Vinko Tusek GPN - Rdeče, modro, oblo ...

Ambient M-1, obarvan les, 3 x 3 x 1,5 m, 1971

49Vinko Tušek

Ambient Barva-črta-prostor, barvni PVC, 1971

na desni strni:
skice in študije iz tistega obdobja ter
ambient K2, obarvan les in železo,
4 x 4 x 2 m, 1972

51Vinko Tušek

Organske oblike, risba na papirju, 50 x 70 cm, 1980
Mala plastika - pepelnik, obarvana keramika, 20 x 15 x 12 cm, 1973

Rdeče-zelena slika, akril na lesu, 1981
Skica za Zeleno telo, gvaš, 1981

53Vinko Tušek

Modro-oranžni ambient
(zgoraj postavitev pred Festivalno dvorano na Bledu),
400 x 400 x 110 cm, 1980

55Vinko Tušek



na levi:
Ambient 1982, obarvan lendapor,

3 x 2 x 2 m, 1982
spodaj:

Svetlobno telo, akrilno steklo,
40 x 40 x 30 cm, 1984

57Vinko Tušek

Ambient Sprehod skozi sliko
(postavitev v atriju Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj 2015),
poslikani kartoni, obešeni na strop, 1985

59Vinko Tušek

Morska njiva, akril na platnu, 64 x 79 cm, 1987
(v zbirki Elektra Gorenjska)

Pomlad, akril na platnu,
80 x 80 cm, 1991

Zeleni magični vrt, akril na platnu, 100 x 100 cm, 1987

61Vinko Tušek

Rdeči meteor, mešana tehnika na kartonu,
55 x 35 cm, 2005

na desni strani spodaj:
Lesena krogla, les
40 x 35 x 35 cm, 1989

Rdeči planet, barvna jedkanica,
35 x 35 cm, 1994

63Vinko Tušek

zgoraj:
Magični vrt I, akril na lesu,

170 x 170 cm, 1994
(v zbirki Aerodroma Ljubljana)

na levi:
Okno II, akril na papirju,

50 x 50 cm, 19967

Beli magični vrt, akril na lesu,
190 x 158 cm, okoli 1998

65Vinko Tušek



zgoraj:
Moji geni, poslikan les,
50 x 50 cm, 2002

na levi strani:
Beli diptih, obarvan les,
100 x 100 cm, 2004

67Vinko Tušek

Barvno telo, obarvan les,
70 x 35 x 35 cm,
2002

na levi:
»Svečnik«, obarvan les,

višina 49 cm, 1997

Magično mesto
(zgoraj celotna slika, spodaj detajl),
akril na lesu, 120 x 280 cm,
okoli 2000
(v zbirki Zavarovalnice Triglav, d. d., OE Kranj)

Ambient iz belih teles, obarvana plastična masa, 2006

zgoraj:
Pisani šopek, akril na platnu,
70 x 100 cm, 2004
desno:
Plankton, akril na platnu,
60 x 60 cm, 2008

71Vinko Tušek



zgoraj:
Vas, globoki tisk,
29 x 28 cm, 2006

na levi strani:
Vaške hiše, akril na lesu,
116 x 76 cm, 2006

73Vinko Tušek



zgoraj:
Skedenj pozimi, akri na lesu,
125 x 257 cm, 2007

na levi strani zgoraj:
Vaške hiše, akril na lesu,
116 x 76 cm, 2006

na levi strani spodaj:
Jesen na vasi, akril na lesu,
125 x 122 cm, 2007

75Vinko Tušek

Gašper Peternel

Vinko Tušek - Življenje v ambientu

Vinko Tušek se je rodil 5. septembra 1936 v Ljubljani. Mladost je preživel v
predmestni naravi Primskovega pri Kranju in na kmetiji pri starih starših v Krašnji.
Svoj ustvarjalni svet je začel oživljati v sklopu likovnega krožka pri akademskem
slikarju Ljubu Ravnikarju na Višji gimnaziji v Kranju. Že v prvem letniku likovne
akademije je spoznal, da ravno otroška risba nosi v sebi spontan odnos do sveta,
podobno kot je bilo umetnikovo razumevanje okolja in narave.

