeka, ki ga je cenila tako strokovna javnost4 kot tudi čisto »navadni« ljudje. Ljudje
so se najbolj ustavljali pred velikim panojem z risbo, ki jo je ustvaril in situ le dober mesec pred smrtjo.
Poimenoval jo je Begunci. Neposredno smo lahko opazovali, kako je nastajala ta risba z ogljem velike-
ga formata, namenjena sceni ob državni proslavi dneva OZN v galeriji. O zastavljeni nalogi ni dolgo
premišljeval, vedel je, da mora opozoriti na begunce; potem je suvereno začrtal veliko kompozicijo na
steni panoja (260 x 633 cm) in risbo končal v nekaj urah.

Begunci, 1998, kreda na platnu, Motive beguncev je začel slikati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (prav letos mineva trideset let,
260 x 633 cm (zbirka Koroške ko so iz Bosne v Slovenijo prišli prvi begunci). Prizadelo ga je dogajanje ob bratomorni vojni na tleh
galerije likovnih umetnosti); nekdanje Jugoslavije. Govorjenju o miru na slovenski proslavi OZN, ki se je odvijala 23. oktobra 1998
v prostorih velike galerijske dvorane, je tako pridal tisto drugo, zgovornejšo podobo. Risba je postala
spodaj celotna scena za proslavo njegovo zadnje dokončano delo: v ozadju je narisal moškega z značilno brado in s povojem na glavi,
dneva OZN, v ospredju so kot bi slutil lastno (prometno) nesrečo in bi si narisal avtoportret ...
skulpture Mirsada Begića. Pred tem smo enega izmed motivov z begunci izbrali tudi za plakat, ki je napovedoval razstavo. Sliko
iz leta 1992 (v lasti Alojza Ovsenika) pa smo namenili za naslovnico kataloga razstave. Skupaj z ume-
tnikom smo ob pripravi razstave uspeli raziskati večji del njegovega opusa. Veliko delo pa je predtem
opravil že Alojz Ovsenik s svojo odločitvijo, da bo zbiral prav dela Jožeta Tisnikarja. Leta 1995 je za
javnost odprl največjo Tisnikarjevo zbirko.

6 Jože Tisnikar

Tisnikarjev opus je bil z njegovo smrtjo zaključen, njegova poetika humanosti in opozorila na člove-
ško dramo pa so klicala, da se je moramo vedno znova spominjati in jo priklicati v spomin tudi likovni
publiki. Žal je to vedno aktualna tematika, ne le v smislu njegove velike ikonografske teme, ko je gledal
človeški končnosti iz oči v oči in naslikal smrt, temveč tudi v smislu opozarjanja na najbolj nečloveška
dejanja, ki jih povzroča človek – na vojne in grozodejstva, ki jih te prinašajo.

Umetniški krog, poln njegovih kolegov slikarjev, pesnikov in dramatikov, je razumel Tisnikarjevo
poetiko, premalo pa je bila izpostavljena njegova občečloveška angažiranost. Mednarodna likovna
razstava Mi za mir, ki je leta 1985 potekala v Slovenj Gradcu, pa že ni več dodatno izpostavljala anga-
žiranih tematik. Poslanico ji je namenil tudi takratni generalni sekretar OZN Javier Pérez de Cuéllar, ki
je Slovenj Gradec obiskal naslednje leto.

Krilatico »Mi za mir« je bilo vse prelahko izrekati, dejanja ljudi po svetu pa so bila drugačna. Potem
so se zgodila devetdeseta leta in znani dogodki na tleh nekdanje Jugoslavije … Vsi umetniki so se odzi-
vali, tudi Tisnikar. Ob njegovih motivih beguncev so znova pred oči prihajale grozote, ki jih je ljudem
v devetdesetih letih 20. stoletja povzročila vojna na Balkanu. Tisnikar ni ostal neprizadet ob tej veliki
tragediji, ki je osiromašila vse republike nekdanje Jugoslavije, zlasti pa ne ob vsem zlu, ki se je zgodil v
Bosni. Ti prizori so ga ves čas spremljali, zato je ta spomin večkrat vtisnil slikam v podobah sprevodov
in pogosti tematiki Križanega (npr. enoroki Kristus).

Že med drugo svetovno vojno in neposredno po njej je videl kolone izmučenih ljudi in otovorjenih
konj, ki so se pomikali skozi Hudo luknjo v Mislinjski dolini, ob cestah in globelih pa so ostajala trupla.
Tragedijo na tleh nekdanje Jugoslavije je opazoval s posebnim nemirom. Vsi smo sočustvovali s prijatelji
in znanci, pa tudi z umetniki. Sama sem najbolj čutila s kiparjem Mirsadom Begićem in njegovo ženo,
slikarko Emiro Turnadžić Begić. Njuni številni sorodniki so bili razseljenimi po svetu. Mirsadu Begiću
so leta 1999 v nekdanji samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki omogočili postavitev velike kiparske
instalacije, ki jo je poimenoval Ohraniti sanje. Ko sem videla to izjemno postavitev, preobrazbo človeške
drame v umetniško delo v smislu ontološkega dojemanja sveta, v tej tkanini mita, ki je lasten umetnikom,
sem bila ganjena. Ali z besedami dr. Milčka Komelja: »Ohraniti sanje! Uzreti skozi smrt življenje!«

Tisnikar razstave ni več videl, sama pa sem se še isti dan odločila, da na posthumni, že prej načrto-
vani razstavi (zdaj kot Spomin na Tisnikarja) v tujini vzpostavimo dialog med Jožetom Tisnikarjem in
Mirsadom Begićem. In ne kjerkoli v tujini, temveč prav v Berlinu. Razstavo smo realizirali leta 2001 v
najstarejšem predelu Berlina, v Spandau. Muzejske prostore citadele (Stadtgeschichliches Museum Zita-
delle) so napolnile njune umetnine, razstavo pa smo poimenovali Minljivost/Ohraniti sanje.5 Soočenje

Sprevod, 1986, olje in tempera na platnu, 161 x 130 cm

8 Jože Tisnikar

ustvarjalnega opusa Jožeta Tisnikarja s poetiko kiparja Mirsada Begića nas je nagovorilo s tako močnim
nabojem, da smo odtlej s kuratorskimi nalogami in v smislu strategije izpopolnjevanja stalnih zbirk za-
čeli redno vzpostavljati takšne dialoge še z drugimi umetniki. Oblikovali smo stalno zbirko Hommage
Tisnikarju6 – sprva z umetniki iz Slovenije, potem pa tudi z drugimi.

