NAŠE STOPINJE OSNOVNA ŠOLA CENTER IZPOD NAŠIH PERES Marec, 2023
NAŠE STOPINJE Izpod naših peres Glasilo Osnovne šole Center Urednici: Nina Bele in Helena Kisilak Oblikovanje: Nina Bele Likovne izdelke zbral: Valter Rabič Digitalna postavitev: Srečko Skube
ŽIVLJENJE JE ... str. 2-8 NEKAJ JE V ZRAKU str. 9-10 MIR - KDO SI? str. 11-13 zGODILO SE MI JE ... str. 14-19 bajke, basni, pravljice, pripovedke STR. 20-27 KULTURA IN JEZIK str. 28-29
Nika Babnik Gazvoda, 8. c Nika Novak, 9. a ŽIVLJENJE JE ... 2 Tik tak V razpadli hiši čakam, kot stara ura tiktakam. Na svetu preveč časa, srce mi kot bomba tiktaka. Gledam na cesto, ker hrup mi prekrije ta zvok. Stopim en korak nazaj, da spet ne zaslišim tiktaka. Stopim še dva koraka nazaj, ker slišim, tiktaka. Skočim v zrak, da pridem do zraka. Anja Prosinečki, 9. c Gazela o delu Kdor kaj s trudom dela, to mu gre, da prišel bi drev' do jela, to mu gre. Dela, kar ga veseli, slaba biti služba ne bi smela, to mu gre. Jaz pa tole pesem pišem danes, upam, da te je prevzela, to mi gre. S trudom da se narediti, o tem piše ta gazela, to mi gre. Matic Kotnik, 9. a Vsi naši otroci Navzven izgledamo različni, a to je le izgled, v nas se skriva marsikaj, povemo vam le na skrivaj. Skupaj se igramo, skupaj skakljamo in norimo in se veselimo. Niso pomembne barve, širine in višine. Važno je le, da skupaj držimo. Jonida Rustemi, 8. a
Lija Wachter, 7. c Življenje Včasih fajn je sam mi bit', včasih pa pač ne. Včasih težko je z nekom govorit', a rečeš besed nekaj le. Potem si mislim, sam' nehte težit' pa svet bo v redu naprej, sam' ona, če hoče mi kej sporočit', ostajam, poslušam, povej. Lenart Mihalič, 9. a 3
Nika Novak, 9. a Štirje letni časi Pomlad je prelep letni čas v letu. V njej rožice cveto, na drevju pa ptički veselo pojo. Ko nastopi poletje, si včasih naredimo zavetje. To je moj najljubši čas, sploh, če pobegnemo na kras. Med počitnicami gremo tudi na morje in gledamo čez obzorje. 4 Jeseni cvetlice umro, ptice le redko pojo. Pogosto vidimo mavrice, in ko nastane večer, otrokom dedki pripovedujejo pravljice. Kmalu naletava sneg, ki pobeli ves sosednji breg. Takrat je napočila zima. Ugasne se klima, z dreves nič več ne kima. Otrokom najljubši je decembrski čas, ko trije dobri možje pridejo v vas. Ema Cetina, 5. c Zima Čisto potiho potrka na vrata. Ne vemo, da je prišla. Vidimo pa bele sledi snega. Drsalke takrat drsijo po ledu, sani pa na pobeljenem bregu, da otroci veseli zabavajo se. Otroci so na beli odeji veseli, njihovi noski pa pordeli. Ni več veliko dežja, temveč veliko snega. Saj je k nam prišla stara, dobra botra zima. Brina Erenda, 7. a
Draga vila! To pismo ti pišem, ker se mi zdi, da naš svet potrebuje tvojo pomoč. Danes je svet čisto drugačen, kot je bil nekoč. Imamo tehnologijo, lepe avte, urejeno cestno omrežje, ogromne hiše, dobro založene trgovine ... A obstaja tudi druga, ne tako lepa plat našega sveta. Medtem ko nekateri otroci nosijo čevlje, jih drugi delajo. Ljudje, ki so milijonarji, celo milijarderji, imajo tako veliko denarja in kupujejo čisto preveč stvari, ki jih ne potrebujejo. Nekateri ljudje medtem stradajo in se trudijo uspeti v življenju, a jim preprosto ne uspe. To je zelo žalostno. Včasih si želim, da bi bil lahko svet preprost, da bi bili vsi enakopravni in ne bi bili vzvišeni, se posmehovali drugim, ampak jim raje pomagali. Včasih razmišljam tudi o tem, kako bi bilo, če bi bila sedaj v državi, kjer vlada vojna, in kako srečna sem lahko, da imam polno vsega. Prišli smo že tako daleč, da nekateri namesto prave solate prodajajo plastično ali pa orehe napolnijo s kamni, da so težji. In to vse samo zaradi denarja. Bogati imajo kljub velikemu bogastvu še večji apetit po denarju. Nikoli ni dovolj. Večkrat se sprašujem, če so ti ljudje sploh srečni. Zdi se mi, da za srečo človek ne potrebuje veliko denarja in materialnih stvari. Za srečo potrebuješ prijatelje, družbo in družino. Tudi če si reven in nimaš denarja za nov telefon, še ne pomeni, da ne moreš biti srečen. Če si bogat, delaš veliko, da lahko tudi veliko zaslužiš. A kaj ti bo to, če imaš preveč dela, da bi se za trenutek ustavil in preživel čas s svojo družino in prijatelji? Zato te prosim, da pomagaš našemu svetu in spreobrneš slabe ljudi v dobre, da preprečiš spore, vojne in onesnaževanje okolja. Najbolj pa te prosim, da pomagaš ljudem najti srečo v sebi in da jim pokažeš, da najpomembnejša stvar v življenju ni denar, ampak družina in prijatelji. Upam, da ugodiš moji prošnji. Lep pozdrav Laura Kržišnik Strnad, 7. b 5 Neža Judež, 8. b
6 Draga vila, kje si? Kje so tvoje moči? Pridi, saj te naš svet potrebuje! Ljudje tavajo z mislimi sem in tja, izgubljamo dušo radosti, miselnosti, žarečnosti. Svetuj nam, kam naj se ozremo, kako naj ustavimo kolesje, ki poganja naš svet v propad. Ljudje iz dneva v dan uničujemo ta svet, naš čudovit planet, ki se bo kmalu raztreščil na milijone koščkov kot naše potrto srce. Izgubljam dih, a ne želim oditi, saj je tukaj veliko naravnih čudes. Ko hodim po poti v gozdu, gledam v daljavo in zdi se mi, da se svoboda nikoli ne konča. Včasih v samoti pozabimo na zmerjanje, norčevanje, težave in slabo počutje. Lahko bi pela, kričala, se izražala, kakor bi želela – tako naglas, da bi me slišala bližnja vas. Kaj pa ti? Ali je tam res vse tako kristalno čisto? Ali te kaj skrbi? Kakšna so bitja tam? Toliko vprašanj imam! Ali mi bo kdo sploh kdaj odgovoril? Pridi, vila, in mi povej, kakšno je življenje tam. Vabim te, a pridi v miru. Tu ne potrebujemo še več nasilja. Ko smo ravno pri tem. Zakaj ste tako mile, a hkrati grobe? Kot bi vas v nekem trenutku nekaj preslepilo in takrat postanete nekaj, kar niste. Spomni se name in še na stotine ljudi, ki te kličemo na pomoč, ker sami vemo, da ste le dobre vile. Vem, da obstajate in skrivnostno čakate na pravi trenutek, da pridete med nas. Vendar, kdo bi vedel? Morda bo takrat že prepozno. Kaj pa bo s človeštvom in izgubljenimi dušami? Kaj bo z naravo? Izgubljeni in pozabljeni bomo. To lahko preprečimo vsi skupaj. Pridi, ljudstvo te čaka. Hrepeneče upamo, da se morda le opogumiš in prideš med nas. Vem, da ti to morda nič ne pomeni, a sem le deklica, ki te prosi za pomoč. Verjemi, da nisem edina, ki tako misli. Popravi ta v propad drveči svet, kot znaš le ti. Pričakujemo te! Nina Podobnik, 7. b Tija Regina Avsec, 8. b