Kako ohranjati lasten izpovedni vokabular, hkrati pa se naučiti tehničnih slikarskih
veščin svojih učiteljev in predhodnikov, je odkril s prisluškovanjem notranjim slut-
njam, da intimna risba nosi impulze, ki bodo kreativno vzniknili, ko bo dovolj obrt-
niško sposoben. Torej, ko bo končal akademijo in bo njegova umetnost morala
preživeti. Prav ta dvojna igra med osebnimi raziskovanji in zahtevami profesorjev
Franceta Miheliča, Gabrijela Stupice in Rika Debenjaka se mu je plodno obrestovala.
Razmeroma hitro se je v likovno prelomnem času šestdesetih let 20. stoletja začel
osvobajati vpliva ljubljanske grafične šole in izkazovati unikaten način izpovedi
estetskega doživljanja. Že v grafičnih delih Naselij in Strojev, ko s ptičje perspektive
preigrava mehke in grobe oblike, tople in hladne barve, točke in ploskve, nakazuje
zanimanje za kontraste, ki pa jih ne more uresničiti v tehnikah globokega tiska. Zato
se v naslednji motivni seriji Prometnih znakov posluži šablonskega tiska, odtisa
pobarvanih kartonov in kolažev. Tudi simbolni znakovni jezik je evalviral iz tihega
kmečkega okolja v predmestno hrupovje.

V Benetkah leta 1962 Umetnikovo hrepenenje po barvi je dobilo nov smisel leta 1968 z obiskom 34. med-
narodnega likovnega bienala v Benetkah: »Takrat se mi je odprlo … Bilo je že v
meni: bučanje barv, industrija, kaj vse je v mestu! Stavbe, plastika, steklo, avtomo-
bili, ogromno teh elementov … Želel sem barve, čim bolj intenzivne, vpijoče!«

Če je prva samostojna razstava v kranjski Prešernovi hiši leta 1967 nosila še močan
pridih akademskih tokov, druga leta 1969 pokaže popolnoma nov umetnikov izraz.
Razgibana umetniška dela so govorila o človeku, ki svoja resna, racionalna prepričan-
ja zamenja z veselim, čustveno nabitim likovnim slovarjem, ki je bil na slovenskem
prostoru sveža novost. Njegove prostorske slike in barvni objekti so igrivo prikazo-
vali že povsem abstraktne forme in načrtno brisali povezavo s poprejšnjim prepo-
znavnim svetom. Tudi trde, oglate oblike so se počasi začele umikati mehkejšim,
oblejšim likovnim elementom, ki v njegove konstrukcije prinašajo samosvoj liričen
pridih. S tretjo samostojno razstavo istega leta v Piranu pravzaprav dokončno uvel-
javi novi žanr slik-skulptur, s katerimi se je končno začel dotikati čustvenih in barvnih
kontrastov znotraj svojega ustvarjalnega zanosa.

Ko je likovna kritika Tuška v letu 1970 priključila v skupino Neokonstruktivistov
(Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar), je bil že povsem
samostojna umetniška osebnost z jasno usmeritvijo. Z raziskovanjem slike kot stva-
ritve - dela narave - vpelje sistematično razmišljanje o gradnji slik iz najosnovnejših
likovnih atomov do širokih, čimbolj svobodomiselnih izpovednih elementov. Tako
nastajajo plastične slike, barvni objekti in celo ambienti. Prvi slovenski ambient je

Tušek postavil v letu 1970 na dvorišču Gorenjskega muzeja. Preprosti, v pravokot- V ateljeju, v času priprave
nik ujeti platneni zasloni so sestavljali Beli labirint. Plahutajoče bele rjuhe, med kate- ambienta Rdeče-modro-oblo,

1970

rimi so se sprehajali gledalci, so ponujale optično likovno doživetje prostorske slike.
Poigravanje z optično umetnostjo je vidno tudi v ambientu Rdeče-modro-oblo, ki
ga je istega leta razstavil v Moderni galeriji v sklopu razstave Neokonstruktivistov, v
ambientu prozornega labirinta leto kasneje za razstavo v Novem Sadu ter v ambien-
tu K2 iz leta 1972. Najbolj prostorsko svobodno umeščen je bil dan trajajoč eksperi-
ment v kanjonu reke Kokre, ko je razpel 15 metrov dolg mobil iz različno velikih
poslikanih plošč, ki so bile prepuščene gibanju vetra. Upoštevanje gibanja kot
ključnega elementa vizualnega vplivanja na razpoloženje gledalca, je bilo zanj pri
mobilnih stvaritvah odločilnega pomena: »Migotanje listja na krošnji dreves, leske-
tanje vode ali plapolajoča zastava … spreminjajo svetlobo, barvo in tudi samo
obliko na telesu ali pojavu.« Kako pomembno je, da so vse stvari v prostoru tudi v
duhovnem sozvočju, je umetnik spoznal, ko je skupaj z Marjanom Sajovicem,
Borisom Sajovicem in Mihom Pirnatom sodeloval pri obnavljanju fresk v cerkvi v
Srednji vasi pri Šenčurju leta 1965 in z Vladimirjem Makucem v cerkvi sv. Jerneja
pri Seničnem leto kasneje: slika (freska) je nosilec duhovne vsebine, ki dodaja pros-
toru svetost in vabi vernika v svet spiritualnega doživljanja.

