Prešernovi nagrajenci za fotografijo

Joco Žnidaršič
Stojan Kerbler

Milan Pajk
Tone Stojko
Zmago Jeraj
Boris Gaberščik





Priložene reprodukcije t

Joco Žnidaršič
Stojan Kerbler

Milan Pajk
Tone Stojko
Zmago Jeraj
Boris Gaberščik

Joco Žnidaršič, Francka in Ciril Gril - detajl
(Straška gorica, Kozjansko), 1970,

fotografija na srebroželatinskem papirju

Prešernovi nagrajenci
za fotografijo

Damir Globočnik

Prešernovi nagrajenci
za fotografijo

Nagrade Prešernovega sklada, ki so jih prejeli Joco Žnidaršič (1977),
Stojan Kerbler (1979), Milan Pajk (1981) in Tone Stojko (1984), so bile
eden od mejnikov prepoznavanja kreativnega potenciala fotografije, ki jo
lahko označimo za osrednji vizualni medij moderne kulture oziroma za
najbolj množično zvrst moderne likovne umetnosti. Kot so razkrili retro-
spektivni pregledi, so se s fotografijo v obdobju med obema svetovnima
vojnama ukvarjali tudi prejemniki velikih Prešernovih nagrad – slikarji
Božidar Jakac, Gojmir Anton Kos, Miha Maleš, Avgust Černigoj in Veno
Pilon. Poudariti moramo, da je bil Pilonov fotografski opus, ki je nastal
po umetnikovi preselitvi v Pariz, manj znan kot njegova slikarska in gra-
fična dela. Podobno velja tudi za Zmaga Jeraja, ki je Prešernovo nagrado
za življenjsko delo na likovnem področju prejel leta 2009. Fotografija v
širšem pomenu lahko poleg razstavne in časopisne fotografije zajema tudi
»gibljive slike« na filmskem platnu in televizijskem ekranu (nagrajenec za
fotografijo v filmu je bil leta 1963 fotograf in snemalec Janez Kališnik),
fotografsko polje se je razširilo tudi v video in v digitalne podobe.

Prizadevanjem za uveljavitev fotografije kot samostojne likovne oziroma
izrazne zvrsti lahko kontinuirano sledimo od tridesetih let preteklega sto-
letja, saj so predstavljala prvo »zlato obdobje« slovenske fotografije. Foto-
klub Ljubljana je tedaj uspel prirediti celo prve mednarodne fotografske
razstave. Podobne cilje so si zastavila tudi fotografska društva, ki so de-
lovala v okviru povojne Fotoamaterske zveze Slovenije, še pomembnejši
pa so bili prispevki posameznih fotografov. V sedemdesetih letih so vsa
ta (v svojem bistvu sicer dokaj različna) prizadevanja naletela na potrdi-
tev. Med drugim je bil leta 1971 v Kranju ustanovljen Kabinet slovenske
fotografije, ki velja za prvo javno zbirko fotografije pri nas. Leta 1975 je
bil v Ajdovščini prirejen prvi trienale jugoslovanske fotografije, leta 1976
je začela delovati prva fotografska galerija v Ljubljani. Izbor petnajstih fo-
tografov je bil leta 1979 vključen na razstavo Slovenska likovna umetnost
1945–1978. Fotografija je leta 1984 dobila status rednega visokošolskega
predmeta v okviru študija oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost
v Ljubljani, v Cankarjevem domu v Ljubljani je bila istega leta na ogled
razstava Razvojne poti slovenske fotografije 1945–1983, ki jo je pripravil
Stojan Kerbler. Z omenjenimi premiki v razumevanju fotografije kot kre-
ativnega medija so bili posredno ali neposredno povezani vsi nagrajenci
Prešernovega sklada za fotografijo. Naraščanje pozornosti strokovne jav-

nosti za fotografijo je bilo nesporno. Procesi profesionalizacije fotografske-
ga statusa so bili zaključeni v prvih desetletjih po koncu druge svetovne
vojne. Največji razmah je doživela reporterska in novinarska fotografija,
pri kateri sta neločljivo prepletena dokumentarni in avtorski vidik. Od-
piranje v mednarodni prostor, zaostritev kriterijev vrednotenja in nove
kreativne impulze je od osemdesetih let preteklega stoletja prispevalo tudi
šolanje fotografov v tujini.