Dialog z Vladimirjem Veličkovićem smo vzpostavili leta 2012, ko je bil Slovenj Gradec del evropske
prestolnice kulture. Tragedija na Balkanu je srbskega umetnika, ki je sicer že dolgo živel v Franciji,
globoko zaznamovala. Njun dialog smo poimenovali Angeli apokalipse. Pomenljivo je svoje misli ob
razstavi sklenil filozof Slavoj Žižek v besedilu Svet vojne 'kot tak':
»Čeprav ni nobenega drugega sveta, čeprav je ta univerzum razkroja in uničenja naša edina real-
nost, to pač ne more biti vse, kar je.«7

Mnogi umetniki, ki se niso ukvarjali neposredno z vojnami in njenimi grozotami, so ta človeški be-
stiarij, kot ga imenuje Veličković, velikokrat predočili svetu, da bi ljudje spregledali in naredili svet bolj
human. Morda je le utvara, da lahko vsak človek na osebni ravni spreminja svet, tako kot ga umetniki,
ki mu nastavljajo ogledalo.
Če bi Tisnikarjeva dela postavili ob bok slikam, kot so avtoportreti Francisa Bacona (1909–1992),
njegove risbe pa razstavili skupaj z risbami Egona Schieleja (1890–1918), katerega značilen pogled na svet
je bil ena sama tragedija, bi lahko veliko pripomogli k razumevanju Tisnikarjevega opusa. Pa je ostalo
le pri idejah. Najbližja in morda celo uresničljiva ideja pa je bila, kako bi naslednjo Tisnikarjevo razstavo
lahko postavil sodobni belgijski multidisciplinarni umetnik Jan Fabre (Antwerpen, 1958). Ko je leta 2011
razstavljal v Ljubljani, sem si lahko živo predstavljala, kako bi njuni poetiki stopali z roko v roki.8

Tisnikar je bil medij, ki ga je izbrala vizualna umetnost, sam je privlačil umetnike vseh strok. Nekoč
sem ga vprašala, kakšno pot bi izbral v življenju, če bi imel druge možnosti. Prostodušno je izjavil, da
iste poti gotovo ne, ker je bilo kljub priznanju in uspehu zanj to res hudo. Tako kot vsi veliki umetniki se
je zajedal v lastno substanco, da je lahko ustvaril tako brezčasno pričevanje in zavedanje o minljivosti.
Bil je ponosen, nemalokrat pa začuden, da njegova dela privlačijo ljudi. Tudi irski slikar Francis Bacon
je bil prepričan, da bo njegovo delo utonilo v pozabo, pa se je zgodilo ravno nasprotno.9 Če bi po letu
1998 lahko nadaljevala pogovore s Tisnikarjem in bi me vprašal, koga od svetovno znanih umetnikov
bi postavila njemu ob bok, bi izpostavila prav tega slikarja. Tisnikar je vedel zanj, a najbrž bi mu morala
pojasniti njegovo poetiko: bil je slikar z eksistencialnimi vpogledi in ni mu bila tuja človeška drama.
Skupaj bi našla stičišča in razhajanja, navsezadnje sta oba začela slikati bolj kot ne po naključju v zrelih
letih svojega življenja. Opozorila bi na Baconove značilne »deformacije« podob in na njegov gestuali-

zem, kar je vodilo v posebna vzdušja. Tudi on je slikal smrt, tisto zavedanje o minljivosti življenja. Serijo
slik kričečih papežev je naslikal po predlogi portreta papeža Inocenca X., ki jo je citiral po španskem
baročnem slikarju Diegu Velazquesu (1599–1660). Slikar svojevrstnega dramatičnega naturalizma in
skrajnih kontrastov je Bacona tako navdušil, da je naredil na desetine podob, ki so pričale o kričeči
ničevosti človeštva.

Svoje predhodnike, mojstre preteklih dob, umetniki vedno znova odkrivajo, tudi če se tega sami ne
zavedajo ali pa jih pozneje odkrivamo drugi, tako kot ob Tisnikarjevih slikah. Dr. Nadja Zgonik je odkri-
la dotikališča Tisnikarjeve poetike z umetnino nemškega renesančnega slikarja Matthiasa Grünewalda10
(ok. 1480–1528), znanim delom Isenheimski oltar (1512–1516), ki je nastal v kapeli samostanske
bolnišnice v Colmarju. Tudi ta umetnik z naturalizmom in ekspresijo likov deluje pozno gotsko. Tisni-
karja bi prav lahko imenovali tudi »zadnji gotski slikar našega časa«, z mislimi na poznogotskega slikarja
Andreja iz Ottinga in njegov cikel pasijonskih slik v cerkvi sv. Duha v Slovenj Gradcu.11

Vedno znova poudarjamo, da Tisnikar ni imel vzornikov ali posnemovalcev, saj je smrt kot ikono-
grafska tema prisotna pri mnogih umetnikih, vendar ne na način, ki ga je živel in odslikal Tisnikar.
Prav zato so dialogi njegovih del z deli drugih umetnikov tako zelo posebni in odpirajo več vprašanj
kot dajejo odgovorov. Na splošno velja, da Tisnikar sodi v bližino eksistencialno izraznih umetnikov, za
katere je dr. Tomaž Brejc uveljavil termin »temni modernizem«.12

V zadnjih letih po upokojitvi se je odmaknil od okolja prosekture in slikal dela, ki so bližje nadrealiz-
mu ter učinkujejo fantazmagorično. Slike nam postavljajo vprašanja, ali niso filozofske vsebine eksisten-
cializma, ki govore o absurdu, tesnobi, smrti in niču, morda samo prividi. Ali res morajo postati nujen
del življenja? Čeprav je tematiki ob iztekajočem se življenju, tudi kadar upodablja prizore iz vsakdanjega
človeškega življenja, pridal specifično ozračje spoznanja o človekovi minljivosti in osamljenosti vsakega
živega bitja, uzremo v njih upanje v boljši svet. Slike ne delujejo depresivno, prej so nam v razmislek in
poudarijo vlogo umetnosti kot sredstva katarze. Osamljenost je človekova odločitev in z njo povezano
melanholijo se da premagati. V takšnih trenutkih je Tisnikar zaigral na harmoniko. Dr. Zoran Kržišnik
je o Tisnikarju zapisal:
»Tisnikarjevo ustvarjanje je terapevtsko. Ne samo umetniku, tudi gledalcu pove, da je poleg orja-
ške mrtvašnice, ki je naša Zemlja, tudi čas, ko smo živi, ko smo ustvarjalni, ko vtisnemo svojo sled v
krogotok večnosti.«13

