Naše stopinje 2018

NAŠE STOPINJE V
V V VV
2017/2018

LETO: XXIII., ŠT.: 1 ŠOL. LETO 2017/18 Rožnik 2018

BISTVO JE SKRITO OČEM

Zmage ni brez ovir… poje Omar Naber. In tudi
vi, dragi učenci, ste se skozi šolsko leto
srečevali s prenekatero oviro. Se še spomnite,
ko ste prvega septembra sedli v šolske klopi z
željo po novih znanjih? Skozi leto ste uresničevali
svoje sanje in ves čas želeli na vrh, na vrh do
zmage. Vzpenjali ste se po bolj ali manj strmih
pečinah. Na poti vzponov in padcev smo vam stali
ob strani in vas usmerjali. Upam, da smo bili pri
doseganju zastavljenih ciljev vsi skupaj uspešni.
Ne smemo pozabiti, da je za nekatere učence
uspeh že majhen premik na bolje. Zato si vsi
učenci zaslužite naše priznanje in pohvalo.
Pravijo: »Šola je zgradba s štirimi stenami – in
prihodnostjo vmes.« Prav vsem želim, da zakorakate v svetlo
prihodnost!

Marta Pavlin, ravnateljica

KAKO ZRASTETA BESEDA IN OTROK Kmalu otrok odide v svet
in beseda se z njim izgubi med šolske klopi.
Beseda čaka nekje v zraku, Vanjo prileti nogometna žoga: Puf!
sameva, dokler ne pride otrok odprtih rok In se potopi v zasanjan svet norčij.

in jo prvič izgovori. Besedo znova prinese prva Ljubezen v svojih pismih,
Všeč mu je, kar pomeni, na vse konce in kraje lepoo opeva,
čeprav že zmanjkuje papirja.
na ves glas zakriči, Potem beseda spet odtava stran
v odgovor mamin objem dobi. v tih ocean, kjer se vse umiri.

Čez čas otrok zraste in beseda z njim, Življenje se toku prepusti.
ko v zimskih večerih z babico poseda, Če pa pesniku zmanjka rima,
slikanice gleda, o junakih zgodbe spleta. ga navdahneta narod in domovina
in besede kar same privrejo na dan.
Ker ga branje še ne mika
in ne ve, kako zvenita vejica in pika, Neža Ilovar, 9. c
mu pravljice prebere kar babica sama,

beseda pa z otrokom zaspi.

Tekmovanja iz znanja

Naši učenci so v letošnjem šolskem letu na državnih tekmovanjih z različnih področij osvojili 39 zlatih
priznanj:
17 zlatih priznanj na tekmovanju za matemčkovo priznanje (1. – 9. r.): Nik Masilo, 1. b, Lovro Tiran, 1. a, Svit
Klobučar, 2. b, Špela Andoljšek Paš, 2. c, Lija Wachter, 2. b, Maks Cetina, 3. b, Matic Kotnik, 4. b, Lenart Bernik, 5.
b, Teo Tomažič, 5. a, Tia Baša, 5. b, Tija Žura, 6. a, Ed Baša, 7. b, Žan Zdešar, 7. c, Nuša Kocuvan, 7. b, Zala
Brodarič, 8. a, Vid Dović, 9. c, Ema Baša, 9. b,
7 zlatih priznanj na tekmovanju logična pošast (1. – 9. r.): Ajda Bekrić, 1. a, Gašper Blaić, 1. a, Nik Masilo, 1. b,
Maks Cetina, 3. b, Teo Tomažič, 5. a, Lenart Bernik, 5. b, Ed Baša, 7. b,
5 zlatih iz razvedrilne matematike: Izak Fabjan, 6. c, Ed Baša, 7. b (1. mesto, 1. nagrada),

Timotej Gornik, 7. b, Zala Brodarič, 8. a, Zala Ilovar, 9. c,
2 zlati iz logike: Ed Baša, 7. b, Timotej Gornik, 7. b,
3 zlata iz matematike: Timotej Gornik, 7. b, Ed Baša, 7. b, Zala Ilovar, 9. c,
1 zlato na državnem tekmovanju Lefo (1. mesto): Tin Bevc Taraniš, 6. a,
1 zlato na meddržavnem Lefo (3. mesto): Tin Bevc Taraniš, 6. a,
2 zlati na tekmovanju o sladkorni bolezni: Zala Ilovar, 9. c, Nika Gašpar, 9. a,
1 zlato iz vesele šole: Matic Kotnik, 4. b.

Dobitniki zlatih priznanj v šolskem letu 2017/2018

Županova Micka za naše osmošolce

Učenci smo nekaj šolskih ur pred gledališko
predstavo posvetili A. T. Linhartu in njegovi
komediji Županova Micka.

Nekateri so se »prelevili« v literarne osebe, se
»preoblekli« v gledališke kostume, ustvarili sceno
in izbrali rekvizite. Ugotovili so, da je potrebno za
ustrezno ponazoritev dogajanja precej študija.
Nato so Linhartovo delo iz leta 1789 prestavili v
sodobno slovenščino. Pri tem so dokazali, da dobro
poznajo in razumejo komedijo, saj so poleg prevoda
morali vnesti še druge spremembe. Nekateri so
uporabili pogovorni jezik, drugi pa so ostali pri
knjižnem. Izbrani prizor so nato še prestavili v
sodobno življenje. Poučili smo se tudi o
Linhartovem času in njegovem življenju.
V KC Janeza Trdine smo si nato ogledali gledališko
predstavo. Žiga jo je takole ocenil:
» Predstava je bila bolj divja in živahna, kot sem
pričakoval. Linhartova Micka se mi ni zdela nič
zabavna, predstava pa je bila dejansko smešna. Všeč
mi je bila scena, ki so jo menjavali. Igralci, ki jih
poznam s televizije, so bili »top«. Petja in glasbe nisem pričakoval, a me je prijetno presenetilo.«

Po predstavi smo imeli literarni sprehod po Novem
mestu. Učiteljice so nas opozorile na književnike, ki so
ustvarjali pri nas, na osebe in dele mesta, ki so jih
navdihovali, ter na pomembne kulturne dogodke in
ustanove dolenjske prestolnice.
Še Klarino mnenje za konec: »To je bil eden mojih
najljubših kulturnih dni. Najprej smo se izobraževali ob
reševanju zanimivih nalog, sledil je ogled gledališke
predstave, na koncu pa smo na sprehodu po Novem
mestu utrdili tisto, kar smo se naučili o njem v prejšnjih
letih.«

Novinarski krožek

Ustvarjali smo z Martinom Krpanom

Učenci 6. in 7. razreda so imeli kulturni dan na temo znamenitega Levstikovega Martina Krpana.
Ključne prizore so ilustrirali tako, da so tehniko akvarela povezali s perorisbo.

Tilen: Zelo sem bil navdušen nad slikanjem, ker mi gre zelo dobro od rok. Učitelj je od nas veliko zahteval, kar mi
ni bilo najbolj všeč. Ampak ko smo zaključili, so na mizah ležale same prekrasne slike!

Učenci so se pri učiteljicah slovenščine prelevili v
novinarje. Napisali so poročila o dogajanju na Dunaju in
zabeležili izjave glavnih protagonistov. Takole se je
pomembnih dogodkov s pomočjo Arnejevega peresa
spominjal sam Krpan:
Petdeset let po spopadu z Brdavsom je Krpan sedel ob polno
obloženi mizi in svojim prijateljem pripovedoval, kako je
prišel na Dunaj in Brdavsa skrajšal za glavo. Prijateljem je
natakal vino in govoril in govoril in … Zgodba je bila
kratkočasna, prijatelj so se dobro zabavali. Smešna se jim je
zdela prigoda s cesaričino lipo, ki jo je Krpan posekal, da je
naredil ročaj za mesarico in kij. Ta dogodek je sprožil plaz
besed, cesarica je na dolgo in široko pametovala, kje naj
sedi, ko bo vroče.
Prijatelji so Martina vprašali po plačilu in nagradi. Krpan je
povedal, da so mu ponudili hrane in pijače in še cesarjevo
hčerko Jerico za ženo, on pa je želel le dovoljenje za
tovorjenje angleške soli. Na vprašanje, ali ga je dobil, se je
Krpan na široko zarežal ob spominu na ministra Gregorja,
ki ga je napisal z veliko muko. Prijatelji so ga potrepljali, mu čestitali za uspeh in odšli. Krpan je upihnil svečo in
se pogreznil v sladki spanec.
Zanimivo je bilo tudi v gledališki delavnici.
Jana: V gledališki delavnici pod vodstvom Urške Vuk smo najprej povedali več verzij zgodbe o Martinu Krpanu.
Pogovorili smo se o vsaki in si nato ogledali odlomke različnih uprizoritev. Nato smo rešili delovne liste. Tretjo
uro smo v skupinah uprizarjali nadaljevanje Levstikovega Martina Krpana. To je bila najbolj zabavna ura
mojega šolanja! Igrala sem cesarjevo hčer, ki zbeži
z dvora in se poroči s sinom Martina Krpana.
Mentorica nas je navdušila za književnost in
gledališče.
Nekateri učenci so bili v računalniški delavnici.
Tara: V računalniški delavnici smo ustvarjali
križanke na temo Martin Krpan. Pri tem smo
uporabljali splet. Ko ustvarjaš križanko, se tudi
sam veliko naučiš. Nato smo delali animacije:
izrezali smo like in jih spravili v gibanje. Izbrala
sem prizor, ko je Krpan pretepel cesarjeve
uslužbence. Bilo mi je všeč.
Po delavnicah smo si šli ogledat gledališko
predstavo. Večini učencev se je zdela kombinacija
igranja na odru in animiranega filma zanimiva, a
bi veliko raje gledali klasično odrsko uprizoritev z
množico igralcev v kostumih, s sceno in rekviziti.
Tudi moderno likovno upodobitev knjižnih likov
v risanki bi zamenjali z realistično. Predstava se
jim je zdela prekratka, saj je trajala le 40 minut.

Novinarski krožek

FOTO krožek se predstavi Košarkar naj bo

Foto krožek je tudi letos Učenci 4., 5. in 6. razreda ter učenci športnih
sodeloval pri skoraj vseh izbirnih predmetov so si v ponedeljek, 6. 11.
šolskih ak vnos h. 2017, ogledali nov slovenski mladinski film
Fotografirali smo šolske prireditve Košarkar naj bo, ki je nastal po istoimenski knjigi Primoža
in dneve dejavnos , tekmovanja in Sudodolčana. Učence 6. c smo zaprosili, naj napišejo
nastope naših učencev, projektne svoje mnenje o filmu ter film primerjajo s knjigo, ki so jo
ak vnos in številne druge tudi že prebrali. Vsi po vrs so film pohvalili.
dejavnos znotraj in zunaj šole. Jakob Ovniček: Meni je bil všeč Ranta, ker je bil včasih
Fotografije spro urejamo in jih po potrebi slab v košarki, potem pa je napredoval. To mi je všeč.
obdelamo z različnimi računalniškimi programi. Gabrijel Laknar: Všeč mi je bilo, ko sta se Ranta in Metka
Shranjujemo jih na šolskem strežniku in pripravimo poljubila. Prizori s košarko so bili dobri, vprašanja pri
za objavo na spletnih straneh. Veliko naših zemljepisu in Smodlakova frizura pa tudi. Narava je bila
fotografij je bilo objavljenih v šolskih glasilih ter lepo prikazana.
Matjaž Nedanovski: Ranta je imel številko 15 – tako kot
skanih in elektronskih medijih, še največ pa jih jaz. V knjigi je drugače – Ranta ima številko 4. Všeč mi je
lahko vidite v foto galeriji na šolski spletni strani. bilo, da so igrali košarko.
Osnovni cilj našega dela je, da se učenci usposobijo Izak Fabjan: Igralci so ustrezali svojim likom in dobro
za samostojno in suvereno fotografiranje tako za odigrali svoje vloge. V knjigi je več dogajanja, film pa je
šolske potrebe kot tudi za osebno uporabo. kljub temu bolj zanimiv.
Navajajo se na pravočasno in ustrezno pripravo Kaja Pančor: Meni je bil najbolj všeč začetek, v katerem
fotoaparata, ustrezni izbor mo va in položaja smo dobro spoznali glavnega junaka. Ni mi bilo všeč, ko
fotografa, pravilno in samostojno fotografiranje sta se Ranta in Metka sprla.
dogodkov, ustrezni naknadni izbor in obdelavo O s Heric Zagrljača: Všeč so mi bili zabavni odtenki
fotografij ter primerno shranjevanje in izdelavo filma, ob katerih smo laže podoživeli zgodbo. Podobna
arhiva. zgodba se lahko zgodi v resničnem življenju. V nekaterih
Svoje fotografske spretnos so učenci razvijali tudi delih filma je bilo glasbeno ozadje slabo. Lahko bi bilo
s sodelovanjem na različnih natečajih, še največ pa več poljubljanja.
izven šole z domačim delom. Svoje fotografske Bral sem tudi knjigo. Knjige so mi vedno bolj všeč kot
izkušnje so lahko predstavili z občasnimi filmi, saj raje berem podrobne in daljše zgodbe. Mo lo
razstavami v šoli, nekaj pa smo jih dali na ogled tudi me je, da so nekateri liki spremenjeni. Nekateri deli
v foto albumu. zgodbe in govorjenje pa je popolnoma enako stemu v
knjigi.
Selma Selimović: Vse mi je bilo všeč. Najboljša je bila
Metka, ker je bila simpa čna.
Pika Boštjančič: Film je imel dobro vsebino. Fotografija
je dobra, tudi okolje, kjer so snemali, in seveda igralci. Ni

