Naše stopinje 2020

NNAAŠŠEE SSTTOOPINJE VV

LELTETOO: X: XIIXI.V, .Š, TŠ.:T1.: 1 ŠOŠLO.LL.ELTEOTO2021091/290/20 rožRnoižkni2k0220020 V

V

V 91-letni zgodovini delovanja OŠ Center so se menjavale generacije
učencev in učiteljev. Prav vsaka generacija je posebnost zase. Letošnje
generacije učencev ste se soočile s prav posebnim izzivom poučevanja na
daljavo. Skupaj s strokovnimi delavci ste dokazali, da odlično obvladate digitalno
tehnologijo in da vam tudi delo na daljavo ni delalo prevelikih težav. Čas
poučevanja na daljavo je pokazal, da so spremembe in raznolikost sistema
izobraževanja stalnica našega življenja in da se v dobrobit vseh nas moramo
prilagajati še tako nepričakovanim situacijam. Poleg rednih vsebin, ki jih
pridobivate na poti osnovnošolskega izobraževanja, ste si nehote pridobili še
dodatna znanja in spretnosti, ki vas bodo kasneje vodila po začrtani poti življenja.
Ne pozabite: »Najpomembnejše učenje se dogaja v resničnem življenju ob

resničnih problemih, ne v učilnicah.«

Marta Pavlin, ravnateljica

PETER GRUM

ZORA RUPENA – KATJA

RASTOČA KNJIGA

»8. februar, slovenski kulturni praznik, nas vsako leto spomni, da nas
temelji slovenstva – slovenski jezik, kulturna dediščina in vrednote,
ki nas že več kot tisoč let bogatijo – zbližujejo in trdno povezujejo v
narod. Prihodnost pripada tistim, ki se zavedajo bogastva svoje
kulture in zgodovine. Kultura pa ni le stvar preteklosti. Naše
ustvarjanje, izražanje, vrednote, kot so prijateljstvo, želja po znanju,
optimizem, delavnost, sočutje, modrost, svoboda, nas oblikujejo in
nam zagotavljajo svetlo prihodnost,« je v uvodnem govoru k
slovesni prireditvi poudarila ravnateljica Marta Pavlin.

V letu 2019 smo praznovali 90 let šolske zgradbe. Odločili smo se
pobrskati po spominih, ki jih že zastira pozaba. Tri desetletja se je
šola imenovala Osnovna šola Katje Rupena. Spomine na Zoro
Rupena – Katjo smo ob 100-letnici njenega rojstva zbrali na straneh
Rastoče knjige.
Kdo je bila Katja Rupena? Zora Rupena, s partizanskim imenom
Katja, je bila rojena leta 1920 v Mirni Peči. Tam je obiskovala
ljudsko šolo, nato gimnazijo v Novem mestu, ki pa jo je morala
zaradi bolezni zapustiti. Ko je ozdravela, je odšla na meščansko šolo,
potem pa na državno gospodinjsko učiteljišče v Srbijo, kjer je leta
1940 maturirala z odličnim uspehom. Prvo službo je dobila v Mali
Nedelji na Štajerskem, kjer jo je zatekla vojna. Vrnila se je v Mirno
Peč in se takoj vključila v narodnoosvobodilno gibanje. Že pred
vojno je delala v naprednih organizacijah, zlasti v Društvu kmečkih
fantov in deklet. Zagnano je delovala v OF in opravljala zahtevne
kurirske naloge. Katja je padla na pragu svobode 27. 2. 1945 pri
Sv. Antonu – prav blizu vasi, kjer je pred vojno službovala. Ni
dočakala osvoboditve, o kateri je tako toplo in upajoče pisala materi
v svojem zadnjem pismu.

Vsi, ki so poznali Katjo, ne bodo nikoli pozabili njenih vrlin, njene
odločnosti in poguma, s katerim je prenašala največje nadloge vedno z nasmehom in dobro voljo, ter njene
odkritosrčnosti, zaradi katere je bila tako priljubljena med svojimi tovariši. Omeniti moramo njeno ljubezen
do matere, ki ji je pisala iz partizanov topla in prisrčna pisma, jo bodrila in slikala srečno prihodnost v
svobodi. Ljubezen do matere se v teh pismih prepleta z globoko in nesebično ljubeznijo do domovine, za
katero je žrtvovala svoje življenje. Pokopana je v družinskem grobu v Mirni Peči.
Našemu vabilu na prireditev sta se odzvala
nečaka Zore Rupena - Katje dr. Katja Stražiščar
in dr. Vladimir Osolnik. Spomine na Katjo
Rupena je obudila dr. Katja Stražiščar: »O Katji,
po kateri nosim ime, sem slišala od njene mame,
moje stare mame, ki ni nikoli prebolela hčerine
smrti, in od svoje mame, njene sestre. Ko sva s
staro mamo hodili na pokopališče v Mirni Peči,
mi je pripovedovala podrobnosti iz Katjinega
življenja. Katja je imela zelo rada živali. Imela je
psa Volka, ki jo je vsak dan spremljal na
železniško postajo, od koder se je odpeljala v
šolo v Novo mesto. Včasih jo je tudi počakal.

1

Katja je bila vedno rada urejena. Imela je dolge lase, ki
si jih je spletla v kito. Tudi v partizanih je vsak večer trak
skrbno zložila in si ga zjutraj vpletla v kito.
Zelo rada je imela konje in se je tudi dobro spoznala
nanje. Nekoč je bila pri prodaji. Prodajalec je kupcu na
dolgo in široko hvalil konja. Katja pa je konju pogledala
v zobe, ugotovila, da hvala ni upravičena, in seveda to
tudi pri priči povedala. S prodajo ni bilo nič.
Kaj je vodilo to lepo, mlado, pametno, izobraženo dekle
iz premožne družine, da je zapustilo vse to in se ni
umaknilo pred vojno vihro k sorodnikom? Z ruzakom, v
katerem je imela vse svoje premoženje, se je odpravila v
gozd, hodila od vasi do vasi in spodbujala ljudi za boj za svobodo, obrambo naroda in jezika. Šele kasneje, ko
sem brala pisma, ki jih je pisala svoji mami in fantu Niku, sem začela počasi dojemati, da so v življenju
pomembnejše stvari od udobja.

Katja je dobila osnove razumevanja družbe že v družini. V Mirni Peči so imeli veliko knjižnico, za celotno
družino je bilo branje in znanje vrednota. Socialni čut, ki si ga je izoblikovala v družini, je bil zelo pomemben
za njeno opredelitev za boj. Zelo jo je prizadela neenakopravnost žensk v tedanji družbi – le redka dekleta so
imela možnost hoditi v srednjo šolo, jo končati in se osamosvojiti. Vse to jo je tako močno preželo, da se je
bila pripravljena podati na težko pot in za svoje cilje žrtvovati celo življenje. Vso svojo energijo in vse svoje
znanje je vložila v to, da je motivirala ljudi, predvsem ženske, da se zavedo svojega položaja in svoje
vrednosti, da gledajo optimistično v prihodnost in da so pripravljeni kaj narediti, da bo boljše. Tudi danes se
po svetu dogajajo krizne situacije in se pojavljajo ljudje, ki so pripravljeni zapustiti svojo cono udobja in
narediti kaj dobrega za vse ljudi, da bo življenje boljše za vse, ne da bi pomislili na lastne koristi – to je treba
močno poudariti.
Vaša šola je tri desetletja nosila ime po Katji. Po izobrazbi je bila učiteljic. Zanjo je bilo znanje vrednota. Bila
je mlada in optimistična, polna načrtov za prihodnost. Da so po njej poimenovali šolo, se mi je zdelo zelo
simbolno – šola, ki je center življenja, izobraževanja, optimizma, je nosila ime dekleta, ki je vse to imelo.«
Naša učiteljica Danica Rangus je predstavila Rastočo knjigo 2020: »'Ker po nas, bode vas jo srčno branit
klical čas!' Tako nam je Prešeren predal odgovornost za domovino. Simbol našega naroda je slovenski jezik,
ki se ga učimo ljubiti tudi s pomočjo projekta Rastoča knjiga.
'Prav zgodbe so pomembne, saj gradijo naš vrednostni sistem, vplivajo na naše doživljanje sveta in
ustvarjanje lastne zgodbe, lahko nas zaznamujejo za celo življenje … Zato potrebujemo močne zgodbe –
takšne, kot sta zgodba o Katji ali zgodba o Rastoči knjigi, ki se je razrasla preko meja, ' je zapisala dr. Jožica
Jožef Beg v spremni besedi k naši knjigi.
Na drugi list smo zapisali besede, ki jih je o Katji izrekla Olga Vipotnik: 'Trden značaj, optimizem, veselje do
dela in domače zemlje – to so bile njene najlepše odlike.'«

Dr. Janez Gabrijelčič, oče Rastoče knjige, je dodal: »Naša naloga je, da nadaljujemo delo slovenskih
umetnikov. Rastoča knjiga nam s svojimi sporočili kaže pot v prihodnost. Deček in deklica z rastočo knjigo
rasteta in odraščata – z njima moramo odraščati mi vsi.«
Nekaj dni po prireditvi pa nas je razveselilo prijazno
pismo dr. Katje Stražiščar:

Spoštovana gospa Gazvoda,
oglašam se Vam še vedno pod vtisom prisrčnega,
spoštljivega in zanimivega včerajšnjega srečanja.
Koliko pozitivne energije, dobronamernosti, optimizma,
sodelovanja, medsebojnega razumevanja in
spoštovanja je bilo čutiti! Od srca čestitam ne le za
odlično izvedbo programa, temveč tudi za vzdušje, ki je
prevevalo vse prisotne. Izpolnjujem svojo obljubo in
pošiljam prepis iz Zorinega pisma Niku s Primorske, ki

2

je bila od leta 1922 pod Italijo. Takole glasi:
"Sedaj ti bom skušala opisati, kako izgleda bližnja
okolica. Imamo par šotorov, naš šotor je majhen
in prav prikupen. Tu je mala ravninica, gori nad
nami pa so ogromne skale in zjutraj, ko solnce
vzhaja, se prav lepo lesketajo vse skale v solncu.
Vse naokrog je gozdiček - lepo. Če pogledaš doli v
dolino, vidiš majhna grička, posejana z malimi
belimi hišicami. Prav sedaj solnce zahaja,
poslednji žarki objemajo prelepe primorske
gričke. Gledam v dolino, po poti hiti mlada žena z
otrokom, pot se vije prav med hribi, zadaj pa
zahaja solnce. Stala in gledala bi vse skupaj ne
vem kako dolgo, ko je vse tako lepo. Nebo je pa jasno, lepa sinja barva, kot je malokdaj. – Morala sem
prekiniti – Noč je že, nebo je posuto z neštetimi zvezdicami, pravkar se je utrnila ena. Mar se spomniš, ko sva
gledala, ko so se utrinjale zvezdice .... Sinoči sem bila na sestanku, bilo je mnogo žena in deklet. Po končanem
sestanku so peli. Vesela sem bila, ko sem videla, kako znajo še vse slovenske pesmi. Tudi slovensko še lepo
govorijo. Mlajše generacije pa ne znajo več ..."
Stara mama mi je pravila, da je Zora hrepenela po družini, otrocih, ljubezni enako močno kot po svobodi.
Prijazen pozdrav in vse dobro Vam želim.
Katja Osolnik-Stražiščar

Novinarski krožek, foto krožek

3

Pogovor z mag. Janezom Pezljem

Novo mesto ni le dolenjska metropola kulture. Naši someščani, Božidar Jakac, Anton Podbevšek,
Miran Jarc, Marjan Mušič, Slavko Grum, so leta 1920 popeljali slovensko umetnost v moderno
obdobje. Danes Rosana Hribar, Gregor Luštek, Žiga Virc, Matjaž Berger, Jana Menger, Irena
Yebuah Tiran, Nejc Gazvoda in mnogi drugi soustvarjajo slovenski kulturni utrip in žanjejo občudovanje
tudi preko naših meja. Mi pa smo se odločili, da ob slovenskem kulturnem prazniku k nam povabimo mag.

Janeza Pezlja, ki s svojim vsestranskim delom ostaja
zvest Novemu mestu.

G. Pezelj, bili ste novinar Dolenjskega lista in Televizije
Slovenija. Poročanje o dogodkih na Dolenjskem in iz
drugih koncev takratne Jugoslavije je bil le del vaše
bogate in raznolike poklicne poti, na kateri ste se soočili z
mnogimi izzivi. Bi nam povedali, kaj vse ste še delali?

G. Pezelj: Začel sem na Dolenjskem listu kot
poročevalec s tržnice. V skladu z uredniškimi navodili sem hodil na novomeško tržnico in zbiral cene. Vedel
sem za vse cene krompirja, peteršilja, solate in ostalega.
Moja novinarska pot pa se je končala 800 metrov globoko pod zemljo. Verjetno ni z nami nikogar, ki bi bil
tako globoko pod zemljo. Kaj sem počel tako globoko? Bil sem novinar TV Slovenija in sem poročal iz
različnih mest takratne Jugoslavije. Prišel sem v Prištino, glavno mesto Kosova. Tam so stavkali rudarji.
Ostali so v rudniku in le naši ekipi je uspelo priti do njih. To je bil trenutek zmagoslavja TV Slovenija, ko sem
postavil pred dejstvo direktorja rudnika, ki ni dovolil poročanja o tamkajšnjih razmerah. Direktor se je jezno
odpeljal, mi pa smo začeli pospravljati naprave. Nakar se je direktor vrnil in nam dovolil spustiti se v starem
zarjavelem dvigalu 800 metrov globoko do stavkajočih rudarjev, ki so bili že več dni brez hrane. Kasneje sem
izvedel, da so ga pet dni po tem dogodku odpustili.
Kaj sem še delal? S Kosova sem prišel na »diplomatski parket«. Bil sem namreč v Vladi Slovenije, v
parlamentu. Spoznal sem žlahtnega gospoda Janeza Gabrijelčiča, s katerim sva sodelovala pri začetkih
Rastoče knjige.

Pri svojem delu ste morali poglobiti svoje znanje na
raznih področjih, saj ste sodelovali tudi pri oblikovanju
zakonodaje RS. Svoj študij zahtevne problematike
prepovedanih drog ste leta 2003 objavili v knjigi
Nevarna prepoved, ki so jo označili kot »pogumno
besedilo, ki ponuja drzne rešitve«. Posvetili ste jo mami
»Slavi z novomeškega Brega« in očetu »Ivanu s
Smiljanskega polja«. Sta vas onadva usmerila v
opazovanje in preučevanje družbe?