10 Jože Tisnikar

Potem pa so njegovo čutečo dušo spet vznemirile usode beguncev. Vojna/smrt, ki ji je kot mlad fant
zrl iz oči v oči v rodnem Mislinjskem jarku, tista dolga leta nemira in vznemirjajoče podobe, ko je leta
1945 že prišla pomlad. Zdaj pa se je znova zajedala vanj skozi usode prijateljev in znancev. Leta 2000
smo v Koroški galeriji likovnih umetnosti postavili pretresljivo instalacijo umetnika iz Sarajeva, Alije
Hafizovića Hafa. Njegova Grand Collection je bila zbirka hišnih številk in stolov, kjer prijatelji nikoli
več ne bodo sedeli, zatekla jih je smrt ali pa so odšli kot begunci … V stalni zbirki je bilo razstavljenih
tudi nekaj Tisnikarjevih slik.

Tisnikarjeva velika scena za proslavljanje dneva OZN v Slovenj Gradcu leta 1998 trenutno ni raz-
stavljena. Leta 2022 takšne prizore spremljamo v živo! V 21. stoletju človeštvo preizkuša pandemija,
grozijo mu ekološke katastrofe, človek pa vedno znova neti vojne. Časnik Delo je 26. februarja 2022,
na isti dan kot se je leta 1928 rodil Tisnikar, na prvi strani objavil pomenljivo misel Jeana-Paula Sartra:
»Kadar se bogati bojujejo, revni umirajo!«

Sprašujem se, kaj bi naslikal mojster Tisnikar danes? Bi se odzival s prizori ljudi, ki bežijo, in sporo-
čilom »Po kataklizmi«?

Milena Zlatar, muzejska svetnica

Opombe:

1 Hugo Wolf (1860, Slovenj Gradec – 1903, Dunaj), genialni skladatelj, o katerem je Edmund Hellmer rekel, da je bilo v njem vse razburjeno
in vzneseno, kadar je skladal, kot da bi ga preganjali divji volkovi.
2 Ernst Goll (1887, Slovenj Gradec – 1912, Gradec), pesnik, ki je sam sklenil svoje življenje in v pismu prijatelju Juliusu Franzu Schützu napisal:
»Življenje me ni ljubilo. Do zadnjega sem čakal, a dobrega angela ni bilo.«
3 Franc Berneker (1874, Berneško pod Malo Kopo na Pohorju – 1932, Ljubljana), kipar, ki ni mogel realizirati vseh svojih kiparskih zamisli
zaradi tako banalnega vzroka, kot je pomanjkanje sredstev za material. Brezupno si je prizadeval, da bi marmor lahko pridobival na Pohorju.
4 Jože Tisnikar, Retrospektivna razstava, razstavni katalog, Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec, 1998 (razstavljena dela Jožeta Tisnikarja:
219 slik in 1 scena za proslavo ob dnevu OZN). Druga izvirna dela vključujejo poetiko Jožeta Tisnikarja: poezija Daneta Zajca; originalne lutke
in 11 predlog za lutkovno zasnovo in sceno: Svetlana Makarovič, Mrtvec pride po ljubico, Lutkovno gledališče, Ljubljana, 1986.
5 Stadtgeschichtliches Museum Zitadelle, Spandau/Berlin, 2001 (11. 1.–11. 2.); sodelovanje z muzejem in kustosom Christianom Meltzerjem
smo navezali skupaj s tedanjim veleposlanikom RS v Berlinu Alfonzom Naberžnikom in publicistom, dramaturgom in diplomatom Borutom
Trekmanom. Oba sta bila naklonjena, da najdemo za razstavo prav posebno prizorišče na severu Evrope, kjer je doma ekspresionizem, in kjer
so v času nacizma na tisoče umetnin opredelili kot »izrojeno« umetnost, kar je renesančna citadela in vsebina muzeja s specifično zgodovino
Spandaua in Berlina tudi opravičila. Nasilje nad umetniki in vsemi drugačnimi se je v službi ideologije in imperialističnih teženj stopnjevalo do
prve svetovne vojne, po njej pa vodilo že do drugega največjega razčlovečenja v 20. stoletju, druge svetovne vojne.
6 Jože Tisnikar (1928–1998), Zbornik simpozija ob desetletnici umetnikove smrti (več avtorjev), Slovenj Gradec, 26. september 2008, uredila
Marko Košan in Milena Zlatar, Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec, 2011 in katalog zbirke Hommage Tisnikarju (besedilo in
ureditev Marko Košan), Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec, 2021 (doslej realizirani dialogi z: Mirsadom Begićem, Bogdanom
Borčićem, Matejem Čepinom, Hermannom Falkejem, Metodom Frlicem, Zdenkom Huzjanom, Robertom Kusterletom, Dragišem Modrinjakom,
Zoranom Mušičem, Valentinom Omanom, Tihomirjem Pintarjem, Hermanom Pivkom, Vladimirjem Veličkovićem in Francem Vozlom).
7 Angeli apokalipse; Vladimir Veličković in Jože Tisnikar (besedila Iztok Geister, Artur Lundkvist, Milena Zlatar, Slavoj Žižek), Koroška galerija
likovnih umetnosti, Slovenj Gradec, 2012, str. 5.
8 Razstava del Jana Fabra z naslovom Karneval mrtvih pouličnih psov in Katakombe mrtvih pouličnih psov je bila postavljena v Mestni galeriji,
galeriji Vžigalica in v KC Tobačna, MGML, Ljubljana, 2011 (19. 3.–24. 4.).
9 Francis Bacon je na slovenskem spletnem mediju po Guardianu povzel pogovore med njim in njegovim prijateljem Barryjem Joulom, ki jih je
smel objaviti šele dvajset let po njegovi smrti (MMC RTV, 30. 3. 2018).
10 Glej katalog pod opombo 4.
11 Freske pasijonskega cikla v špitalski cerkvi sv. Duha v Slovenj Gradcu, avtor študije Marko Košan (str. 211–233), Slovenj Gradec in Mislinjska
dolina, zbornik, Slovenj Gradec, 1995. (Freske je naslikal slikar Andrej iz Ottinga med letoma 1450 in 1460.)
12 Tomaž Brejc, Temni modernizem, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1991.
13 Zapis ob razstavi v galeriji Smelt, 1987.