Peta nagrada Prešernovega sklada za fotografijo je bila podeljena Borisu
Gaberščiku (šele) leta 2018, leta 2020 pa je Stojan Kerbler prejel Prešerno-
vo nagrado za življenjsko delo. Nagrade za delovanje izključno na področju
fotografije torej skoraj četrt stoletja niso prišle v roke nobenemu avtorju
– enako je bilo sicer tudi v prvih dveh desetletjih podeljevanja Prešernovih
nagrad. Tovrsten manko se zdi nerazumljiv, kajti zgolj iz obeh osrednjih
slovenskih fotoklubov, s katerima je bila povezana fotografska pot nagraje-
nih fotografov, je izšla vrsta zanimivih avtorjev. Vendar pa velja poudariti,
da fotografija nikoli ni bila izoliran vizualni fenomen. Vgrajena je v splo-
šno vizualno kulturo, s tem pa je postala tako samoumevna, da se iskanje
potencialnih nagrajencev, ki bi prispevali tudi k uveljavitvi fotografije kot
ustvarjalnega področja, marsikomu ni zdelo več potrebno.

Na razstavi so Boris Gaberščik, Stojan Kerbler, Milan Pajk, Tone Stojko in
Joco Žnidaršič predstavljeni z desetimi fotografijami, ki spadajo v cikluse
oziroma ustvarjalna obdobja, za katere so prejeli Prešernovo nagrado, in
z desetimi fotografijami po lastnem izboru. Pokojni Zmago Jeraj je pred-
stavljen z desetimi fotografijami iz umetnikove zapuščine. V veliki večini
so subtilni trenutki fotografskega zajetja realnosti uresničeni v analogni
črno-beli fotografiji. Med njimi so tudi posnetki, ki spadajo v antologijske
preglede zgodovine slovenske fotografije.

Joco Žnidaršič

Rojen je bil leta 1938 v Šoštanju. Leta 1963 je absolviral deseti semester štu-
dija na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Istega leta je bil med soustanovite-
lji Fotogrupe ŠOLT. Že v času študija se je začel ukvarjati z reportažno in
umetniško fotografijo. Deloval je kot fotoreporter pri časnikih Študentska
tribuna, Tedenska tribuna, Tovariš (1969–1973), od leta 1974 do upokojitve
pa kot fotoreporter in urednik fotografije pri Delu. Je mednarodni mojster
umetniške fotografije – EFIAP. Prejel je več kot petdeset nagrad in priznanj,
mdr. je prvi prejemnik nagrade »World Press Photo« v Sloveniji. Razstavljal je
na več kot 100 samostojnih in skupinskih razstavah.

Izdal je številne fotomonografije: Foto/Photo Joco Žnidaršič (1982), Gorenje:
srebrni jubilej zvestobe (1978), Bohinj (1978, 1986), Ljubljana (1987), Slo-
venski vinogradi (1993, 2000), Pot k očetu (Po sledeh Nejca Zaplotnika na
Himalajo) (1998), Dobimo se na tržnici (1999), Golf na Slovenskem (2001),
Deset let je Slovenija država (2001), Moja Slovenija (2002, 2003, 2004), Lipi-
canci (2004), Večni Bohinj (2006), Zakladi Slovenije II (2009), Najlepša pot:
Zeleni prstan Ljubljane (2012) in Ljubljana, lepa in prijazna (2015). Deluje
kot svobodni fotoreporter in solastnik založbe Veduta AŽ, d. o. o.

Foto: Tomi Lombar

Nagrada Prešernovega sklada (1977)

Za reportažno fotografijo Joca Žnidaršiča moremo reči, da je fotografsko
oblikovna, hkrati pa prizadeto pripovedna. Naj gre za figuro, krajino, arhi-
tekturo ali portret, njegova fotografija je bistveno pripomogla, da se je dvi-
gnila likovna raven dnevnega in revialnega tiska. V delu, ki je namenjeno
množicam, je čutiti njegov spopad z neprijetnostmi današnje resničnosti in
izrazito angažiranost. Tako se nam tudi v osebnoizpovednem ciklu »Živin-
ski vagoni« razodeva kot prizadet glasnik človečnosti.