4

G. Pezelj: Vsi, ki smo starši, vemo, da brezpogojno ljubimo svoje otroke. Veliko sem se naučil od dveh
preprostih ljudi. Mati je izjemno veliko brala. Pri hiši nas je bilo pet otrok. Opazili smo, da je mati nenadoma
prenehala prebirati knjige. Vprašali smo jo, zakaj več ne bere toliko kot včasih. Ni povedala, ampak naposled
smo le ugotovili, da je zaradi sive mrene napol slepa. Bili smo nekako brezbrižni do staršev, tako kot otroci
ponavadi so, ker se ne zavedajo svoje ljubezni do staršev. Takrat sem spoznal veliko ljubezen slovenskih
mater do svojih otrok in družine, ki so jih postavljale pred svoje potrebe. Po operaciji je mama spet začela
brati.
Oče je bil pa njeno nasprotje. Bil je izjemno priden, za celo ulico je pisal prošnje in pritožbe, čeprav je bil
skoraj nepismen. Spomnim se, da sem dal svojima otrokoma prebrati pismo, ki mi ga je oče pisal v vojsko.
Oba sta rekla, da je človek, ki ga je napisal, nepismen. Rekel sem jima, naj postavita vejice in pike in bosta
videla, koliko ljubezni se skriva v stavkih. Veliko sem se naučil od svojih staršev.

Novinarske prispevke ste začeli pisati že v srednji šoli,
ko ste bili urednik novomeškega mladinskega glasila
Mladi val. Je imela prste vmes učiteljica slovenščine?

G. Pezelj: Na vse svoje učitelje, tudi na učiteljice
slovenščine, imam izjemno lepe spomine. Zgodilo pa se
je v tretjem ali četrtem razredu, ko je bila moja
razredničarka učiteljica Dularjeva. Bila je majhna in
drobna, popolnoma predana svojemu poklicu in
učencem. Nekoč je srečala mojo mamo in jo potolažila, saj nisem bil tako dober učenec, kot so vaši učenci.
Mama je rekla, da samo berem in berem in berem. Tovarišica pa je rekla, naj bo vesela in naj me le pusti, da
berem. Mislim, da se mi je branje obrestovalo.

Po knjigi, ki sva jo omenila, pa ste se znašli v leposlovju. V lanskem letu je izšel ponatis knjige z naslovom
Velimir, ki je leta 2016 vzbudila precej pozornosti v sosednjih državah. Knjiga je označena kot roman, torej
kot umetnostno besedilo. Bi nam povedali kaj o ozadju zgodbe in o meji med resnico ustvarjalčevo svobodo?

G. Pezelj: Najprej o ozadju zgodbe. Velimir, ki je resnična oseba, je moral s svojo mamo pred 16 leti zapustiti

dom v Bosni in Hercegovini. Spoznal sem ga pred nekaj leti in takrat mi je povedal o svojih življenjskih

preizkušnjah. Menil sem, da bi bilo treba o vsem, kar je doživel, napisati knjigo. Čez leto sva se zopet srečala

in takrat me je spomnil na knjigo. Nisem vedel, o čem govori – rekel sem: »Kakšna knjiga? Jaz svojih knjig ne

posojam, ker jih ne dobim nazaj in si jih tudi ne sposojam

od drugih.« Spomnil me je na dogovor, da bom pisal o

njegovem življenju. Zgodbo sem napisal iz enega

samega razloga – v njegovih krajih sem brskal med

knjigami nekega duhovnika; iz ene od knjig je padel list,

na katerem je bila napisana pošastna zgodba, kako so

ekstremisti zverinsko mučili in ubili 30-letnega človeka. Otis Heric Zagrljača
Ti ljudje po vojni niso bili obsojeni – upam, da bodo nam je zaigral na violino

kdaj.

5

Kar se pa tiče umetniške svobode in resnice – vsak pisatelj si pri svojem delu dovoli nekaj pisateljske
svobode, predvsem zato, da zaščitim tiste, ki bi se morda prepoznali oz. bi jih prepoznali drugi. Tako pa jim
omogočim pot naprej.

Knjiga Dedek in vnukinji je polna »smeha, navdušenja in ljubezni in nabita s pozitivno energijo« je napisal
Tone Partljič. Katera anekdota je vam najljubša?

G. Pezelj: To so preproste in enostavne zgodbe za
dedke, babice in njihove vnuke. Povedal bi zgodbo, ki
govori o tem, kako je človeški spomin luknjičav, in o
mojih dveh vnukinjah. Doma za Krko smo igrali
namizni tenis. Bila sva oba dedka. »Stari panj«, to je
dedek Miro, ki je bil svoj čas odličen igralec namiznega
tenisa, »se je vnel in vžgal žogico«, ki se je odbila
naravnost Maši v oko. Maša je odjokala v hišo in se
vrnila s temnimi očali. Dedek Miro jo je vprašal, zakaj ima očala. Maša pa: »Ne samo očala, tudi smučarsko
čelado bom vzela, ko bom drugič igrala s tabo pingpong.«
Ko je knjiga izšla, sta vnukinji rekli: »Ni bilo Mašino oko, bilo je Špelino.« Jaz sem trdil obratno. Vprašali
smo dedka Mira, ki je tudi zatrdil, da je bilo oko Mašino.Adeklici se nista dali prepričati.
To je ena od teh ljubkih zgodbic.

In tako sva prišla do vašega športnega udejstvovanja. Drobtinice iz vaše zadnje knjige Prgišče spinov »na
posrečen način razlagajo čas, ki je minil. Bi nam razložili naslov?

G. Pezelj: Kdo ve, kaj je prgišče? Ko sem pripravljal knjigo, sem mladim postavil to vprašanje. Nihče ni
vedel, so pa vsi vedeli, kaj je spin. Starejši pa niso vedeli, kaj je spin. No, spin je poseben udarec pri namiznem
tenisu, ko se žogica zavrti nekaj 100-krat na sekundo in povzroči nasprotniku nemalo težav. Tudi tokrat gre za
izbor anekdot iz namiznoteniškega sveta. Pozoren bralec pa bo prebral tudi opombe pod črto, kjer navajam
zelo zanimive informacije. Idejo za knjigo sem dobil pri pisatelju, dramatiku in aforistu Žarku Petanu, ki je
pisal o tem, kako sta s kolegom igrala pingpong in vsak udarec posebej komentirala, kar je gledalce pritegnilo
in zabavalo bolj kot njuna igra. Omenjam tudi okoli 150 oseb, ki na tak način ne bodo nikoli pozabljene.

Ob 70-letnici Namiznoteniškega kluba Krka Novo mesto ste v bogati monografiji pozabi iztrgali veliko
podatkov in imen tistih, ki so se in se še vedno ukvarjajo s tem športom. Tudi sicer vaše knjige dokazujejo, da
ste poznali in da poznate zelo veliko Novomeščanov. Ko smo ravno pred kulturnim praznikom in pred
obletnico novomeške pomladi, ki jo bomo obhajali v septembru, bi naštela samo nekaj najvidnejših: slikar
Božidar Jakac, pesnik in prevajalec Severin Šali, režiser Filip Robar Dorin, slikar Jože Kumer … Koga bi še
dodali?

G. Pezelj: Ne smemo pozabiti na Pio in Pina Mlakarja, ki sta si zgradila čudovit domek, ki je danes skrit pod
upravno stavbo tovarne Krka. Srečal sem ju ob snemanju filma o Janezu Trdini Trdinov ravs. Režiser Filip

6

Robar Dorin jima je povedal za snemanje. O tem sta bila že obveščena. Pino Mlakar je rekel: »Ne pozabite, da
je Trdina ob večerih hodil po Novem mestu z laterno v roki.« To je danes prav nenavadno, saj ima vsak otrok
že pametni telefon, s katerim je mogoče skoraj čisto vse.
Omeniti moram tudi Milčka Komelja, izjemnega človeka, člana treh akademij, iskrivega govorca. Njegov
oče Bogo Komelj pa je bil ustanovitelj novomeške študijske knjižnice.

Na zadnji strani monografije je vaš novinarski kolega Marjan Fortin napisal, da je to »knjiga za spomin, za
sedanjost in za prihodnost«. Kaj pa vaši načrti za prihodnost? Imate že kaj v delu?

G. Pezelj: Kdor ne spoštuje svoje zgodovine, je obsojen na ponavljanje slabega. Jaz bi rad zapisal in ohranil
dobre spomine. Ko sem bil v politiki, sem sodeloval s kar šestimi predsedniki. Prvi je bil Lojze Peterle, na
katerega imam lepe spomine. Nato sem v drugi vladi delal z Janezom Drnovškom, tudi on mi je ostal v lepem
spominu. Nato sem sodeloval s predsedniki parlamenta. To so bili Herman Rigelnik, France Bučar, Borut
Pahor in Jožef Školč. S Pahorjem sem svojo kariero na tem visokem uradniškem področju tudi zaključil.
Morda malce o Pahorju, ki ga kljub njegovemu socialnemu čutu mnogi kritizirajo. Ob neki priložnosti smo
igrali nogomet in sem si močno zvil nogo. Kolegi so me skoraj pozabili v bolnišnici. Poklical sem ga, ker je
stanoval v bližini. Ker nisem imel ključa, nekdo je namreč odnesel mojo torbo, sem prespal kar pri njem.
Lepe spomine imam nanj.
Če bi napisal to knjigo, bi lahko postala slovenska uspešnica, jaz bi bil pa najbolj napadan in očrnjen človek
pa še slabo bi se počutil, ker »vsega se pa res ne napiše«.

Upamo, da vam bo kljub vsemu uspelo napisati to knjigo. Hvala, da ste se odzvali našemu povabilu in nam
vsem pokazali, kaj je polno, ustvarjalno življenje. Želim vam še veliko uspeha.

Pogovor z mag. Janezom Pezljem je na prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku vodila in zapisala
Zlata Valentić.

7

S KNJIGO V NOV DAN

NACIONALNI MESEC SKUPNEGA BRANJA

SEPTEMBER 2019

Letos se z NMSB že drugič pridružujemo evropski bralni kampanji EUReads
(Evropa bere), ki povezuje že obstoječe bralne aktivnosti po vsej Evropi z
namenom dviga zavesti o pomembnosti izobraževanja in pismenosti v zgodnjem
otroštvu. Skupni cilj kampanje je dati vsakemu državljanu možnost postati bralec in
polno sodelovati v evropski družbi. Skladno z enim od ciljev pobude EUReads / Evropa
bere so nas pozvali, da se pridružimo akciji pri 15 minutah branja ali glasnega branja na
dan.

Kampanja EUReads/Evropa bere povezuje že obstoječe bralne aktivnosti po vsej Evropi z namenom
dviga zavesti o pomembnosti izobraževanja in pismenosti v zgodnjem otroštvu. Skupnim cilj je:
dati vsakemu državljanu možnost postati bralec in polno sodelovati v naši evropski družbi. Le 15
minut branja ali glasnega branja na dan lahko zelo spremeni življenje tako osebnostno kot z izobraževalnega
in ekonomskega vidika.

73 milijonov odraslih Evropejcev ima pomanjkljivo izobrazbo, 20 % petnajstletnikov ima težave pri branju,
12,8 % evropskih dijakov opusti izobraževanje, do leta 2020 se bo število zaposlitev z nižjo izobrazbeno
ravnjo znižalo za 30 %.

Častni pokrovitelj Nacionalnega meseca skupnega branja 2019 je predsednik Republike Slovenije
Borut Pahor.

Naša šola se je že lani z akcijo S knjigo v nov dan priključila temu pomembnemu projektu. V
tednu od 16. do 20. 9. smo vsako prvo šolsko uro brali prav vsi na šoli: učenci in zaposleni.
Bralni teden smo združili z začetkom letošnje bralne značke – 17. septembra praznujemo v
spomin na pisatelja Franceta Bevka dan zlate knjige, ko se po vsej Sloveniji uradno začne branje za
bralno značko.
Bevk je nekoč dejal: »Dobra knjiga je zlata knjiga.« Angleški pisatelj Neil Gaiman pa je novim spoznanjem
dodal še veliko mero domišljije, ko je rekel: »Knjige so sanje, ki jih držimo v rokah.«
Knjižničarka Nataša Dežan Avsec je povabila vse učence in delavce naše šole v knjižnico po novo znanje in
sanje.
Branje knjig hrani naše misli, izboljša naše pogovorne in sporazumevalne sposobnosti, spodbudi
kreativnost in ima pozitivne učinke na zdravje. (Nastja Gartner).

V ponedeljek, 16. 9. 2019, smo začeli. Učenci, ki še niso bralci, so poslušali, tisti, ki znajo brati, pa so brali
sami.

Knjiga je najboljša
prijateljica in najbolj
potrpežljiv učitelj.

(Nastja Gartner)

Urška Žižek: Zanimivo in potrebno za rast in razvoj
možganskih celic.

8

Branje prežene
osamljenost. Znanje iz
knjig reši marsikateri
problem. (Nastja Gartner)

Brali smo tudi v Ragovem logu, Brali smo na naši podružnici na Malem Slatniku.
preden smo izvedli kros.

Branje je za mišljenje to, kar je telovadba za telo. (Richard Steele)

Učenci predmetne stopnje so ugotavljali, da je prijetno poslušati glasno branje.

Andreja Marolt: Fantastično, učenci so se lepo odzvali.
Danica Rangus: Čudovito, izbrali smo zanimive knjige, ki jih pri pouku ne obravnavamo. Zdi se mi, da bi
bilo dobro, da to ohranimo še naslednja leta. Na koncu vsakega 20-minutnega branja sem učencem povedala
vsebino knjige in jim jo priporočila v branje.