12 Jože Tisnikar

Del postavitve Tisnikarjevih del v zbirki Alojza Ovsenika

Ob prosekturni mizi, 1962, olje in tempera na platnu, 59 x 75,5 cm

14 Jože Tisnikar

Damir Globočnik

Resnica o človekovi minljivosti

Jože Tisnikar je najbolj znan, samosvoj in izviren slovenski samouki slikar in eden najbolj prepo-
znavnih slovenskih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja. Edinstveni motivni svet in likovni izraz Jožeta
Tisnikarja je sooblikoval niz nenavadnih srečnih naključij. Slikar, rojen v revnem okolju Mislinjskega
grabna, se je po štirih razredih osnovne šole moral zaposliti v tovarni lepenke, da je kot najstarejši sin
po očetovi smrti materi pomagal preživljati družino. Med služenjem vojaškega roka je opravil bolničar-
ski tečaj, zato se je leta 1951 odločil vprašati za službo v okrajni bolnišnici v Slovenj Gradcu. Dobil je
delo bolničarja-strežnika na oddelku za hudo bolne. V prostih urah v bolnišnici je slikal. Nagnjenje do
slikarstva je namreč začutil že v osnovni šoli. Sprva je kopiral reprodukcije v revijah (mdr. Deutsche
Kunst), ki si jih je izposodil pri slovenjgraškem župniku in umetnostnem zbiralcu Jakobu Sokliču.

Po dveh letih je Tisnikar začel delati na novem patološkem oddelku, kjer so ga poslali na izpopol-
njevanje na celjsko patologijo, da je lahko pri obdukcijah pomagal kot laborant oziroma prosektorski
asistent. Tisnikar je v bolnišnici naletel na razumevajočega direktorja, prim. dr. Staneta Strnada, ki mu je
ob secirnici dal majhno sobico, nekakšen provizorični atelje, da je v njem ob umetni luči risal in slikal.
Podobno skromen je bil tudi Tisnikarjev atelje v kleti slovenjgraške stolpnice. Primarij Strnad ga je pove-
zal s Karlom Pečkom (1920–2016), ki je leta 1954 končal likovno akademijo. Pečko, ki je bil v tem času
učitelj pouka na nižji gimnaziji in osnovni šoli ter ravnatelj Umetnostnega paviljona (od 1957), je postal
Tisnikarjev nesebični mentor. Tisnikar je Pečku redno prinašal v ogled nove slike. Pečko ga je učil spo-
znavati zakonitosti likovnega dela, omogočil mu je pot do obvladovanja likovnega izražanja in ga hkrati
spodbujal, naj ohrani svoj individualni motivni svet. Svetoval mu je: »Slikaj tako, kot znaš in zmoreš.«1
Pečko je opozoril likovne kritike in novinarje na Tisnikarja ter organiziral njegove prve razstave. Pečkovo
»mentorstvo« se je uradno zaključilo leta 1964, prijateljstvo in sodelovanje pa se je nadaljevalo.

Tisnikar je intenzivno slikal od sredine petdesetih let preteklega stoletja. Prva slika iz delovnega
ambienta prosekture je bila Obdukcija (1955), na kateri se je Tisnikar upodobil ob mrliču na mizi za
obduciranje. Slika ni ohranjena – ker ni imel denarja za platno, jo je preslikal. Upodabljal je tudi druge
dogodke iz bolnišničnega življenja. Znanih je samo nekaj zgodnejših del, mdr. Lupljenje krompirja, V
bolniškem parku in V bolniški kuhinji (vse 1957). V trenutkih krize je Tisnikar slike namreč uničeval.

V tem času mu je uspelo najti svoj specifični likovni izraz, ki je bil povezan predvsem z njegovim
delom v prosekturi in s krizami in stiskami, ki jih je doživljal.
»Secirnica je poseben ambient – navadiš se, mrtvi ti postanejo prijatelji, razmišljaš, kaj so počeli,
ko so bili živi, ali imajo družino, prijatelje, ljubljene. In ko moraš zarezati v telo prijatelja, znanke,
znanca, ki je še včeraj bil, veš, da je del njegove smrti tvoja skrivnost in da bo do konca tvojih dni.
Oglasil se je na tvoji, poslednji postaji: ko bo odšel od tod, ga nikoli več ne bo!«2

Tisnikar se je odločil, da bo na svojih slikah ohranil spomin na umrle, ki so se vrstili v prosekturi, na
žalost ljudi, ki so naslednjega dne prihajali po trupla sorodnikov, na strah ob soočenju z lastno umrljivostjo ...
Kot pričajo opisi v Tisnikarjevi monografiji (1978) je vsaka slika nastala na podlagi posebnega slikarjevega
doživetja. Upodobil je obisk bolnika, operacijo, obdukcijo, bedenje ob umrlem, pogrebce, vaške muzikante,
ki spremljajo pogrebni sprevod ... Na eni najbolj znanih zgodnejših kompozicij Tisnikar izroča vdovi prstan,
ki ga je pravkar snel s prsta njenega pokojnega moža. Na praksi v secirnici v Mariboru je 8. marca videl več
mrtvih žensk, prekritih s črnimi prti, na katerih so bili nageljni. Dogodek ga je pretresel, odločil se je, da ga
bo takoj naslikal. Pes je bil edini prijatelj slepca, ki je neke noči zmrznil, osamljena soseda je imela za družbo
rejeno mačko, ki je po njeni smrti izginila neznano kam ...
Tisnikar je bil hkrati opisovalec in interpret različnih dogodkov, ki jim je bil priča, zato so naslikane figure pod-
vržene ekspresivnim deformacijam. Njegov svet ni bil svet objektivnega, ampak subjektivnega notranjega doživetja.