Pesem o volku Sivi volk v gozdu tiči, med vejami tiho stoji. Mimo zajček priskaklja, volku veselo se smehlja. Volka rad bi on spoznal in se z njim igral. Nato pa malo bolje pogleda ga in prestrašeno odskaklja. Urh Dobravec, 1. a Prijatelj Prijatelj vedno rad te ima, pri sebi rad te ima. Za tebe vse bi dal, pa če bi še tako garal. Nikoli te ne užali, te vedno veseli. Prijatelj vedno spremlja te, vedno razvedri. Prijatelj te počaka, tudi če celo večnost čaka. Jakob Zemljič, 4. c 7 Maja, 6. c Eva Kum, 8. c
Zoja Tekstor, 9. c Izgubila sem ga Pred časom bežim in bežim, izgubila sem ga; pred grobom stojim in stojim, izgubila sem ga. Spomnim se, ko sva se zadnjič poslovila; ko čas nazaj zavrtim … izgubila sem ga. Zakaj si je to naredil … mi odzvanja v glavi. Tiho ječim in mižim … izgubila sem ga. Stran moram, daleč stran; le še zadnjo rožo na grob položim … izgubila sem ga. Tina Ovniček, 9. c, trenerju Eugenu 8
Nekaj je v zraku 9 UGANKA ZA ROMEA – KJE JE JULIJA? Tu boš ugotovil, kje se tvoja Julija skriva. V sklanem vrtu v sredini, kjer se vidi vrh Svetih treh lilij, tam se kompas ti obrne v smer nasprotno od orienta. V smeri dani 300 čevljev hodi, do velike arkadne stavbe, kjer ti zgornji levi drog Julijino skrivališče pokaže. Veliko sreče ti želim, saj če nerešena Julija bo ob 13.00, z mano poročila se bo. To ti želi na žalost predragi Paris. Ožbej Sinur, 9. c Draga Julija, ko vidim te, vse zvezde na nebu zableščijo se. Tvoji lasje so kot veje na drevesu, obdane z listi in ti za vedno ostaneš v mojem objemu. Ljubezen moja neomejena, ljubezen premika gore, pravijo. Čeprav družini ne ljubita se, midva lahko se. Romeo Gašper Pšeničnik, 9. a Ema Tomažič, 8. b
Rebeka Mišljenovič, 8. c 10 Moja ljubezen Moja ljubezen je kot roža ovenela, ki vsak čas bo zacvetela. Tvoja beseda me v srce je zadela. Z žarom ljubezni ti pravim LJUBIM te. A ta ljubezen ni dovolj močna, saj v tebi plamen sploh še ne gori. Le pogled seže vame in vsak dan znova me vname, da LJUBIM te. Le v moji glavi se ta zgodba je razvila, a zraven tebe je dekle, ki sama ne ve, kako srečna je, da ob tebi greje se, ko jaz lahko le sanjam, da LJUBIŠ me. A ti ni jasno, da s tabo bi na luno poletela? Tebi zame je vseeno, tebi mar za drugo je, a nikoli ni prepozno … upati, da boš LJUBIL me. Maja Podobnik, 9. c
MIR - KDO SI? 11 Mir – kdo si? Mir, kdo si? Ali tih šepet, ujet v perutih ptic selivk, morda nežen dotik pozabljenih besed ali pogled na dolge puščavske sipine, ki v njih veter obuja spomine? Kaj mir sploh je? Ali pride, še preden vse umre? Prijatelj, morda veš, kje on skriva se, v katerem tolmunu še biva njegova kaplja iskriva? Bom na poti iskanja sploh kdaj našla pravo stezico, spoznanja resnico, bo dovolj, če še ti greš z menoj, da skupaj povprašava modrega starca, ki mu roka mirno v naročju počiva, kaj ta pogled v daljavi razkriva? Si mir lahko samo želim in nič za to ne naredim? Ljubim, ljubiš, ljubi, ljubil sem, ljubil si, ljubil je, ljubljen bom, ljubljen boš, ljubljen bo ... Morda je to misel, ki v srcu prebiva. Mimi Ilovar, 9. a Mir Mir ni le kot sir, sir ni le kot mir. Mir je le doživetost, v tem je tudi ljubeznivost ter lahko tudi vzdržljivost. Mir je tudi zbranost, mir je vztrajnost ter živahnost. Gašper Pšeničnik, 9. a
12 Živeti V miru samoumevno se nam zdi, a ne vemo, kako hitro vojna se spet ponovi. Sploh ne vemo, kaj imamo – svobodo, srečo, dom, a žal ceniti je ne znamo, mar jo sploh še prepoznamo? Al' pač sreča vsem naklonjena ni, kot v domovih ubogih, kjer vojna preži. Tam edino je družina, vse ostalo pa je za njih žal le zgodovina. Nika Novak, 9. a Črt Bajec, 8. c
13 Mir je lahko … Mir je pravica, zasluži si jo vsak, vseeno se dogaja krivica, ki reši jo lahko samo junak. Ko na svetu vlada mir, srečnejši so vsi, politiki tlakujejo naš tir, ki vodi lahko nas v nemir. Vojne je treba končati in stare zamere odpraviti, vsak si zasluži smejati, nihče si ne želi bežati. Mir je lahko pravica, mir je lahko marsikaj, ampak zagotovo je resnica, da mir je potreben raj. Maša Smiljić, 8. b