9

In kaj smo brali? V svojih pisarnah sta brali računovodkinja in
poslovna sekretarka.
Prvi razred:
1. a: Zlata ptica – antologija Ančke Gošnik Godec Tudi naša ravnateljica je nekaj svojega delovnika
1. b: Mančkarada – antologija Marjana Mančka posvetila branju.
1. c: Kako je oskar postal detektiv – Anderj
Rozman Roza Gradivo zbral in uredil novinarski krožek:
Lucija Juvančič, Nika Luna Gorenc, 9. a, Otilija
Drugi razred:
2. a: Lonček kuhaj – zbirka slovanskih ljudskih Mežan, 8. b, Sofija Brkič Strman, 7. c
pravljic Fotografije: Črt Kirn, Leon Bučar, 9. a
2. b, 2. c: Babica pripoveduje – zbirka slovenskih
ljudskih pravljic Oblikovanje: 2019
Prosim, prosim, prosimo, molimo, vrzite svojo
Tretji razred: televizijo v smeti in na njeno mesto postavite
3. a, 3. c: Nisem smrklja – Nataša Konc Lorenzutti
3. b: Vsak učenec si je izposodil knjigo po izbiri in polno knjižno polico.
jo bo bral cel teden. (Roald Dahl, Charlie and the Chocolate

Četrti razred: Factory)
Vsi štirje oddelki: Zvezek in brezvezek – Nataša
Konc Lorenzutti

Peti razred:
5. a: Butalci, Zgodbe o mobilcih
5. b: National geographic, Kako zorijo ježevci, dva
dni je vsak bral svojo knjigo
5. c: Kakšno drevo zraste iz mačka – Nataša Konc
Lorenzutti

Na predmetni stopnji so se učenci seznanili z
naslednjimi knjigami:

LEPOSLOVJE:
Na drugi strani – Neli Kodrič Filipić
Enajstnik – Nataša Konc Lorenzutti
SLOLvenski klasiki – Boštjan Gorenc Pižama
Dnevnik nabritega mulca – Jeff Kinney
Ljudsko slovstvo, Odisejada
Društvo starejših bratov – Nataša Konc Lorenzutti
Lica kot Češnja – Nataša Konc Lorenzutti
Belo se pere na 90 – Bronja Žakelj
Geniji z nasmehom – izbor proze
Aljaska – Anna Woltz
Oči – Andrej Makuc
Angleško leposlovje

POUČNA LITERATURA:
arhivski zgodovinski viri, knjige o odraščanju, o
ekologiji, o astronomiji, o deželah, biografije
slikarjev in znanstvenikov …

Če misliš, da je branje knjig dolgočasno, jih bereš
narobe. (Neznani avtor)

10

Ob evropskem dnevu jezikov

26. septembra se vsako leto

spomnimo na to, da se v Evropi govori
kar okoli 200 jezikov. Na naši šoli se
učimo angleščino, nemščino,
španščino in ruščino. Nekateri naši
učenci pa govorijo še druge jezike:
romščino, albanščino, hrvaščino,
srbščino, bošnjaški jezik, kitajščino …
Slovenci imamo pregovor: Kolikor
jezikov znaš, toliko veljaš. To seveda še
vedno velja, čeprav mnogi menijo, da
se da daleč priti le z enim jezikom – z
angleščino. Učenci 7., 8. in 9. razreda
so se vključili v natečaj IATEFL
Slovenia in ustvarili kratka sporočila,
ki bi jih angleščina lahko namenila
njim – če bi znala govoriti in pisati.
Predstavljamo vam nekaj zanimivih,
napisanih na samolepilne lističe:

Novinarski krožek

ANDRAŽ POVŠE SARA PAPEŽ

11

RAZREDNA STOPNJA

Dobra kapica

Danes vam bom povedala zgodbo o Dobri kapici in nekaj o njeni želji, da bi rada imela pomoč pri
obhodih po šolah. No, da vidimo, kaj se ji bo pripetilo v zgodbi.

Bil je lep, sončen jesenski dan. Prvošolec Marko se je pripravljal z mamo za v šolo. Mama mu je pomagala pri
oblačenju puloverja. Potem je Marko vzel torbo, si nataknil še čevlje ter oblekel jakno in odkorakal ven.
Zunaj je zagledal Dobro kapico, a Marko ni vedel, kdo je to, niti kaj dela. No, ravno tisti dan je v šolo prišla ta
deklica. Obiskala je vsak razred posebej. V vsakem je povedala, kdo je ona in kaj počne, na koncu pa je
pobrala še prispevke od učencev in vprašala, če bi ji kdo pomagal pri obhodih po hišah. Učiteljica je hotela
prešteti roke, ki naj bi jih učenci držali visoko v zrak, a komaj je začela, se je že ustavila, saj je naštela samo
eno roko. Roko je dvignil Marko. Učiteljica mu je dala list, ki ga bo izpolnil s starši. Pospravil si ga je v torbo.
Nato so se poslovili od Dobre kapice in nadaljevali pouk.
Ko so Marka prišli iskat v šolo, je komaj čakal, da mami in očku pove, da bo pomagal Dobri kapici. Staršema
je razložil, da morata samo izpolniti list in bo lahko pomagal pri obhodih hiš.
Naslednji dan je deček v šolo prinesel podpisan list. Ko je prišel iz šole, je tako neučakano čakal Dobro
kapico, da ga je že skoraj razneslo. Potem pa je končno prišla. Potrkala je na vrata. Marko je skočil iz sedežne
in tekel odpret vrata. Svojima staršema je predstavil Dobro kapico, nato pa sta odšla. Obiskala sta vsako hišo
v naselju, in če je bilo treba sta tudi pomagala pri kakšnem opravilu.
Vsak dan sta pomagala ljudem pri hišnih opravilih in nosila oblačila revnim. Proti koncu leta so zbrali tudi
nekaj igrač za revne otroke in na koncu so vsi nekaj svojega prispevali k temu.

Gaia Paternost, 4. a

Križem kapica in Rdeči Johan

Križem kapica je našla svojega pomagača Rdečega Johana. Našla ga je v vasici v temnem gozdu.
Pogovarjala sta se in ugotovila, da imata veliko skupnega. Oba sta dobrodušna, prijazna in prijetna.
Rdeči Johan je zelo majhen, skuštran in debel. Križem kapica pa je deklica z rdečimi lici, črnimi
lasmi in z velikim nasmeškom. Odločila sta se, da obiščeta OŠ Center Novo mesto. Odšla sta od razreda do
razreda. Ko pa sta prišla do enega od 6. razredov, so učenci rekli, da Rdeči križ nima smisla. Križem kapica in
Rdeči Johan sta jima komaj dopovedala, da je Rdeči križ ustanova, ki pomaga otrokom v stiski. Vsi skupaj so
organizirali zbiralno akcijo šolskih potrebščin in oblek. Čez en teden so otroci prinesli veliko stvari in osrečili
veliko otrok. Križem kapica in Rdeči Johan sta bila zelo vesela, da sta osrečila toliko otrok. In tako sta Križem
kapica in Rdeči Johan vsak teden obiskala drugo šolo.

Lina Kamenšek, 4. b

Rdeči križek pomaga

Dobila sem nalogo, da si moram izmisliti junaka, ki bi pomagal Rdečemu križu. Ker imam rada
živali, sem si izbrala psička z imenom Rdeči križek.

No, ta psiček bi tekal od hiše do hiše in razdajal časopis Rdečega križa. Ljudje pa bi mu v zameno dali stvari,
ki jih ne potrebujejo več (oblačila, obutev, igre, igrače …), Rdeči križek pa bi jih odnesel na Rdeči križ.
Bil bi tudi pes vodnik. Po okolici bi vodil slepe in starejše ljudi, ki potrebujejo pomoč. Pomagal bi jim
prečkati cesto, najti trgovino ali pošto in jih varno pospremil do doma.

12

Imel bi pa še eno nalogo, in sicer bi v trgovini lepo vzgojeno sedel in čakal na mimoidoče ljudi pri vozičkih
za hrano, namenjeno Rdečemu križu. Ko bi ljudje pristopili, bi Rdeči križek izvedel enega od svojih trikov
(premet, skok …) in na ta način ljudi pripravil do darovanja.
Menim, da bi bil vsak človek vesel takega junaka, kot je RDEČI KRIŽEK.

Klara Sotelšek, 4. c

KRIŽEM KAPICA IN RDEČI KRIŽ

Križem kapica stanuje na Rdečem križu.

Ona pomaga ljudem v stiski. Hodi po šolah in po zvočniku govori, naj učenci od doma prinesejo igrače in
oblačila, ki jih ne rabijo več. Dajo denar za ljudi v stiski, ki so ostali brez doma. Hodi tudi v dom za ostarele in
se pogovarja z njimi, da jim ni dolgčas in pelje jih na sprehod. Ko pride iz trgovine, daruje ljudem, ki to
potrebujejo.
Odkar imamo Križem kapico, je vsem v stiski polepšan dan.

Nace Breščak, 4.

Križem žabica

Križem žabica je odšla na vas. Po hišah so ji ljudje dali stvari za Rdeči križ. Zbrala je obleke, igrače,
obutev in hrano. Nato je odšla še po šolah. Tam so ji otroci dali še svinčnike, barvice, radirke, zvezke,
puščico. Ko je vse odnesla na Rdeči križ, je odšla še k revnim in jim pomagala pri hišnih opravilih.
Starejšim osebam, ki so v Domu starejših občanov, je pomagala iti v trgovino in na sprehod. Zelo so bili veseli
malih pozornosti. Križem žabica je bila ponosna na svoja opravila in šef Rdečega križa je bil tudi ponosen
nanjo.

Julija Picek, 4.b

Križem Kapicon

Križem Kapicon je super junak, ki pomaga Rdečemu križu. Križem Kapicon ima rad rdečo barvo in
izgleda kot majhen palček. Križem Kapicon hodi po svetu, po šolah, po domovih, da bi zbral dovolj
oblačil, dovolj hrane, da bi lahko pomagal revnim ljudem. Križem Kapicon predvsem rad pomaga.
Vsi menijo, da je najboljši super junak. Tudi sam daruje nekaj Rdečemu križu. Križem Kapicon rad pomaga
revnim ljudem, je pa tudi velik zaščitnik narave. Ne mara nesramnih ljudi, ki zaničujejo revne ljudi,
preklinjajo, smetijo in kradejo drugim. No, zdaj veste vse o Križem Kapiconu.
Zdaj pa še nekaj dobrih nasvetov Križem Kapicona:
1. Ne preklinjaj.
2. Spoštuj znance, gospe, gospode in revne ljudi.
3. Zgleduj se po dobrih in ne slabih ljudeh.
4. Upoštevaj nasvete izkušenih ljudi.

LUKA VRHOVŠEK, 4. a

JUNAK RDEČEGA KRIŽA

Moj junak bi bil zelo zelo zdrav in bi bil velik krvodajalec in darovalec oblek in igrač. Poslal bi ga v
tisto naselje, kjer bi bilo veliko revnih družin, npr. v romsko naselje, da bi pomagal družinam v
stiski. Poslal bi ga tudi v Afriko, kjer bi delil splošno izobrazbo, katerega veliko ljudi jemlje za
samoumnevnega.
Moj super junak bi bil posebno programiran samo za prijazno stran in ne za hudobno. Na njemu bi bila značka
heroja v družini v raznih stiskah. Bil bi najpomembnejši poslovnež.

BON KOŠMERL 4. c

13

Križem kapica pomaga

Naj po vseh šolah Križem kapica kroži, denar pobira ter vse rabljene stvari deli. Zaokroži naj še malo v
Dom starejših občanov, tam pa naj pomaga vsem, ki jim lahko. Lahko gre z njimi na sprehod, pa tudi
pogovor ne bi škodil, saj vsi prijazni so. Lahko bi šla Križem kapica do starih ljudi in jim pomagala
pri različnih opravilih. Bogati ljudje pa bi lahko prispevali denar za revne družine.
V šoli bi se lahko učiteljica preoblekla v Križem kapico in pobrala stvari, ki so se nabrale v tem tednu za revne
ljudi.

Katarina Dović, 4. b

Žabiživ pomaga

Že mnogokrat sem videla ljudi in družine v stiski, zato sem se odločila poiskati pomoč, da bi tem
ljudem brez domov, hrane in denarja, bilo lažje. Ni trajalo dolgo, ko najdem pravo pomoč.

To je poseben deček z imenom Žabiživ. Ta junak hodi od hiše do hiše, po vsem svetu, vendar se ustavi
le pri revnih družinah. Tam glasno potrka na vrata, in ko mu odpro, Žabiživ najprej razveseli otroke. Podari
jim knjige, prebere kakšno zgodbico, za posladkati pa dobe sočne hruške. Staršem da moko, žito in romane,
če je potrebno, pa seveda tudi oblačila in obutev. Na žalost je ljudi, ki potrebujejo pomoč, ogromno, zato
Žabiživu nikoli ne zmanjka dela.

Jaz menim, da si vsi ljudje zaslužijo spoštovanje in da živijo srečno in veselo življenje, brez
pretiranega pomanjkanja. Želim si, da bi bilo junakov, kot je Žabiživ na našem svetu, čim več.

Julija Mrvar, 4. c

LJUBEZEN ČEBELA ŠPELA

Ljubezen je bolezen, Živela je čebela,
ki se ozdraviti ne da,
bolezen je ljubezen, ki rada rožice je imela,
nikoli se ne vda. ime ji bilo je Špela,

Če ljubezen svojo imaš veliko medu cvetlicam je vzela.
in ti je všeč,
Rada je letela,
če dobre vice znaš, s krilci je šumela,
to je prava super reč.
rada je pela
Lahko se poročiš in svoj panj je imela.
ali pa ne,
IZA ZUPANČIČ, 5. a
lahko otroka dobiš,
vedno pa je pomembno zaupanje. TJAŽ GLAŽAR

Ljubezen je vesolje,
veliko do ušes,

lahko ima mozolje,
srčkov in rdeče barve pa je velika zmes.

IZA ZUPANČIČ, 5. a

14

BABICA KAČE

Babica je babica, Kaj veste o kačah?

včasih kaj zabavnega ušpiči, Veste, da se pogovarjajo o hlačah?
postane barabica Veste, da znajo skakati in plesati?
in te naliči.
Veste, da se znajo šminkati?
Babici lahko poveš vse skrivnosti, Veste, da znajo z rožicami plavati?
ne bo te izdala, Te kače so tako zanimive, kakor so tudi fine.

pri njej nimaš nobenih dolžnosti, Sara Bratić, 5. c
s tabo pa bo vedno rada kramljala.
MAČKA
Babica barabica je tudi knjiga,
sicer dolga in debela, To je moja mačka,
ime ji je Tačka,
ampak vsaka babica je prva liga, rada se igračka
zato bodi, da jo imaš, vesela. in rada se krtačka,
ima prijateljico z imenom Račka,
IZA ZUPANČIČ, 5. a
to je moja mačka.
LJUBEZEN
Sara Bratić, 5. c
Ljubezen je bolezen,
ki vsakega doleti, RADA IMAM, POZNAM IN
pa tudi če pravi, IMAM
da je ni.
Rada jem pico in voham vrtnico,
Ko se kakšen fant poznam kraljice, ki imajo stopnice,
vate na hodniku zaleti, imam mravljico, ki ima rada mavrico,

se kregata ne, rada poslušam pravljico
le poljubita se. in se družim s prijateljico Lavrico,
imam eno nogavico in eno rokavico.
Potem pa te on
na pijačo povabi. Sara Bratić, 5. c
Ob mraku seveda,
a mama le za njima gleda. NIKA

Kako mu rekla bi ne, Moja sošolka Nika
reče ja,
gre velikokrat v mesto, imenovano Metlika,
in tako vse rada po računalniku klika in perilo lika,
lepo v red spravi. ima prijateljico z imenom Pika,
rada v šolo hodi in učitelje vika,
Lana Koligar, 5.c mene pa tika.

IZAK FABJAN Sara Bratić, 5. c

15

ŽIRAFA

Moja najljubša žival je žirafa.
Če bi jo imela, bi ji bilo ime Lisa,
kakor kakšni piškoti Jaffa.
Žirafe imajo dolg vrat
in mogoče znajo množiti na krat.
Če se jim zgodi, da lastnik se izgubi,

naredijo plakat.