S prizori iz bolnišnice, prosekture in mrtvašnice se je prvič predstavil leta 1957 na skupinski razstavi
likovnih amaterjev v Celju. Leta 1958 je prvič samostojno razstavljal v Sindikalni dvorani v Ljubljani
(ob kirurškem kongresu), leta 1959 v Umetnostnem paviljonu v Slovenj Gradcu, 1960 v Univerzitetni
knjižnici v Beogradu. Leta 1963 je samostojno razstavljal v Umetnostni galeriji Maribor, Delavskem
domu v Velenju in galeriji Künstlerhaus na Dunaju. Samouki slikar nenavadnega motivnega sveta se je
uvrstil med upoštevanja vredne sodobne likovne umetnike.

Tisnikarjevo slikarstvo je zbujalo pozornost zaradi nenavadne motivike in dejstva, da je bilo iskreno,
nenarejeno, avtentično in resnično. Njegove nenavadne življenjske izkušnje so bile prepletene z notra-
njimi vzgibi izjemno čutečega človeka, s katerimi je podzavestno prodiral do bistva človeške eksistence.

Tisnikar se je zavedal, da obvlada samo osnove slikarske tehnologije. Zato se je trudil poglobiti v
slikarsko tehniko. Za prvo, neposredno izpoved mu je sicer zadoščala samo risba z ogljem in tušem, s
kakršno je v beležnico ali na drobne lističe kot v nekakšen likovni dnevnik sproti beležil različne do-
godke v bolnišnici. Med različnimi interpretacijami nekega dogodka v risbi je izbral najprimernejšo, na
podlagi te risbe pa je nato izdelal slikarsko kompozicijo.

16 Jože Tisnikar

Sprva je slikal v tehniki olja, po obisku Rima leta 1965 pa se je odločil za staro tehniko polmastne
jajčne tempere, kombinirane z oljem. »V jajčni temperi sem našel mir, spokojnost, mrak. Morda tega
ne bi našel v drugi tehniki. Slike so takšne zato, ker je pač okolje formalinsko zeleno.«3 Zemeljske
pigmente, ki jih je mešal z emulzijo, je pripravljal sam po priročnikih Radoja Hudoklina Tehnologija
materialov, ki se uporabljajo v slikarstvu (1955, 1958).4 Platno je lepil na leseno ploščo, kot je bilo
značilno za tabelno slikarstvo. Barvne plasti je utrjeval tudi s formalinom.

Vsakodnevno delo z umrlimi je vodilo v notranje stiske, ki so jih poglabljali Tisnikarjev tankočuten
značaj, občutljivost in posluh za sočloveka. Zaradi težkega vzdušja delavci v prosekturi med seboj tudi
ves dan niso spregovorili. »Mrak je bil nad nami!«5
Tisnikarjeva edina uteha je bila gostilna. Zaradi osebnih kriz se je zatekal v alkoholizem, med zdra-
vljenjem v drugi polovici šestdesetih let je začel upodabljati privide, kakršni so se mu prikazovali v
psihiatrični bolnišnici (mdr. slike iz leta 1969).

Tomaž Brejc ugotavlja, da je v Tisnikarjevem primeru mogoče govoriti o »pojmovanju slikarstva kot
obliki osebne terapije«,6 kar potrjujejo tudi Tisnikarjeve izjave.
»Vsa leta sem bil notranje nezadovoljen. Celo zamorjen. Vdal sem se tudi alkoholizmu. Če sem začel
slikati, mi je bilo lažje. Na neki način sem se ob slikanju sproščal.«7
»Vse, kar še nosim v sebi, si želim slikarsko izpovedati in tako odložiti del bremena.«8

Tisnikar je s samovoljnimi deformacijami spreminjal upodobljene figure. Osebe na risbah in slikah imajo
amorfne, krompirjaste glave, njihov izraz je otožen, divji, primitiven. Usta so trpka, stisnjena. Oko v izbuljeni
izboklini včasih figure spreminja v spake. Nosovi in roke so nesorazmerno veliki, telesa so široka, robustna.
Moški in ženske se med seboj ločijo samo po frizuri, živi in mrtvi po barvi inkarnata.
Za oči Tisnikarjevih oseb se zdi, da napoveduje bližajočo se smrt. Temne zenice so praviloma naslikane v
zgornjem delu očesa. Pogled je usmerjen od spodaj navzgor, kot da bi se upodobljenci zazrli v onostranstvo.

Na mnogih slikah je prisoten tudi sam v obliki avtoportreta. Avtoportrete je imenoval »spovedne di-
aloge s samim sabo«.9 Mlajši Tisnikar je vitek golobradi mož, na slikah iz zrelega obdobja ima značilno
markantno brado iz črne žime. V resnici so vsi protagonisti na slikah tudi njegov odraz, saj je v svoje
slikarstvo vpisoval osebne, eksistencialne izkušnje.

V svoj slikarski svet je postopoma uvajal ikonografske novosti. Svet Tisnikarjevih »obujenih mrtve-
cev« povezujemo s prosekturnim ciklusom, s skupinami ljudi, ki so prišli objokavat svoje mrtve, s prizori
iz bolnišnice in gostiln, delno tudi z motiviko iz psihiatrične bolnišnice, ki prikazuje blodnje in pošasti,

ki so se slikarju prikazovale med zdravljenjem hudega alkoholizma. Tisnikar je vselej izhajal iz resničnih
dogodkov. Laboratorijske miši so na njegovih risbah podobne zverem. Žabe z zgodnjih kompozicij so v
bolnišnici uporabljali pri testih za ugotavljanje nosečnosti, po bolnišničnih hodnikih so viseli netopirji.
Vran Kavki je bil trinajst let slikarjev spremljevalec. Vrani so se na Tisnikarjevih slikah spreminjali tudi
v zloslutne krokarje z močnimi nogami in človeškimi očmi. Enooki Kiklop je bil deformirani embrio,
ki ga je Tisnikar v prosekturi hranil v posodi formalina. Mrtvi konji so Tisnikarjev spomin na tragične
dogodke, ki jim je bil priča kot mladenič med drugo svetovno vojno, ob koncu katere se je prvič srečal
z lastno umrljivostjo. Poleti je med obduciranjem poslušal pesem čričkov, saj prosektura stoji v bolni-
šničnem parku. Karneval z našemljenimi živalmi je odmev na resničen pustni dogodek v bolnišnici.
Kreature na operacijski mizi so nekakšni križanci med živaljo, človekom in neznanimi bitji, a v ozadju
nastanka teh kreatur je bila vselej resnična operacija v bolnišnici.