mi bilo všeč, da so uporabljali veliko preveč Obisk Bele krajine
pogovornih besed. Knjiga je boljša, saj je v njej več
dogajanja. Že na začetku šolskega leta smo izvedeli, da bomo
Eriona Zogaj in Jasmina Žerić: Všeč mi je bilo, da je spomladi šli v Belo krajino na kulturni dan,
Ranta vztrajal pri košarki in ko sta se z Metko posvečen življenju in delu Otona Župančiča.
poljubljala. Najprej sem bila malo žalostna, saj nam je odpadel
Val Habjan: Všeč mi je bilo, da so govorili povedi iz kros, a sem poiskala pozitivno plat vsega skupaj.
knjige. V nekaterih podrobnos h pa se je film Zjutraj smo se zbrali pred šolo in se odpravili na
razlikoval od knjige (npr. Metka je imela temne in avtobusno postajališče. Vreme ni bilo najlepše, a vsaj
ne rdeče lase, v knjigi je Ranta Metko poljubil v deževalo ni.
drevoredu in ne pred hišo kot v filmu). Najprej smo se ustavili v Krajinskem parku Lahinja.
Tjaž Glažar: Všeč mi je bila zgodba, igralci in tudi Učitelji so nam razdelili delovne liste, ki smo jih
jezik, ki ni bil čisto knjižni. morali reševati. Sprejela nas je gospa, ki tam živi, nam
Angela M.: Všeč mi je bilo, da je Ranta ne glede na del parka pokazala in razložila, zakaj in čemu je
domače razmere vztrajal pri košarki. Lepo je bilo, nastal. Izvedeli smo, da je »krajinski park« osnovna in
da mu je Metka pomagala pri šolskem uspehu. najmanj stroga oblika varovanja narave. Tam živijo
Iskreno povedano – vse mi je bilo všeč. Film je različne živali in rastline – nekatere so endemske,
odličen! nekatere pa tudi ogrožene in jih lahko le opazujemo.
Anamarija Klemenčič: Zgodba je zanimiva, Malo više na gričku stoji stara cerkvica z dvema
vsebuje kar nekaj smešnih dogodkov. Nauk zgodbe zvonovoma. Gospa nam je povedala zgodbo o
je dober. Škoda, da niso pokazali, kaj je Ranta postal počenem zvonu, ki se še vedno oglaša ob narasli
po odločilni tekmi. Sicer me ni nič mo lo. Lahinji, ki se vije okrog griča. Na cerkvi so trije različni
Anja Andolšek Paš: Film mi je bil zelo všeč še podpisi – mi smo si ogledali odtis dlani zidarja, ki je
posebno zato, ker ni bilo veliko knjižnega jezika, cerkev prenavljal. Okrog cerkve je pokopališče.
tako da imamo v s, kot da se vse res dogaja.
Najbolj zabavna oseba je bil seveda Smodlak s Nato smo si ogledali
svojimi neumestnimi pripombami. Misli je, da vse mlin, ki ga še vedno
zna in da naredi vse prav. Če bi ocenjevali film z uporabljajo za mletje
ocenami od 1 do 10, bi dobil najvišjo oceno. Res res žita. Nazadnje pa nam
dober film! je pokazala arheološke
Med filmom in knjigo je nekaj razlik (npr. v knjigi se ostanke iz
Ranta poškoduje, v filmu pa ne; v knjigi se napije, v prazgodovine, ki so jih
filmu pa ne; s Tinijem Trsko se sreča v gos lni, v našli na tistem mestu.
filmu pa na tekmi). Film mi je bolj všeč, ker je bolj Našli so celo zlatnik
smešen in zato tudi bolj zanimiv. To je do zdaj Matije Korvina.
najboljši slovenski film!
Živa Kastelec: Všeč mi je bilo, da je Ranta igral v
ekipi, ki je na koncu zmagala. Bolj napeto bi bilo, če
bi prestopil k drugemu moštvu. Všeč mi je bilo, da
je bil z Metko, ki mu je pomagala, da je imel same
pe ce.
Ella Repše: V filmu mi je bilo všeč več stvari: bil je
smešen, niso uporabljali le knjižnega jezika, igralci
so bili dobro izbrani, še posebno Smodlak in Metka.
Knjiga in film sta mi všeč, ker rada berem in rada
gledam filme. Opazila sem razlike (npr. v filmu ni
bilo prikazano, da so punce hodile gledat fante na
treninge in kako so skupaj trenirali).

Novinarski krožek

Nato smo se odpeljali na Vinico, kjer smo kulturni dan nadaljevali z ogledom
spominske hiše Otona Župančiča. Naša skupina si je najprej ogledala kratek film o
pesnikovem življenju in delu. Bil je smešen in primeren za nas, šolarje. Po končanem
filmu smo se odpravili na ogled muzeja. Gospa nam je povedala, da nismo v rojstni hiši
Otona Župančiča, obnovljena zgradba pa v resnici stoji na mestu, kjer je stala
Župančičeva. Povedala nam je še več podatkov, ki smo si jih vestno zapisali. Ogled smo
zaključili z reševanjem učnega lista.

Tudi naša zadnja postaja je bila v krajinskem
parku. V Velikem Nerajcu smo se seznanili z
belokranjsko stavbno dediščino in domačo obrtjo. Postregli so nam z
ajdovo potico, ki je nisem še nikoli jedla. Gospa nam je pokazala tudi
svoje izdelke, ki so zelo priznani, še posebno piščalka v obliki ptička
vodomca, ki mi je bila najbolj všeč, saj si lahko nanjo igral in se je
oglašala kot pravi vodomec. Zraven te hiše sta bili še dve čisto majhni
hiški, ki se po belokranjsko imenujeta his in sta bili namenjeni
mladoporočencem. V prvi je bila le zakonska postelja in nočna
omarica, druga pa je bila celo v nadstropje.

S tem ogledom smo zaključili kulturni dan. Pridobila sem veliko novih,
koristnih informacij. Na poti domov smo se zabavali in se pogovarjali.
Strinjali smo se le o eni stvari – učni listi so najslabši del kulturnih dni!

Tara Resnik, 7. a

Foto: Roland Grah in drugi

Kulturni dan za učence 7. razreda

Učenci 7. razreda smo v prijetnem aprilskem dnevu obiskali Belo krajino.

Najprej smo se ustavili ob Klepčevem mlinu in žagi v Pustem Gradcu v Krajinskem parku Lahinja. Tam smo
izvedeli veliko o varovanju okolja, o kraških pojavih in močvirnih travnikih, povzpeli smo se do starodavne
cerkvice, slišali pripovedko o počenem zvonu, si ogledali nekaj arheoloških izkopanin ter videli, kako se v mlinu
na starodaven način melje žito.
Nato smo se pomudili v spominski hiši velikega pesnika Otona Župančiča, kjer smo se poučili o njegovem
življenju in delu. Naslednji pesnikovi verzi lepo ilustrirajo belokranjsko pokrajino na tih deževen dan:

Breza, breza tenkolaska, zaradi dobre igre in petja ter prepričljivih kostumov in
kdo lase ti razčesava, scene. Videlo se je, da so vsi vložili veliko trdega dela v
da stoje ti tak lepo? učenje in preučevanje besedila. Skoraj nikoli se niso
Ali mati ali sestra zmotili. Dogajanje nas je pritegnilo – sem in tja je
ali vila iz goščav? postalo dolgočasno, a se je takoj zgodilo kaj, kar je spet
Niti mati niti sestra pritegnilo pozornost. Zdi se mi, da je bil najboljši pevec,
niti vila iz goščav, ki je interpretiral Lovra Kvasa. Jezo do Marjana in
tihi dežek opoldanji, ljubezen do Manice je prikazal zelo resnično. Igralci in
lahni veter iz daljav. plesalci bi lahko prikazali še več, če jih ne bi omejeval
Na zadnjem postanku pa smo spoznavali (pre)majhen oder.
starodavno podeželsko arhitekturo v Velikem
Nerajcu. Tam smo tudi poskusili ajdovo potico. Najbolj všeč mi je bil Maničin kostum. Raje kot
nadnapise bi imela podnapise, na katere sem bolj
Novinarski krožek navajena.

Kulturni dan za učence 9. razreda Prvič sem videla opero v živo. Pevci so bili dobro
naučeni, peli so izvrstno. Scena je kljub preprostosti
V ponedeljek, 27. 11. 2017, smo si v KC omogočala, da smo si predstavljali, kje se kaj dogaja. K
Janeza Trdine ogledali opero Deseti brat, ki vizualizaciji so zelo pripomogli tudi izvrstni
je nastala v produkciji Zavoda Friderik I. instrumentalisti, ki jih je vodil skladatelj sam.
Baraga, Vokalne akademije Jurij Slatkonja in
Zavoda Novo mesto. Odlični pevci so nam »povedali« celotno zgodbo
Nekaj pohvalnih mnenj devetošolcev: Desetega brata. Čeprav so izgovarjali dovolj razločno,
smo brali nadnapise. Kvader, ki je bil osrednja stvar na
Predstava mi je bil všeč, saj je bil prvi slovenski odru, mi ni bil preveč všeč – sami smo si morali
roman zelo zanimivo uprizorjen. Nadarjeni pevci predstavljati, kaj pomeni. Predstava je bila zanimiva,
(solisti in zboristi) so vloge dobro odpeli in odlična – dve uri in pol sta hitro minili.
odigrali. Dobro je bilo, da je bilo nad odrom Nekateri učenci so opazili nekaj pomanjkljivosti
celotno besedilo, saj bi drugače marsičesa ne (premajhen oder, slab pogled s stranskih sedežev,
razumeli. občasno slabša slišnost), na katere pa ustvarjalci in
izvajalci nimajo vpliva:
Predstava je bila zelo dolga, kar malo predolga.
Zgodbo sem poznal od prej. Zanimalo me je, kako jo Tisti, ki smo sedeli ob robu gledališča, nismo mogli
bodo odigrali. Petje je bilo vrhunsko, sporočilo o oceniti vloge ogledala nad prizoriščem, ker se ga z
iskreni ljubezni pa jasno. našega konca ni dobro videlo.
Seveda vsem predstava ni bila všeč, a so kljub temu
Opera je bila za nas nekaj novega, ker se z njo ne olikano spremljali dogajanje na odru:
srečamo prav pogosto. Še bi šla v opero. Vesela
sem, da nam je ansambel omogočil ogled operne - Predstava je bila profesionalno izvedena, ampak
predstave v Novem mestu. meni ni bila všeč.

Zgodba libreta je bila drugačna od tiste v knjigi, - Ne maram opere.
ampak to me ni motilo.
Ocene je zbral novinarski krožek
Predstava je bila odlično zaigrana in odpeta.
Pohvalila bi pevca, ki se je odlično vživel v Sedmošolci v šoli v naravi v CŠOD Cerkno
Martinka Spaka.
Učenci 7. razreda smo 6. 11. 2017 začeli svojo
Meni so bili všeč kostumi, scena in luči, ki so zadnjo šolo v naravi. Nastanili smo se v domu
poudarile nastopajoče. CŠOD v Cerknem. Dom je starejša, a 2015. leta
prenovljena stavba v centru majhnega mesta, ki smo
Dramatizacija je roman zelo poenostavila. S ga v petih dneh dobro spoznali.
pomočjo nadnapisov smo zgodbi zlahka sledili. Luka Kulovec: Zgradba je klasične arhitekture. Tudi
Všeč mi je bila ljubezenska zgodba, ki se srečno stopnišče je staromodno. Oprema sob mi je všeč, ker je
konča. material dobro izbran. Vse je zelo enostavno,
funkcionalno in zelo svetlo! Belino prekinjajo le barvni
Oder v KC Janeza Trdine je zelo majhen za tako kvadrati na stenah in nekaj starih ploščic na tleh. Moja
predstavo, vendar so s preprosto, a učinkovito soba je v prvem nadstropju. Od jedilnice in garderobe,
sceno, to težavo dobro rešili. Glasbo je izvajalo le ki sta v kleti, je 38 stopnic.
pet glasbenikov, a orkestra nisem pogrešala. Zelo
mi je bil všeč prizor z Zdravljico. Menim, da prizor,
ko Marjan ustreli Martinka, ni bil dobro odigran.