Sara Bratić, 5. c TILEN KRŽAN

POSEBNAUČITELJICA- MAMA

Zaradi tega norega virusa je moja mami kar naenkrat, čez noč, sploh mi ni jasno, kako se je to zgodilo,
postala učiteljica. GROZNO!!! Pregleduje naloge, popravlja, izmišlja si zgodbe, kako naj pišem,
rišem, pojem, telovadim … To traja kar ves dan. Zgodi se, da me še ponoči zbudi in vpraša: »Izak, kaj
je celica?« Jaz sem zdaj samo celica, ne Izak - živčna, kožna, mišična celica … Enkrat je sanjala o elektriki,
pri kosilu je govorila o vodovodnem omrežju, za dobro jutro o pokrajini, na sprehodu o lastnostih snovi. Pri
branju za lahko noč je celo predlagala, da jaz berem pravljice njej. ZMEŠNJAVA!!!
Razlagam, da vse znam, da ji to delo ne gre, da nima pojma. Da moja učiteljica Manca pove samo enkrat -
seveda tako razločno, da takoj vse razumeš. Predlagam ji, naj da odpoved, ona pa postane jezna. Ne zlepa ne
zgrda se ji ne da dopovedati. Ne morem je več poslušati. Ko začne razlagati, postanem elektrika. Sedaj so še
nedelje postale DELJE!!! Sestram sem razložil stanje, pa so mi predlagale, naj vzdržim, ker so one doživele
podobno izkušnjo. Namreč, učila jih je čistiti in pospravljati dan in noč, ampak one se niso dale. Na koncu je
učiteljica Mami (to je zdaj) obupala, njim pa ukazala, naj jo od sedaj kličejo samo še služkinja in ne mami. Jaz
pa si želim samo mami – prijazno in nasmejano, ki mi bere pravljice.
Ne potrebujem dveh učiteljic, nazaj želim svojo učiteljico Manco in da bi bila moja mami spet mami.

Izak Novljan, 4. b

PREPROSTE BESEDE

Preproste besede,
preproste misli,
preprosto samo poslušaj misli nekoga,

preprosti smeh,
pa tudi preprosta žalost,
samo preprosto daj roko,

ali sprejmi roko.

Naredi samo nekaj malega, dobrega zase.
Za nekoga nariši droben cvet,
preprosto verjemi, da je lep,
in da mu bo lep.

Dovolj je, če si samo preprost.
Preprosto je manj, pa tudi veliko.

IZAK NOVLJAN, 4. b ŽIGA BUTCHER

16

PRIJATELJSTVO JE MOČ PRAVO PRIJATELJSTVO

Prijateljstvo je moč, Najboljša prijatelja sta se odločila, da se
bosta prijavila med vojaške
ki pomaga ti v neskončnost. prostovoljce. Starejšemu, 20 let staremu
Ko v stiski si, fantu, je bilo ime Vid, mlajši Nik pa je štel 18
pravi prijatelj vedno prihiti. let. Bila sta vedno skupaj, nerazdružljiva in
najboljša prijatelja že od prvih šolskih dni. Ko
Resnico govori sta odhajala, sta sebi in staršem obljubila, da
bosta skrbela drug za drugega.
in s tem pomaga mi.
Zato želim si le to, Imela sta srečo, kajti dodeljena sta bila v
da vedno moj prijatelj bo. isto vojaško skupino, ki je bila poslana v vojno
na vroči puščavski pesek. Nekaj časa sta Vid in
Igrava se lepo, Nik ostala v skupini, kjer sta bila varna pred
letalskimi napadi. Neke noči pa so dobili ukaz,
ko mi je težko. da morajo prodreti na sovražnikovo ozemlje.
Knjigo skupaj prebereva, Vojaki so hodili vso noč in ves čas so bili
preštejeva do tri in zapreva oči. obstreljevani s peklenskim ognjem. Zjutraj se je
skupina zbrala v bližnji vasi. Nika ni bilo nikjer.
Jeza del prijateljstva je, Vid ga je iskal povsod. Najprej med ranjenimi,
nato celo med umrlimi. Njegovo ime je končno
zato ne brani se je. našel na seznamu pogrešanih. Kljub veliki
Če se kdaj le ujezim, nevarnosti in tveganju ga je šel iskat. Po nekaj
mu kmalu oprostim. urah iskanja je našel prijatelja, ki je bil hudo
ranjen. Naložil si ga je na rame in se z njim
Ananas si naročiva mukoma odpravil proti taboru. Žal je Nik med
potjo v hudih bolečinah umrl. Poveljnik je Vida
in si ga razdeliva. močno karal, saj je tvegal tudi svoje življenje za
Pojeva še hruško ali dve umrlega borca. A Vid je rekel, da je bilo vredno,
in se napotiva iz restavracije. saj mu je Nik tik pred smrtjo rekel, da je vedel,
da ga bo Vid poiskal.
Telefon imava oba,
Nauk moje zgodbe je, da pravo
čeprav malo uporabljava ga. prijateljstvo ostaja do konca življenjskih dni.
Raje se večkrat Zato se moramo mladi v današnjih časih zavedati
v živo vidiva. tega. Ohranjajmo prijateljstvo in pustimo
virtualno tehnologijo. Virtualni prijatelj nas
Enciklopedija ne zanima naju, namreč ne bo objel, če bomo imeli težave, ne bo
nas obiskal, če bomo bolni, ne bo z nami
raje bereva pravljice v raju. praznoval srečnih dogodkov. Najmočnejše
Pleševa še cha cha cha, povezave se dogajajo iz oči v oči, tako kot so
ko preštevava ena dva.
dogodki iz otroških
Ljubezen deliti je lepo dni povezali Nika in
Vida.
s pravo prijateljsko klapo.
Zato radi se imamo V današnjem
in ljubezni ne damo. času je torej
najpomembnejše to,
Jutranja zarja da ohranjamo pristne
medsebojne odnose in
dan za dnem prebudi me, da ohranjamo pravo
pokličem tebe takoj, prijatelj moj, prijateljstvo.
zato vedno ob meni stoj.
Nina Brčina, 5. c
Katka Dović, Lina Kamenšek, Brina Vidic, Lija
Wachter, 4. b 17

Babica – moja najboljša prijateljica

Zelo rada pomagam starejšim ljudem. Ena od njih je tudi moja babica. Stara je 74 let.

Z njo preživim veliko trenutkov. Lepih, zabavnih in veselih. Ko sem bila mlajša, me je naučila veliko
stvari. Še zdaj me uči, kako živeti super življenje, in tudi jaz ji dam kakšen nasvet. Babica je moja
najboljša prijateljica. Za vedno. Ena drugo razumeva, bolj kot naju vsi ostali. Zamenjala je ne bi niti za
najboljšo babico na svetu. Ker ona je najboljša babica. Vem, da bova vedno najboljši prijateljici, ne glede
na vse. Ona mi je že od mojih malih nog dajala nasvete in me nasmejala. In me še danes.
Čas je, da ji to vrnem. Tako kot pravi naslov: »Ti meni danes, jaz tebi jutri.«

Iza Zupančič, 5. a

Intervju s Tinetom Urnautom

1. Kaj ste si želeli postati, ko ste bili otrok?
Od nekdaj sem si želel postati poklicni športnik.

2. Ali vas je že od majhnih nog zanimala odbojka? Kdo vas je navdušil za odbojko?
Vsi člani moje družine se ukvarjajo z odbojko. Ko sem bil majhen, sem poslušal o tem, kako je moj oče
igral odbojko in ga spremljal na treningih ter občudoval brata, ki sta bila odlična odbojkarja,
reprezentanta in želel sem si igrati z njima.

3. S katerimi športi ste se še ukvarjali v otroštvu?
Na Koroškem se večina mladih najprej ukvarja s smučanjem ali plavanjem. Jaz sem treniral oboje že v
predšolskem obdobju, poleg odbojke sem igral nogomet, košarko in rokomet in se naučil osnov tenisa.

4. Koliko let ste imeli, ko ste se pričeli aktivno ukvarjati z odbojko?
Trenirati sem začel z 9 leti, za člansko ekipo sem nastopil s 14 leti in pri 16 zaigral za člansko
reprezentanco.

5. Zakaj je postala odbojka vaš najljubši šport?
Odbojka je pri nas »družinski šport«, pa tudi zato, ker je Fužinar odličen klub, ki je imel trenerje, ki so
dobro delali z mladimi in uspešno ekipo s tradicijo.

6. Ali ste se kdaj poškodovali? Kaj?
Pri 19 letih sem si resneje zvil gleženj, enkrat sem imel počeno rebro, sicer pa k sreči nisem bil huje
poškodovan.

7. V katerih klubih ste že igrali?
Odbojkarsko kariero sem začel v odbojkarskem klubu Fužinar z Raven na Koroškem, leta 2006 prestopil
v Autocommerce s sedežen na Bledu (ACH Volley) in leta 2008 odšel v tujino, kjer sem igral za različne
klube v Italiji (Trentino, Modena in druge), Grčiji, Turčiji in na Poljskem. Trenutno sem član kluba
Golden Age iz Šanghaja na Kitajskem.

8. Kolikokrat tedensko trenirate?
Praviloma se v poklicni odbojki trenira vsak dan, večinoma dvakrat dnevno. Večinoma je v tednu en dan
prost. V poprečju 20 ur na teden.

9. Največ koliko točk ste dali na tekmi?
Največ točk, 46, sem dal na tekmi članskih ekip med Fužinarjem in Mariborom leta 2006.

10. Katere lastnosti mora imeti dober odbojkar?
Odbojkar mora biti dobro telesno pripravljen in biti psihično trden ter pripravljen, da sodeluje s svojimi
soigralci, da je timski igralec.

18

11. Ali imate poleg odbojke še kakšen hobi?

Moj najljubši hobi je ribolov, s palico ali pa podvodni na dah.

12. Ali boste tudi v prihodnje organizirali Odbojkarski kamp Tineta Urnauta?
Za letos je kamp že razpisan, potekal bo takoj po zaključku šole od 25. junija do 1. julija, predvidoma pa
bomo kamp organizirali tudi v prihodnje.

13. Kaj bi svetovali mladim odbojkarjem?

Mladim bi svetoval, naj vztrajajo v odbojki, čeprav bodo kdaj doživeli razočaranje, neprijeten poraz ali
staknili kakšno poškodbo. Želim jim, da bi v odbojki uživali, da bi bila igra in dobro vzdušje v ekipi
pomembnejši kot zmage in porazi.

14. Kakšne cilje imate še v življenju?

Imam še veliko ciljev v športu; najprej bi želel, da slovenska ekipa dobro odigra tekme v Svetovni ligi
narodov in si zagotovi pravico, da ostane v tem tekmovanju. Moj sanjski cilj pa je, da bi zaigral na
Olimpijskih igrah.
V srednji šoli sem se odločil za študij športne vzgoje tudi zaradi tega, da bom lahko trener.

Narobe dan Intervju preko e-pošte pripravila Brina Vidic, 4. b

O polnoči začel se je Narobe dan. INTERVJU S HRVOJEM JURIĆEM

Otroci gredo v službo, odrasli v igralnico. V soboto, 19. 10. 2019, je pred novomeški
Po kosilo se zapeljemo v avtopralnico. velodrom prikolesaril svetovni avanturist
Namesto majice nosim hlače, in kolesarski zasvojenec, Hrvat Hrvoje
glavo pred soncem ščitijo mi natikače. Jurić. Hrvoje je novi Guinnessov rekorder, ki je
Desna nogavica bi z nosa mi visela, prvi na svetu na električnem kolesu znamke Giant
leva na spodnjem zobu štrlela. Revolt E+ prekolesaril štiri celine, in sicer v nekaj
Zajtrk bi z večerjo zamenjali, več kot 100 dneh.
pozimi zunaj nagi bi skakali.
Zjutraj pod posteljo sede zaspim, Tudi tri dekleta iz literarno novinarskega krožka
zvečer vsem lep Narobe dan želim. smo bila tam in z g. Jurićem smo opravile kratek
Vid Grabić, 4.b intervju.

PETER GRUM 1. Zakaj ste se odločili, da boste potovali okoli
sveta z električnim kolesom?
Odločitev je prišla nenadoma. Pred približno
petimi leti sem se, kot vsak dan, usedel na kolo in
odkolesaril do trgovine v moji soseski. Nato sem
imel potrebo iti s kolesom do večjega mesta.
Nenadoma sem se s kolesom odpeljal do morja. In
tako se je ta strast nadaljevala in sem začel
kolesariti dlje in več.
S kolesom sem nato odšel na Norveško, na najbolj
severno točko Nordkapp.
Tako sem dobil idejo, da bi bil prvi na svetu, ki bi s
kolesom obkrožil svet. Podjetje GIANT mi je
ponudilo sodelovanje, omogočili so mi uresničitev
sanj in tako sem z njihovim električnim kolesom
odšel na pot okoli sveta.

19

2. Kje vam je bilo najbolj všeč in zakaj?
Potoval sem čez 4 kontinente, Evropo, Azijo, Avstralijo in severno Ameriko. Vsak del je poseben in ima svoje
zanimivosti. Najtežje je bilo v Rusiji, kjer cest, takih kot jih imamo mi, sploh ne poznajo, zato mi je del Rusije
do Vladivostoka predstavljal največ težav. Je pa zelo lepo v Irkutsku, mestu na Bajkalskem jezeru, kjer mrgoli
turistov iz Nemčije, Anglije in seveda Rusije. Avstralija je zelo monotona, na moji poti so bile vse ceste ravne
in neskončne, 200 km same ravnine in peska, pa tudi netipično vreme za Avstralijo smo imeli, zgolj 3 stopinje
zvečer. Kanada je lepa, a prav tako neskončna. Na koncu lahko rečem, da sem užival povsod, a najbolj mi je
bila všeč Španija. Ne vem, mogoče zaradi občutka, da sem že skoraj doma.

3. Kateri je vaš najljubši dogodek?
V Rusiji v Irkutsku smo prespali pri znancu iz Hrvaške, ki ima tam svoj hotel. Ravno na dan, ko smo prišli, je
bil plačilni dan v Rusiji, takrat, ko zaposleni dobijo plačo. To pomeni, da naslednje tri dni ni bilo nikjer
nikogar na spregled, vse osebje v hotelih, trgovinah … si vzame dopust in se zabavajo. Po nekje treh dneh
ponovno pridejo v službe. Torej si predstavljate hotel s 150 gosti, zjutraj pa nikjer nikogar od osebja, zgolj
gostje. V hotelski kuhinji smo si sami pripravljali zajtrk.

4. Koliko članov je štela vaša ekipa?
Kompleten World Tour sem opravil z zgolj enim asistentom, svojim prijateljem Matijo, ki je bil voznik
spremljevalnega vozila Adria Mobil, kuhar, snemalec, maser ter prijatelj za pogovor v trenutkih, ko sem želel
odnehati. Ne vem, ali je še komu v tako majhni zasedbi uspel tak podvig v tako kratkem času. Prevozil sem
skupaj 29,062 km v manj kot 100 dneh, kar bo vpisano tudi v v Guinessovo knjigo rekordov v letu 2020.