Svetopisemski izvor imata motiv križanja in matere z otrokom (Marija z Jezusom). Kristus ima včasih
odrezane roke ali enak grm brade kot slikar sam. Tisnikar je v Kristusu na križu prepoznal slehernika ...
Nikoli ni upodabljal krutih posledic Kristusovega trpljenja, človek samo visi na križu, vendar so slike enako
pretresljive kot najbolj ekspresivne podobe križanj, ki jih poznamo iz zgodovine likovne umetnosti.
Na samosvoj način se je dotaknil tudi nekaterih drugih ikonografskih vzorov (Piet`a, Vanitas) in
literarnih predlog (E. A. Poe).10 Umetnostni zgodovinar in kritik Kristian Sotriffer (»Endlich ein guter
Gedanke«, Die Presse, november 1963) je ob Tisnikarjevi razstavi v galeriji Künstlerhaus na Dunaju
zapisal: »Ozračje in njegovi ljudje silovito spominjajo na Kafko.«11

Eden od značilnih Tisnikarjevih motivov, ki imajo kompleksnejši pomen, kot pa ga je morda prvotno
načrtoval slikar, so postale procesije in sprevodi, v katerih figure odhajajo proti svojemu koncu – iz niča
v nič, od nikoder do nikamor ...

Tisnikar se je odzival tudi na aktualna civilizacijska vprašanja. Najbrž pod vplivom velikih razstav
Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, ki so jih v Slovenj Gradcu začeli organizirati leta 1965, je
v drugi polovici šestdesetih let na slikah začel upodabljati atomsko gobo. Okrog leta 1990 je sprevode
odhajajočih spremenil v kolone beguncev.

V Tisnikarjevem likovnem svetu ljudi in živali povezuje ista usoda. Počlovečeni krokarji so se zbrali ob mr-
tvem tovarišu, mačka ob robu avtoceste žaluje ob truplu povožene mačke. Črni vran (krokar) ni strašljivo, zlo-
hotno nočno bitje, temveč slikarjev prijatelj, ljubek ptič, ki tako kot slikar premore vedenje o prastarih resnicah,
smislu življenja ... Ptiči odhajajo s tega sveta podobno kot človek, zato jih je Tisnikar naslikal v dolgih vrstah.

18 Jože Tisnikar

V sedemdesetih letih preteklega stoletja je začel slikati slike večjih formatov. Figure je začel obravna-
vati polnoplastično, poteza čopiča je postala mehkejša. Črtne obrobe in ploskovne nanose barv je sredi
sedemdesetih let nadomestilo tonsko slikanje.

Tisnikar, ki je do upokojitve leta 1983 delal kot obdukcijski pomočnik v bolnišnični prosekturi, se
tudi v osemdesetih in devetdesetih letih ni odrekel izhodiščem svojega posebnega likovnega sveta. Zde-
lo se je, da je začel posnemati samega sebe. Vendar mu je uspelo nekatere značilne motive prenoviti, pri
tem pa so se pripovedne prvine pogosto zgostile v simbolno sporočilo. Tisnikarjeva življenjska izkušnja
je postala del univerzalne izkušnje.
Postopoma je uvedel tudi vrsto novih motivov. Na koloniji v Prekmurju je začel slikati prizore iz življe-
nja Romov. Sejalec (interpretacija Groharjeve slike za razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani, 1991) in Mož
z ribo sta prispodobi človekovih prizadevanj, ki kljub trudu marsikdaj ostanejo neuresničena ... Triptih
Huga Wolfa (1990) je nastal ob posebni priložnosti. Enako velja za likovne predloge za lutke v igri Sve-
tlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico (1986, Lutkovno gledališče v Ljubljani) in za osrednjo scensko
predlogo za dramo Petra Flannerryja Singer, ki so jo leta 1989 izvedli v Stadfort-upon-Aven in Londonu.

Vselej pa je temačna modrozelena atmosfera odigrala vlogo psihične opne, ki postavlja kakršenkoli
motiv v značilni Tisnikarjev svet. V hladni barvni lestvici prevladujejo modrozeleni toni. Temno nebo
osvetljuje samo pridušen rumenkast svetlobni pas.

Tisnikar se je na začetku šestdesetih let izražal v različnih likovnih tehnikah (olje, tempera, risba,
monotipija). Preproste monotipije je tiskal na kosu polivinila s steklenico namesto valja. Za monotipijo
se je odločil, ker je želel povezati risbo s slikovitejšimi učinki. Risbe in monotipije so objavljene tudi v
njegovih monografijah, na razstavah pa se je predstavljal predvsem s slikarskimi deli. Za retrospektivni
pregled risbe se je odločil šele leta 1994, leta 1996 so bile Tisnikarjeve risbe predstavljene v četrti
umetnikovi monografiji.

Tisnikar je v beležnico sproti risal skice, na podlagi katerih so nastale slike. Črto, ki obroblja telesa in
predmete, je dalj časa ohranil tudi na slikarskih kompozicijah. Risbe z ogljem pa so zaključena likovna
dela, namenjena tudi razstavljanju. V njih je ohranjen primaren slikarjev izraz, saj so slikarske kompozi-
cije zahtevale dolgotrajen izvedbeni postopek.