Predstava je bila prijetna in zlahka sem ji sledil

Ed Baša: Do moje sobe v drugem nadstropju pa vodi kar 64 stopnic, ki jih prehodim velikokrat na dan – to je
dobra telovadba.
Mija Prosinečki: Zelo so mi všeč sobe. Bila sem že čisto v vseh, a naša je najboljša. V njej smo štiri prijateljice.
Super, da smo le štiri, ker to pomeni, da se brez težav zvrstimo v kopalnici. Jaz sem si priborila zgornji pograd.
Že prvo popoldne smo si ustvarili prvi vtis o tem primorskem mestu. Učenci smo se morali sami znajti in
poiskati stavbe, ki so bile na fotografijah. Naučili smo se, da včasih potrebujemo pomoč, ki jo dobimo, če
vljudno povprašamo domačine. Učenci so tarnali nad »zakompliciranim in nerazumljivim« narečjem.
Zoja Gorše: Vsem se zdi Cerkno majhno mesto – a se kljub temu da izgubiti, ker ulice niso dobro označene,
čeprav je v zimskem času kraj pravo turistično naselje. Nad Cerknim je namreč znano smučišče.
Kim Jeršin: Cerkno je večje, kot sem mislila. Je zelo lepo, saj je sredi neokrnjene narave. Obdano je s strmimi
hribi. Nekateri vrhovi so že pokriti s prvim snegom.
Pija Saje: Komaj čakam, da obiščemo muzej. Vem, da ima Cerkno zanimivo zgodovino.

Katarina Barbara Kranjec: Cerkno je prijazno mesto s
prijaznimi domačini. Ima posebno narečje in nenavadne
pustne običaje. Je večje, kot sem mislila.
Aša Slapnik: V Cerknem je veliko spominskih plošč, ki
pričajo o bogati zgodovini – posebno iz časa med drugo
svetovno vojno.
Tudi vsi naslednji dnevi so bili od jutra do noči zapolnjeni z
dobro organiziranimi in vodenimi dejavnostmi: ekološke
dejavnosti za trajnostni razvoj, obisk partizanske bolnice
Franje, pohodi in fitnes v naravi, tehnično obarvane
dejavnosti (kaj lahko zgradim, kroglica, kam bežiš) in
priprava dramskega prizora, obarvanega s cerkniško
folkloro.

Po vrnitvi domov smo razrednika 7. c in nekaj učencev vprašali za mnenje:

Roland Grah: Menim, da je bil ves načrtovani program izpeljan zelo strokovno. Učitelji so učence navajali na
samostojno delo in na sodelovanje v skupini. Pokrita so bila različna predmetna področja. Veliko je bilo telesnih
aktivnosti, predvsem pohodov, na katerih smo spoznavali tudi geografske in zgodovinske posebnosti
Cerkljanskega. Na fitnesu v naravi pa so nam ob posameznih vajah razložili delovanje telesa. Pohodi so bili
zaradi razgibanega terena primerno zahtevni. Učitelji CŠOD so delo opravili zelo korektno, zelo umirjeno so
zahtevali red, disciplino in pozornost. Uspehe so pohvalili, pri slabših rezultatih pa so nakazali možnosti za
izboljšanje.
Dom je zelo funkcionalno urejen in opremljen. Sobe so velike. Hrana je bila okusna in tisti, ki niso izbirčni, so bili
siti. Učence je bilo treba spomniti, da morajo piti. V domu je bil na razpolago čaj, voda je bila pitna. Prav je, da so
v domu prepovedani razni sladki in slani prigrizki. V ta CŠOD bi še šel!

Maja Prosinečki, 7. c: Cerkno je majhno mesto in pričakovala sem majhen CŠOD. A sem se zmotila. Ko smo
odprle vrata sobe, smo obstale z odprtimi usti – celoten prostor je bil odlično izkoriščen. Moja pričakovanja so
bila manjša od tistega, kar se je res izvedlo in zgodilo. Uživala sem zaradi prijateljic, ki so me obkrožale,
zanimivih dejavnosti in dobre hrane. Morda bi nam lahko pustili malo več prostega časa in nam ne ves čas
»dihali za ovratnik«.
Anja Pevec, 7. c: Šole v naravi je bilo prehitro konec. Doživela sem toliko stvari, kot jih v mesecu »navadne« šole
ne bi nikoli. Žal je bilo osebje CŠOD prestrogo. V sobah nismo smeli jesti, njihova hrana pa mi ni bila všeč. Če bi
smeli okna na stežaj odpirati, bi nam to olajšalo stike z učenci OŠ Cerkno. Kljub pripombam pa bi tak teden še
kdaj ponovila, saj se mi je zdel super.
Žan Zdešar, 7. c: Šola v naravi je bila nepozabno doživetje. Dom je bil lepo opremljen, tako da smo se učenci
počutili domače. Šola je bila odlična tudi zato, ker smo imeli dolge pohode, na katerih smo res občutili in
občudovali naravo Cerknega in okolice. Delavnice so bile super! Če bi kaj spremenil, bi namesto pohoda do
bolnice Franja raje šel z avtobusom, saj je pot utrujajoča. Čeprav je bilo lepo, sem komaj čakal, da pridem domov.
Nina Pečnik, 7. a: V CŠOD Cerkno so organizirali veliko zabavnih in poučnih dejavnosti. Hodili smo na pohode,
plezali in imeli igre z žogo. Spoznavali smo skrivnosti vode, si ogledali tradicionalne maske, obiskali bolnico
Franja, spoznavali Cerkno … Imeli smo tudi gledališko delavnico, v kateri smo napisali igro in jo na prireditvi
tudi odigrali.

Šola v naravi mi je bila všeč, ker sem bila v sobi s super
prijateljicami. Ugotovili smo, da lahko preživimo tudi brez
telefonov in računalnika. Škoda, da je to bila zadnja šola v
naravi!
Zoja Gorše, 7. a: Ta šola v naravi je bila najboljša. Bolje bi
bilo, če bi manj hodili, se več družili po pogradih in če bi v
sobah lahko jedli sladkarije. A to so le malenkosti.
Najpomembnejša je zabava, ki nas je spremljala na vsakem
koraku. Hvala, učitelji!

Novinarski krožek

Bralna značka 2018

Pogovor z gostom prireditve ob zaključku letošnje bralne značke

V ponedeljek, 9. 4. 2018, nas je na slovesnosti ob zaključku bralne značke 2018 obiskal g. Damjan Stepančič,
slovenski ilustrator in stripar. Povprašali smo ga
o njegovem življenju in karieri.
Vprašanje: Kako ste prišli do poklica ilustrator?
D. Stepančič: Šolanje sem začel na OŠ Prežihovega
Voranca, nadaljeval na gimnaziji in se nato vpisal na
fakulteto (Akademija za likovno umetnost in
oblikovanje).
Vprašanje: Nam lahko poveste kakšno anekdoto iz
svojih šolskih let?
D. Stepančič: Spomnim se, da sem »ponaredil«
podpis svojih staršev. Šlo je za slabo oceno. Učitelji
so me seveda dobili, ker ni bilo podobno pravemu
podpisu staršev – šlo je bolj za umetniško
interpretacijo.
Vprašanje: Ste že kot otrok radi risali?
D. Stepančič: Seveda, vsa življenjska obdobja so
povezana med seboj … Že od malih nog rad
ustvarjam, moja poklicna pot je zagotovo posledica
tega. Za mano so torej dolga leta ustvarjanja.
Vprašanje: Kdo je bil vaš vzornik v mladih letih?
D. Stepančič: Risar Božo Kos v mladih letih, kasneje
nisem imel nikogar.

Vprašanje: Radi rišete otroške ilustracije? D. Stepančič: Da, sem. A ne dolgo časa, ker so me tuji
Medvedke, zajčke? uredniki precej omejevali in tako nisem mogel
D. Stepančič: Ne. Kar delam, je bolj resno. uporabljati in razviti svoje domišljije in navdiha.
Vprašanje: Katera likovna tehnika vam je najljubša?
Vprašanje: Zakaj se vam zdi, da ob risanju D. Stepančič: Ne izberem najljubše, ampak tisto, s
možgani delajo bolj aktivno? katero lahko najbolje prikažem zgodbo.
D. Stepančič: Možgani so povezani z rokami. Vprašanje: V katerem književnem delu so vaše
Oddajajo velike misli in jih preko rok prelagajo najljubše ilustracije?
na papir … Na kratko – možgani morajo resnično D. Stepančič: To so ilustracije v knjigi Daneta Zajca
delati zelo aktivno, ko ustvarjam. Abecedarija. To je pesniška zbirka za otroke.
Vprašanje: Kakšna je razlika med ilustracijo in Vprašanje: Vam avtorji kdaj povedo, kaj hočejo
risbo? narisano?
D. Stepančič: Risba nima v ozadju zgodbe, D. Stepančič: Pustijo mi svobodo in so na koncu po
ilustracije pa brez zgodbe ni. navadi presenečeni.
Vprašanje: Koliko časa porabite za ilustriranje Vprašanje: Vam je kakšna ilustracija delala take
preglavice, da ste se želeli oddaljiti od nje?
nekega dela? D. Stepančič: Ja, sem jih tudi že počečkal in začel
D. Stepančič: Največ časa posvetim znova. To je del vsakega umetniškega poklica.
raziskovanju dejstev in samega literarnega dela Vprašanje: Kako se spravite k delu, kadar nimate
ter razmišljanju, kakšna naj bo videti ilustracija motivacije?
ob koncu. Končno podobo ilustracije seveda D. Stepančič: Vedno imam motivacijo.
najbolj določa besedilo knjige oz. moja Vprašanje: Ste že kdaj zavrnili delo?
interpretacija besedila. D. Stepančič: Mislim, da je bilo dvakrat, ker je bilo
Vprašanje: Ob ilustriranju katerih del se najbolj preveč »špeha«.
sproščate in uživate? Vprašanje: Kaj vam pri vašem delu ni všeč?
D. Stepančič: Ob risanju stripov. Trenutno pa D. Stepančič: Stereotipi o tem, da morajo biti
zelo uživam ob nastajanju ilustracij za Prešernov ilustracije za otroke preproste in da so ilustracije
Krst pri Savici. potrebne samo za otroke ter da nihče noče brati
Vprašanje: Prebrali smo, da imate tri mize, za resnejših ilustriranih knjig, kot je Cankarjev Hlapec
katerimi ustvarjate. Nam zaupate, čemu tri? Jernej.
D. Stepančič: Hkrati ustvarjam več različnih del. Vprašanje: Kakšno tematiko najraje upodabljate?
Za vsako mizo nastaja drugo delo. V končni fazi D. Stepančič: Vedno raje in bolj pogosto resno, saj
jih bi lahko imel tudi štiri ali pa pet. Na vsaki je v odrasteš tudi v risarskem smislu.
razvijanju drugo delo. Nerad jih pospravljam, Vprašanje: Vam je žal, da ne ilustrirate svojih zgodb
zato pa tudi potrebujem več miz. temveč tuje?
D. Stepančič: Čedalje bolj si želim predstaviti svoje
zgodbe.
Želimo vam veliko uspeha! Hvala za pogovor.

Vprašanje: Kateri so vaši hobiji poleg risanja?
D. Stepančič: Jadranje s kolegom. Sem pa tudi
velik zbiratelj stripov, tujih in slovenskih. Doma
imam veliko tujih stripov, ki jih rad gledam.
Čeprav so mnogi v jezikih, ki jih ne razumem, mi
dajejo nove ideje za slike.
Vprašanje: Ali ste kdaj delali v tujini?

Ob zaključku bralne značke 2018

Bralno značko vsako leto začnemo 17. septembra, to je na dan zlate knjige. Učenci berejo prozo in poezijo
ter se o prebranem pogovarjajo s svojimi mentoricami in mentorji. Pogovore zaključimo 2. 4. na
mednarodni dan knjig za otroke. Letos je mlade bralce celega sveta nagovorila latvijska pisateljica Inese
Zandere: »Knjiga je skrivnost, v kateri je mogoče najti tudi tisto, česar nismo iskali, in tudi tisto, česar ne dosežemo
zlahka. Otroška knjiga odraža spoštovanje do velikosti majhnega.«
9. 4. 2018 je na prireditvi ob zaključku bralne značke 2018 priznanja 484 pridnim bralcem podelil slovenski
ilustrator Damjan Stepančič. Malim in velikim bralcem je predstavil nastajanje ilustracij in oblikovanje knjige.
Njegovo delo zahteva poglabljanje v besedilo, analiziranje besedila ter interpretiranje zgodbe in čustev s pomočjo
risbe in barv. To je razlagal ob svojih zapiskih in osnutkih, ob originalnih ilustracijah ter ob diapozitivih svoje
knjige Zgodba o sidru in nastajajoče nove izdaje Prešernovega Krsta pri Savici.

Novinarski krožek

NAJ UČENEC OŠ CENTER

Šol. leto: 2017/2018

Ed Baša, 7. b

Ed je uspešen in vzoren učenec 7. razreda. Pr delu je prizadeven, natančen in
vztrajen. V letošnjem šolskem letu se je uvrs l na 5 državnih tekmovanj: iz
matema ke, logike, prostorske predstavljivos za matemčkovo priznanje, iz
logičnega sklepanja za priznanje logična pošast ter razvedrilne matema ke. Na
vseh pe h področjih je dosegel zlato priznanje, v razvedrilni matema ki je osvojil 1.
nagrado, vse možne točke je zbral tudi na tekmovanju za priznanje logična pošast. Na
šolskem tekmovanju iz naravoslovja in na tekmovanju bober je osvojil bronasto
priznanje. Zmore tudi hitro računa , na državnem tekmovanju Lefo se je uvrs l na 12.
mesto.
V prostem času se rad ukvarja s športom, trenira tenis. Letos je postal tudi državni
prvak v kegljanju.