5. Nameravate izdati kakšno knjigo?
Seveda, tudi sam zelo rad berem in pišem. Knjigo o tej dogodivščini bom predstavil v letu 2020, prav tako pa
se pripravljam že na naslednji projekt, ki bo prav tako zelo zanimiv.

6. Kako se počutite zdaj, ko ste že skoraj prispeli na cilj?
Zelo utrujenega in zelo srečnega. Dnevno sem spal manj kot 3 ure, kolesaril po 300 km in več na dan, kar je
zelo naporno. Moraš verjeti, da ti bo uspelo, in delati tisto, kar te veseli. Mene kolesarjenje veseli in zato sem
srečen. Čeprav mogoče v tem trenutku tako ne izgledam (Hrvoje je namreč na dan intervjuja prekolesaril
okoli 320 km in ni spal že skoraj dva dneva.)

Želimo mu srečo v vseh njegovih naslednjih podvigih.

Tara Car, 5. a, Zarja Ivanež in ŠpelaAndoljšek Paš, 4. c
(literarno novinarski krožek)

NINA PEČNIK MATEJ TURK

20

Na Marsu živeti ne znamo, zato Zemlje ne damo

Devetošolka sem. Popolnoma običajno dekle, ki se tako kot sošolci ukvarjam s pomembnimi
vprašanji: kam naprej v šolo, kaj bom, ko bom odrasla, kaj me osrečuje in kaj me bo osrečevalo …
Vsak stremi za svojimi cilji. Redko se vprašamo, ali bomo v okolju, ki ga tako hitro in uspešno
uničujemo, sploh dočakali zrela leta in uresničili svoje mladostne želje. Ko pogledam skozi okno, me v tem
turobnem dnevu prav nič ne navdušuje. Želim si, da bi posijalo sonce, prebudilo pomlad, zeleno obarvalo
travnike in drevje … Nato me prešine misel, da v tej zimi še nisem videla snega. Je zapadel lansko zimo? Kaj
pa predlani? Se je narava spočila? Ne. Ali je poletje še tako, kot mi ga opisujejo starši in stari starši?
Naše osončje sestavlja osem planetov, tretji, ki kroži okoli Sonca, je naša Zemlja. Naš ljubi planet je edini
naseljen in za sedaj tudi edini, ki omogoča našo obliko življenja. Ljudi pogosto privlači novo, neznano,
neraziskano. Znanstveniki so se posvetili iskanju nadomestne Zemlje. Kje bi še lahko živeli? Bi lahko Zemljo
zamenjali z drugim planetom? Morda z Marsom? Bi znali živeti v nam tujem neprijaznem okolju? Tla so
strupena, gravitacija manjša, voda je zmrznjena … Si želimo vedeti več? Življenje tukaj in sedaj je
prilagojeno Zemlji. Ne živimo v pomanjkanju, saj znamo izkoristiti, kar nam je bilo v davnini dano. Problem
je v tem, da smo si vedno želeli še več in izmozgali naravo tako, da smo si ogrozili obstoj. S tehnologijo, ki naj
bi nam lajšala življenje, smo razvili tako visoko in v tako smer, da nam kmalu ne bo treba niti hoditi. Roboti
nam bodo premikali roke in noge, govorili in – mislili namesto nas. Roboti nam bodo izbirali prijatelje in
partnerje in namesto nas izpovedovali ljubezen … Človeška roka, ki je tisočletja sejala, okopavala, zalivala,
pobirala plodove, hranila, pobožala … bo postala nepotrebna in nekoristna. Pa saj smo res za na Mars!
Za veliko stari smo pozni, a trdno verjamem, da nismo prepozni. Na vasi, kjer živim, je še zeleno, še vidim
sonce, slišim petje ptic, na poti v šolo poklepetam s sosedom, na vrtu lahko utrgam jabolko ... To je danes moje
življenje. Tudi jaz sem odgovorna, da ga bomo ohranili za potomce, saj ne znamo živeti nikjer drugje kot
samo na Zemlji.
Kaj bom in kaj bo, ko bom odrasla? Ne znam in ne morem odgovoriti na to preprosto vprašanje. Bi me morda
moralo skrbeti še kaj drugega kot le moja osebna usoda? Bom lahko uresničila svoje sanje, če se bom uklonila
tistim, ki si zatiskajo oči pred temno vizijo našega življenja, če bomo nadaljevali z uničevanjem svojega
koščka vesolja v takem tempu kot zadnja desetletja? Upam, da nisem v manjšini, ker sem se odločila, da bom
naredila vse, kar je v moji moči, da bom puščala za sabo kar najmanj ogljikovih sledi. Jaz naše Zemlje ne dam,

ker jo preveč rada imam in ker na Marsu niti nočem niti
živeti ne znam.

Laura Vidrih, 9. a

ZOJA TEKSTOR

21

ČEZ TRI DESETLETJA…

Kolikokrat so nam že napovedali konec sveta! Obstaja celo seznam s spiskom datumov in letnic, ko naj
bi se naša zgodba zaključila za vedno. Celo leto 2020 je na njem! Je res naše zadnje?

Čez tri desetletja …
Leta 2020 ni bilo konec sveta. Človeštvo se še vedno bori proti največjemu izzivu – podnebne spremembe
nam kratijo spanec. Zbudi me sirena, ki naznani konec policijske ure, ki traja od sedmih zvečer do sedmih
zjutraj. V tem času nihče ne sme biti izven spalnih zgradb, ker zamenjujejo kisik po hodnikih. Najprej
preverim, kakšno je stanje zraka zunaj. V stanovanjih ni oken, zato imam števec, ki naj bi meril vrednost
ogljikovega dioksida, metana in dušikovega oksida na površju. Vsako leto dodajo nove števke. Vsebnost
ogljikovega dioksida se je zvišala s 400 na 600 ppm v le nekaj desetletjih. Vreme preverjam skoraj vsake pol
ure, ker nikoli ne veš, kdaj boš prejel pošiljko kislega dežja, vročinskega vala ali pa bo na vidiku poplava
zaradi zviševanja gladine morja. Preverim še kamero v živo. Vsak dan me pogled razžalosti. Kjer sta včasih
uspevala zelena solata in krompir, je zdaj čisti nič.
»Din don,« zazvoni zvonec, ki me obvesti, da je prispela moja dnevna pošiljka vode. Glede na število
družinskih članov nam zaradi velikega pomanjkanje pitne vode določijo količino vode. Kar dobiš zjutraj,
imaš za ves dan. Večino je porabim za pitje, da ne dehidriram zaradi pasje vročine, ki nas pekli zadnje mesece.
Čas je za moj dnevni vnos tablet. Od hormonskih uravnalcev do prehranskih dodatkov z vitamini in minerali,
ki bi jih pred petdesetimi leti dobila iz sadja in zelenjave. Ko smo že pri tem – tudi kmetijstvo se vse bolj
prilagaja neprijaznim podnebnim spremembam. No, če lahko temu rečem kmetijstvo. Če bi rastline prepustili
močnim sončnim žarkom, bi jih dejansko cvrlo. Slovenske avtohtone sorte so zamenjale eksotične rastline, ki
so včasih rastle na toplejših podnebjih. Tisto peščico starih sort, ki je še ostala, pridelujejo v posebnih
klimatiziranih rastlinjakih, ki so osvetljeni z umetnim soncem. To vem, ker tudi sama delam v enem izmed
njih.
Odlijem nekaj vode, ki jo bom imela za umivanje zob in obraza. Preoblečem se v lahna oblačila. V službo
vzamem vodo, energijske tablete in pametni telefon. Preden zapustim dom, še označim, da je stanovanje
prazno in da mi ga lahko napolnijo s čistim kisikom. Moje stanovanje ni na površju , ampak pod zemljo. Vsi
živimo pod zemljo zaradi sonca.
V podzemnem hodniku me monotono pozdravi mamica z otrokom: »Živijo! Kako si spala?« Zaradi vseh
antidepresivov je čisto otopela. Navadili so nas, da je tako življenje normalno. A jaz se s tem ne morem
sprijazniti! Ne morem verjeti, da je človeštvo tako zabredlo. Ne morem verjeti, da so se znanstveno
fantastični filmi, ki so pred tridesetimi leti napovedovali prihodnost, spremenili v našo realnost.
»Ola, pa že. Pa ti?« sem se ji prijazno nasmehnila.
»Super, super. Moram na pregled. Z Zalo, saj veš,« pomigne k triletni hčerkici. Stavim, da ima pregled skoraj
vsak teden. Tako mora biti z vsemi mladimi, ki so se rodili v zadnjih desetih letih. Vsa sevanja, ki prežijo na
nas na vsakem koraku, so zapletla naša življenja.
Odhitim v službo. Pridelovanje kulturnih rastlin ni več tako, da bi zgodaj spomladi posejali seme, vzgajali
poganjke, jih nato rastline presadili, ko bi dovolj zrastle, in proti jeseni pobrali plodove. Zdaj je vse zgolj
kemija. Že to, da rastline uspevajo pod umetnim soncem, je dovolj hudo. Na srečo nisem v delu, kjer jih
škropijo z insekticidi in pesticidi. Večina sadja in zelenjave sploh ne zgnije.
Veliko razmišljam o svetu. Moja naloga je, da raziskujem kako bi pridobivali hrano. Naše potrebe po energiji
so se zmanjšale, saj ne delamo fizično in se skoraj ne gibamo. Kako pogrešam jutranje teke, ko se je mesto še
zbujalo in so bile ceste še prazne. V le treh desetletjih se je vse spremenilo. Je mogoče, da tako hitro?
Spomnim se tiste noči, ko so nam rekli, da preveč uničujemo našo Zemljo in da moramo najti nov življenjski
prostor. Ni bil nov, le premaknili smo se nekaj metrov nižje. Kljub temu da človek ni več grobo posegal v
naravo, se je stanje Zemlje poslabšalo, ker Sonce žari, kot je žarelo prej, ozonski plašč pa se je manjšal.
Premišljujem, kako je videti reka, v kateri sem se kot mlada kopala. Kako izgleda travnik z lipo, za katero sem
se skrivala s psom? Večina živalskih vrst je izumrla. Preživele so le tiste, ki so se znale hitro prilagoditi. Kako
izgleda gozdna pot, po kateri sem pretekla mnogo kilometrov? Ali še obstaja Tottnov ledenik, za katerega je
veljalo, da ga topli tokovi ne morejo doseči? Nekateri sodelavci imajo dostop do površja zaradi znanstvenih
raziskav. Razmišljala sem že, da bi se poslužila tega in šla na prostost. Ah, kakšno prostost?! Vsak dan nam
povedo, da bi bili v tridesetih minutah mrtvi zaradi sevanja.

22

»Nina, si videla? Čakaj, čakaj, to moraš videti!« moje razmišljanje prekine sodelavec. Pred mizo se zasveti
ekran z obvestili. »Z Marsa so se oglasili. Satelitsko so nas povezali. Našli so vodo! Rastline uspevajo …«
razlaga.
»Se ti res zdi, da je Zemlja v tako groznem stanju?« ga prekinem.
»Kaj ne vidiš? Vsak dan lahko opazuješ po kameri,« zavrne moj optimizem in zmaje z glavo. A jaz se ne
pustim. Še mu navajam razloge, zakaj novica o vodi na Marsu ni naša rešilna bilka. Rešitev zase bomo našli,
ko bomo znali rešiti svoj planet – edinega, na katerem znamo živeti.Aon zgolj zapusti sobo.
Ne jemljem antidepresivov, čeprav so jih predpisali vsem. Svet želim dojemati takšen, kot je. Kako je
mogoče, da se ni Zemlja v milijardah let, v paleozoiku in mezozoiku, uničila? Potem pa pridejo razvite
»opice« in v sekundi vse uničijo! Morala bi reči »uničimo«. Tudi sama bi lahko bolj skrbela za okolje. Vedno
sem mislila, da ena proti osmim milijardam ljudi ni nič.Ampak prispeva nekaj malega, bi bilo to veliko. Važno
je, da smo z njo, ko nas potrebuje.
Zmanjkuje mi vere v prihodnost. Nisem se odločila za potomce. Nisem jim želela ponuditi takšnega življenja.
Kakšen bo Zalin svet, svet triletne deklice, ki ni sama izbrala, da se je rodila sto let prepozno. Ne morem več.
Občutek imam, da zmanjkuje kisika. Hitro se sprehodim domov, kljub temu da bi morala biti v službi še
dobrih šest ur.
Zaprla sem se v sobo. Obkrožajo me stene. Začutim vetrič novembrskega dne. Listje je že odpadlo z dreves.
Jesen je na tla položila pisano odejo. Nad mano se razprostira živo modro nebo. Srečna sem, ker lahko diham.
Srečna sem, ker lahko uživam v naravi. Srečna sem, ker lahko živim. – Dotaknem se sten, preverim, če so že
suhe. Prejšnji dan sem se odločila, da jih bom prebarvala. Naslikala sem domačo hosto jeseni, ko se iskri v
najlepših barvah. Z mamo sva vedno uživali v jesenskih dneh. Zdaj pa niti ne vem, kateri letni čas je.
Ne morem več. Šla bom. Zdaj.
Ljudje živimo eden mimo drugega. Ne pogovarjamo se več. Vsak je otok zase. Obseden le sam s sabo. Nihče
ne bo opazil, da me ne ni. Vrnem se v službo. Oblečem se v oblačila, ki ne prepuščajo UV sevanj. Namažem se

s kremo s faktorjem 80+ - za vsak slučaj. Počakati
moram, da bo ura sedem zvečer, ko bodo vsi poskriti v
svojih domovih in bo prišla zadnja izmena sodelavcev,
ki opravljajo raziskave na površju. Skrijem se in
čakam. Ob pol sedmih se vrne zadnja skupina s površja.
Takrat bom smuknila ven.
»Misliš, da je vredno toliko denarja?« me prebudijo
glasovi.
»Pri osmih milijardah nas ima le peščica dostop do …
do sanj,« odgovori drugi, moški glas. Zaslišim še več
glasov. Glasovi se bližajo. Ošvrknem uro nad vrati, ki
pravi, da je ura pet minut čez sedem. Nekam pozni so.
Prva vrata odprejo s kodo, druga s prsnimi odtisi, tretja
z navadnim ključem. Toliko jih je, da se z lahkoto
pomešam mednje. Brez zaščitnih oblačil so. Po lestvi
se začnemo vzpenjati proti površju. Odklenejo troja
vrata.
Pri zadnjih zajamem dih. Solzne oči imam pa sploh še
nisem videla Zemlje. Zaprem oči. Nekaj ljudi me
porine naprej. Začutim hladen piš vetra. Prijeten ščeget
toplote Sonca. Nekaj ljudi začne vzhičeno kričati. Še
vedno imam zaprte oči. » Zemlja je še vedno živa! Ne
na Marsu, tukaj hočem ostati!«
Kolikokrat so nam že napovedali konec sveta! Obstaja
celo seznam s spiskom datumov in letnic, ko naj bi se
naša zgodba zaključila za vedno. Celo leto 2020 je na
njem! Je res naše zadnje?