77Vinko Tušek

Igrivost, s katero so Tuškove barvne slike, skulpture in mobili oživljali ter bogatili
prostor in njegovo strukturo, je dala galeriji novo kvaliteto. Gledalec slike ne opazu-
je z distance, ampak vanjo vstopa, saj galerijski prostor postane slika, kolaž elemen-
tov. Kljub najrazličnejšim sredstvom, kako ideje, sanje, doživetja, čustvena spoznanja
približati opazovalcu umetniških stvaritev, mu je bil temelj ustvarjalnega procesa
vedno risba, skica. Že prazen list papirja predstavlja kubični prostor, v katerega pola-
ga ideje, kakor narejena slika predstavlja tvorno ploskev prostora (ambienta), v
katerem igra svojo vizualno vlogo. Takih skic je nastalo večje število, saj so sprem-
ljale domala vsako umetnikovo uresničeno in neuresničeno tridimenzionalno
stvaritev.

Vinko Tušek je v svojih umetniških fantazijah vedno uspel najti stik z najrazličnejšimi
praktičnimi materiali in rešitvami. V prispevku likovne opreme urbanega prostora v
Kranju leta 1976 je npr. otroškim igriščem poleg likovne funkcije prostora dodal tudi
uporabno vrednost. Njegove pisane skulpture vozlov bi bile lahko odraslim in
otrokom pristan za pripovedovanje zgodb ali vsaj skrivališče v družabni igri … Ideja
je žal ostala le v knjigi, izdani leta 1980. Materiali žica, beton in les, ki jih je v času
gradnje svoje stanovanjske hiše - pravzaprav njegovi edini ustvarjalni pavzi - v letih
1973-1976 vedno bolj obvladal, so se v umetniški tvarini manifestirale npr. v
Oranžno-modrem ambientu pred blejsko Festivalno dvorano leta 1981. Slednji pred-
stavlja enega izmed vrhuncev prostorskih organskih oblik v njegovi umetnosti in se
spaja s še z drugo idejno skupino Barvo, ki ji je umetnik v letih 1982-1984 pripadal.
Kljub skupnemu nastopu skupine v Jakopičevi galeriji leta 1982 in skupni zavesti o
pomenu barve, je Tušek ostal slikar ambienta in plastike, Franc Novinc slikar barvite
krajine, Henrik Marchel v abstrakciji, Lado Pengov figuralik, Drago Hrvacki v
geometričnem slikarstvu ter Maksim Sedej raziskovalec makro in mikrokozmosa.
Čeprav tudi Tušek misterija barve ni razrešil, se je njegov odnos do barvnega sklad-
ja poglobil. Raziskovanju organskih oblik se pridruži občutljivejše niansiranje in
bogatejše koloriranje. To je zlasti opazno na njegovih oljnih in akrilnih slikah po letu
1984, ko se popolnoma preda umetniškemu klicu in pusti redno službo na Zvezi kul-
turnih organizacij v Kranju. Te slike pa pravzaprav niso bile umetnikovo končno
delo, ampak le priprava na objekte in ambiente. Če vsem do takrat raziskanim likov-
nim elementom - barvi, strukturi, obliki, dodamo novo zanimanje za psihološki
učinek medsebojnega odnosa le-teh, se nam izriše precej široka, vendar jasna
usmeritev umetnikove nadaljnje ustvarjalne poti. Pri tem pravzaprav niti ni važen cilj,
ampak proces razmišljujoče in raziskovalne radovednosti.

Raziskovanje psiholoških dejavnikov s sabo nehote prinese prelom z impulzivnim
nabojem, ki ga je umetnik bolj ali manj nezavedno črpal v otroški ustvarjalnosti. Ta
proces traja vzajemno s prenehanjem službe likovnega pedagoga, ki ga je dolga leta
navdihovala z mladostno energijo in idejami. Harmoničnost likovnega izraza je
potem postala bolj dovršena, celo ikonografsko programirana (npr. Triptih iz leta
1985). Nikoli pa ni izgubila spontanega izraznega učinka. Umetnik se odpira pozi-
tivnemu in izkušnjam, ki so oplemenitile njegov duhovni potencial, jezik in izraz. Naj
bodo to snežinke, kamni, živali, medčloveški odnosi, dan, tema … in prevzema
mehke ali geometrično oblike kotov, ostrin, barv, kontrastov … Motive gnete, vse
dokler ne utrdi svojih prepričanj. Tako se v intimnih slikah vrača v t. i. »emocional-
ni urbanizem« travnikov, gozdov, polj, vrtov, a istočasno se enaka vsebina razrašča v

konstruktivistične kompozicije izpeljane reliefne slikarije. Dokler se končno ista
napetost ne omehča v organsko sformiranih prostostoječih telesih.