ZGODILO SE MI JE ... 14 Moja igrača je oživela Nekega mirnega zimskega večera, ko sem se odpravljala spat in sem skoraj že zaspala, me je nek nežen glas poklical po imenu. Bil je moj kuža Piki. Najprej sem mislila, da sanjam, ampak bilo je resnično. Na začetku sem se ustrašila, a kmalu sem se pomirila. Piki je pričaral portal in me skozenj popeljal v deželo igrač. Razložil mi je, da vsake toliko časa pripeljejo svoje gospodarje ter da se srečajo vsako noč. Skupaj smo se igrali in kepali, saj je bili sneg tudi v deželi igrač. Igrala je godba pri gostilni Pliško. S Pikijem sva se tam najedla polnočne hrane. Priznati moram, da je dobra. Spoznala sem tudi njegove najboljše prijatelje: haskija Piko, levčka Igorja in kobilo Zvezdo. Postala sem celo njihova gospodarica in skupaj smo odšli domov. Tega dne nisem nikoli pozabila. Lena Jakopin, 4. b Moja igrača je oživela Neke viharne noči se je iz mojega predala z igračami slišal čuden zvok. Ko sem obul copate, je iz škatle prišla raketa. Ker je imela okno, je lahko brez težav govorila in videla. Rekla je: »Pojdiva ven!« Ko sva prišla ven, se je magično povečala in odprla vrata. Zagledal sem sedež z napisom Jure. Vprašal sem jo, če se lahko usedem, a sem se, preden je odgovorila, in pritisnil gumb za START. Raketa se je začela hitro dvigati in nato sem se pripel. Ko smo prišli v vesolje, so nas začeli loviti vesoljci. Ušli smo jim. Pristal sem na Luni, Marsu, Veneri in Saturnu. Najbolj mi je bil všeč Mars, ker sem videl roverja. Ko sem se vračal domov, so me našli vesoljci. Zadeli so raketo in strmoglavil sem. Ko sem ugotovil, da sem na Luni, sem začel iskati gorivo, a ga nisem našel. Spomnil sem se, da imam rezervno gorivo v raketi in ga nalil v raketo. A nekako jo moram spraviti na noge, no, rinjenje ni pomagalo. Raketa se je sama poravnala in lahko sem odletel na Zemljo. Jure Rihar, 4. b Aditi Železnik, 7. c
15 Strah je votel, okoli ga pa nič ni Bilo je leta 2015, ko sem imel rosnih pet let. Z družino smo se odpravili na potovanje na Nizozemsko. Seveda je staršem takoj padlo na misel, da bi odšli z letalom. Že od malih nog me je bilo letal na smrt strah, saj sem vedel, da lahko v zraku hitro pride do katastrofe. Kljub pregovarjanju so starši dobili bitko. Že naslednje jutro smo se odpravili na Letališče Jožeta Pučnika. Zagledal sem velika letala in že ob misli, da bi letel v enem izmed njih, mi je srce padlo v hlače. Ko smo se z družino prebili skozi množico ljudi, ki je stala pred vhodom, smo zagledali notranjost letališča. V oči nam je padla velika svetleča se tabla, na kateri so bili letalski urniki. Na enem izmed njih je bil napisan tudi čas našega odhoda. Hitro smo se odpravili do čakalne vrste. Pred nami je stal velik suh moški, ki je ves čas govoril nekaj v tri dni. Imel je snežno bele zobe ter dolge, mastne, skodrane lase. Pogledal me je v oči ter se nasmehnil. Čakali smo dobre pol ure, ko smo končno prišli na vrsto. Srce mi je začelo divje razbijati in kot bi mignil, se mi je na roki pojavila kurja polt. Začel sem se rahlo tresti in pozibavati sem ter tja. Mami je predala potne liste in stevardesa nas je spustila po poti do letalske steze. Pred vstopom v letalo sem še zadnjič pogledal stevardeso in se ji s hladnim pogledom nežno nasmehnil. Prijel sem mamino roko in jo pogledal v oči. Govorila mi je, da me bo močno objela, če me bo strah. Sploh se ni zavedala, kako divje mi razbija srce ter kako hladne so moje oči. Usedel sem se ter se hitro privezal s pasom. Pilot je razglasil začetek premikanja letala. Močna jeklena kolesa so se začela počasi premikati in že smo bili na vzletni stezi. Letalo se je s hitrostjo 355 km/h začelo nagibati na zadnja kolesa. Ko se je začelo močno dvigovati, mi je skoraj zastalo srce. Mislil sem, da bomo strmoglavili, a občutek hkrati ni bil tako slab. Začel sem se zavedati, da sem morda podcenil letalo in da le ni bilo tako hudo. Oddahnil sem si. Preživel sem … Mama me je pogledala in mi z nasmehom na obrazu čestitala za moj prvi letalski polet. Bil sem srečen in sklenil sem, da se nikoli več ne bom bal poletov z letalom. Naučil sem se, da se da strah premagati, a le, če se soočiš z njim. Bon Košmerl, 7. b
Na samotnem otoku Pozdravljena, Hana, kot že veš, sem se nedolgo nazaj vrnila s samotnega otoka, kamor me je naplavilo med brodolomom. Na otoku sem preživela kar nekaj časa. S prijatelji smo se odpravili na izlet z ladjo, vendar nas je doletela nevihta in ladja se je počasi začela potapljati. Bilo nas je sedem. Dveh še sedaj niso našli. Štiri je našel helikopter, jaz pa sem se rešila in pristala na tem otoku. Ta otok ni bil daleč od kraja nesreče, zato sem lahko to razdaljo preplavala. Nekaj časa sem hodila po otoku, da bi našla kakšno vas, vendar ničesar ni bilo. Vrnila sem se na kraj, kjer sem prvič stopila na ta otok in gledala deske ladij plavati po morju in delfine, ki so skakali iz vode. Ko se je zmračilo, me je bilo strah, da bo prišla kakšna divja žival, vendar sem se spomnila, da je strah znotraj votel, okoli ga pa nič ni. Naredila sem si posteljo iz listov in zaspala. Noči tam so bile dokaj tople. Zjutraj sem zaslišala zvoke neke živali. Nisem vedela, ali je opica ali je kakšen ptič. Vstala sem in se sprehodila tja, kamor me je vodil glas. Prišla sem čisto zraven in nekaj časa poslušala. Vedno bolj se mi je dozdevalo, da je to opica. In res je bila. Najprej se me je bala, ko pa je zagledala banane v moji roki, sem ji postala všeč. Hodila je z mano in kmalu je postala moj ljubljenček. Skupaj sva živeli in se zabavali, spali, pa tudi šotor iz velikih listov sva naredili. Po določenem obdobju na otoku sem začela zelo pogrešati prijatelje in družino. Začela sem razmišljati: »Kaj če se nikoli ne vrnem?« Moja Pika (opica) me je tolažila, vendar mi ni pomagalo. Po enem mesecu sem se sprijaznila z življenjem v divjini, čeprav sem se še vedno počutila slabo. S Pikico sva hoteli zgraditi splav in oditi. Če nama bi uspelo, bi opico vzela s seboj. Ko sva zaključevali z gradnjo splava, sva zaslišali zvoke letala. Bilo je vojaško letalo. Šli sva do posadke in vprašala sem jih, kaj delajo tam. Odgovorili so mi: »Prišli smo zgradit bunker!« Nekako smo se dogovorili, da naju vzamejo s sabo. Končno sem zapustila otok. Prišla sem domov in seveda sem pripeljala tudi Piko. Bila sem zelo vesela, da sem po dolgem času doma. Mislim, da sem bila na otoku okoli dve leti, vendar mi ni bilo hudo, zahvaljujoč Piki. Moje življenje tam je bila odlična pustolovščina zame in dobro doživetje s Piko, pa čeprav me je bilo na začetku strah. S Piko sva se tam zabavali in se igrali lažje igre, saj je bila Pika zelo pametna. Pokazali sva igre še drugim in bile so jim zabavne. Pravili so mi, da sem se dobro znašla. Upam, da se še kdaj vrnem, vendar takrat ne ponesreči. Špela Andoljšek Paš, 7. a 16