VID SANČANIN Nina Pečnik, 9. a

23

POUK NA DALJAVO UTRINKI

Zgodi se tudi najboljšim …

Pri angleščini (Dopisovanje v 3. tednu) Prvi teden: Nova učilnica in klobuk za ustvarjalno
Učenec: Za tehniko sem naredil posiljam vam se razmišljanje – to je recept za uspeh
enkrat ce sem slicajno pozabil
Učiteljica: Hvala za vpogled v tehniko, vendar
mislim, da nisem pravi naslov. Dala bi ti 5,
ampak ... Veliko sreče pri tehniki.

Vse, kar potrebujem pri delu – in pikapolonica za srečo.

Domača naloga se dela s srcem!

Če ste vegani, za vas najbolje poskrbi narava. Tudi doma je treba biti urejen
(zato ne pomivam posode!).

24

Učiteljica: Še vprašanje zate: Have you written
anything in the notebook yet?

Je vse razumljivo? Imaš kakšno
vprašanje?

Lep pozdrav

Učenec: Yes, I have. You received several email
from me with all school work.

Have a good day,
Maja

Učiteljica: Maja???
BTW: You have received several

emails ...

Učenec: :) Mami mi je pomagala odgovoriti na Odmor v dobri družbi je najlepši del pouka!
mail v ang in se ponesreči podpisala
Tale karantena me ubija,
Lp korona res je ena hudobija.
Janez Ljudje nikol nismo bli prepričan vase,
ampak zdj smo pa dokazal,
Učiteljica: V redu. Lep pozdrav za mami! da zna bit vsak dan svoje klase.
Dopisovanje v 2. tednu
Sj ne rečem, da jutranja kofeta
Pismo moji najljubši učiteljici, z družbo mame in očeta niso v redu,
prijateljici … ampk js bi se res rad za šolsko klop spet usedu.

Učenec: Pozdravljeni!Pošiljam vam anglesčino, REFREN:
naredu sem v zvezku nekaj pa v dz. Ene naloge nisem Korona, ne bomo te pogrešal, ko boš šla,
naredu ker je nisem točno razumel to je 2 naloga, pa 3 prinesla si obrat sveta.
nalogo sem naredu 10 vprašanj.Lp Upam, da že pakiraš svoje stvari,
ker tok dolgo se med sabo nismo vidl vsi.
Učiteljica: Dober večer, vendarle sem se
opogumila in se lotila video konferenc. Če se je Arne, 8. a (GUM – besedilo rap komada)
boste lahko jutri udeležiti, bom vesela - če bom
jaz zraven, pa še toliko bolj (če me ne bo, sem se
izgubila na medmrežju).

Učenec: Ob kateri uri bo ker imam ob 10ih
frizerja.

Domača učilnica z najbolj prijazno posteljnino. Prvi teden: osamljena kotalkaUriRcŠaKA PETERLIN

25

Tretji teden: Sproščanje energije Nadaljevalni tečaj kuhanja! Učenka: Ameriške palačinke.Učiteljica:
ob pireju (začetni tečaj kuhanja) Two birds with onestone:
5 pri angleščini in5 pri SPH.

Pisma so še moderna! Popravek: Prijazna pisma so
vedno moderna!

Pozor, pozor,

vsak, ki je videl to sporočilo,

naj se odzove na Helenino vabilo,
jutri ob 9.30 se v živo dobimo,
da rano na želodcu še poglobimo.

Verjetno se vam v glavi poraja,
kaj se na oni strani ekrana dogaja.
Prav nič, le od preobilice dela se včasih zvrti,
verjamem, da zdaj kimate tudi vi :)

Ja, danes je spet eden tistih dni, ko sem že 9 ur za
računalnikom … (Opomba: poslano dopoldne)

Vse najboljše za vaš rojstni dan, učiteljica!

26

POGLED Z MOJEGA OKNA

1.teden Začetek 2. tedna Konec 2. tedna

4. teden: Virtualni pohod na Gorjance (Trdinov vrh z mojega okna)

URŠKA PETERLIN

NIK JUTERŠEK

27

NAŠI PRVI LITERARNI UTRINKI ...

Objem

Objel sem te močno, ko se je pred nama podiral svet. Najin svet. Začutil sem tvoje utripajoče srce. Tvoja
lica so bila rdeča, kot je nagelj v tvojih rokah, rdeča, kot je ljubezen med nama, rdeča kot je zvezda na
moji titovki. V trenutku sva ostala le še midva. Rdeči nagelj. Ljubezen. Titovka. Najin objem. Vprašala
si me, koliko še. Koliko dni boš še trepetala, da se bova lahko zopet videla. Nisem imel odgovora, le tesneje sem
te objel. Vedela si, kaj to pomeni.
Videl sem, kako trpiš. Kako luč v tvojih očeh z vsakim obiskom ugaša. Nisi več tekla k meni. Nisi mi več skočila
v objem. Nisi jokala od sreče. Tvoja ljubezen je bila hladna. Vojna je spremenila vse. Nihče izmed nas ni mogel
več razmišljati trezno. Toliko prelite rdeče krvi. Toliko žrtev. Toliko sirot.
Imela si rdeče oči. Od joka. Pričakovala si moje pismo, a ga nisi prejela, ker so ga prej prebrali drugi tovariši
na višjih mestih. Napisal sem ti, kako te ljubim, kako mi je žal in kako si želim, da bi bilo vsega konec. Tudi zdaj,
ko pišem drugo pismo, si želim, da ga boš prejela. Želim si, da naša vas ni bila del bombnega napada. Želim si,
da bi ti to lahko preprosto zašepetal na uho v najini izbi.
Želela si si sina. A ni bilo časa. Nisem mu želel pokloniti takšnega življenja. Želel sem, da bi bil priča starševski
ljubezni naju obeh. Kdo ga bi naučil, kako se izdela fračo? Kdo bi ga naučil orati njivo? Kdo bi ga naučil kako
se prikloni ženi? Vesel sem, da ga ni bilo. Svet ni bil vreden, da bi ga imel.
Prinesel sem ti rdeč nagelj. Rdeča, ki je simbol krvi, in kri, ki je simbol življenja. Naj bo najino življenje večno
kot je moja ljubezen do tebe.
En sam objem lahko naredi milijon stvari. Lahko ti zlomi rebra. Lahko te pomiri. Lahko pa ustavi čas. Prav tak
je bil najin. Najin zadnji objem.
Ko se je vrnil. Nje ni bilo več. Tudi on ni bil več razumski in ljubeč mož, temveč stroj za bojevanje. Psiha ga je
pokopala. Le njuna ljubezen je ostala. Prav v tem trenutku se ljubezen sprehaja tudi med nami …

Nina Pečnik, 9. a

PRIJATELJ

Prijatelj je lahko žival ali oseba,
ki te vsak dan lepo pogleda.
Lahko je član družine
ali pa iz indijske daljine.

Prijatelj je nekdo,
ki lahko s tabo premakne drevo,

prime nebo
ali vzame zvezdo.

Prijatelj s tabo deli vse,
veselje, srečo, žalost, bolečino,

tudi če je kje drugje,
se zaradi tebe rad vrne v domovino.

LEJLA STRNIŠA Tudi ko te boli,
ko se žalost v tebi prebudi,
ko ti nihče več pomagati ne zna,
ko je odveč vsaka beseda,

te topla misel objema,
to je – prijatelj.
Julija Judež, 6. b

28

NOČNI RAZISKOVALEC DRZNI ISKALCI SKRIVNOSTI

Televizijo gledal bi rad, I skalci skrivnosti nikoli ne spijo,
a mama je rekla:«Spat!«
Da je utrujen, se je bal, v očeh se iskrijo jim želje spoznanja,
zato je kar takoj zaspal. kar hočejo in česar si želijo,
dosežejo le s pomočjo znanja.
Ko se je zbudil, je bil na otoku,
v mesecu, ki bi na severni polobli Ponavadi žrtev sploh nima pojma,
kadar pa ve, je cela vojna.
pripadal vinotoku.
Lahko gre le za novo pesem,
Pet mož ga na otoku je sprejelo lahko pa tudi za ljubezen.
in kmalu je moral na delo. Vsem se zvrti,
Zaslišal je: »Zbeži stran!«, ko kdo od njih kaj ugotovi.

ker pirati z ladje so prilezli na plan. Lahko so povsod,
čez celi nebesni svod,
Zbežal je v goščavo lahko v osami ali skupaj;
skozi visoko travo, vsi takoj vedo, zakaj si tukaj.
pred sabo zagledal je pirata,
a s sabo ni imel brata, So kot mladi detektivi,
ki bi bil močan kot velikan. a znajo tudi prave prekositi.
Zaenkrat ostajajo še skriti,
Ali mu bo uspelo zbežati, a kmalu bodo tudi oni razkriti.
se je začenjal bati.
Lenart Mihalič, 6. a
Iznenada ga budilka zbudi,
ki nov dan naznani.

Matic Kotnik, 6. a

TIN BEVC TARANIŠ INA DRAGMAN

29

STARODAVNA SKRIVNOST
.,O258

Nekega deževnega, temnega in brezveznega dne je po celi ulici odmeval glasen zvok avtomobilov.
Slišati je bilo tudi zvok siren. Vsi v našem bloku, starši in otroci, smo stekli k oknu, da bi videli, kaj se
dogaja. Videli smo kup policijskih avtomobilov, bili sta tudi dve reševalni vozili in vsi so drveli po
ulici do zadnjega bloka. Moje misli so čisto podivjale. Sploh si nisem znala predstavljati, kaj se pravkar
dogaja. Še naprej sem nemo gledala skozi okno in bila popolnoma tiho.
Ko so se policisti zbasali v blok, nas (otroke) je mama odpeljala k naši sosedi, češ da nas bo malo popazila. Od
strahu sem se stisnila k starejšemu bratu, ta pa me je močno objel. Minilo je dobre pol ure, ko so se starši vrnili
po nas. Mama je jokala, oče pa jo je miril. Kot sem že rekla, nisem ničesar razumela, po maminem joku pa še
manj.
Čez približno en teden mi je mama v kuhinji poskušala dopovedati, da je nekdo umoril našo sosedo Marijo iz
sosednjega bloka. Bila je mamina tesna prijateljica, tako da zdaj lažje razumem njeno žalost. Povedala mi je
tudi, da mora vsa naša družina na zaslišanje. Na policijski postaji je delal moj stric Tom, po mamini strani.
Vesela sem bila, da ga bom spet videla.
Naslednji dan smo se pripeljali na policijsko postajo. Le poredko grem v mesto, zato sem komaj čakala, da
zapustim našo ulico. Ko smo vstopili v oddelek za umore, me je kar zmrazilo. Stric nas je takoj opazil in nas
prišel pozdravit. Povedal je, da imajo veliko prič, tako da moramo počakati v čakalnici. Bolj se je bližalo
zaslišanje, bolj me je bilo strah. Stric je to opazil in me povabil v sobo, v katero lahko vstopajo samo policisti.
Razložil mi je, da jaz vidim in slišim pričo, ona pa mene ne. To se mi je zdelo fascinantno in kmalu sem
sprejela dejstvo, da sem dejansko na policijski postaji, in se malce pomirila.
Zdaj, ko sem se počutila bolje, sem začela poslušati pogovor. Policista sta pričo spraševala, kaj in kako se je
dogajalo, ona pa je obotavljivo le povedala za nekakšno skrivno številko. Šlo naj bi za številko, ki je bila
napisana na listku in jo je imela žrtev v roki. Ta številka je bila 0258. Nikomur ni bila znana. Ni bila ne
telefonska številka ne naslov. Policisti so se priči zahvalili za informacije, potem pa sva s stricem odšla nazaj
v čakalnico, ker smo bili naslednji za zaslišanje.
Najprej so zaslišali očeta in mojega starejšega brata. Ker sta bili moji mlajši sestrici še premajhni, se je mama
z njima odpravila na sprehod po mestu. Torej sem ostala samo še jaz. Na zaslišanju so me spraševali, kaj točno
se je dogajalo. Povedala sem jim, da smo slišali sirene ter da smo odšli do okna in opazovali. Nato pa smo vsi
otroci počakali pri sosedi, dokler se ni vse zopet pomirilo.
Ko smo končali, so zaslišali še mamo. S stricem sem spet poslušala zaslišanje v tisti sobi. Najbolj zanimiva
stvar je bila, da je mama vedela, kaj pomenijo tiste številke. Povedala je, da je Marija delala v knjižnici ter da
sta se pred kratkim pogovarjali o tej šifri. Zapisana je bila v nekakšni zelo pomembni in starodavni knjigi. Če
se prav spomnim, je bila knjiga iz 13. stoletja. Marija je trdila, da naj bi bil v tej knjigi zemljevid do skritega
zaklada. Mama ji seveda ni verjela, a očitno se je to zdelo zelo zanimivo morilcu.
Takoj po tem mi je stric naročil, naj grem počakat v čakalnico k očetu, sestrama in bratu. Nisem hotela iti, a mi
je obljubil, da me bo obveščal o poteku preiskave. Verjela sem mu in se odpravila v čakalnico. Na poti sem
srečala mamo in hitro smo odšli domov. Ko smo pojedli kosilo, je zazvonil telefon v dnevni sobi. Stekla sem
tja in se oglasila v upanju, da je stric Tom. Res je bil in na kratko mi je razložil, da so našli knjigo, zdaj pa
iščejo nekakšne prstne odtise. Rekel je tudi, da bodo kmalu prišli zadevi do konca. Ko sva končala, sem
ostalim zaupala novico. Mama je bila zadovoljna, saj je hotela, da pride resnica na dan.
Celo popoldne sem čakala na klic, ko je zvečer le zazvonilo. Seveda je klical stric in povedal, da so našli
morilca. Zaupal mi je, da je bil to vodja knjižnice, v kateri je delala Marija. Slišal je telefonski pogovor med
mamo in njo. Začel je raziskovati, na dan umora pa je vdrl v stanovanje in silil Marijo, da mu pove šifro
knjige. Ker mu je ni želela dati, jo je ubil. Morilec, Avguštin Mlakar, ni dovolj dobro zakril dokazov, zato so
ga z lahkoto našli.
Mamo je vse zelo presenetilo, a je bila zadovoljna, da je morilec v zaporu. Naslednji teden je bil pogreb, naša
družina in vsi ostali iz soseske smo se ga udeležili. Tudi jaz sem bila zadovoljna, hkrati pa sem se počutila
odraslo, saj sem »pomagala« pri preiskavi. Nekaj pa mi še vedno ni jasno. Kaj nekaj se je potem zgodilo s
knjigo in skrivno šifro. Kdo bi vedel?