V KNJIŽNICO MED KNJIGE

»Branje je potovanje na barkah besed prek tišine. Molčiš in poslušaš čenčanje daljav in sveta iz bližine.«

N Brina Štampe Žmavc
aša šolska knjižnica je vedno odprt prostor za vse, učence in
zaposlene na šoli, tiste, ki radi berejo in tudi tiste, ki niso
navdušeni bralci.
V čitalnici in med knjižnimi policami vsak najde kaj zase; zanimivo
zgodbo, zabaven strip ali navdihujočo pesem, najstniško revijo ali
raziskovalni članek, miren kotiček za pogovor s prijatelji ali prostor za
pisanje domačih nalog in učenje.
Knjižnica zaživi takrat, ko je polna otrok, ki listajo po knjigah, navdušeno
pripovedujejo o prebranih zgodbah, se smejijo ob pogovorih ali hitijo ob
pisanju domačih nalog.
Vsako leto se v naši knjižnici poleg izposoje knjig dogaja kup zanimivosti.
In tudi letos ni bilo drugače. V septembru smo s prvošolčki odprli bralno sezono za Bralno značko. Na prvem
obisku v knjižnici so spoznali zgodbo Petra Svetine o gospodu Feliksu, ki je na prav poseben način tekmoval s
kolesom, in domov odnesli knjigo, ki jo je vsem slovenskim prvošolčkom podarilo Društvo Bralna značka.

V oktobru, mesecu šolskih knjižnic, smo se s četrtošolci v okviru mednarodnega projekta Bookmark
Exchange Project povezali z učenci iz Serene Hills Elementary School (Austin, Teksas, Amerika) in si
izmenjali knjižne kazalke. Na kazalki so učenci upodobili znamenitosti, lepote in značilnosti Slovenije in jih s
pismom poslali v Teksas. Nestrpno smo pričakovali paket iz Amerike in se kmalu razveselili njihovih
knjižnih kazalk in pisma.
V prazničnem decembru je v knjižnici zadišalo po pravljičnih božičnih potičkah, ki jih je učencem od 1. do 3.
razreda na urah s knjižničarko pričarala zgodba Božične potičke za vse.
Z razstavami smo obeležili tudi pomembne obletnice literarnih ustvarjalcev. Ilustrator, karikaturist in
animator Marjan Manček je praznoval 70. jubilej. Na urah v knjižnici smo ob razstavi spoznali njegove stripe,
ilustracije ter humorne animirane filme o Hribcih. Manček je avtor številnih »ponarodelih« likov; Mojce
Pokrajculje, Petra Klepca, Modrega medvedka in drugih.
Spomnili smo se tudi 140. obletnice rojstva Otona Župančiča in njegovega Cicibana, ki je veselo zvenel ob
recitiranju učencev. Uganke, ki so že ponarodele, pa so ponovno razveseljevale naše najmlajše učence.
S sedmošolci se vsako leto vključimo v projekt Rastem s knjigo, katerega namen je promocija branja in
vključevanja v knjižnice. Obiskali smo Knjižnico Mirana Jarca, kjer so nam predstavili postavitev
knjižničnega gradiva ter kooperativni online bibliografski sistem in servis COBISS. Letos so učenci v dar
dobili knjigo Mihe Mazzinija Zvezde vabijo.
Tudi na naši šoli smo v letošnjem letu začeli s prehodom na COBISS. Učenci in zaposleni bodo lahko že od
doma online preverili, če v knjižnici imamo željeno knjigo, jo rezervirali ali podaljšali že izposojeno.

Vsako leto znova dokazujemo, da na naši šoli radi
beremo. Od 17. septembra do 2. aprila so učenci brali
za bralno značko in tudi letos bili uspešni. Bralno
značko je ob spodbudi mentorjev opravilo kar 485
učencev. Na zaključni prireditvi bralne značke 9.
aprila smo spoznali priznanega ilustratorja Damijana
Stepančiča, ki nam je predstavil nekaj svojega
umetniškega ustvarjanja. 33 devetošolcev si je za
devet let vestnega branja pribralo tudi naziv Zlati
bralec. Na prireditvi v Kulturnem centru Janeza
Trdine so si ogledali zanimivo predstavo igralca Jureta
Ivanušiča Od tišine do glasbe ter od Društva Bralna
značka v spomin prejeli knjigo Srečka Kosovela Barž
kons, ki jo je ilustriral prav Damijan Stepančič.

Za konec pa še nekaj razmišljanj učencev, ki zelo radiprihajajo v knjižnico:

- Zelo rad si izbiram knjige in v knjižnici jih
lahko berem. Lovro, 1. r.

-
- Všeč mi je, ker je v knjižnici tišina. Kali, 1. r.

- Tu najdem zanimive knjige in zelo je
umirjeno. Tine, 4. r.

- Rada se pogovarjam s knjižničarko,
navdihujejo pa me knjige, da potem delam
plakate za natečaje. Anja, 4. r.

- V knjižnici je zabavno in umirjeno. Mia, 3. r.
- V knjižnici vedno najdem mir in dobre knjige.
Eva, 8. r.

- V knjižnici je mirno in imamo dostop do knjig in
računalnika, da lahko s sošolci izdelujemo
predstavitve. Špela, 9. r.

Knjižničarka Nataša Dežan Avsec

ELA RETELJ, 6.A ANDRAŽ POVŠE, 6.B

NAŠI ŠPORTNI DOSEŽKI V LETU 2017/2018

Kljub temu da v času, ko je nastajal ta prispevek, še niso bila končana vsa šolska športna
tekmovanja, lahko rečem, da so bili naši športniki letos ponovno zelo uspešni. Še posebej
velja izpostaviti dosežke, ki so krojili sam vrh šolskega športa v Sloveniji. Na državnih
tekmovanjih so nastopili:

* strelci, starejši učenci, so po ekipni zmagi na občinskem in področnem tekmovanju na finalu v
Ljubljani osvojili 5. mesto,

* Ana Blažič se je v teku na 60 m po zmagi na občinskem in področnem tekmovanju uvrstila na
finalno tekmovanje v atletiki, ki bo 6. junija v Žalcu.

* Mitja Omerzel se je kot aktualni državni prvak v namiznem tenisu po zmagah na področnem,
četrtfinalnem in polfinalnem tekmovanju uvrstil v finale državnega tekmovanja, ki bo v Murski Soboti,

* Rok Vidic je zmagal na občinskem tekmovanju, v teku na 300 m na področnem prvenstvu je
zasedel drugo mesto in se uvrstil na finalno tekmovanje v atletiki, ki bo 6. junija v Žalcu.

* Jaka Pavlin je zmagal na občinskem tekmovanju v suvanju krogle, na področnem prvenstvu je
zasedel drugo mesto in se uvrstil na finalno tekmovanje v atletiki, ki bo 6. junija v Žalcu.

* Luka Ilovar je letos že drugo leto zapored osvojil naslov državnega prvaka v skokih na mali prožni
ponjavi.

* V Celju so na finalu državnega tekmovanja v kegljanju nastopili Urban Kostrevc, ki je osvojil peto
mesto, Ema Baša, ki je bila druga, in Ed Baša, ki je postal državni prvak.

* Na državnem finalu v veslanju v velikem kanuju je naša ekipa, ki so jo sestavljali naši najboljši
športniki osvojila odlično tretje mesto.

Odličnih rezultatov smo se tudi letos veselili v igrah z žogo.

* Našim rokometaši so se po zmagi na občinskem in področnem prvenstvu uvrstili na državno
tekmovanje. Preko uspešnega nastopa v četrtfinalu so se uvrstili v polfinale, ki smo ga sami
organizirali v ŠD Marof, kjer smo osvojili drugo mesto in za en sam gol zgrešili nastop v finalu
državnega tekmovanja.

* Tudi naši košarkarji, starejši učenci so klonili šele v polfinalnem tekmovanju v Ilirski Bistrici.

* Po uspehih na občinskem in področnem tekmovanju so se vse do polfinala državnega tekmovanja
prebili tudi naši košarkarji, mlajši učenci, ki so pred domačim občinstvom, predvsem v polfinalu
pokazali veliko borbenost, osvojili drugo mesto, ki pa žal ni zadostovalo za napredek v sklepni del
tega tekmovanja.

* V košarki 3x3, ki je bila letos prvič na tekmovalnem seznamu, so bili naši učenci na področnem
tekmovanju drugi in se uvrstili v finale državnega tekmovanja, ki bo 6. junija v Žalcu.

Silvo Kopač, mentor ŠŠD

KOŠARKARJI ROKOMETAŠI LUKA ILOVAR MITJA OMERZEL

ŠPORTNICA IN ŠPORTNIK ŠOLE

ŠOL. LETO 2017/18

Rok Vidic je najboljši športnik OŠ Center. Je
učenec 9. razreda. Njegov prvi šport je nogomet,
kjer je bil v starostni kategoriji do trinajst let izbran
v državno selekcijo. V okviru šolskih športnih tekmovanj
je bil zelo uspešen predvsem na tekmovanjih v atletiki in
krosu. Bil je član šolske košarkarske in odbojkarske in
seveda nogometne selekcije. V veslanju v velikem
kanuju je s šolsko ekipo osvojil tretje mesto. Je tudi
dober šahist. Uvrstil se je na državno tekmovanje v
atletiki v teku na 300 metrov, ki bo 6. junija v Žalcu.

Lana Dragman je najboljša športnica OŠ Center.
Je učenka 9. razreda. V tekmovanju za najboljšo
športnico OŠ Center je zmagala zelo prepričljivo. Njen prvi šport je tenis, ki ga
trenira že od malih nog in je trenutno med dvajsetimi najboljšimi igralkami v državi, sicer
pa je univerzalna športnica. Bila je članica skoraj vseh šolskih reprezentanc. Je odlična
badmintonistka in smučarka, sodelovala je v košarkarski, rokometni in odbojkarski ekipi
in se udeležila vseh atletskih tekmovanj in tekmovanj v krosu.

PROJEKT SLOVENSKA MREŽA ZDRAVIH ŠOL

Tudi letos smo učence in delavce šole spodbujali k ak vnejši in večji skrbi za svoje zdravje. Trudili smo se za
zdrav življenjski slog, ki vključuje zdravo prehranjevanje, telesno ak vnost in gibanje, varnost, oblikovanje
pozi vne samopodobe, strpnost in sprejemanje drugačnos , usvajanje strategij za reševanje problemov,
kakovostno izrabo prostega časa in razvijanje komunikacijskih veščin za boljše medsebojne odnose.
Dejavnos so potekale v okviru pouka in izven njega, v sodelovanju z učenci, delavci šole, starši, lokalno
skupnostjo in zdravstvenimi ins tucijami. Večina dejavnos Zdrave šole je sicer vključenih v vzgojni in letni
delovni načrt, veliko pa na temo zdravja na šoli počnemo tudi mimo Zdrave šole (različne športne ak vnos ,
zdrava prehrana, medsebojni odnosi …).
Letošnja rdeča nit projekta Slovenska mreža Zdravih šol je bilo gibanje.

Za promocijo zdravja smo izvedli naslednje dejavnos :
· rekrea vni (glavni) odmori v veliki telovadnici in/ali zunaj,
· preven vne delavnice in predavanja medicinskih sester

Zdravstvenega doma Novo mesto,
· zbiralni akciji papirja (jesenska in spomladanska),
· pohode za učence,
· zdrav zajtrk,
· tradicionalni slovenski zajtrk,
· urejanje ko čka Zdrave šole v pritličju šole,
· predstavitve in promocija dejavnos na stojnici Zdrave šole,
· projekt Pešbus,
· čebelarsko razstavo,
· stojnico na Novem trgu ob dnevu Zemlje (tema: hrana iz čičerike),
· športno popoldne za učence 1. triletja in njihove starše,
· varno rabo interneta,
· duševno zdravje,
· dobrodelno prireditev OŠ Center ima talent – zbiranje sredstev za socialno šibke otroke.

Mentorica:
Mateja Jaklitsch

PROJEKT PEŠBUS ČAROBNO
POTOVANJE

Letos smo v okviru Zdrave šole na OŠ Center Koncert pevskih zborov
začeli s tritedenskim poskusnim projektom OŠ Center
Ak vna pot v šolo oz. Pešbus, ki bo trajal od 7.
maja do 1. junija 2018. V torek, 17. 4. 2018, popoldne je bil v šolski
telovadnici tradicionalni pomladni koncert
Ak vna pot v šolo pomeni, da otroci prihajajo v
šolo peš, v družbi vrstnikov in pod nadzorom vseh treh pevskih zborov, ki jih vodi ga. Jana
odrasle osebe. Hoja je pomembna za zdravje,
samostojnost in socialni razvoj otrok, saj zagotavlja Zorko, in Center banda, katerega mentor je g. Tomaž
minimalno priporočeno količino fizične ak vnos
in vzpodbuja vzgojo prometne varnos . Zorko. Zbralo se je toliko poslušalcev, da je

Ideja o organiziranem spremstvu otrok do šole peš telovadnica pokala po šivih. Zaploskali so tako
je v tujini razširjena navada. V Sloveniji so jo v
okviru projekta Zdrav šolar prvič uvedli leta 2016 mladim pevcem kot tudi instrumentalistom, program
na treh šolah v Ljubljani in Novi Gorici, v Novem
mestu pa prvič v šolskem letu 2017/18 na OŠ Grm. pod naslovom Zvezdno potovanje pa so odlično
Želja je, da se projekt uveljavi tudi po drugih
novomeških osnovnih šolah. povezovali člani gledališkega krožka mentorice ge.