Konec dober – vse dobro Mačke imajo devet življenj. O tem sicer nisem čisto prepričana in na srečo tega v moji pripovedi ni bilo treba preizkusiti. Bilo je med poletnimi počitnicami avgusta. Zgodilo se je že kar nekaj let nazaj, ampak se vsega spomnim, kot bi bilo včeraj. S mami sva se, tako kot vsak drug poletni dan, sprehajali, ker drugega pravzaprav ni bilo početi. Živimo v bližini gozda in neokrnjene narave pa tudi konjeniškega centra, kamor se zateka veliko muck. Hodili sva po poti mimo gozda, ki vodi v konjeniški center, ko sva zaslišali mijavkanje mlade muce, ki je bolj spominjalo na mačji jok. Jaz sem se prestrašila in rekla mami: »Pojdiva naprej. Samo mačka je,« ko sta iz grmovja pritekli dve sivi, prestrašeni, mokri, mladi mucki. Prva stvar, ki mi je prišla na misel, je, da živalci ne bosta več dolgo živeli, saj sta bili na cesti, tresli sta se kot šiba na vodi in nista imeli hrane ter vode. Z mami sva se spogledali in v trenutku vedeli, da morava zavihati rokave. Mama je takoj poklicala mojega očeta in mu naročila, naj prinese kletko našega poginulega hrčka ter kos salame. Pustolovščina se je šele začela. Bila sta dva mačja mladiča. Mami je takoj ugotovila, da sta fantek in punčka, jaz pa, da sta sorojenca. Ko je ati prišel, sta že splezala na skladovnico drv. Mucka je bila pogumnejša in se je že skoraj takoj pustila ujeti, mucek pa se je po kakšni uri lovljenja in tekanja za njim skril v koruzo. Moj ati ga je presenetil in bliskovito zgrabil. Končno sta bila oba v kletki in vedela sem, da bosta od zdaj naprej v dobrih rokah. Puhasti kepici imam še zdaj. Čeprav sta imela smolo, zaradi smrek v gozdu pa tudi dobesedno smolo na kožuhu, se je vse končalo dobro. Za njiju in za nas. Predvsem zame, saj če bi bila njuna usoda drugačna, bi zdaj spet imela hrčka. Klara Sotelšek, 7. a 17 Ema Osojnik, 6. a
Zgodila se mi je krivica V četrtem razredu leta 2020 se mi je zgodila krivica. Takrat smo bili še mlajši. Iz papirja smo si izdelali aviončke. Od takrat naprej smo se igrali samo še s tem. Nekega dne sem med odmorom spet metal to svojo papirnato mojstrovino in letela je prav čudno. Naredil sem si novo letalo in mu malo spremenil krila, da je letelo višje in nisem bil več v skrbeh. Z njim sem se igral toliko časa, da mi ga je nekdo pohodil. Takrat sem bil na sošolca tako jezen, da bi ga kar zmlel. V istem trenutku sem naredil novo letalo. Zarezal sem zadnji del kril, da je lahko delalo lupinge. Kar naenkrat je začelo leteti v drugo smer in ne k meni. Hotelo se je zaleteti v moje sošolce, zato sem bil takrat pod zelo velikim pritiskom in v strahu, da me kdo ne bi zatožil. Nisem se hotel nehati igrati z njim, zato sem ga vzel in začel metati v drugo stran, a še takrat me ni ubogalo in se je še vedno zadevalo v ostale. Bil sem tako besen, da sem začel kar tekati po razredu. A takrat sem naredil najbolj neumno stvar. Še kar naprej sem ga metal, dokler ni trikrat priletelo v dve sošolki. Res, da nisem bil edini, ki je metal letala, tudi sošolčevo letalo je priletelo v njiju. Takoj sta me šli zatožit učiteljici. Poklicala me je k sebi in se jezila, zakaj sem spet nekaj ušpičil. Takrat sem se počutil zelo »nekrivega« in se spraševal, zakaj se tako jezi. Nato sem ji hotel povedati svoje mnenje, a mi sploh ni pustila do besede. Počutil sem se zelo zelo jeznega. Čez nekaj trenutkov sem ji lahko povedal resnico, da je bila to samo nesreča, ki jo še danes obžalujem. Na koncu je učiteljica poklicala sošolki, da smo se v miru pogovorili. Takrat sta tudi onidve priznali, da sta se preveč razburili. Na srečo se je vse končalo brez vzgojnega lističa ali klica staršem. Žak Benkić Kramar, 7. a 18 Strah je znotraj votel, okoli ga pa nič ni Že res, da nisem pozabljiva, a kdaj pa kdaj mi kakšna stvar tudi uide. Tega dne pa nikoli, nikoli ne bom pozabila. Deloval je kot čisto navaden sobotni dan učenja, počitka, kuhanja pa spet učenja in zabave. Po dopoldanskem kosilu sem se odpravila ven na dvorišče. Bil je res lep sončen dan, ko sem se spomnila, da sem na klopci za bližnjim blokom pozabila svojo najljubšo sponko za lase. Brž sem se odpravila ponjo ter jo k veliki sreči še našla. Obrnila sem se in se odpravila nazaj proti hiši. Ko sem se vračala, pa me je ob skalnati škarpi poleg bloka čakalo neprijetno presenečenje. Zagledala sem kačo, debelo, luskasto in dolgo kačo. Srce mi je padlo v hlače, ko je lezla proti meni. Popadel me je nepopisen strah. Roke sem imela čisto prepotene in mrzle, kot da bi se polila z deževnico, ki jo je dedek hranil v cisterni. Nisem vedela, kaj naj naredim, saj me je obdajala škarpa z ene strani, sosedin rdeč avto z druge strani, pred avtom pa strašna kača. »Na pomoč!« sem se zadrla in odvihrala nazaj za blok. Pot do bloka sem nadaljevala drugje, saj po tej nezgodi nisem bila več tako hrabra, da bi se vrnila na tisto pot. Ko sem prišla domov, sem zgodbo podelila z mlajšo sestrico, ki je zase pravila, da se kač prav nič ne boji in da je to glavno. Gledala sem jo malce nezaupljivo in si mislila svoje. Zvečer pred spanjem sem listala mojo belo, debelo knjigo o živalih, ki sem jo dobila za rojstni dan. Prav vsaka žival v knjigi me je navdušila s svojo fascinantnostjo. Listala sem naprej in na strani 153 zagledala kačo. Knjigo sem vrgla po tleh in prestrašeno pogledala v ogledalo. Kmalu po tem dogodku sem ugotovila, da je kača pravzaprav takšna kot druge živali in da ni sama kriva za svoj zunanji izgled in grozo, ki jo vzbuja pri ljudeh. Ponosna na svoje spoznanje sem se odločila, da se kač ne bom več bala, ampak jih bom dojemala kot še eno fascinantno žival. Pregovor, da je strah znotraj votel, okoli pa ga nič ni, drži in prav je, da se s strahom spoprimete. Brina Erenda, 7. a