Taja Skubic, 7. b

30

POSLOVI SE ELLA REPŠE

Skozi rob dneva se barva preliva,
v kotu tiha skrivnost se skriva,
senca skoz okno te opominja,
izgubljaš jo, veš? Ona izginja …

Vem, da mori te, a vse je zaman,
zdaj več ne skrbi, ona gre stran,
objemi zdaj drugo, pojdi zdaj z njo,
pusti to zvezdo, ki ljubil si jo.

Poglej v to lepo zvezdno nebo,
poglej tja gor k njej, zapomni si jo,

saj takole kot prej nič več ne bo,
zadnjič pomahal si ji v slovo.

Obupano trpke solze je pil,
pretežek spomin pred sabo valil,

z mislijo nanjo srce si hladil.

Zaradi grenkih sramotnih krivic
je njeno srce prepolno bodic,
lice obupano prosojnih bledic.

Zdaj zavedaj se svoje napake!
Neslišno njeno truplo visi in
duša polzi med bele oblake.

Aša Slapnik, 9. a

ARNE BILBIJA

31

NATEČAJ EVROPA V ŠOLI Da Zemlja srečna bo…

ENA ZEMLJA LE OBSTAJA Zemlja ni kar tako,

ENA ZEMLJA LE OBSTAJA. zato zanemarjati ne smemo jo.
TO ZAVEDA SE PRAV VSAK, Na njej veliko je stvari,
KI NAŠ PLANET ŽE POZNA. rastlin, živali in ljudi.

NA MARSU ŽIVETI NE ZNAMO, Če na Mars bi odšli,
ZATO NAŠE ZEMLJE NE DAMO. tam srečni ne bi bili.
Ker na Marsu je mrzlo,
NA ANTARKTIKI IN GRENLANDIJI bi nas zeblo res močno.
SE SNEG ŽE VES TOPI.
ZATO PAZIMO VSI, Da na Zemlji bi ostali,
bomo z njo lepo ravnali.
DA TA ZEMLJA NE ZNORI. Ne kupujmo več embalaže,
da nam karma zob ne pokaže.
DRUGAČE PA 1, 2, 3,
NA ZEMLJI ŽE POVSOD SMRDI. Če ne znamo ločevati,
NA TLEH ZAMAŠKI IN PLOČEVINKE moramo Komunalo na pomoč poklicati.
ONESNAŽUJEJO OBMOČJE SIVKE.
Poskrbeli bodo za to,
ZDAJ PA VSAK NAJ POSKRBI, da Zemlja ostala čista bo.
DA NE ONESNAŽUJE POVSOD S SMETMI.
Da Zemlja srečna bo,
Lija Wachter, 4. b nasmejati moramo jo.

NAŠA ZEMLJA Če ti boš ločeval,
Zemlji veliko dobrega boš daroval.
Našo Zemljo čuvati moramo,
da se lahko rolamo, Lina Kamenšek, 4. b
da se lahko igramo
in da se na njej še naprej radi imamo. Mars ali Zemlja?

Naša Zemlja edina za sprehod je, Na Marsu nikoli ne bomo živeli,
ker drugje sploh hoditi ne gre, ker bomo Zemljo vedno radi imeli.
Zemlja je naša, zato je ne damo,
zato za seboj pospravljaj vse smeti, varovali jo bomo tako, kot to znamo.
da ne bo uničeno, kar še ni.
Zemlja je naša na Mars ne grem,
Za lepši svet posadite en cvet, ker ne maram ga.
pa tudi dreves ne sekajte več,
da na naši Zemlji dobro se bomo počutili, Raje ostanem na Zemlji,
in da čist zrak tudi za naprej bomo ohranili. kjer se počutim bolj varnega.

Marisa Alimanović, 5.a Mars naj gre kar stran,
za Zemljo bomo skrbeli vsak ljubi dan.
32 Poskrbeli bomo, da se ji kaj ne zgodi,
tako kot za nagrado, ki jo imamo radi vsi.

Jonida Rustemi, 5. a

Zemlja je krogla, Zemlja je krogla

ki biva tam gor. Nekatere briga,
Na njej so drevesa, kaj dogaja se
ljudje in čudesa. in mislijo, da svet
popoln je.
Ta krogla ima zvezdo,
ostalih več ni, A kaj naj zdaj,
saj smeti prinesli ko večino briga vse to?
smo mi. Upajmo, da Zemlja taka
ostala ne bo.
Vedno manj živali je
in led topi se. ŠPELA ANDOLJŠEK PAŠ, 4. c
Nehajmo že enkrat,
Zemlja trpi!
In krivi za to smo mi!

Smeti so povsod:
na travi, v morju, čisto povsod.
V Avstraliji gori,
koal več ni …

Ne smetimo Zemlje ARNE BILBIJA

Včasih so vsi za Zemljo skrbeli, 33
a zdaj te novosti, te norosti
samo škodujejo ji,
ob tem me kar zmrazi.

Če bi prišli tisti, ki so včasih tu bili,
bi nas močno ošteli,

saj za Zemljo moramo skrbeti,
ne pa je obmetavati s smetmi.

Če bi bili ljudje kot včasih,
bi bila Zemlja čista,
a zdaj zaradi tovarn in
kupov smeti,
žal ni več ista.

Zato ne smetimo Zemlje,
da lepše živeli bomo vsi.

Jonida Rustemi 5. a

Da bo naš svet lep kot cvet Naša Zemlja je posebna

Zemlja je le ena, Za Zemljo je treba skrbeti kot za dojenčka,
zato je ne damo. saj je Zemlja zelo, zelo posebna.
Nas pa je veliko
in delamo galamo. Edino na njej lahko živimo, nihče ne more živeti
na Marsu.
Namesto da bi varčevali, Ne smemo onesnaževati okolja, ker škoduje vsem
vse uničimo, tudi živali. živim bitjem.
Zato pozor, ločuj odpadke in ne onesnažuj okolja,
Mislimo samo še nase, ker škodi tebi, ker škodi nam, ker škodi vsem!
hrano mečemo kar vase,
s tem pa povzročimo škodo, Aldijana Begić, 5. a

saj z vso to embalažo KORONA VIRUS
se kopičijo smeti,
Marca je prišel med nas
kar nikakor dobro ni. in nas ustavil za lep čas.
Šola vrata je zaprla,
Zato potrudimo se vsi, vendar sama ni zamrla.
da bo na Zemlji manj smeti. Učiteljica zdaj je sama,
moti več je ne galama.
In naš edini svet Življenje se je spremenilo,
bo zopet lep kot cvet. kmalu tudi to bo mimo.
Zdaj v šoli spet sedim
Katarina Dović, 4. a in po starem se učim.

Blaž Ilić, 6. b

NA MARSU ŽIVETI NE ZNAMO, ZATO ZEMLJE NE DAMO !

Narava se je počutila slabo, a ni vedela, zakaj. Nekega dne je odšla do zdravnika in povedal ji je, da je
vsak dan bolj onesnažena in da so njeno edino zdravilo ljudje, ki bi za to morali spremeniti
mačehovski odnos do nje. Kasneje je odšla in ugotovila, kaj ljudje, ki jim je dala življenje, delajo iz
nje. Videla je, kako mečejo odpadke, dimijo iz tovarn in avtomobilov. Takrat se je odločila, da jih bo
kaznovala. Na obmorske kraje je poslala vodno trombo, na nekatere kraje potres, na druge točo in neurja.
Ljudem se je zdelo čudno, kako se je vse to naenkrat zgodilo. Spoznali so, da jih je narava opozorila. Če ne
bodo prenehali, jih bo doletela naravna katastrofa. Tako so vse odpadke reciklirali, zmanjšali onesnaževanje
zraka in se ji s tem opravičili. Narava je PROSIM sprejela in od takrat ni več potrebovala zdravnika.
Nauk moje zgodbe je, da se moramo zavedati, da je narava mogočna, njena moč pa neizmerna. To se vsako
leto bolj izrazito kaže v naravnih katastrofah, kot so cunamiji, viharji, poplave, suše … Kot vse kaže, se svet
še nekaj časa ne bo lotil globalnih sprememb, saj človek zaradi pehanja za bogastvom zanemarja naravo.
Premalo se zavedamo moči, ki jo ima narava, in nevarnosti, ki nam pretijo. Vsak človek lahko in mora
prispevati k izboljšanju naravnih razmer. Zakaj imamo radi lep dom in urejeno okolico našega doma? Ali ni
naša Zemlja vrt vseh nas? Ali smo ljudje res tako brezbrižni in mačehovski do narave, da gledamo samo nase
in na svoje koristi?

Upam, da se bo vedno več mladih odločalo reševati naš planet, saj smo mladi prihodnost tega sveta in s
pozitivnim ukrepanjem ustvarjamo svet zase. ZATO BODI POGUMEN IN VSEM POVEJ, DA NA
MARSU ŽIVETI NE ZNAMO in ZEMLJE NE DAMO.

Nina Brčina, 5. c

34

ZEMLJA JE KRALJICA SPET TA UMAZAN ZRAK

Onesnaževanje Zemlje Nekega jutra, ko sem se zbudila, je začel
je velika težava, zvoniti alarm. Moja teta je prihitela v
zato jo moramo paziti, sobo in rekla, naj nikar ne odpiram vrat
če ne bo težavna poplava. in oken in naj nikar ne hodim ven, saj je zrak že
spet tako onesnažen, pa čeprav so ga komaj
Hoditi bi morali peš, očistili. In še mati narava nam več ne zaupa, saj
da bi bilo manj dimov, so jo že prosili za čistejši zrak in dala nam ga je
bilo bi bolj sproščeno pod pogojem, da ga ne onesnažimo spet. Pa smo
in manj slabih spominov. ga v treh dneh spet onesnažili. Treh dneh!!!!
Sploh veste, koliko časa je to? Mislim, da bi
Bil bi lepši svet neonesnažen zrak lahko ostal vsaj še 150 let, če
in bilo bi nam lažje, ne še več.
bolje bi se počutili Kmalu je pri vratih pozvonilo. Mama je s krpo
in imeli bi lepše sanje. na obrazu odšla odpret vrata. Kmalu zatem je
vsem v hiši razdelila maske, ki jih je dala oseba,
Premalo jo spoštujemo, ki je pozvonila pri vratih. Že takoj naslednjega
da bi bilo tako, dne sem v upanju, da bi našla mater naravo in jo
prosila za odpuščanje, odšla v svet.
s tem bomo morali živeti, Hodila sem dneve in dneve, a je nisem našla.
dokler bolje ne bo. Vsa izmučena sem hodila proti domu in naenkrat
sem se znašla v nepoznanem gozdu. Bila sem
Namreč Zemlja je jezna sama nase, ker s seboj nisem vzela
naša kraljica, zemljevida. Ko pa sem pred sabo zagledala
žarečo kroglo, sem pozabila na skrbi in ji sledila.
dovolj se ne zavedamo, Po uri hoje sem zagledala grad, bil je prelep.
da preveč je umazana. Hotela sem vstopiti, ko me je ustavil glas, ki me
je vprašal, kaj želim. Ko sem mu odgovorila, da
Začnimo z novim življenjem iščem mater naravo, mi je odgovoril, da sem na
pravem mestu. Odprla so se vrata in zagledala
in jo očistimo, sem mater naravo. Povedala sem ji svojo prošnjo
da lepše bomo živeli, in zmenili sva se, da naj iz mesta odnesemo vse
začnimo, preden prepozno bo. smeti, ga počistimo, ona pa nam v zameno pošlje
čisti zrak.
Zemlja je najpomembnejša Odhitela sem domov, vsem povedala novico in
za vsa naša življenja, takoj smo začeli čistiti. Ko smo končno vse
zato varujmo jo, pospravili, je naše kraje napolnil lep, čist in svež
dokler je še kaj upanja. zrak. Tako smo se naučili, da moramo poskrbeti
za okolje oziroma cel svet.
Matic Kotnik, 5. c
Lana Koligar, 5. c

ADNA BEGIĆ

35

SPOMINI NA PRVI ŠOLSKI DAN

DROBTINICE DEVETOŠOLCEV

Svoje šolanje sem začela na OŠ Bršljin. Na prvi šolski dan sem se zbudila vsa nervozna, polna
pričakovanj in upanja. Dan prej sva z mamo skrbno izbrali obleko, saj sem hotela narediti dober prvi
vtis. Ko sem z mami in očijem prispela do šole, se mi je zdela takooo ogromna, da kar nisem mogla
verjeti. Najprej smo šli v telovadnico, kjer sem se vsa sramežljiva in prestrašena usedla zraven svojih staršev.
Tudi v razredu sem govorila komaj slišno. Nikogar nisem poznala, a smo v naslednjih dneh postali dobri
prijatelji. Strah se je v trenutku razblinil, ko smo dobili malico. Ne spomnim se, kaj smo jedli, vem pa, da sem
komaj čakala naslednji šolski dan.

Lana Šmalc

Šole sem se veselila. Na prvi šolski dan nas je pričakal čarovnik in nam pokazal nekaj zabavnih trikov. Nato so
nas starši zapustili, učiteljice pa so nas popeljale v veliko telovadnico, kjer so nam devetošolci razdelili listke
z imeni. Bilo mi je všeč in veselila sem se rednega pouka.

Ana Škvorc

Prvič sem v šolo šla s starši. Po ogledu zelo zanimive
predstave so nas poklicali po imenih. Jaz sem dobila
učiteljico 1. b Darjo Habič, ki nas je odpeljala v naš
razred, kjer smo se bolje spoznali. Jaz sem sedela s svojo
najboljšo prijateljico iz vrtca. Dan se je hitro končal.
Naslednje jutro sem vsa presenečena ugotovila, da je
treba spet v šolo. Kmalu sem dobila prvo domačo nalogo,
ki sem jo naredila takoj, ko sem prišla domov. Bila sem
vesela učiteljičine pohvale.

Ana Milenković

Dogodkov iz prvega razreda se ne spomnim dobro, vem
pa, da smo se zelo zabavali. Bilo nas je le 15, saj sem
šolanje začel na podružnici. Vsak odmor smo iz lego
kock izdelovali beyblade, ki so bili takrat zelo popularni.
V našem razredu je bil majhen televizor, ki ga nismo
gledali med poukom, ampak med podaljšanim bivanjem
– najbolj pogosto risanko Tom in Jerry. Naše torbe so bile
takrat še lahke, saj smo veliko zvezkov puščali v šoli.

Timotej Gornik

Spomnim se, da smo se prvi šolski dan sladkali s torto. ELLA REPŠE
Imeli smo zelo bujno domišljijo in ves material, potreben
za uresničitev svojih idej. Izdelovali smo vrtavke in
druge igrače. Zabavno je bilo, ko smo se lovili, plezali in
skakali po kovinskem vlaku na igrišču. Pri pouku sem se
trudil in vse je bilo lahko. Naša kuharica nam je vedno
prijazno dala sadje.

Mitja Dolšina

36

Na začetku je bila šola prevelika, sedaj pa je že premajhna.