Učenci so se v šolo odpravili peš v organiziranih Andreje Mervar. Ozvočenje so opravili tehniki M.
skupinah po vnaprej začrtanih in označenih poteh
in po stalnem urniku. Spremljali so jih prostovoljci Pirnarja, ki so mnenja, da so zbori in Center band
iz novomeškega Društva za razvijanje
prostovoljnega dela. Prijetnega druženja z vrstniki vsako leto vse boljši. Center band je letos že tako
in gibanja na svežem zraku se je udeležilo 48
učencev, poučili pa so se tudi o varnih poteh v šolo. dober, da je spremljal gosta presenečenja – to sta bila
S projektom bomo nadaljevali v naslednjem
šolskem letu. dolenjska glasbenika Bort Ross in Lamai. Koncertu za

Ekipa Zdrave šole starše in ostale goste sta v sredo sledila še dva

koncerta za vse učence.
Koncert je bil vrhunec letošnjih nastopov šolskih
zborov, ki so na pevskih revijah za izvedbo
zahtevnega repertoarja že dobili odlične kritike
strokovnjakov in se uvrstili na nadaljnja tekmovanja
v naslednjem šolskem letu.
Pot do zvezd je tlakovana s trudom in pozitivno
energijo vseh sodelujočih!

In smo šli na čudežno domišljijsko potovanje!

Vodič je glasno vabil potnike: »Vabljeni na GOSPA METKA: Ja, zadnja noč v hotelu, niti za
čarobno potovanje! Do zvezd in nazaj, na trenutek nisem zaspala. Ravno pod oknom moje
Severni in Južni tečaj. Vabljeni vsi: majhni in hotelske sobe je bila mlaka in v njej žaba. Prisežem,
veliki, po horoskopu dvojčki ali biki, tisti, ki slišati je bilo, kot bi imela pevske vaje.
nosite žabe ali nogavice, za vse tete in za strice, Tudi o PEVKI ŽABICI so mlajši Gumbki dobro poučeni.
za vse ljubitelje živali ali če živite ob obali. A na odru niso bili dolgo sami , saj so se jim pridružili
Hitro, hitro, čas beži, na pot se nam mudi. starejši Gumbki.
Dajte, uresničite si sanje, pridite z mano na Novinarka je še vedno zbirala vtise potnikov za svojo
čarobno potovanje!« Vkrcali smo se. reportažo. Uspelo ji je ustaviti kar nekaj zanimivih
Mlajši Gumbki so nas z IGRO popeljali v svet sogovornikov.
domišljije. GOSPA PETRA: Še sedaj se smejim, ko se spomnim na
S poti se javila novinarka: »Dragi gledalci, smešni lov.
drage gledalke. Javljam se vam s ploščadi, kjer In ni bila edina. Veliki pevski zbor mlajših in starejših
vsak čas pričakujemo vrnitev prvih potnikov s Gumbkov se ji je pridružil s pesmijo SMEŠEN LOV.
čarobnega potovanja. Mislim, da že prihajajo.«
S kamermanom sta ustavila nekaj

obiskovalcev in jih povprašala po vtisih.
MAMA Z OTROKOM: Bilo je krasno res čarobno
…
OTROK: Mami, mami, povej o kozličkih … tistih
smešnih mladičkih, saj veš…

Mami ni uspela povedati prigode, saj so jo je BABI MILKA: Ja, zelo lepo je bilo. Upokojenski izleti
prekinil mlajši Gumbki s pesmijo KOZLIČKI. se skrijejo pred čarobnim potovanjem. Ampak, veste,
GOSPOD: Hm, no, ja … Videli smo veliko tale mladina! Kako se obnaša! Ne vem, kam to pelje.
zanimivega. Težko rečem. Morda je bila najbolj Ne poznajo niti prosim niti hvala. Kam to pelje?
zanimiva zgodba prisrčne majhne deklice.
Pripovedovala je o svoji goski. PROSIM IN HVALA je bila pesem starejših Gumbkov,
Mlajši Gumbki znajo zapeti PESEM O GOSKI ki ne bi smela manjkati v nobenem bontonu.

ANJA: Veste, moj hobi je zeliščarstvo in tole Letošnja gosta sta bila glasbenika Bort Ross in Lamai.
potovanje ni bilo le zabavno, ampak tudi poučno.
Izvedela sem za krasen recept proti revmi. Bort Ros je umetniško ime Boruta Antončiča, ki je
Preizkusim na možu takoj, ko pridem domov. svojo glasbeno pot začel s trobento v glasbeni šoli. Za
Starejši Gumbki so že preizkusili KOPRIVE. razliko od vrstnikov, ki so za birmo dobili moped, si je
NOVINARKA 1: Ljudje se počasi vračajo domov. Borut zaželel in dobil klaviature, prišel pa je tudi do
Vidimo le še nekaj potnikov. Bom poskusila dobiti kitare in se obeh inštrumentov začel učiti sam. Na
še kakšen komentar. Gospa, bi želeli z nami deliti domači kmetiji blizu Šentjerneja je preuredil v
kak dogodek s potovanja? glasbeni studio enega od gospodarskih objektov in
GOSPA: Najprej moram povedati, da je bilo res začel pripravljati material za album, ki je nastajal
nepozabno. Vsak trenutek je bil nekaj posebnega. skoraj celih deset let. V tem času je veliko pisal tudi za
Celo poroko smo videli. Res je bila nenavadna. druge glasbenike. Sodeluje s številnimi glasbeniki: z
»ČUK SE JE OŽENIL,« so nam izdali skrivnost Aniko Horvat, Nušo Derenda, Alenko Godec, Evo Boto,
nenavadnega dogodka starejši Gumbki. Leo Likar, Marijanom Novino in drugimi. Pri njem je
GOSPA VIJOLICA: Bilo je nekje sredi poti, ko skupina Dan D posnela ploščo Tiho, v njegovem studiu
smo se morali zaradi naliva ustaviti v majhnem pa je snemal tudi novomeški pevski zbor Pomlad.
mestecu. Iz prelepe stavbe sem zaslišala glasbo.
Igral je orkester in pel je zbor. Bilo je čarobno. Kar Lamai je umetniško ime mlade dolenjske pevke Lare
naenkrat me je glasba tako prevzela, da bi najraje Poreber. Z Bortom Rossom sta ustvarila album TAM.
kar zaplesala in bi plesala, se vrtela … Kakšen Lamai, ki veliko nastopa na slovenskih odrih, je zdaj
koncert! TAM, kamor si je vsa leta tako želela: na začetku
Mladinski pevski zbor je ob spremljavi Center samostojne glasbene poti, pri prvem poglavju
benda zapel PAPACHICO. glasbene pripovedi, ki jo ustvarja, kot čuti sama, na
novem življenjskem (po)potovanju.

Po napornem potovanju z domišljijo in
čarobnostjo je bil že čas, da se prepustimo glasbi.
V drugem delu koncerta so nas pevci popeljali na
avanturo z rumeno podmornico, se otepali
komarjev in se spomnili stezic mladosti.

Mladinski pevski zbor je zapel YELLOW
SUBMARINE, KOMARČKOV LET in KJE SO TISTE
STEZICE.

Bort Ross nam je zapel KO BO JULIJ, Lamai pa BELA LUNA. Oba je spremljal Center bend. Priredba za
šolsko zasedbo je delo Tomaža Zorka.
»Kako lepo je imeti prijatelje, se družiti in skupaj ustvariti kaj lepega!« je bila sklepna misel koncerta, ki ga je

zaključila pesem DAN LJUBEZNI.
Novinarski krožek

Dvoletni projekt ERASMUS+ se počasi zaključuje

Naša šola se je septembra 2016 pridružila dvoletnemu mednarodnemu projektu Erasmus+ z
naslovom Multikulturno občutljiva generacija (Multi-culturally sensitive generation). Projekt bo
potekal 24 mesecev, od 1. 9. 2016 in do 31. 8. 2018. V njem sodelujemo šole iz šestih držav –
Romunija (vodja), Poljska, Italija, Latvija, Turčija in Slovenija. Skupna tema projekta so predsodki in
stereotipi, ki jih odkrivamo in spreminjamo s številnimi dejavnostmi. Skupaj raziskujemo verske,
vedenjske, narodnostne in okoljske stereotipe ter stereotipe o učenju, invalidih in predvsem tujcih, ki so
tema naše šole.

Prvo srečanje partnerjev je potekalo
novembra 2016 v Italiji v Neaplju, kamor je
odpotovalo pet naših učiteljev. Udeleženci
smo se učili pomagati otrokom, ki imajo
zaradi različnih vzrokov težave z
vključevanjem in sodelovanjem pri pouku.
Spoznali smo nekaj metod in didaktičnih
pripomočkov, s katerimi lahko v razredu
opremimo učence za lažje sprejemanje drugačnosti, izražanje mnenj in občutkov ter reševanje konfliktov.

Prvič pa so se učenci srečali na izmenjavi januarja 2017 v mestu Varias v Romuniji. Na 5-dnevnem
srečanju so obravnavali verske stereotipe, zato so učenci že vnaprej pripravili predstavitve vere in verskih
obredov svojih držav. Skozi delavnice so na osnovni
šoli v Gelu predstavljali in spoznavali značilnosti
rimokatoliške, muslimanske, pravoslavne in
protestantske vere. Ogledali so si romunski
tradicionalni ples, pravoslavno, rimokatoliško in
protestantsko cerkev ter arabsko šolo. V delavnicah
so izdelovali izdelke iz papirja v quilling tehniki in
vrvice 'martisor', ki jih Romuni podarjajo 1. marca
kot znanilce pomladi.

Naslednja izmenjava je potekala marca 2017 v Neaplju v
Italiji, tokrat pa so se posvečali okoljskim stereotipom.
Gostitelji so razkazali svojo srednjo tehnično šolo
Giordani-Striano, čez teden pa so se zvrstile delavnice v
kemijskem laboratoriju, računalnici in matematični
učilnici. Obiskali so tudi starodavno mesto. Večere so
učenci preživljali na plaži z igrami, pogovori in smehom,
poslovili pa so se s skupnim plesom.

Tretji obisk partnerjev v prvem letu projekta smo
zaključili z obiskom mesta Słupsk ob Baltskem
morju na severu Poljske maja 2017, raziskovali pa
smo vedenjske stereotipe. V šoli Siemianice so
goste sprejeli s kratkim kulturnim programom ter
predstavitvijo kemijskih in fizikalnih poskusov.
Goste so postregli s tradicionalno poljsko hrano in
sladkimi dobrotami. Nekaj večerov so se učenci
družili družinami, odšli na bovling ali igrišče in ob
ognju pekli poljske klobase. Ogledali
so si gledališko predstavo in v delavnicah izdelovali različne predmete in lutke iz rjuh, se učili
rapanja, izdelovali grafite, barvali morske podobe in se učili poljski ples. Odpeljali smo se v
narodni park, hodili bosi po peščenih sipinah in na obali Baltskega morja igrali odbojko.
Zadnji dan smo si ogledali center za mlade v čudovitem obmorskem mestu Ustka.

Julija 2017 je sledilo drugo 3-dnevno srečanje koordinatorjev projekta v obmorskem mestu
Izmir na zahodu Turčije. Srečanje učiteljev je bilo namenjeno evalvaciji dotedanjih
aktivnostih ter usklajevanju načrtovanih dejavnosti projekta.

Tja smo se vrnili že marca 2018, ko je v Turčiji potekala
peta izmenjava, glavna tema pa so bili stereotipi o učenju.
Tudi tukaj so goste toplo sprejeli, predstavili značilni turški
ples in glasbo, skozi pester teden pa so se zvrstile ustvarjalne
delavnice in ogled znamenitosti, čas pa je bil tudi za plavanje

v šolskem bazenu. Obiskali so staro mesto
Birgi, ki je bilo v celoti sezidano iz kamna
in lesa, posebej zanimiv pa je bil izlet v
mesto Ephesus, ki stoji še od časa
Rimljanov.