Premagala sem strah Pred nekaj leti smo se šli z družino kopat. Majhna sem bila in zelo sem se bala rek. Strah je kot močan superjunak – samo premagati ga je treba. Tistega dne so se vsi kopali, samo jaz sem žalostno gledala. Zato sem se odločila, da za vselej premagam ta strah. Tisto popoldne so se skoraj vsi kopali v reki, samo dedek je pazil name, ko sem se igrala na odeji na rečnem bregu. Odločila sem se, da grem v vodo tudi jaz. Pri tistih letih sem bila že kar pametna, da sem vedela, da mi dedek ne bi pustil, da grem sama v vodo, zato sem počakala, da je s časopisom v roki lepo zasmrčal. Ni trajalo dolgo, da je zaspal. Da bi se prepričala, če res spi, sem ga s travo požgečkala po nosu. Samo podrgnil se je in glavo premaknil v drug položaj. Družina se je kopala na drugi strani reke, kjer je bila lepša plaža, z dedkom pa sva si kotiček raje našla v prijetni senci. Šla sem do reke in nekaj sekund gledala vanjo. Potem sem z nogo poskusila, če je občutek v sladki vodi drugačen kot v morju. Reka je bila tako temna, tako mrzla in precej bolj mokra, kot sem si predstavljala. V svoji glavi se sprašujem: »Naj res skočim?« Odločila sem se, da bom skočila, da bom svoji družini dokazala, da znam premagati strah. Ravno ko že skrčim noge, se spomnim, da na znam plavati brez svojih Nodi rokavčkov. Ozrla sem se nazaj. Dva rokavčka sta me gledala in mi govorila: »Daj no, Taja, ne potrebuješ naju, saj nisi več dojenček.« Pokimam in spet pogledam v strašno reko. Počasi skrčim noge in se odrinem v svoj največji strah. 19 Bilo je mrzlo in temno. Tok me je nesel proti skalam. Kaj naj naredim? Ne znam plavati brez rokavčkov. Brcam in rogovilim z rokami ravno toliko, da ne potonem. Začnem kričati. Mami je to slišala in opozorila očeta. Vsi so pritekli do mene in začeli paničariti. Mene je tok še vedno nesel. Skale se bolj in bolj bližajo. Hitro zgrabim bližnjo vejo grma. Zaprem oči in se z zadnjimi močmi držim za vejo. Počutim se, kot da sem na super misiji in da je vse odvisno od mene. Oči me je hitro zgrabil in odložil nazaj na travo. Pričakovala sem, da bodo vsi jezni name, ampak niso imeli časa za to. Samo spraševali so me, če sem v redu, če me kaj boli in na koncu še, kje je dedi. Vse sem jih razložila … tudi to, da sem hotela biti heroj. Ko smo se vračali domov, sem premišljevala, da nisi heroj, če narediš nekaj, kar je preveč zate. Vsak ima svoje meje. Prišla sem do zaključka, da bom morala s svojimi Nodi rokavčki še malo vaditi plavanje, preden bom lahko plavala v rekah. Luna Goršek, 8. a Taja Blejec, 7. a
bajke, basni, pravljice, pripovedke 20 Lisica in zajec Sestradana lisica je v gozdu zagledala nekaj zajcev. Pognala se je za njimi in lovila največjega. Prestrašeni zajec je zadnji hip ušel. Za njim je skakal manjši zajček, ki bi ga zvitorepka lahko ujela, a ga ni hotela. Iz gozda je priletela vrana in rekla lisici: »Lahko bi ujela manjšega zajčka, saj je bolje imeti vrabca v roki kot goloba na strehi.« Lisica je odvrnila: »Raje bom imela obilen obrok enkrat na teden kot majhnega enkrat na dan.« Vrana jo je čudno pogledala in odletela. Kdor noče pametnega nasveta, mu ni pomoči. Dunja Živkovič, 7. a Pametna lisica Nekega sončnega popoldneva lisica leži v svojem brlogu in razmišlja: «Grem ulovit kaj za večerjo.« Odpravi se v gozd, kjer zagleda zajčka. »Počakaj, zajček, da te nekaj vprašam,« mu pravi. »O ne,« odvrne zajček. »Vem, da me hočeš pojesti.« In zbeži, kakor hitro lahko teče. Jezna lisica gre naprej in se domisli pametne zvijače. Skrije se v grm in čaka. Lisica zagleda zajca in začne z resnim glasom pozdravljati: »Hello, Mr. Rabbit!« Zajca seveda zelo zanima, kdo ga tako lepo pozdravlja, zato mirno skoči v grm. Lisica ne čaka, da bi ji zajec zopet ušel, ampak hitro skoči na presenečenega zajca in ga poje. Sita in zadovoljna ter ponosna na svojo ukano se odpravi spat. Nauk zgodbe je: Ni najbolj pomembno, da si hiter kot zajec, važno je, da znaš tuje jezike. Maro Car, 7. a
Nika Novak, 9. a 21 Drugačen svet Živel je nek potepuh, ki se je odločil prehoditi Gorjance. Odpravil se je že zjutraj. Hodil je in hodil. Hodil je ves dan. Mračilo se je že. Potepuh si je naredil šotor ob poti in v njem zaspal. Ko je sonce vzhajalo, se je zbudil. Pospravil je šotor in se pripravil, da nadaljuje pot. Naenkrat pa je na drugi strani poti zagledal nekaj nenavadnega. Znašel se je pred jamo, katere vhod je bil strašansko ozek. Zanimalo ga je, kaj je v njej, zato je vstopil. Kmalu pa se je zavedal, da to ni jama, ampak kamnit rov do čisto drugega sveta. Kar je zagledal, ni mogel verjeti, da obstaja. Tam je bilo rastlinje iz čisto pravega sveta. Namesto cvetlic so tam rasli čisto pravi kristali. Živali, ki so tam živele, so bile iz zlata. Čudovito je bilo. Ker pa je bil potepuh reven, si je želel natrgati kristalov in jih odnesti v mesto, da bi jih prodal. Približal se jim je in vrgel torbo z ramen. Že je hotel seči po kristalih, ko ga je ogovorila kača: »Ne smeš trgati teh kristalov, saj če se eden premakne, se podre ves ta svet.