(Sinteza/Revija za likovno kulturo, marec 1978, št. 41–42, str. 6)

Stojan Kerbler

Rojen je bil leta 1938 na Ptujski Gori. Leta 1965 je diplomiral na Fakulteti za ele-
ktrotehniko v Ljubljani in se kot energetik zaposlil v Tovarni glinice in aluminija v
Kidričevem. Upokojil se je leta 2000.

Leta 1963 je bil med soustanovitelji Fotogrupe ŠOLT. Po končanem študiju se je
včlanil v Fotoklub Maribor. Leta 1969 je bil prvič proglašen za najboljšega razstav-
ljavca v Sloveniji, naslednje leto tudi v Jugosla-
viji. Ta naziv je obdržal kar 12 let. Med letoma
1974 in 1981 je bil predsednik Fotokino zveze
Slovenije. Razstavljal je na več kot 180 samo-
stojnih razstavah in sodeloval na več kot 1400
skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje
fotografije je prejel 550 domačih ter medna-
rodnih nagrad in priznanj. Leta 1972 je prejel
naziv mojster fotografije (EFIAP). Deluje tudi
kot mentor, žirant, dokumentalist in razisko-
valec slovenske fotografije. Kot ustanovni član
in sodelavec Kabineta slovenske fotografije je
pripravil več razstav. Živi in dela na Ptuju in
Ptujski Gori, kjer je od leta 2007 na ogled stal-
na razstava njegovih fotografij.

Foto: Stojan Kerbler, 2014

Nagrada Prešernovega sklada (1979) za fotografske zapise o Halozah

Ciklus fotografij Haložani je razstavljal na samostojnih razstavah v Beo-
gradu, Subotici, Ljubljani, Kumrovcu in v tujini. Ciklus je pretresljiv fo-
tografski zapis o svetu, ki izginja in ki v svoji izraznosti prevzame s svojo
neposrednostjo, humanostjo in grafično čistostjo.

(Sinteza/Revija za likovno kulturo, junij 1979, št. 45–46, str. 6)

Prešernova nagrada za življenjsko delo (2020)

Kerbler je nepretenciozno ter s svojo skromnostjo, ljubeznijo in odgovorno-
stjo do sočloveka postavil visoka merila čiste črno-bele analogne fotografije.
Tako je vzpostavil referenčni okvir humanistične fotografske senzibilnosti
in estetike tudi za prihodnje rodove. Njegov modus – biti, čutiti, opazovati,
ohranjati človekovo dostojanstvo in videti ter dokumentirati brez odvečnega
moraliziranja – pa je neponovljiv in težko dosegljiv. Že v zgodnjih delih je
nakazal izhodišča za oblikovanje svoje fotografske slike. Človeka je nava-
dno postavil v središče. Njegov nezmotljivi občutek za Barthesov ‘punctum’
in Bressonov ‘moment décisive’ je prav neverjeten. Črn rob pa priča o av-
tentičnosti kadra in izjemni sposobnosti nadzora vseh gradnikov fotografske
slike v trenutku pritiska na sprožilec.

Boris Gaberščik

Foto: Tim Zupančič

Milan Pajk

Rojen je bil leta 1942 v Ljubljani. Leta 1966 je diplomiral na Fakulteti
za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. V letih od 1976 do 1978 je v
Ljubljani vodil fotogalerijo Focus. V sredini sedemdesetih let 20. stoletja
se je posvetil fotografiji in leta 1977 postal samostojni umetnik. Bil je
soustanovitelj in med letoma 1980 in 1996 tudi član Studia Znak. Med
letoma 1986 in 2014 je bil profesor fotografije na Akademiji za likovno
umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pajk je prejemnik številnih nagrad.
Ukvarjal se je tudi s fotografsko kritiko. Do leta 2000 je bil aktiven kot
svobodni fotograf na področju mode in oglaševanja. Razstavljal je na 22
samostojnih in 21 skupinskih razstavah. Živi in deluje v Ljubljani.