Erazem Jakše

Prvi šolski dan je bil dober, ker se mi je zdelo, da me čaka nekaj novega. A kmalu sem spoznal, da je v šoli
dolgčas. Na srečo smo imeli najboljšo kuharico Marto, ki je bila zelo prijazna.

Učenec 9. b

Prvega dne v šoli se ne spomnim zelo natančno. Vem, da sem vstopil v veliko šolsko stavbo in srečal nekaj
prijateljev iz vrtca. Pogovarjali smo se, v katerem razredu bomo. Čarovniška predstava je bila zanimiva celo
za starše. Ko se je po torti, ki smo jo pojedli v svojem razredu, dan končal, smo bili žalostni. Komaj sem čakal,
da naslednji dan spet vidim prijatelje. Šola je bila zabavna, kot bi bili še vedno v vrtcu.

Ed Baša

Najbolj sem bila vesela rumene rutke, ki je dokazovala, da sem prvošolka.

Učenka 9. b

Prvi dan me je bilo strah stopiti čez šolski prag. V učilnici je bilo veliko otrok, ki jih nisem poznala. Nisem
hotela, da mami in oči odideta, ker me je bilo strah pogovarjati se z neznanimi otroki. Razredničarka je rekla,
naj narišemo, kar si želimo. Na moji risbi je bil Zlatolaskin stolp. Ko sem pokazala risbo ostalim, nihče ni
vedel, kaj predstavlja, zato me je bilo sram. Na poti domov so me starši peljali na sladoled.
Kmalu sem se spoprijateljila s svojimi sošolci. Prijateljske vezi so ostale močne vse do danes.

Učenka 9. b

Vem, da me je bilo na prvi šolski dan zelo strah. V razredu je bilo že nekaj otrok, ki sem jih poznala iz vrtca. S
Špelo sva se takoj usedli skupaj. Ostale sošolce sem spoznala, ko smo se usedli v krog in povedali kaj o sebi.
Kmalu smo postali prijatelji. Rada sem hodila v 1. razred.

Učenka 9. b

Po fotografijah in po spominih mojih staršev me v prvem razredu ni bilo strah novih ljudi, novih prostorov ali
novih dogodivščin. OŠ Bršljin je velika, a sem vseeno pogumno, veselo in navdušeno stopila vanjo. Ker nas
je bilo v prvem razredu malo, smo se hitro spoznali in se navezali drug na drugega.
Ko sem že mislila, da bom z njimi ostala za vedno, so me starši prešolali na OŠ Center. Sedaj sem že v 9.
razredu. Hitro je minilo in tudi vam bo, zato se ne obotavljajte ustvarjati lepih spominov.

Kim Jeršin

Ko sem se zbudila, sem šla najprej zbudit še starše. Kar sama sem se oblekla in si dala šolsko torbo na rame.
Odšla sem k avtu, čeprav je bilo še prezgodaj, ampak bila sem tako vznemirjena, da nisem mogla več čakati.
Šole sem se vselila, a se je tudi malo bala. Mami me je fotografirala pred velikimi vhodnimi vrati. Vem, da sem
imela belo majico, roza jopico, roza hlače in teniske, v laseh pa obroč. Z oblačili se je ujemala tudi moja roza-
vijolična šolska torba.
V šoli sem zagledala veliko starejših otrok, zato sprva nisem hotela naprej. Starši so me prepričali, da bo vse v
redu. V telovadnici je bilo že nekaj prijateljev iz vrtca in stekla sem k njim. Prvi dan je bil zelo prijeten in
veselila sem se prvega šolskega leta!

Ema Henčič

Star sem bil šest let in prvič v šoli. Spomnim se torte in tega, da so bili z mano starši. Šola se mi je zdela prav
dobra!Ako sem izvedel, da bo treba ure in ure mirno sedeti, sem si takoj zaželel nazaj v vrtec.

Učenec 9. a

Torta se mi ni zdela dobra, zato je nisem jedel. Prvi dan smo dobili rumene rutke. Naslednji dan se je začelo
resno delo. Učili smo se brati, pisati in računati do 20. Vsak je bil en teden zadolžen za igračo, ki jo je moral
potem predati drugemu.
To je vse, česar se spomnim iz 1. razreda.

Leon Bučar

37

Na začetku mi matematika ni šla prav dobro. Učiteljica pa je bila kar stroga. Ni bilo tako kot v vrtcu, kjer smo
lahko počeli vse, kar smo hoteli. Vrtec mi je ostal v lepšem spominu kot prvi razred osnovne šole.

Marko Jerman

V prvem razredu smo imeli dve prijazni učiteljici, ki sta nas lepo sprejeli, in tudi moji starši so se lepo razumeli
z njima. Če dobro pomislim, je bil prvi razred najtežji do sedaj, saj nisem znal ne brati ne računati. Vse je bilo
težko narediti.

Črt Kirn
Bolj kot prvega razreda se spomnim vrtca. Takrat smo lahko spali po več ur in se nam ni bilo treba
obremenjevati z domačimi nalogami in ocenami. Naši vzgojitelji so nam pripravljali zanimive predstave,
pekli smo piškote in kruh ter se odlično zabavali. Vsega tega v šoli, žal, ni!

Živa Guštin

Prvi razred je bil zanimiv. Bil sem zelo dober matematik! Zganjali smo norčije in – dobili podpise v beležko.
Jaz sem ga dobil, ker sem sošolca med odmorom po nesreči udaril v trebuh. Kljub temu je bilo veliko bolje kot
sedaj.

Tijan Luzar

Od prvega razreda je ostalo le nekaj zbledelih spominov. Najbolj se spomnim, da mi je učiteljica vsak dan z
rdečimi tiskanimi črkami napisala: »Jana, nisi dobro ošilila barvic!« V spominu mi je ostalo tudi, da je vsak
vikend nekdo drug vzel domov zeleno žabo in nato v ponedeljek povedal, kaj je počel z njo. Bolj prijetni so
vrtčevski spomini.

Jana Badovinec

Prvi šolski dan sem bila zelo nervozna, ker do takrat nisem še nikoli prestopila šolskega praga. Spomnim se le
svoje rumene rutke in kapice. Vedno sem ju pozabljala in s tem jezila učiteljico. Zaradi kričanja na stranišču
sem dobila celo podpis v beležko. V jedilnici nismo smeli teči. Samo enkrat sem in še takrat me je sošolka
videla. Cel vikend sem se bala, kaj se bo zgodilo v ponedeljek. Ni bilo nič hudega!

Učenka 9. a

Bolj kot začetkov šolanja se spomnim vrtca, kjer mi je bilo najbolj všeč spanje. Takrat sva s prijateljico
klepetali, zato so naju velikokrat razdružili.
V šoli pa je šlo bolj zares. Nekoč si je moj sošolec v nos zarinil perlice in so ga morali peljati v bolnišnico, saj
mu učiteljica ni mogla pomagati. Naša učiteljica je bila prijazna in nam je večkrat prinesla sladkarije. Vse lepe
spomine pa preglasi spomin na maškare, ko sem prišla oblečena
v princesko. Ko smo odšli v telovadnico na ples v maskah, sem
imela v rokah krono. Nenadoma sem zagledala kurenta, se ga
ustrašila in – zlomila krono. Vsa prestrašena sem se v solzah
skrila v stranišče.

Lucija Juvančič

Zadnje počitniške dni pred vstopom v šolo sem se počutila
veliko in zrelo! Bilo je super, ko smo nakupovali šolske
potrebščine in torbo, ki je bila skoraj večja od mene. Dan pred
začetkom pa so me začeli spreletavati mešani občutki. Imela sem
veliko vprašanj: kako bo, kakšni bodo sošolci, kdo bodo moji
sošolci, kdaj bomo spali, kdaj se bomo igrali in zabavali …
Postajalo me je pošteno strah.
Ko sem stopila skozi velika šolska vrata in sem končno pristala v
svojem razredu, pa sem si oddahnila. Z mano je bila Aša, moja
najboljša prijateljica iz vrtca. Dobili smo rumene rutice, da so vsi
že od daleč vedeli, da smo prvošolci. Ne vem točno, kaj vse smo
prvi dan počeli, vem pa, da smo se počutili zelo pomembne!

Ela Fortuna

38

Prvega šolskega dne se le bežno spomnim. Zdi se mi, da je vse potekalo prehitro za mojo vrtičkarsko glavo.
Kasneje me je mami še večkrat spremila do garderobe. Spomnim se, da sem bila pogosto okregana, ker sem
pozabila rumeno rutico. Nisem je marala, ker smo jo morali nositi povsod – še na igrišče nismo smeli brez nje.
Oboževala pa sem ponedeljkove jutranje kroge, ko je vsak povedal, kaj je počel čez vikend. Živo se spomnim,
da sem »izumila pisavo«, ki naj bi bila takšna, kot jo pišejo odrasli. Počutila sem se kul, ker sem pisala s
pisanimi črkami kot starejši – v resnici pa sploh nisem vedela, kaj piše. Moja želja po novem znanju pa je bila
očitna, kajne?
Nikoli mi ni bilo težko iti v šolo, šola ni zame nikoli bila obremenitev.

Nina Pečnik, 9.a

Svežina spomina

Ob oknu se je naslanjal zelo ugleden star mož. Bila je zima. S sapo si je poskušal ogreti svoje ledene
prste. Ogledal si je, kako nežne snežinke posipavajo njegov vrt. Tiho so plesale v vetru in se svetlikale
kakor predragi biseri na ogrlici matere zime. Pogrešal je pomlad. Zima je prehladna zanj. Pogrešal je
svež zrak, napolnjen z vonjem cvetlic in popkov mladih dreves, ki zdaj samevajo, ko jim ledena sapa v lubje
reže ledene kristale. Pogrešal je travnike in vaze, polne cvetja, ko jim rdeče sonce nežno poljublja cvetove, da
zacvetijo in zabrstijo ob petju ptic.
Ta misel ga je peljala daleč stran v preteklost. Tja pred zagrenjena in otožna leta, spet na svoj vrt. Videl je
deklico v rdeči oblekici, kako teka po zeleni travi in preskakuje rože, da jih ne bi poškodovala. Prepevala je s
pticami in plezala po mogočnih drevesih. Oko se mu je orosilo, ko je ležala med cvetjem vseh barv sveta, ki je
živahno cvetelo kakor ona. Deklica mu je stekla v objem in njeni pšenični lasje, ki jih je dobila po materi, so
zoreli v mladostni nedolžnosti. Tako majhna, pa vendar velika.
Spomin na te lase ga je potisnil še dlje v izgubljene daljave. Počutil se je kot drzni iskalec skrivnosti svoje
preteklosti in bitja. Zagledal je zlate kodre, spete z modro pentljo, ki so se zibali v pomladnem vetriču. Kodri
so se razprostrli v žensko podobo, majhno in nežno, ki tiho drobenclja po sivi, prašni cesti. Ženska se je
obrnila in ga pogledala. Njene oči so bile bolj modre kot jasno pomladno nebo, ki ga je tako ljubil. Počasi se je
utapljal v njih in se spomnil teh daljnih občutkov, ki jih ni čutil že leta. Spet je bil mlad, neumen in zaljubljen.
Spoznal je, da to žensko ljubi bolj kot nebo in cvetlice. Prav tako tudi deklico v rdečem. Spomnil se je poroke
in veselja ob rojstvu edinke. Žaloval je za srečo tistih davnih časov. In spomnil se je, kako je črna tančica smrti
objela vse, kar mu je bilo drago in kako je pozabil ljubiti in biti srečen. Vendar njunega obraza ni nikoli
pozabil. Velika skrivnost je, kako srce nikoli zares ne pozabi. Tako je z mislijo na ljubljeni še zadnjič izdihnil
leden zimski zrak.

Zala Podobnik Zala Podobnik, 9. c

S svečano podelitvijo priznanj in nagrad se je zaključil literarni
natečaj Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine, ki je bil
letos posvečen 100.
obletnici novomeške pomladi.
Vodilna misel natečaja poezije in
kratke proze, naslovljenega
Drzni iskalci skrivnosti, je bil
citat iz pesmi Antona Podbevška
Električna žoga: "Ali sem dovolj
močan, da se mi ne bo zvrtelo v
glavi, če se ozrem v mračne
dežele, ki so že za mano?", ki je
letos dodan na novem listu v
parku Rastoče knjige pri
Knjižnici Mirana Jarca.
Na literarnem natečaju za
osnovnošolce je prejela nagrado
tudi naša devetošolka Zala
Podobnik iz 9. c.

39

40

DRZNI ISKALCI SKRIVNOSTI

S svečano podelitvijo priznanj in nagrad se je
zaključil literarni natečaj Slavističnega
društva Dolenjske in Bele krajine, ki je bil
letos posvečen 100. obletnici novomeške pomladi.
Vodilna misel natečaja poezije in kratke proze,
naslovljenega Drzni iskalci skrivnosti, je bil citat iz
pesmi Antona Podbevška Električna žoga: "Ali
sem dovolj močan, da se mi ne bo zvrtelo v glavi,
če se ozrem v mračne dežele, ki so že za mano?",
ki je letos dodan na novem listu v parku Rastoče
knjige pri Knjižnici Mirana Jarca.
Na literarnem natečaju za osnovnošolce je prejela
nagrado tudi naša devetošolka Zala Podobnik iz
9. c. Na prireditvi sta nastopila Aša Slapnik in
Matic Kotnik.

Nina Pečnik, 9.a

41

Živa Guštin, Zoja Gorše, Tara Resnik, Ela Fortuna, 9.c

42

ELA RETELJ, 8A

43

NIP TEHNIKA - Leonardo da Vinci - konstrukcija mosta.

Zoe Heric Zagrljača - izštevanka

BAJEC NINA Ajda Hočevar Vita Šobar

44

Utrinki z valete

45

46

Naj učenka OŠ CENTER

NINA PEČNIK, UČENKA 9. A RAZREDA

47

MOJA SOBA DOPOLDNE

Moja soba dopoldne počiva Ko me dopoldne v sobi ni,

In se skrivomaj dobro umiva. kar vse oživi.
Sama vse si pospravi Igrače vseh barv in velikosti
In si hrano pripravi. plešejo do norosti.

Potem si zobe umije Moja soba dopoldne je igriva
In posodo pomije. in tako je še bolj igra zanimiva.
Ko ura dvanajst odbije, Šah mat, človek, ne jezi se,
čas za dremež je. zanimivo, ko moja soba igra se.

V postelji lepo spim, Modna revija zdaj se prične,
ker utrujen se uležim že zabava v zraku je.
in zjutraj vesel se zbudim, Ko naveličajo igre se,
saj se dobro naspim. takoj nova se začne.

Cel čas opazuje stanje Meta Verček Lumpert, 6. b
in nujno znanje.
V našem domu se lepo ima,
drugače ne bi vsak dan prišla.

Leon Lapanje, 6. b

IZAK FABJAN

MATJAŽ NEDANOVSKI ANDOLJŠEK PAŠ ANJA

48