Zadnja, šesta menjava je maja 2018 potekala v Latviji, tema pa so bili stereotipi o učenju
učencev s posebnimi potrebami. Učenci šole v manjšem mestu Blidene so se predstavili z latvijskim plesom
in petjem, sledile pa so delavnice iz lego robotike, dišečih okraskov iz sode bikarbone, plastelina, izdelovanje

sveč, posadili pa so tudi brezo. Neponovljiva je bila srhljiva
predstava v zaporu Karosta, ki je bil
včasih vojaški zapor, danes pa je ena
izmed najbolj edinstvenih latvijskih
turističnih atrakcij. Obiskali so še
znanstveni center ZINOO, pekarno
Lāči in muzej čokoladne tovarne
Laima, kjer so se tudi sami poizkusili
v pripravi čokoladnih pralin. V
središču Rige so si ogledali kip svobode, na katerega so
prebivalci najbolj ponosni, saj je s 43 metri eden izmed
najvišjih v Evropi.

Slovenija je prišla na vrsto oktobra 2017, ko smo na naši šoli gostili osem učiteljev in deset učencev. V
tednu od 2. do 6. oktobra 2017 so bili učenci iz gostujočih držav nastanjeni pri slovenskih družinah, skupaj
pa smo z raznovrstnimi aktivnostmi proučevali stereotipe o tujcih. Seveda pa smo obiskali tudi lokalne
znamenitosti in pokazali gostom lepote naše dežele na izletu po Sloveniji.

V okviru projekta smo oblikovali več izdelkov. Najprej smo izvedli vprašalnik, s katerim smo preverili, kateri
so najpogostejši stereotipi v naših okoljih, nato smo oblikovali koledarja za leti 2017 in 2018. Po naši
izmenjavi smo izdelali mini slovar in mini turistični vodnik, pripravili pa smo tudi priročnik o
zmanjševanju etničnih stereotipov. Člani ekipe tudi pridno skrbimo za urejen kotiček projekta, predstavitve
v medijih in na šolski spletni strani.

Mojca Saje,
koordinatorica projekta

Gostili smo erasmovce iz petih

Vdržav!
Novo mesto je prvi teden oktobra 2017 na
povabilo OŠ Center pripotovalo osem
učiteljic in deset učencev iz Romunije,
Latvije, Turčije, Poljske in Italije, ki sodelujejo v
projektu Erasmus+.
Program, ki so ga na naši šoli za goste pripravili pod skrbnim vodstvom učiteljice Mojce Saje, se je v
ponedeljek začel s kratko predstavo naših učencev in nadaljeval z delavnicami za neverbalno komunikacijo
in izražanje čustev. Po kratkem predahu smo si ogledali Novo mesto in se ustavili v Glasbeni šoli Marjana
Kozine, kjer so za nas pripravili prisrčen nastop in nas naučili ljudsko pesem Mi se imamo radi. Nato smo si s
Kandijskega mosta ogledali Breg in za zaključek prvega dne navdušili goste na vožnji s splavom po čudoviti
reki Krki.
V torek smo izdelovali mini slovar, sledila pa je delavnica v knjižnici Mirana Jarca s Tino Cigler iz društva
DRPD. Prepoznavali smo stereotipe o tujcih. Nato nas je v mestni hiši prijazno pozdravil župan Novega mesta
Gregor Macedoni. Popoldne smo se ustavili pri lončarki in čebelarki Andreji Stankovič, kjer smo v lončarski
delavnici okrasili svoje posode. Sledil je obisk Centra biotehnike in turizma Grm, kjer smo si ogledali veliko
domačih živali, najbolj pa nas je razveselilo jahanje konjev.

V sredo smo se odpravili na Gorenjsko in se najprej posladkali z blejskimi kremšnitami. Z vrha gradu smo
občudovali razgled na jezero in blejski otok. V Begunjah smo si ogledali Avsenikov muzej in v restavraciji, ki
je tudi prizorišče snemanja oddaje Slovenski pozdrav, pojedli kosilo. Nato smo se v Ljubljani sprehodili po
Tromostovju do Zmajskega mostu, se z vzpenjačo zapeljali na ljubljanski grad in si ogledali staro Ljubljano.
V četrtek smo v šolski telovadnici pripravili zelo zabavne zimske olimpijske igre, tekmovali v štirih
disciplinah in dobili spominske medalje.

Sledila je delavnica izdelovanja kopij steklenih jagod v
Dolenjskem muzeju. Ekipa iz Poljske je prevzela prvo
repliko steklene jagode, ki jo je vzela s seboj na pot v
Gdansk. V muzeju so ob zaključku jantarnega leta
namreč začeli eksperiment, s katerim želijo obuditi
prazgodovinsko jantarno pot steklenih jagod, kakršne
so takrat izdelovali na Dolenjskem.
Zelo hitro je prišel petek, zadnji dan našega druženja.
Vsaka ekipa je na svoji stojnici pripravila posebnosti in
značilnosti svoje države. Slišali smo nekaj romunščine,
poljščine, latvijščine, turščine in italijanščine, videli
ples v narodnih nošah in poskusili njihovo značilno
hrano. Obiskal nas je tudi podžupan novomeške občine Boštjan Grobler in pohvalil naše delo.
Popoldne smo se na zaključnem srečanju zahvalili še staršem in ravnateljici Marti Pavlin, naše druženje pa
zaključili s petjem in plesom. Slovo je bilo težko, na dan so privrele tudi solze. Nabrali smo si veliko novih
izkušenj, prijateljev in nepozabnih spominov, ki bodo za zmeraj ostali v naših srcih.

Katarina Barbara Kranjec, 7. b

UTRINKI

Erasmus+

Še nekaj vtisov gostov iz tujine in naših učencev

V petek, 10. 10. 2017, smo se pogovarjali z učiteljicami mentoricami, ki so se s svojimi učenci udeležile
projektnega tedna Erasmus+ v Novem mestu. Vprašanja so postavljale Tara, Neja in Nina, ki so pred tem
pomagale pripravljati pogostitev za naše goste – to so bili učitelji in učenci iz držav udeleženk ter starši
učencev, ki so v svoje družine sprejeli še enega ali pa dva najstnika. Čeprav dekleta niso sodelovala pri
dejavnostih Erasmusa+, so ugotovile, da je zelo dragocena že izkušnja preizkusiti znanje angleščine v
resnični situaciji.
Najprej smo se pogovarjali z AGATO SZTARK, učiteljico razrednega pouka s Poljske. S sabo je pripeljala dva
učenca, ki sta se pri vseh dejavnostih lepo izkazala. Doma so na severu te velike države, le slabih 20 kilometrov
od Severnega morja, v velikem mestu, v katerem cveti predvsem prehrambena industrija (konzerviranje rib) in
izdelava čevljev. Pohvalila je organizacijo projektnega tedna in bogat program. Poudarila je, da se je treba
pogovarjati tako o razlikah kot o podobnostih. Osebne izkušnje so najboljša šola. Vsi Slovenci, kar so jih srečali,
so se izkazali kot izjemno prijazni ljudje.
Nato smo se pogovarjali z DAIGO OLAUDE, učiteljico iz Latvije, ki poučuje matematiko in računalništvo ter
sodeluje s tistimi starši in učenci, ki živijo v tujini, a želijo zaradi težav s tujim jezikom končati šolanje v Latviji.
Bivanje v Novem mestu ji je bilo zelo všeč. Navdušil jo je izlet na Bled. Vesela je, da je dobila možnost priti v
Slovenijo, kar si je močno želela. Z njo je bila Daniela, ki je sem in tja vskočila kot tolmačka, saj je njena
angleščina super.
SEDA GEZGIN KOYBAS in SECIL EKMEKCI CAKIR, učiteljici iz Turčije, je spremljal njun učenec EREN, ki jima je
pomagal skozi zanke tujega jezika. Čeprav se uči angleščino le tri leta, je pokazal zavidljivo raven znanja: vse je
razumel, sproti prevajal v turščino in nato v angleščino, komentiral … Naše pohvale je bil zelo vesel. Upamo, da
mu je izkušnja v Novem mestu vlila zaupanje v lastne sposobnosti in v vrednost njegovega znanja. Turški jezik je
popolnoma drugačen od slovenščine – na dopoldanski predstavitvi nismo razumeli niti ene besede, v pogovoru
pa smo našli nekaj skupnih besed (kava, džezva in celo čaj; baklava, ratluk in doner kebab pa verjetno ne štejejo
– ali pač). Učiteljici sta o vsem, kar sta doživeli, navdušeno govorili v presežnikih.
DANIELO DRAGOMIR in SONIO CARMEN TRAILESCU, učiteljici iz Romunije, so očarali veliki gozdovi, saj
prihajata s podeželja, kjer se raztezajo ogromna polja. Dobro sta si zapomnili tudi gradove (blejski grad,
ljubljanski grad in grad Otočec). Njuna šola je podobna naši, je v starejši stavbi, ki šteje že več kot 120 let, a zanjo
lepo skrbijo in je še popolnoma ustrezna. Njihova stojnica je bila bogato obložena s specialitetami – sarme so
pripotovale z letalom, solato iz jajčevcev pa so pripravili pri nas. Sladica je bila zelo podobna naši potici.
»Pogovori o stereotipih in predsodkih so potrebni. Bolj se bomo spoznali, laže se jim bomo izognili,« je njuno
mnenje.
Profesorici iz Italije, MARIA TOMASUOLO in DANIELA DANIELE, sta naravoslovki, ena biologinja, druga pa
poučuje kemijo. Njuna dijaka sta bila najstarejša v skupini. Čeprav jim je bilo vse v projektu všeč in se jim zdi zelo
potreben, bodo v prihodnje izbirali med tistimi, ki bodo povezovali srednje šole tehnične in naravoslovne
usmeritve. Morda se bodo še oglasili v Novem mestu, ki se jim je zdelo ljubko majhno mestece – sami prihajajo iz
Neaplja, ki je milijonska metropola, območje, kjer živijo, je desetkrat večje od našega malega mesta. V Sloveniji
jim je bilo vse všeč, še posebno zelena Krka in prostrani gozdovi. Čeprav Italijani slovijo po svoji hrani (potrdili
sta, da res vsak dan jedo pico, špagete, makarone …), se jim je naša hrana zdela zelo podobna in okusna.
Slovenščine se nista naučili, sta pa na vseh teh srečanjih ugotovili, da lahko razumeta nekaj romunščine in tudi
njuna angleščina se je izboljšala.
Po vtisih smo povprašali še naše učence.
Pri Nini Hodžić Plankar je bila deklica iz Turčije. Nina pravi, da je bila zelo prijetna in prijazna. Sporazumevali
sta se brez težav v angleškem jeziku, sem in tja pa sta uporabili Google prevajalnik. »Izkušnja je bila zelo
zanimiva. Na koncu sem bila že kar utrujena, saj je bil urnik zelo poln. Tudi mami se je zdela naša gostja zelo
prijazna in olikana. Sicer zaradi natrpanega delavnika z mami jeva vsaka po svoje, pretekli teden pa sva vsak
dan kuhali. Naši gostji se je zdela hrana neobičajna in drugačna, a ni vihala nosu. Najbolj všeč ji je bila goveja
juha.« Nina pred tem ni sodelovala pri Erasmusu+, a spoznavanje drugih narodov in njihovih kultur jo je
pritegnilo: »Zagotovo bom še kdaj sodelovala!«

Ajet Rustemi je bil lansko leto na Poljskem, kjer je bival pri svojem vrstniku Filipu, ki je letos vrnil obisk. Skupaj z

Luko Anzulovićem je tokrat skrbel za udeleženca iz Italije. Ajet je aktivno sodeloval v vseh delavnicah in na

prireditvah tudi vestno fotografiral predstavitve. Izkušnja je bila zelo koristna. »Priložnosti, da potuješ v

države, ki sicer niso najbolj običajne destinacije, se ne sme zamuditi. Vse, kar sem izkusil, je bilo zelo pozitivno.

Bolj ko poznam razlike, laže razumem drugačnost,« je dodal Ajet. »Edina negativna stvar je, da so ti obiski

prekratki in premalo pogosti! Če bo le priložnost, sem bom vključil v tak projekt tudi na srednji šoli.«
V projekt Erasmus+ je bila vpeta cela družina Ilovar, saj so gostili kar dva dečka – enega s Poljske in drugega iz
Turčije. Starši so sodelovanje opisali kot zelo koristno, saj je izmenjava izkušenj dragocen prispevek k napredku
posameznika in družbe. Pa še vse otroške sobe so bile cel teden vzorno pospravljene. Na delavnicah sta bili vse
dni zelo prizadevni in uspešni Neža in Zala iz 9. c. Tudi pri Katarini Barbari Kranjec je bila gostja. Ga. Kranjec,
Katarinina mama, je povedala, da je bila kot profesorica na srednji šoli večkrat udeležene v projektu Comenius,
ki ji je bil zelo všeč. Tudi naš projekt se ji zdi zelo koristen in zanimiv – še posebno izmenjava mladih gostov.

Tara Srovin, Neja Zidarič, Nina Belavič et al.