Nagrada Prešernovega sklada (1981)
za razstavo fotografij v razstavišču Arkade v Ljubljani

Milan Pajk se s svojo fotografijo uveljavlja kot ena najizrazitejših ustvarjal-
nih osebnosti pri nas. Domišljijo in samozavest njegovega »notranjega iska-
nja« uravnavata po eni strani sodobna fotografska občutljivost, po drugi pa
avtorjeva ustvarjalna narava, ki si postavlja cilje v visoko zahtevnem likov-
nem izrazu. Njegovo fotografijo odlikujeta jasna kompozicijska gradnja ter
skrbno izbran barvni sklad hladnih in zamolklo žarečih tonov.

(Sinteza/Revija za likovno kulturo, junij 1981, št. 53–54, str. 6)

Tone Stojko

Rojen je bil leta 1947 v vasi Strezetini v Slovenskih goricah. Leta 1966 je
pričel študij novinarstva na Visoki šoli za sociologijo, politične vede in
novinarstvo v Ljubljani. Ob študiju je honorarno delal na Radioteleviziji
Ljubljana. Leta 1968 je kot fotograf začel sodelovati s študentskim časo-
pisom Tribuna. Od leta 1971 je bil fotograf pri tedniku Mladina. Leta
1974 je prvič samostojno razstavljal in prejel naziv mojster fotografije. Po
desetdnevni vojni leta 1991 se je odločil, da bo prenehal z reportažno
fotografijo. Vse bolj se je posvečal dokumentiranju gledališča. Živi in
deluje v Ljubljani.

Foto: Simon Stojko Falk, 2020

Nagrada Prešernovega sklada (1984)
za razstavo gledaliških fotografij v letu 1983
Tone Stojko je kot fotograf že poldrugo desetletje navzoč v slovenskem kul-
turnem prostoru. Pot je začel z novinarskim delom, naglo je osebno do-
zoreval, prisluhnil novim pobudam od drugod in uveljavil izvirne rešitve.
Stojkovi fotografski cikli so vidni dosežki modernega slovenskega fotograf-
skega oblikovanja. Lani je v prostorih Gledališča Glej razstavil tudi svoje
prepričljive gledališke fotografije, ki so nastajale od konca šestdesetih let
dalje in razodevajo polnokrvno ustvarjalno osebnost.

(Sinteza/Revija za likovno kulturo, december 1984, št. 65–68, str. 6)

Zmago Jeraj

Rojen je bil leta 1937 v Ljubljani. Leta 1955 se je vpisal na slikarski od-
delek Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, študij pa je zaključil
leta 1960 na Akademiji za likovno umetnost v Beogradu (prof. Zora Pe-
trović). Med letoma 1964 in 1967 je obiskoval specialko za slikarstvo na
ALU v Ljubljani (prof. Gabrijel Stupica). Leta 1969 se je izpopolnjeval
na grafičnem oddelku Hornsey Collegea v Londonu (prof. Ian Fraser).
Zaposlen je bil kot likovni pedagog, med letoma 1996 in 2007 je bil pro-
fesor risanja in slikanja na ALU v Ljubljani. Ukvarjal se je s slikarstvom,
fotografijo, grafiko, scenografijo in likovno esejistiko. Leta 1963 je po-
stal član Fotokino kluba Maribor (častni član od 1993). Leta 1973 je bil
med pobudniki medrepubliške akcije Nova fotografija. Zmago Jeraj je
umrl leta 2015 v Mariboru.

Prešernova nagrada za življenjsko delo (2009)

Jerajevo delo je odprto za vse pobude, prebliske in ustvarjalne impulze, koz-
mopolitsko in poliglotsko. Vendar težko dojemljivo in še težje razložljivo, saj
sam odreka gledalcu kakršnokoli pomoč. Njegove podobe so dosledno brez
naslova, in to kljub temu da za vsako čutimo bogato zasebno ikonografijo
in mitologijo. To otežuje komunikacijo in ustvarja psihično opno, ki za-
slanja interpretativne možnosti, saj razlagalci in občinstvo dojemajo slike,
risbe in fotografije predvsem kot sestavne dele celotnih (včasih naslovljenih)
serij, ne pa kot avtonomna dela.