« Omenila je tudi, da vse živali izven tega sveta dobijo tu posebno moč. Potepuh jo je razumel in jo prosil, če lahko ostane še nekaj dni. Kača mu je dovolila, da lahko ostane, kolikor časa želi. Povedala mu je tudi, da imajo kristali tako moč, da ti izpolnijo željo. Prosila ga je, naj za ta svet nikomur ne pove. Tako je potepuh v jami preživel tri tedne. V pozlačenem svetu pa se čas počasneje vrti kakor v zunanjem svetu. V vmesnem času je poskusil priti iz pozlačenega sveta, vendar ni našel izhoda. Po dodatnem tednu iskanja mu je stara vrba namignila, kako je prišel noter. Končno je prišel ven in se vrnil domov k staršem, ki jih je zelo pogrešal. Kako sta bila njegova starša vesela. Vprašala sta ga, kje je bil toliko časa, a jima potepuh tega ni mogel izdati. Preden je zapustil jamo, si je zaželel, da bi se lahko, kadarkoli bi želel, teleportiral na kateri koli konec sveta. Ta želja se mu je uresničila. Vsak teden se je odpravil v novo deželo, na neodkrite kotičke sveta, ob vikendih pa se je vračal domov, da starše ni preveč skrbelo. Ema Jakopin, 7. b
Počasni Pavel Počasni Pavel je imel v šoli same odlične ocene, bal pa se je športnih dni, ko je bilo treba teči, saj ni tekel hitro kot sošolci. Najraje je sedel na klopi in opazoval naravo, ponoči pa raziskoval zvezdnato nebo. Sošolci so se norčevali iz njega, ker ni bil prijavljen na nobenem socialnem omrežju. Prijateljev ni imel, ker so ga zanimale druge stvari kot vrstnike. Pomladnega dne, ko se je počasi vračal iz šole, se je pred njim nenadoma zabliskala čudovita svetloba, v kateri se je pojavila vila. Zamahnila je s čarobno paličico in ustvarila svetleč kolaček, ki mu ga je izročila z besedami: »Če ga poješ, boš dobil čarobno hitrost za eno samo dejanje. Pametno ga izkoristi,« je še dejala in se razblinila pred njegovimi očmi. Kazalo je, da je čudežni kolaček prišel do njega ravno pravi dan, saj so imeli naslednji dan v šoli tek na Gorjance. Hitri sošolci so se pred tekmo ogrevali, počasni Pavel pa je mirno čakal in gledal v tla. Učiteljica je dala znak za začetek in vsi so zdrveli mimo njega. Čvrsto je stiskal svoj kolaček in želel ga je uporabiti, kar na jok mu je šlo, a je pogoltnil solze in zdržal. Ko je zadnji prisopihal na Gospodično, so se vsi krohotali, on pa je nesrečen odšel domov. Čisto počasi je z žalostjo v srcu stopical proti domu, ko je nenadoma zaslišal nežne glasove, iz katerih je prepoznal stisko. Pogledal je proti reki Krki in videl, da močan tok skuša pogoltniti majhnega kužka. Želel je pojesti čarobni kolaček, a ga v žepu ni več zatipal. Kljub temu je z neznansko hitrostjo skočil v reko. Mrzla, deroča voda ga ni ustavila, saj je pogumno bredel skoznjo in nesrečno žival rešil, tik preden bi potonila. Ko je kužka potegnil na suho, je bil presrečen, da mu je rešil življenje. Lastnica psa, ki ga je čakala na obrežju, ga je hvaležno objela. Ni se zavedal, da so vse to videli tudi njegovi sošolci in učiteljica. Vsi so mu zaploskali, eden pa je celo prišel do njega in mu priznal, da je občudoval njegov pogum. Postal je pravi junak šole. Sam pri sebi pa se je spraševal, kako to, da je bil lahko tako hiter in pogumen, saj vendar ni pojedel čarobnega kolačka. V tišini je prišel do spoznanja, da resnična moč ne prihaja iz hrane, pa čeprav je čudežna. Prava moč izhaja iz srca. Filip Judež, 7. c 22 Julija Mrvar, 7. b
Neža Fink, 7. c 23 Kako je nastala reka Krka Območje, kjer živimo danes, so pred davnimi leti poselili ljudje. Vse jim je bilo dano. Imeli so ravnine za njive in mnogo drugega, a nekaj jim je manjkalo. Voda. Zaradi tega so bili zelo nezadovoljni. Franc, najdrznejši med njimi, se je odločil, da bo vse uredil in bo svojemu ljudstvu priskrbel vodo. Odšel je na pot. Hodil in hodil je, dokler ni prispel do mesta. Zagledal je majhno deklico, za katero ni vedel, da je vila. Gledal jo je, kako se igra s palicami in kamni, kar se mu je zdelo zelo čudno, zato jo je začel zmerjati. Deklica je bila seveda žalostna in je začela tako močno jokati, da so Franca njene solze odnesle v dolino. Tam je zadel ob skalo in umrl. A deklica je še kar jokala. Jokala je tri leta in njene solze so ustvarile reko. Ljudje so bili začudeni, od kod kar naenkrat prihaja voda. Bili so je zelo veseli. A ostali sta še dve neznanki – kam je izginil Franc in kako naj poimenujejo reko. Ker so bili ljudje prej doma na otoku Krk, so se odločili, da bo ime reke nosilo to ime. Nato so se ozrli okrog sebe in zagledali polja ajde, ki je bila med njimi najbolj priljubljena žitarica, zato so se odločili, da bodo vzeli prvo črko tega zrnja in jo dodali besedi Krk. Tako je Krka dobila ime. Franca, ki jim je vodo priskrbel, pa do današnjih dni niso našli. Vid Grabić, 7. a
24 Zoja Tekstor, 9. c