Nam je mar Pesem o ljubezni

Za vas nam je mar, Nas za vas skrbi, Ljubezen je kot roža.
za vas bije nam srce, ne boste ostali sami, Lepa je in občuduješ jo,
obupa prav nikdar, vam posvetimo v temi, kako gladka je njena koža.
želi vam sreče vse!
bodite brez skrbi. Ljubezen je cvetlica,
ki, če jo neguješ, poleti kot ptica.
Takrat, ko ste na tleh, Pomoč boste dobili vi,
podamo vam roko, naj nikoli ne boli, Ljubezen je poosebljena lepota,
damo vam naš smeh, ker nam je mar – ki jo polepša tudi dobrota.
da ptičke zapojo.
povsod in za vsakogar. Ljubezen ti v glavi
motovili in pravi,
Občutki pomladi da tista je zate
in si srečen, ko njen pogled pade nate.
Pomlad je čas za kaljenje, veselje in hrepenenje.
V človeških glavah dobre misli vzbrstijo, Zanjo bi pel balade
a ker si lahko zamislimo čudne stvari – ali pa jo povabil na tri limonade.
kot na primer krava, ki leti,
vseh naših idej resno vzeti ni. In ko se spogledata
in od sramu odmakneta pogled,
Prave misli kot svež vetrc prihajajo, takrat veš, da v ljubezni nista nekje vmes,
lažne pa kot vročina v puščavi ubijajo. ampak sta zaljubljena do ušes … in še čez.
Prave so pomembne,
da spomladi dvignejo moralo, Aleks Lamovšek, 7. c
ko vreme bo muhasto sivo postalo.

Pa srečal sem jo enkrat v parku na klopi, Pesem diha, pesem poje
tam je ždela potuhnjena kot v vrtni lopi.
Zaradi slabih mnenj ima črne misli, Pesem prava lahko teče
pa sem rekel ji, naj slabosti obesi na svisli skozi uho pa vse do srca.
in naj pomni, da so zlobnih ljudi možgani kisli. Prava pesem včasih zapeče
globoko, ko se ljubezen konča.
Pomlad je čas za veselje in hrepenenje,
kaljenje, brstenje, noro dobrih misli vrenje. Luka Kulovec, 7, c

Matej Cesar, 8. a

LITERARNE STOPINJE

PO STEZAH MLADOSTI

Negibno je opazoval plavanje mrene. Odmislil je spolzko dno, močan tok Krke pod jezom in mraz, ki mu je
odrevenel roke. Postal je grm, ki meče senco in steguje veji v vodo. Zadržal je dih, mora mu uspeti. Kepa v
želodcu ga je stiskala, včerajšnje kosilo je bilo le še spomin. Hvala bogu za Rumenookega, ki je včeraj
privlekel mladega zajca iz polja. Odrl ga je in mama je skuhala obaro s krompirjem. Bila je pomlad 1954. Sadili so
krompir, bukve so komaj ozelenele in nekaj krompirja za seme jim je sosed podaril namesto plačila za delo na njivi.
Da bi ga sadili? Ali pojedli? Kje bi ga sadili? S težkim srcem ga je mama skorajda že porabila za hrano. Lakota.
Vedno se je spraševal, zakaj odrasli rečejo »za to smo se borili«. Zakaj? Da je lačen, oblečen v predelane sestrine
obleke in ne hodi vedno k pouku? Če bi mama vedela … Vendar bi dal vse na svetu, da bi videl tisti njen nasmešek
na obrazu, ko domov prinese hrano.
Jožef, mama ga je klicala Joužek, kot so se klicali Jožeti v hrvaškem Zagorju. Bila je Brozova žlahtnica, a ji v
povojnem času to ni nič pomagalo. Revščina v Zagorju, Marija Bistrica ob Sotli ni nudila preživetja in mama se je
zelo mlada odpravila v Slovenijo za kruhom. Njen nasmešek je bil nasmešek Tita na fotografiji, ki je bila obešena v
šoli. Himna vsako jutro, raztrgani čevlji ali bose noge in malikovski pogled na očeta naroda, Josipa Broza Tita.
Nikoli ni razumel, zakaj mora s stisnjeno pestjo pozdravljati fotografijo nekoga, ki ga ni še nikoli videl. A tako je bilo,
Joužek o tem ni smel preveč razmišljati, ker bi bila kaznovana mama, da ga ne vzgaja v duhu komunizma.
Za trenutek se je ozrla v mačka Rumenookega, ki je Jožefa tiho opazoval z brega. Rad je bral in Rumenooki je bil
junak Montgomeryjevega istoimenskega romana. Maček je neslišno zamijavkal, ker je vedel, če bo ujel mreno,
bo tudi on dobil priboljšek. Tako mu bo vrnil tistega drobnega zajčka, ki ga je bilo premalo za štiri otroke in mamo.
Požrl je slino, ker je mislil na pečen krompir in ribo. Mrena se je sunkovito obrnila, zeleno telo je poblisknilo v
opoldanskem soncu, nato pa je zopet zaplavala proti njemu. Še malo, začutil je mrzlo telo in stisnil dlani. Riba se je
otepala, čutil je njeno mrzlo, spolzko kožo, poskočil je in odločno odšel proti bregu. Otrpel se je zgrudil ob rečni
skali, srce mu je bilo v grlu, in udaril ribo s temenom ob skalo. Opazoval je, kako se je počasi umirila. Tokrat ni želel,
da riba s poskoki zopet pristane v Krki in ves trud bi bil zaman. Mreno je spravil v star, otrdel nahrbtnik italijanske
vojske, ki je bil že ves raztrgan. Po vojni je vse prišlo prav, pokojni oče ga je dobil v zameno za delo. Kako ga je
pogrešal! Zanj je bil čarovnik, kaj vse je znal narediti. Minilo je pol leta od njegove smrti, očetov rak kot darilo za
božič 1953. Še vedno je slišal njegove besede, kako zalezuješ ribe in spomin na očetove ribiške prigode še ni
zbledel. Bil bi ponosen nanj, na Jožka.
Ponovno se je napotil k strugi in opazoval. Bi odšel k naslednjim brzicam? Najbolje. Zaslišal je glasove otrok, ki so
se vračali iz šole. Ne smejo ga opaziti. Pritajil se je za skalo in si želel, da otroci ne bi prišli do Krke. Glasovi so se
oddaljili, oddahnil si je, pogledal mačka, ki se je leno pretegoval na toplem bregu. Zavidal mu je brezskrbnost, a
tako mora biti. On je postal glava družine, vsaj tako si je domišljal, ker je bil najbolj podoben očetu in je mama
vedno hvalila njegovo bistrost ter spretnost. Najmlajši, najmanjši. Ta bo študiral, so rekli vaščani. On pa bi bil
gozdovnik. Kot v romanih Londona in Motgomerya, ki jih je naskrivaj požiral na podstrešju hiše, katere najemniki
so bili. V bistvu se niti ni zavedal, kako lepo otroštvo, kljub pomanjkanju hrane, obleke in šolanja, je imel.
Tedaj je zaslišal za hrbtom korake. Ozrl se je in zagledal sošolca, gostilničarjevega sina. Vedno se je delal norce iz
njegove raztrgane obleke, ki je očitno kazala, da je bila v boljših časih dekliška in ne fantovska. V hipu je začutil
rdečico jeze na obrazu. A se je zmotil. Ker sta bila sama, je bilo čisto drugače. Mali gostilničar ga je prosil, naj mu
pokaže, kako se ujame ribo. V mešanici začudenja in ponosa mu je pokazal mreno in mu zagotovil, da bosta še
najmanj eno ujela. Popoldne je minilo v napetem lovljenju rib. Mali gostilničar, Miha, mu je obljubil nekaj novih
pustolovskih knjig, ki jih sploh še ni poznal. Sošolec je bil čisto drugačen, kot ga je poznal. Ni imel prijateljev, ker so
se vedno norčevali iz njegove revščine. Zato mu je godilo, da ga vrstnik občuduje in želi, da bi bil z njim. Na koncu
sta dečka razdelila ulovljene ribe na pol. Miha je svoj kup potisnil proti Jožeku in dejal, da bo bolje, če jih odnese
domov, ker ve, da so lačni. Jožek ga je prosil, naj ga ne izda sošolcem, učiteljici in mami. Miha mu je obljubil, da ne,
ker si želi, da bi postala prijatelja.
Mineva dobrih šestdeset let njunega prijateljstva. Jože in Miha, s sedmimi križi na hrbtu, še vedno iskrivo obujata
spomine. Mren je vse manj, Krka vedno bolj poplavlja in tistih brzic ni več. Vnuki lovijo ribe, ki so skrite nekje na
ekranih pametnih telefonov.
Vendar oba priznavata, da tako lepega in srečnega otroštva, kot sta ga imela onadva, vnuki ne bodo imeli.

Nina Pečnik, 7. a

Literarni natečaj: Domovina, ti si kakor zdravje ...

Komisija je prejela v presojo 46 literarnih del učencev od 4. do 9. razreda – 16 prispevkov učencev 4. in 5.
razreda ter 30 prispevkov učencev od 6. do 9. razreda. Vrednotili smo jih po naslednjih kriterijih:

- snov in tema v skladu z razpisom
- sporočilnost in vtis na bralca
- ustvarjalnost
- raba različnih slogovnih sredstev (izbor besedišča, pesniška sredstva)

Učenci 4. in 5. razreda

Nagradi se dve pripovedni besedili, in sicer:
· Tina Radakovič, 5. c: Moja zlata domovina

Gre za kratko lirsko razmišljanje, otroško naivno in preprosto, ki pa pripelje do resnega odraslega spoznanja, da je
domovina več kot le dežela ali kraj.

· Ela Zagorc, 4. a: Imaš rad svojo domovino?
Besedilo je aktualizacija idealiziranega pojmovanja domovine, t.j. pogled v sedanjost, ko marsikdo bolj hvali tuje
kot svoje, ker je pač »tuje vedno boljše«. Misli tečejo zelo sproščeno in kažejo na izoblikovane moralne vrednote
ter splošno razgledanost.

Nagradi se dve pesmi, in sicer:
· Lana Podobnik, 5. a: Moj očka

Lana je domovinsko temo zelo zožila, ampak družina je začetek in osnova našega
življenja. Povezovanja in sočutja se naučimo v tem primarnem okolju in ga nato
prenašamo in širimo. Predstavila je svojega očeta, ki jo ima rad prav tako, kot je.

· Lenart Mihalič, 4. a: Domovina
To je lirska domoljubna pesem s sporočilom o nuji povezovanja v skupnost za
boljšo prihodnost. Domovina je varno zatočišče ter hkrati izhodišče in porok za
boljše življenje.

Učenci od 6. do 9. razreda

Nagradi se naslednja pripovedna besedila:
· Nina Pečnik, 7. a: Raznolika slovenščina

V svojem prikazu vsakodnevnega sporazumevanja Nina izrazi skrb za
prihodnost knjižne slovenščine, ki se izgublja v raznolikosti narečij in
slengovskih izrazov, vzetih iz drugih jezikov. Ve, da jezik odslikava posameznika
in je hkrati simbol naroda. Vsa spoznanja so vpeta v živahno nizanje dogodkov iz vsakdanjega družinskega
življenja.

· Zoja Gorše, 7. a: Moj dom je …
Zoja v svojem besedilu poveže dom z domovino in domovino z varnostjo in svobodo. Izrazi pa tudi skrb za
Slovenijo, ki jo sami ogrožamo s svojim nespametnim obnašanjem in medsebojnimi spori. Zaveda se odgovornosti
mlajših za obstoj domovine.

· Zala Ilovar, 9. c: V upanju na boljši jutri
»Vsi ljudje smo velika družina, pa vendar se kot družina ne znamo obnašati,« zapiše Zala, ki se zaveda, da v
sodobnem svetu ne moremo ostati zaprti v državne meje in se pretvarjati, da ne vemo, kaj se dogaja za njimi. Izraža
globoko zaupanje v dobro v človeku.

· Ela Zagorc, 4. a: Imaš rad svojo domovino?
Besedilo je aktualizacija idealiziranega pojmovanja domovine, t.j. pogled v sedanjost, ko marsikdo bolj hvali
tuje kot svoje, ker je pač »tuje vedno boljše«. Misli tečejo zelo sproščeno in kažejo na izoblikovane moralne
vrednote ter splošno razgledanost.

Nagradi se dve pesmi, in sicer:
· Lana Podobnik, 5. a: Moj očka

Lana je domovinsko temo zelo zožila, ampak družina je začetek in osnova našega življenja. Povezovanja in
sočutja se naučimo v tem primarnem okolju in ga nato prenašamo in širimo. Predstavila je svojega očeta, ki jo
ima rad prav tako, kot je.

· Lenart Mihalič, 4. a: Domovina
To je lirska domoljubna pesem s sporočilom o nuji povezovanja v skupnost za boljšo prihodnost. Domovina
je varno zatočišče ter hkrati izhodišče in porok za boljše življenje.

Učenci od 6. do 9. razreda
Komisija je ugotovila, da so prispevki zelo raznoliki ne le po literarni zvrsti, pač pa tudi po snovi in tematiki.
Poleg besedil na dano temo smo dobili tudi nekaj prelepih osebno izpovednih ljubezenskih pesmi. Tudi letos
ugotavljamo, da je med našimi učenci več nadarjenih ustvarjalcev. Predlagamo vam, da vztrajate (nekdo je
napisal, da je v življenju potrebno »trmasto vztrajati«, če res želiš doseči spremembe). Vsa prejeta dela
zaslužijo našo pozornost zaradi svojstvenega izraza in bodo objavljena v literarnem glasilu.