Jure Mikuž

Foto: Tone Stojko, 2008

Foto: Tone Stojko, 2018

Boris Gaberščik

Rojen leta 1957 v Ljubljani. Po diplomi na Biotehniški fakulteti Uni-
verze v Ljubljani leta 1985 se je profesionalno posvetil fotografiji. Med
pomembnejšimi samostojnimi razstavami so razstave v Galeriji Fotogra-
fija in v Equrni (Ljubljana), v Galeriji Fotohof (Salzburg), Orpheumu
(Gradec), v Moderni galeriji (Ljubljana), Mestni galeriji (Ljubljana in
Nova Gorica), v Galeriji ZPAF (Varšava) in Galeriji Vu (Pariz). Njegovo
delo je bilo predstavljeno v publikacijah doma in v tujini. Je avtor in
soavtor fotografskega gradiva v več kot 150 katalogih in monografijah
slovenskih umetnikov in drugih publikacijah. Živi in dela v Ljubljani
kot samostojni fotograf.

Nagrada Prešernovega sklada (2018)
za fotografije ciklusov Salve et Coagula in Von dieser Welt

Boris Gaberščik že več kot petintrideset let vztraja v svojem izrazito oseb-
nem pristopu v tisti smeri fotografije, ki jo gledamo kot umetniški medij.
Zapisan fotografskemu tihožitju, kot nekakšni minimalistični izpovedi re-
istične filozofije, je z vsako serijo bližje perfekciji svojega izraza. Zadnji
dve, za kateri prejema nagrado Prešernovega sklada, je poimenoval Salve
et Coagula in Von dieser Welt, nekako v smislu svoje intimne ustvarjalne
filozofije.

Milan Pajk

Tone Stojko, Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk - detajl,
1969, fotografija na srebroželatinskem papirju

Milan Pajk, iz ciklusa Travelog - detajl,
1974–1977, fotografija na srebroželatinskem papirju

Prešernovi nagrajenci za fotografijo:
Joco Žnidaršič, Stojan Kerbler,
Milan Pajk, Tone Stojko, Zmago Jeraj
in Boris Gaberščik

Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj
22. oktober – 26. november 2020
Izdala in založila: Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj, zanjo: mag. Marko Arnež
Gorenjski muzej, zanj: mag Marjana Žibert
Organizacija razstave: mag. Marko Arnež, ddr. Damir Globočnik, Lidia Horvat
Avtor besedila: ddr. Damir Globočnik
Jezikovni pregled: Iza Lucija Korošec, LunaLekt
Grafično oblikovanje: Marko Tušek
Tisk: Tiskarna knjigoveznica Radovljica
Naklada: 300 izvodov
Kranj, oktober 2020

1
2
3

Zmago Jeraj, Brez naslova - detajl,
okrog 2010, odtis na InkJet tiskalniku

Stojan Kerbler, Prazen prostor - detajl, 2010,
fotografija na srebroželatinskem papirju



Boris Gaberščik, Boris (iz serije Fort Forno 1), 2019,
fotografija na srebroželatinskem papirju

Boris Gaberščik, Brez naslova (iz serije Von dieser Welt), 2017,
fotografija na srebroželatinskem papirju

Zmago Jeraj, Brez naslova, okrog

g 2010, odtis na InkJet tiskalniku

Zmago Jeraj, Brez naslova, okrog

g 2010, odtis na InkJet tiskalniku

Stojan Kerbler, Prazen prostor, 2010,
fotografija na srebroželatinskem papirju



Stojan Kerbler, Koline, 1975, fotogr

rafija na srebroželatinskem papirju

Milan Pajk, Brez naslova (iz ciklusa Travelog), 197

74–1977, fotografija na srebroželatinskem papirju

Milan Pajk, Brez naslova (iz ciklusa Podobe mojih misli), 2014,
fotografija na srebroželatinskem papirju



Tone Stojko, Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk, 1969,
fotografija na srebroželatinskem papirju

Manca Čermelj in Barbara Levstik,
Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk,

Gledališče Pupilije Ferkeverk,
režiser Dušan Jovanović, 1969

Tone Stojko, Boris A. Novak, 2018,
fotografija na srebroželatinskem papirju

Joco Žnidaršič, Francka (Straška gorica, Kozjansko), 1970,
fotografija na srebroželatinskem papirju



Joco Žnidaršič, JBTZ, 1

1988, barvna fotografija