25 Krpanova pot domov Martin Krpan je na Dunaju uspešno premagal Brdavsa. Čakala ga je dolga pot domov. Na poti pa ga je čakala še večja pustolovščina, ki se je ne bi mogel predstavljati niti v sanjah. Krpan je s svojo kobilico hodil že nekaj ur. Na ta dan je bilo zelo vroče. Odločil se je, da si bo odpočil. Kar naenkrat pa je mimo pritekel mož, ki je bil ves objokan. Martin je bil dobrega srca, zato mu je ponudil pomoč. Mož mu je povedal, da so Turki ugrabili njegovo sestro Mico. Krpan se ni obotavljal. Odločil se je, da bo rešil ubogo dekle. Mož mu je razložil, da so sestro odpeljali v deželo vzhajajočega sonca, zato se je Martin odpravil na vzhod. Hodil je sedem dni in sedem noči. Pot se je vlekla po visokih gorah, praznih poljih in prostornih ravninah. Naposled je prišel do vasi, ki so jo oropali Turki. Krpan ni imel srca, da bi jim vzel še tisto malo hrane, ki so jo imeli. Odpravil se je naprej. Ko se je vzpenjal po nekem hribu, je začutil, da so Turki nekje v bližini. Prav je imel. Za hribom je stal turški tabor. Krpan je takoj opazil dekle, ki je bilo podobno bratu. Takoj je začel kovati načrt. Še isto noč se je odpravil v tabor. Imel je srečo, ker so spali tudi stražarji. Dekle je bilo privezano za drevo in bilo je zelo prestrašeno. Krpan jo je odvezal in si jo oprtal na ramena. Bila je lahka kot pero, zato jo je nesel brez težav. Tedaj pa se je prebudil eden od stražarjev in zagnal preplah. Krpana in Mico so ujeli in ju zvezali. A Krpan je že imel nov načrt. Poveljniku je predlagal, da bi se spopadla in tisti, ki zmaga, lahko obdrži dekle. Mogočen Turek se je le posmehnil in privolil. Verjetno se mu takrat ni niti sanjalo, kaj ga čaka. Krpan je za orožje izbral star kij in mesarico. Turek se je začel krohotati na ves glas, pridružili pa so se mu tudi drugi vojaki. Ko je smeh potihnil, se je začel boj. Krpan je zelo hitro ugotovil, da bo Turek večji zalogaj kot Brdavs na Dunaju. A to ga ni niti malo prestrašilo. Spretno je vihtel kij in mesarico. Obema bojevnikoma so se na čelu nabirale potne kapljice, a oba sta se neustrašno bojevala. V nekem trenutku je Krpan močno zamahnil in poveljniku odsekal glavo. Preplašeni vojaki so se takoj razbežali, Krpan pa se je z Mico odpravil domov. Micina družina je bila zelo vesela njene vrnitve. Oče je Krpanu v zahvalo ponudil Mico za ženo. Mica mu je bila res všeč, zato je ponudbo sprejel. Še isti dan so pripravili veselo ohcet, naslednji dan pa se je Krpan s svojo mlado ženo odpravil domov. Njuna pot domov je bila zagotovo zanimiva. Mogoče je Krpan odsekal še kakšno glavo, zagotovo pa sta srečno prišla domov in si na Vrhu pri Sveti Trojici ustvarila družino. Neža Vrhovšek, 7. c
26 Mladostna roža Nekoč pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami, je živela mačeha, ki je bila zelo stara. Imela je 3 pastorke. Bile so zelo srečne, a vseeno so dekleta pogrešala svojo mamo. Čez nekaj časa jim je umrl še oče. Mačeha se je odločila, da dekleta pošlje po mladostno rožo. In res. Odpravijo se v svet in s sabo vzamejo kruh, konje in vodo. Odidejo. Hodijo, jezdijo, spijo, jejo in naposled prijahajo do zelo nevarnega jezera. Vedele so, da je to najbližja pot do mladostne rože, a so se hotele odpraviti čez most, ki je bil sto tisoč kilometrov stran. A najmlajša je vztrajala, da naj ne odidejo čez most in naj prečkajo jezero. Sestri sta se najprej upirali, nato pa sta privolili. Konje in nahrbtnike so privezale na drevo. Plavale so in plavale. Sestre so bile na vso moč utrujene. Ena od njih je utonila. A drugi dve sestri sta dobili še večjo spodbudo, da nabereta rožo tudi brez svoje sestre. Priplavali sta do mladostne rože, jo utrgali in se vrnili domov. Mačeha je bila zelo srečna, da se je pomladila, in skupaj so živele do konca svojih dni. Neža Gorše, 4. b Pes in mačka Nekoč sta živela pes in mačka. Pes je stanoval pri bogati družini, maček pa ni imel lastnikov. Muc je živel na ulici in vsake toliko časa se ga je kdo usmilil ter kaj vrgel v njegovo posodo, pes pa je vsako jutro, popoldne in zvečer dobil obilen obrok, najboljšo, najdražjo in najokusnejšo hrano. Ko se je že prenajedel, je preostanek hrane pustil v posodi. Maček se je takrat splazil do posode in pojedel ostanke hrane, kar je psa zelo jezilo, zato je mačka vedno preganjal, ker je trdil, da mu jemlje hrano, ki je samo zanj. Nekoč je bogati lastnik odšel na počitnice in psa pustil kar zunaj. Pes je takrat zagledal mačka, kako je svoj skromen obrok. Hitro se je napotil k njemu. Maček ga je čudno pogledal in mu izmaknil skledo. Pes ga je prosil: »Daj mi malo hrane, usmili se me, lačen sem. Že cel dan nisem jedel.« Maček se mu je nasmehnil in dejal: »Ko sem bil jaz lačen, mi ti nisi dovolil jesti svojih ostankov. Zdaj pa pojdi in se znajdi!« Nauk zgodbe je, naj ne delamo drugim tistega, kar ne želimo, da bi drugi delali nam. Raje si pomagajmo, danes rabi pomoč tvoj znanec, jutri pa jo boš morda potreboval ti. Taja Blejec, 7. a Lara Velikonja, 7. b
Krpanova pot domov Krpan je od cesarja dobil dovolilnico za prevažanje angleške soli, se poslovil in s svojo kobilico odjahal na pot. Hodila sta toliko časa, dokler jima je luna svetila, ko pa se je skrila za oblake, nista videla ničesar. Krpan je zato sklenil, da se ustavita in si odpočijeta v bližnjem gostišču. Vstala sta s soncem. Krpan se je še zahvalil prijaznemu gostitelju, potem pa sta vzela pot pod noge. Še preden sta hodila eno uro, je Krpan opazil ogromno luknjo na cesti, ki se ji ni bilo moč izogniti. Zato sta se morala obrniti in potovanje nadaljevati po strmejši poti čez bližnjo goro. Oba sta bila malce nejevoljna, a njuna pogleda sta bila čez nekaj trenutkov čisto drugačna. Oči Krpana so se ustavile na prelepem razgledu nad dolino s potokom, kobilica pa se je zagledala v zelo velik travnik s prekrasno zeleno travo. Odločila sta se, da bosta imela krajšo postojanko. Možak je svojo kobilico raztovoril, ona pa je hitro kakor veter oddrvela na pašnik. Ni vedela, na katerem koncu bi se lotila obširne zelenice. Ko se je nasitila, jo je radovednost gnala k potoku, do njega pa je bila pot možna le čez skalnato območje. Kobilica se ni dolgo obotavljala. Odkopitljala je po poti. Krpan med svojim počitkom ni opazil, da njegove kobile ni. Nakar ga je zbudilo glasno rezgetanje njegove uboge kobilice. Ozrl se je, da bi preveril, ali jo kje vidi, toda ni je bilo nikjer. Sledil je zvoku, ki ga je vodil do skalnate poti. Hodi je urno, kakor je le mogel. Zagledal je kobilico ležati na tleh, nogo pa je imela zataknjeno pod ogromno skalo. »Očitno se je sprožil manjši plaz in te presenetil, kobilica moja,« je rekel Krpan in skalo začel potiskati, da bi ne bila na kobiličini nogi. Seveda ni potreboval veliko časa, da mu je to uspelo, a kobiličina noga je bila zdaj poškodovana, tako da Krpan ni imel druge izbire, kot da si jo oprta na rame in odide do koče, v kateri sta sinoči prespala. 