Zadnji obsežnejši vsebinski sklop Tuškovega dela (po letu 2000) predstavljajo
Gorenjske kmečke hiše. V teh delih začutimo najbolj intimne lirične konstrukcije, ki
tudi z vsebino in redukcijo na dvodimenzionalno slikarsko podlago poudarjajo
vračanje v ustvarjalne začetke. V motivni svet njegove mladosti, ki se prepleta z nos-
talgijo, umirjenimi ustvarjalnimi impulzi, ki v sebi nosijo vso umetnikovo življenjsko
in ustvarjalno modrost.

Uvid v svojo svobodomiselno filozofijo ustvarjanja je Tušek omogočil na številnih
razstavah. Pogosto v Prešernovi in Mestni hiši v Kranju, saj ga je že Cene Avguštin
uvrščal med najnaprednejše kranjske umetnike modernega časa. Posebno mesto mu
je v galerijah Škofje Loke dodelil umetnostni zgodovinar Andrej Pavlovec, ki je prvi
globje ovrednotil njegov pristop k ustvarjanju. Odločilne so bile razstave
Neokonstruktivistov (prva leta 1970 v Moderni galeriji v Ljubljani), Tribine mladih
v Novem Sadu (1971), skupine Barva (1982 v Jakopičevem razstavišču v Ljubljani
in Mariboru, 1984 v Mestni galeriji Ljubljana), sodelovanje na bienalih jugoslo-
vanske grafike v Zagrebu (od leta 1970 naprej) in kasneje na bienalu slovenske
grafike v Novem mestu in Otočcu, bienalih jugoslovanske plastike v Murski Soboti
(leta 1973 in od 1979 naprej) … Od takrat je razstavljal po vsej Sloveniji in nekate-
rih mestih bivše Jugoslavije. Prek Celovca pa so se mu odprle tudi poti v Innsbruck,
Wroclaw … Njegova dela so razstavljena celo v ZDA.

Tuškovo umetnost in smisel za umetniško kvaliteto prostora je občinstvo dobro spre-
jelo, prav tako ga je likovna kritika sprejela kot ambasadorja novih umetniških idej.
Spominski obeležji nad Podblico in na Primskovem pri Kranju prikazujeta, kako je
bil umetnik kulturni krajini vsestransko prilagodljiv. Za Zavarovalnico Triglav je v
vhodno avlo umestil monumentalni Barvni objekt (1993), arhitekt Ciril Oblak pa je
nekatera njegova dela uporabil pri umetniški opremi letališke stavbe na Brniku.

Za svoje delo je Vinko Tušek prejel številna priznanja. Leta 1971 Zlato ptico, nagra-
do revije Mladina, Prešernovo nagrado za Gorenjsko leta 1973, odkupno nagrado
na 5. bienalu male plastike v Murski Soboti leta 1981 in nagrado Prešernovega skla-
da leto kasneje. Leta 1988 so mu podelili častno nagrado na 1. Ex temporu ARGE
v Beljaku, leta 1992 pa so ga proslavili v Kranju z odkupno nagrado na Ex-temporu
Kranj. Leto kasneje je osvojil 3. nagrado Bienala mesta Kranj.

Umetnikov zanos za drugačne pristope k predstavitvi umetnosti je bil spodbuden tudi
pri formiranju kranjskih razstavnih prostorov. Pri tem je posebno vlogo odigral ravno
v Galeriji Prešernovih nagrajencev, saj je bil prvi umetnik, ki je razstavljal v novih
prostorih v Pavšlarjevi hiši leta 2002. Z donacijo ambienta Sprehod skozi sliko je
prispeval prvo likovno delo v stalno zbirko novonastale galerije.

79Vinko Tušek

Vinko Tušek
Rdeče, modro, oblo ...

Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj
7. julij - 24. september 2016

Izdal in založil: Zavod za turizem in kulturo Kranj, zanj: mag. Tomaž Štefe, direktor

Vodja galerije: mag. Marko Arnež
Avtorji besedil: Aleksander Bassin, dr. Marko Jenko, Gašper Peternel, Marko Tušek
Izbor del: Marko Tušek, Aleksander Bassin, dr. Marko Jenko
Postavitev razstave: Marko Tušek

Jezikovni pregled: Marija Šubic
Fotografije: arhiv avtorja, Marko Tušek, Marjan Kukec
Oblikovanje: Marko Tušek
Tisk: Tiskarna Košir
Naklada: 300 izvodov
Cena: 10,00 eur

Razstava je nastala v sodelovanju z Aerodromom Ljubljana, d. o. o.,
Elektrom Gorenjska, d. d., Zavarovalnico Triglav, d. d., Gorenjsko banko d. d. in
Gorenjskim muzejem.

Delovanje galerije omogoča Mestna občina Kranj.

Kranj, julij 2016