Mehka sled, ki jo pušča oglje na papirju, je pravo nasprotje zareza s skalpelom in drugimi orodji, ki
jih je Tisnikar uporabljal pri delu na obdukcijski mizi. Tako, tankočuten, sočuten, dobrohoten je bil tudi
njegov značaj. Izžareval je veselje do življenja, v družbi pa je bil duhovit. Improviziral je na harmoniko
(frajtonerico), ki jo kupil, ko je bil star že petdeset let »Zdaj pa, ko naslikam sliko, dokler se mi malo
ne posuši, pač malo zaigram, da mrliči zaplešejo na slikah. Ja, no, to je malo heca, nekaj pa je le v
tem, ne.«12

Pozornost pa je zbujal tudi zaradi nenavadnih okoliščin, v katerih je živel in delal. V začetku so ga
uvrščali med naivce. Tako je Marijan Tršar v besedilu za prvo Tisnikarjevo monografijo (Tisnikar, Založba
obzorja Maribor, 1974) prvič pri nas objavil tehtno študijo o naivni oziroma samorastniški umetnosti. Za
Tisnikarjevo mednarodno prepoznavnost je bil zaslužen Nebojša Tomašević, ki je pripravil drugo Tisnikar-
jevo monografijo (Tisnikar – Svet obujenih mrtvecev, Jugoslovanska revija, Beograd in Državna založba
Slovenije, Ljubljana, 1978, tudi angleška, nemška in japonska izdaja). Tomašević je bil strokovnjak za
naivno umetnost, avtor monografij o Ivanu Generaliću in o jugoslovanski naivi (Naivci o sebi, 1973).

Povezave z naivnim slikarstvom in podobne opredelitve so pisce pogosto spravljale v zadrego, Ti-
snikar je to oznako namreč že zdavnaj prerastel, njegovega motivnega sveta ni bilo mogoče primerjati z
drugimi jugoslovanskimi naivci. Branko Rudolf že leta 1963 ugotavlja: »Vendar pa njegova psihološka
poglobljenost, njegov čut za kompozicijo, njegove svojevrstne barvne harmonije in tudi disharmo-
nije, posebno še svojevrstnost njegovega 'sveta', njegova originalnost, segajo precej prek vsega, kar
navadno razumemo pod besedo 'primitivno'.«13 Če se je Tisnikar hote približal motiviki, značilni za
jugoslovansko naivo (prizori iz življenje pohorskih oglarjev in drvarjev leta 1961), se je izkazalo, da te
slike po vsebinskem izrazu niso bile primerljive z bolnišničnimi motivi.

Bogan Borčić je Tisnikarja označil za »rojenega slikarja«.14 Likovni kritiki v njegovem slikarstvu
opozarjajo na prvine fantastike in nadrealizma. Uvrščajo ga med ekspresivne figuralike oziroma med
predstavnike eksistencialnega slikarstva (Tomaž Brejc: t. i. temni modernist), katerega osrednja zasto-
pnika v slovenski likovni umetnosti sta bila Marij Pregelj in Gabrijel Stupica.

Tisnikar je med starejšimi sodobniki cenil Franceta Miheliča, ki ga je že leta 1962 obiskal v ateljeju,
in Gabrijela Stupico. Med tujimi vzorniki navaja Käthe Kollwitz, Francisca de Goya in Pietra Bruegla
starejšega.15 Slog Tisnikarjevega slikarstva Vinka Ošlaka spominja na grotesko. »Tisnikar, čeprav govori
jezik groteske, upodobljence globoko spoštuje, jim podeljuje monumentalnost, izraženo v kompoziciji,
barvi in izrazu.«16

20 Jože Tisnikar

Tisnikar je slikal to, pred čemer bežimo. Slikal je resnico o človekovi minljivosti. Vendar je na nje-
govih slikah in risbah smrt vedno sestavni del življenja.
»Pravijo mi slikar smrti. Če sem slikar smrti, sem tudi slikar življenja. Konca pravzaprav ni. Rod se
nadaljuje, smrt je le dogodek, do katerega mora priti. Ne bojim se smrti. Velikokrat sem jo videl na
kamniti mizi secirnice, videl, kako postane velikanski čudež, kot življenje je, ničeva stvar. Verujem v
življenje. Še so zakoni narave, ki jih ne poznamo.«17

Tisnikarjev Memento mori nas sooči z lastno minljivostjo. Zavest o brezizhodnosti človeške usode,
ki se neizbežno konča s smrtjo, sproža občutke eksistencialne tesnobe. Čeprav nikoli ni upodabljal krvi,
fizičnega razkroja, razpadajočih teles, so mnogi imeli Tisnikarjevo slikarstvo za grozljivo, ob soočenju
z njegovimi slikami pa so občutili nelagodje. V tej usojenosti, tragiki življenja je vsak človek sam, zato
so takšni, samotni in otopeli, tudi pivci v Tisnikarjevih vaških gostilnah, kjer so se sicer zbrali, da bi se
razposajeno poveselili. Povezujejo jih podobna življenjska bremena in trpki molk.

Vendar Tisnikarjevo občutenje življenjskih danosti, ki se vselej iztečejo v smrt, ni bilo tragično. Karel
Pečko ga je označil za »virtuoza zeleno-črnega upanja«. »To je bila njegova, kako bi rekel, skorajda sveta
zadeva.«18 Čeprav je njegov svet izpolnjen z bojaznijo, brezupnostjo, žalostjo in zastrašujočo praznino, je
Tisnikar neomajen v svojem strogem realizmu, hkrati pa je vselej prisotna slabotna toplota sočustvova-
nja. »Ne tolažba, kajti resnica o življenjskih pogojih ne dopušča nikakršne tolažbe, temveč navzočnost
nekoga, ki še živi med vsemi mrtvimi,« piše švedski književnik Artur Lundkvist.19

Tisnikar je sprejemal smrt kot del življenja. V njegovem slikarstvu bi lahko videli predvsem spra-
ševanje o resničnem smislu življenja. V ta vprašanja, ki so povezana z bistvom človeške eksistence, je
prodiral intuitivno, podzavestno in z veliko senzibilnostjo.