27 Tam so mu povedali, da je šel lastnik v Trst prodajat svojo robo. Tako je moral Krpan kobilico na hrbtu nositi štiri ure hoda do naslednje koče. Srečo sta imela, da je bil eden od članov družine veterinar oziroma kot so mu oni pravili, živinozdravnik. Kobilico so hitro oskrbeli, a vendar ni smela hoditi tako dolgo, kakor je dolga pot do Vrha pri Sveti Trojici. Družina, pri kateri sta se ustavila, jima je priskrbela nenavadno kočijo in kočijaža. Nanjo so dali kobilico in Krpana ter odpotovali do Krpanovega ljubega kraja. Doma sta bila še pred večerom, Krpan pa je kočijažu dal v zahvalo vrečo angleške soli in mu rekel: »Če te kdo vpraša, kaj tovoriš, mu odgovori bruse in kresilno gobo, ali prav?« Kočijaž pa mu odgovori: »Ti tovoriš angleško sol? Saj je vendar prepovedano!« Krpan iz žepa povleče list papirja in reče: »Na, poglej, imam dovoljenje od samega cesarja.« Kočijaž ni rekel besede več, le dvignil je klobuk v slovo in odhitel domov. Krpan je kobilico pospremil v hlev, nato pa se zleknil pred topel kamin in si predstavljal, kaj bo počel jutri doma na Vrhu pri Sveti Trojici. Luka Vrhovšek, 7. c Gaia Paternos, 7. c
JEZIK IN KULTURA 28 Umetniški dan Naša delavnica je res mala malica, dan za tem je Prešernov dan, ki postane velikan. Bil je res skromen, a vendar vedno popoln, imel je dar, za vse mu je bilo mar. Začaral je vso državo in tudi imel malo kravo, mama hotela je, da gre v šolo, kjer bo pisal na polo. Velikokrat se je držal za glavo, pazil pa je tudi na postavo. Bil je tudi zaljubljen, Nemcem pa ne ravno priljubljen. Rodil se je v Vrbi, ki leži na grbi. To je bilo za konec, zato je počil lonec. Filip Hvala, 5. c Nina Podobnik, 7. b
29 Kako se je razvila slovenska beseda Narod brez pisnih spomenikov je kot človek brez osebnih dokumentov. Vidiš ga, veš, da obstaja, vendar ne poznaš njegovega rojstva, začetka. Obstaja pred tabo, a ne veš nič o njem. Lahko bi si ga izmislila dva sošolca, da ju ostali ne bi razumeli. Tako je slovenski narod narod, ki govori slovensko. Slovenščina je pravi jezik, ima osebne dokumente in tudi če ga ne pozna veliko ljudi, obstaja, pisni spomeniki pričajo o tem. Knjižna slovenščina je začela nastajati v srednjem veku, v 10. stoletju. Prvi znani zapis so Brižinski spomeniki, ki niso bili napisani v Brižinju, Freisingu, ampak v okolici Celovca, ob Vrbskem jezeru, v Freisingu so jih le našli. Bili so napisani v praslovanskem narečju. Napisali so jih menihi v namene pokristjanjevanja. Sestavljeni so iz treh delov. Prvi in tretji sta obrazca splošne spovedi, drugi pa je pridiga o grehu in pokori. Brižinskim spomenikom so sledili še Stiški, Škofjeloški in Starogorski rokopis. Vsi so bili napisani v cerkvene namene. Napisani so bili v karolinški minuskuli, ki se imenuje po Karlu Velikem in pozna le male črke. Začetek slovenskega knjižnega jezika je bil večinoma pod vplivom vere in cerkve. Tudi pri Primožu Trubarju je podobno. Trubar se je rodil na Raščici in je že pri mladih letih, z dovoljenjem turjaške gospode, odšel v šolo na Reko. Od tam je odpotoval k škofu Petru Bonomu v Trst, kjer se je srečal z Erazmom Rotterdamskim in njegove pridige so postajale vse bolj podobne Erazmovim. Postajal je vse bolj protestantski. Bonomo je bil Trubarjev zavetnik in ko je umrl, je moral Trubar bežati v Nemčijo. Tam se je poročil in uradno postal protestant. V Nemčiji je napisal prvi tiskani slovenski knjigi Katekizem in Abecednik, leta 1550 v gotici. Nato je našel boljšo pisavo za slovenščino, zato je leta 1555 to isto knjigo izdal v bohoričici. V knjigi je postavil temelje za slovenski knjižni jezik in poimenoval naš narod ˝Lubi Slovenci˝. Leta 1584 sta dva protestantska Slovenca izdala še dve knjigi. Adam Bohorič je napisal Proste zimske urice, ki je bila prva slovnica s slovenskimi primeri, Jurij Dalmatin pa je prevedel Biblijo. Tako smo pred Francozi imeli Biblijo v svojem jeziku. V času protireformacije je bila to edina slovenska knjiga, ki je niso zažgali. Dalmatin je Biblijo prevajal na gradu Turjak, saj so Turjačani podpirali protestante. Bohoričico sta nato izpopolnila Adam Bohorič in Sebastjan Krelj in je ostala v veljavi tudi med črkarsko pravdo, vse do leta 1843, ko jo je zamenjala gajica. Slovenski jezik se je dokončno uveljavil z Megiserjevim štirijezičnim slovarjem. Slovenščina pa je postala pomembna šele skozi leta z Ilirskimi provincami, Prešernom in dokončno po prvi svetovni vojni. Za slovenščino se bile zelo pomembne tiskarne, prvo je leta 1575 odprl Janez Mandeljc. Slovenščina je sedaj uradni jezik v Sloveniji, pa tudi v Evropski uniji. Slovenci govorimo slovensko, vendar se v slengu pojavlja vse več angleških besed, v narečjih pa je ostalo še veliko nemških besed, ki so ostanek našega časa pod Nemčijo in Avstrijo, časa rokopisov, reformatorjev in razsvetljencev, ki so v tako težavnih obdobjih pisali v slovenščini. Nekateri Slovenci se sramujejo slovenščine, za njih je to kmečki jezik, a pozabljalo, da je Prešeren dokazal, da slovenščina ni le jezik kmetov. Matic Kotnik, 9. c
NAŠE STOPINJE Izpod naših peres Glasilo Osnovne šole Center Marec, 2023