V eni svojih najpogosteje citiranih izjav je izjavil: »V življenju igra vsak svojo vlogo. Vse je naprej do-
ločeno. Zdi se mi, da sem videl veliko stvari, ki jih v resnici nisem videl. Da sem popotoval po deželah,
kjer sploh nisem bil, da sem živel svoje in tuja življenja. Če že nisem bil kdaj poprej rojen, je najbrž
nekaj znanja in izkušenj mrtvih prešlo vame. Morda nam, ki ostajamo, nekaj zapuščajo, nekaj, kar so
videli in se naučili, zatorej tudi meni, ki sem bil z njimi, preden so zatonili ali izginili. Življenje je globo-
ko kot morje. Človek izplava iz njega, odigra svojo vlogo, nekaj malega se poveseli in odide – prihajajo
pa drugi. Vse te ljudi sem nekje videl tudi pred smrtjo, tako kot jih tudi zdaj vidim žive.«20

Jože Tisnikar je eden najbolj avtentičnih in samosvojih slovenskih likovnih umetnikov. Njegov ume-
tniški opus se uvršča med osrednja poglavja slovenskega slikarstva 20. stoletja. Tisnikarjevo slikarstvo
kljub pozornosti likovne kritike oziroma številnim umetnostnozgodovinskim analizam ostaja skrivno-
stno. Smrt je po slikarja prišla konec oktobra 1998. Kompozicije, ki jih je še načrtoval, so se skupaj z
njim pomaknile v črno temo.

ddr. Damir Globočnik, muzejski svetnik

Opombe:

1 Po: Marko Košan, »Pečkov Slovenj Gradec«, Slovenjgraški glasnik, junij 2016, str. 2.
2 Po: Tone Turičnik, »Najboljše slike še nisem ustvaril«, Odsevanja, 1998, št. 30, str. 26.
3 Po: Vera Ferlan-Marolt, »Aktualni pogovor s slikarjem Jožetom Tisnikarjem«, Zdravniški vestnik, 1995, št. 3, str. 181.
4 Po: Bogdan Borčić, »Moje prvo srečanje z Jožetom Tisnikarjem«, Odsevanja, 1999, št. 33/34, str. 47.
5 Po: Tončka Repnik, »Kot slika ... ta bolečina!«, Večer, 1990, št. 201.
6 Tomaž Brejc, »Videti razstavo slik Jožeta Tisnikarja v Mali galeriji v Ljubljani«, Teleks 1981, 8. 2. 1980. št. 6.
7 Po: Vera Ferlan-Marolt, »Aktualni pogovor s slikarjem Jožetom Tisnikarjem«, Zdravniški vestnik, 1995, št. 3, str. 181.
8 Jože Tisnikar, Biografija, Tisnikar: Risbe, Ljubljana 1996, str. 70.
9 Po: Tone Turičnik, »Najboljše slike še nisem ustvaril«, Odsevanja, 1998, št. 30, str. 27.
10 Po: Lev Menaše, »Jože Tisnikar v ljubljanski Mali galeriji«, Naši razgledi, 22. 11. 1980.
11 Po: Nebojša Tomašević, Tisnikar – Svet obujenih mrtvecev, Beograd in Ljubljana, 1978, str. 28.
12 Mož s krokarjem, Dokumentarni portret Jožeta Tisnikarja (scenarij in režija Sonja Prosenc), RTV Slovenija, 2012.
13 Branko Rudolf, »Iskrenost grozljivosti«, Večer, 1963, št. 69.
14 Bogdan Borčič, »Moje prvo srečanje z Jožetom Tisnikarjem«, Odsevanja, 1999, št. 33/34, str. 47.
15 Po: Vera Ferlan-Marolt, »Aktualni pogovor s slikarjem Jožetom Tisnikarjem«, Zdravniški vestnik, 1995, št. 3, str. 181 in 183.
16 Vinko Ošlak, »Ko sveče pogorijo, ko cvetje pospravijo ...«, Odsevanja, 1999, št. 33/34, str. 55.
17 Po: Peter Kavalar, »Poezija smrti za življenje«, Nedeljski dnevnik, 1984, št. 97.
18 Mož s krokarjem, Dokumentarni portret Jožeta Tisnikarja (scenarij in režija Sonja Prosenc), RTV Slovenija, 2012.
19 Artur Lundkvist, »Tisnikar, slikar smrti«, Naši razgledi, 12. 10. 1979, str. 564.
20 Jože Tisnikar, Opis slike »Muzikanti«, 1976, v: Nebojša Tomašević, Tisnikar – Svet obujenih mrtvecev, Beograd in Ljubljana, 1978, str. 124.

22 Jože Tisnikar

Jože Tisnikar

dela iz zbirke Alojza Ovsenika

24 Jože Tisnikar

Rentgen, 1958, olje in tempera na juti, 56 x 74,5 cm

Pohorski oglar, 1961,
olje in tempera na juti,
65 x 79 cm

26 Jože Tisnikar

V secirnici (Seciranje žabe), 1965, olje in tempera na vezani plošči, 65 x 69 cm

Karneval, 1964,
olje in tempera na platnu,
99 x 140 cm

28 Jože Tisnikar

Muzikanti, 1965,
olje in tempera na platnu,
85 x 65 cm

Jesen v bolniškem parku, 1968, olje in tempera na platnu, 55,5 x 71,5 cm

30 Jože Tisnikar

V prosekturi, 1968, olje in tempera na platnu, 57 x 71 cm

Portret, 1968, olje in tempera na vezani plošči, 62 x 49 cm

32 Jože Tisnikar

V prosekturi, 1968, olje in tempera na platnu, 57 x 71 cm

Avtoportret, 1971, olje in tempera na vezani plošči, 45 x 35 cm

34 Jože Tisnikar

Brez upanja, 1977, olje in tempera na platnu, 89 x 115,5 cm

Križani s konji, okrog 1970/1975, olje in tempera na vezani plošči, 61 x 48 cm

36 Jože Tisnikar

Enooki otrok, 1975, olje in tempera na platnu, 38 x 46 cm

Po kataklizmi, 1976,
olje in tempera na platnu,

91,5 x 73 cm

38 Jože Tisnikar



V gostilni (Mati z otrokom), 1977, olje in tempera na platnu, 89 x 116,5 cm

40 Jože Tisnikar

Posvet slikarjev, 1987, olje in tempera na platnu, 98 x 130 cm

Bedenje ob umrlem, 1986, olje in tempera na platnu, 75,5 x 95,5 cm

42 Jože Tisnikar

V gostilni, 1989, olje in tempera na platnu, 80 x 100 cm

Avtoportret, 1990,
olje in tempera na platnu,

73 x 60 cm

44 Jože Tisnikar

Midva, 1992, olje in tempera na platnu, 60 x 73 cm

Pod milim nebom, 1993,
olje in tempera na platnu,

73 x 60 cm

46 Jože Tisnikar

Hranjenje, 1992,
olje in tempera na platnu,
72 x 60 cm

Krokar v sveči, 1995,
olje in tempera na platnu,

60 x 47 cm

48 Jože Tisnikar