Nagradi se naslednja pripovedna besedila:
· Nina Pečnik, 7. a: Raznolika slovenščina

V svojem prikazu vsakodnevnega sporazumevanja Nina izrazi skrb za prihodnost knjižne slovenščine, ki se
izgublja v raznolikosti narečij in slengovskih izrazov, vzetih iz drugih jezikov. Ve, da jezik odslikava
posameznika in je hkrati simbol naroda. Vsa spoznanja so vpeta v živahno nizanje dogodkov iz vsakdanjega
družinskega življenja.

· Zoja Gorše, 7. a: Moj dom je …
Zoja v svojem besedilu poveže dom z domovino in domovino z varnostjo in svobodo. Izrazi pa tudi skrb za
Slovenijo, ki jo sami ogrožamo s svojim nespametnim obnašanjem in medsebojnimi spori. Zaveda se
odgovornosti mlajših za obstoj domovine.

· Zala Ilovar, 9. c: V upanju na boljši jutri
»Vsi ljudje smo velika družina, pa vendar se kot družina ne znamo obnašati,« zapiše Zala, ki se zaveda, da v
sodobnem svetu ne moremo ostati zaprti v državne meje in se pretvarjati, da ne vemo, kaj se dogaja za njimi.
Izraža globoko zaupanje v dobro v človeku.

Nagradi se naslednje pesmi:

· Brina Novak, 6. a: Domovina
Brina nas je presenetila s širino znanja, razmišljanja in z izdelanim pesniškim
izrazom v lirski pesmi, ki – se nam zdi - ni le rezultat trenutnega navdiha.
Odlikuje se po izboru besed, pesniških sredstev, dognanih verzov, tekoči rimi
in ritmu. Tradicionalno idilično podobo domovine poveže z nujo po svobodi
ter jo razširi na svet in nas čisto na koncu spomni, da sreča včasih zahteva tudi
žrtve.

· Špela Bajec, 9. c: Dom
V štirih štirivrstičnicah nam predstavi hrepenenje po boljšem življenju, ki si
ga mnogi izpolnijo v tujih krajih. A nekje obstaja dom, kamor se lahko vedno
vrneš. Pesem sledi klasičnemu pesniškemu izrazu.

· Tanja Teinović, 7. b: Družina
Domovina se začne doma. Otroški svet je majhen: »Moj svet je majhen, moj
svet je moja družina. V njenem objemu je toplo, tudi kadar je zima.« To je
pesem, ki ogreje srce – vsem bi privoščili začetek življenja v taki družini, kot
nam jo predstavi Tanja: »Družina je svet, kjer zaupanje in veselje biva, družina je tisto, kar mi energijo vliva.«

V Zvezdnem mestu in

Moskvi

Devetošolci OŠ Center NM, ki obiskujemo
krožek ruščine, smo v mesecu marcu
odpotovali v Rusijo na šolanje v Zvezdno
mesto, ki je izvir vesoljskih poletov s človeško
posadko. Center za pripravo kozmonavtov "Jurija A.
Gagarina" in družba "Prosto kosmos" (Enostavno
vesolje) sta že petič v sodelovanju z Društvom
Slovenija-Rusija in Skladom Toneta Pavčka prijazno
sprejela mlade iz Slovenije. Šolanje je organiziral ter
vodil poznavalec in popularizator kozmonavtike v
Sloveniji Vojko Kogej, avtor knjige Vesoljske pasti,
spremljali pa sta nas Svetlana Kogej in naša
učiteljica ruščine Danica Rangus.

V skupini je bilo 23 učencev in dijakov iz vse Slovenije. Bivali smo v sanatoriju kozmonavtov. Pouk je
potekal večinoma v ruščini, s prevodom v slovenščino. Izvedeli smo marsikaj o zgodovini vesoljskih
raziskav, spoznavali pionirje kozmonavtike, vesoljske ladje, orbitalne postaje, priprave kozmonavtov,
skafandre, vesoljsko medicino, vesoljsko biologijo in se učili ruščino. Srečali smo se s kozmonavtoma, ki
sta pripovedovala o življenju in delu v vesolju. Ogledali smo si prave simulatorje, centrifugo, natančne
kopije vesoljskih postaj Mir in Mednarodne vesoljske postaje ter avion in kabinet prvega vesoljca Jurija
Gagarina. Preizkusili smo se tudi na enem od psiholoških testov za preverjanje kandidatov za
kozmonavte. Zelo zanimivo je bilo pilotiranje helikopterja, velikega potniškega letala in raketoplana na
simulatorjih. Pridobili smo mnoga znanja tudi iz fizike, ruščine, zgodovine. Ob koncu šolanja smo prejeli
diplome, ki nam jih je podelil dvakratni kozmonavt Saližan Šaripov. Ob večerih smo si ogledovali
dokumentarne in igrane filme o kozmonavtih.

V Moskvi smo obiskali alejo kozmonavtov, hišo Sergeja Pavloviča Koroljova, sovjetskega raketnega
inženirja ter konstruktorja letal, in muzej kozmonavtike. Zanimivi raketoplan Buran je razstavljen v
velikem moskovskem parku. Ogledali smo si Kremelj, Rdeči trg, mnoge spomenike ter nakupovali v
veleblagovnici Gum. Tam smo jedli najboljši sladoled, v gruzijski restavraciji pa najboljše kosilo.

Občudovali smo veličastne moskovske stavbe in se sprehodili po novem parku Zarjadje blizu Rdečega
trga. Tam je "plavajoči most" nad reko Moskvo, ki ima 70-metrsko konzolo brez podpore. Most zdrži
obremenitev 240 ton, kar pomeni 3-4 tisoč ljudi. Za varnost je povsod dobro poskrbljeno, kar smo
doživeli ob več kontrolah.

Polni posebnih vedenj in znanj, nepozabnih doživetij ter bogatejši za nova prijateljstva smo se po šestih
dneh srečno vrnili domov in sklenili, da bomo Moskvo zagotovo še obiskali.

Neža, Manca, Lana, Patrik in Etjan, 9. r.
Foto: D. Rangus

SPOMINČICE ...

Spominjam se, da sem se prvega šolskega dne tako močno veselila, da tri dni pred 1. septembrom nisem
zatisnila očesa. Ko sem se 1. septembra zbudila, nisem mogla skriti navdušenja. Že zvečer sem si
pripravila kupček oblek in svojo majhno Barbie torbico. V šolo me je pospremila mami. Na poti sem
srečala sosedo in sedaj tudi sošolko Emo. Prvi dan je bil kar lep – v primerjavi z nadaljevanjem. Nikakor
nisem hotela sama oditi v šolo, niti v garderobo, kaj šele, da bi šla sama v razred. Res sem bila boječka! Trajalo
je skoraj dve leti, da sem tatija spustila že pri garderobi, a še to pogosto s solzami v očeh. Na srečo me je vedno
potolažila moja vzgojiteljica Majda Markovič.
Spomini na prvi dve leti res niso najlepši, so pa zato vsa ostala leta toliko boljša.

Spomnim se učiteljice Darje in Majde, ki sem jo imel najraje. Spomnim se, kako so veliko starejši fantje hodili
k nam v podaljšano in je Gašper nekoč rekel, da je formula za vodo H2O. Spomnim se, da smo se igrali z YU-GI-
OH kartami in si je Jakob izmislil vse učinke, ker smo mislili, da dejansko zna angleščino. Igrali smo se tudi
neko igro, a ne vem več, kako je potekala – najbrž smo samo fantje lovili punce.
Vid Dović

Bolj kot prvega dneva v šoli se spomnim prvega dneva v vrtcu. Oči me je prinesel v igralnico in kar naenkrat
ga ni bilo več. Spoznal sem ostale otroke in lepo vzgojiteljico. Bila je ljubezen na prvi pogled. Vedno sem se
lepo obnašal in bil priden.
Jeseni smo pekli kostanj. Prinesli smo ga kilo, pojedli pa pol. Vsem se je to zdelo pravično – meni tudi.
Peter Per

Ko sem prvič stopil v šolo, še nisem mogel vedeti, kje sem in kako bodo stvari potekale. Kmalu sem se
privadil. Učili smo se brati in pisati, med odmori pa smo imeli čas za igro. Na podružnični šoli je bilo veliko
igrač in zaradi tega smo bili vedno zaposleni. Naša kuharica Marta pa je poskrbela, da smo bili vsi siti. V šoli
so bili tudi slabi trenutki, vendar jih je bilo malo. S prijatelji smo se včasih sprli, a smo se vedno tudi pobotali.
Tilen Povše

Prvi dan so me z avtom odpeljali v šolo. Veselila sem se, saj sem vedela, da bomo dobili torto. Bila je zelo
dobra. Ta dan je hitro minil. Veselila sem se tudi naslednjih šolskih dni.
Valerija Bele

Rada sem hodila v prvi razred. Med odmori smo se vsi skupaj igrali razne igre. Najbolje je bilo, da nihče ni
nikogar sovražil, vsi smo bili prijatelji. V šolo smo hodili popoldne od 13 h do 17 h.
Rinesa Bislimi

Svojega prvega šolskega dne se ne spomnim prav dobro. Ostalo mi je nekaj fotografij, ki pričajo o tem, da sem
bila kar zadovoljna. Gledali smo igro, ki so jo pripravile učiteljice prvega razreda, pogostili so nas z
gromozansko torto z zajcem in dobili smo rumene rutice, ki pa so bile žal aktualne le še kak teden. Nekateri
otroci so pretakali solze in se niso na noben način hoteli ločiti od staršev. Meni ni bilo nič hudega, saj sem
imela na šoli sestrico.
Že takrat so nastala nekatera trdna prijateljstva, ki držijo še danes. Mislim, da je imel prvi razred izredno
močan vpliv na nadaljnja leta šolanja. To so bili najbolj zabavni dnevi mojega otroštva.
Neža Ilovar

Najbolj se spomnim, da sem že prvi dan zamujal. Bilo me je nekoliko strah, saj nisem vedel, kaj naj
pričakujem. Toda ko sem odprl vrata svojega razreda, me je strah minil. Vsi moji prijatelji iz vrtca so sedeli v
krogu in peli skupaj z učiteljico. Hitro sem se pridružil in užival v glasbi. Nato so nam učiteljice pripravile
nastop z lutkami. V prijazni družbi sem se počutil prijetno.
Dejan Medle

Spomnim se, ko sem prvič videla šolsko igrišče. Zdelo se mi je ogrooomno, tako ogromno, da nisem več
hotela v šolo. Kasneje sem dobro spoznala vsako ped igrišča. Prvega šolskega dne se ne pomnim najbolje.
Vem pa, da je bila na tabli narisana riba in da smo jedli torto. Na začetku drugega razreda sem razočarana

ugotovila, da seta dogodek ne bo nikoli več ponovil. Vsi iz višjih razredov so se mi zdeli tako veliki in
odrasli. Smešno je pomisliti, da se zdaj jaz zdim prvošolcem velika in odrasla. Spomnim se občutka, da je
pred mano šedevet let šole. Ko zdaj gledam nazaj, vidim našo šolo v drugačni luči. Manjšo in bolj domačo.
Zala Ilovar

Pred devetimi leti sem prvič vstopila v šolo. Prvi dan sem bila vesela, ker sem spoznala nove prijatelje in se
počutila starejša – saj sem bila vendar šolarka! V šolo me je peljala mami. Najprej smo si ogledali predstavo,
nato so nas razdelili po oddelkih in odšli smo v svoje učilnice, kjer smo se usedli v krog in se predstavili.
Kasneje so nam kuharice prinesle torto, da smo se posladkali. Prvi dan je bil nepozaben. Za vedno mi bo ostal
v spominu.

Tina Plantan
V prvem razredu smo se trudili zapomniti celo abecedo, nekaj števil in računanja, poimenovali smo barve …
Vsak višji razred je bil zahtevnejši – poštevanka, pravopis … Na višji stopnji smo ugotovili, da je znanje iz nižjih
razredov tesno povezano s težjo snovjo. Šele sedaj vidimo, kako zabavno in preprosto je bilo šolanje na začetku.
Ema Turk

Prvega šolskega dne se skoraj ne spomnim. Vem pa, da ko sva prišli
z babico do učilnice, sem se upirala, da bi vstopila. Na poti v šolo
sem bila še vsa vesela in polna prijetnega pričakovanja, a ko sem
zagledala množico otrok, me je vse minilo. Prvi teden je bil res slab,
a sem se sčasoma navadila in sprijaznila.
Julija Bančič

Spominjam se, da sem se velikokrat izgubil v šoli.
Sebastjan Vidmar

Najbolj se spomnim podaljšanega bivanja, tišine med poukom in
YU-GI-Ho kart, ki jih je učiteljica vzela zaradi sošolca, ter pogovora o tem s starši. Spomnim se strahu, ko sem
dal karte učiteljici. Spomnim se stalnega jokanja sošolke in učenca, ki ni hotel deliti igrač. Več dobrih
spominov imam iz kasnejših let, ko so s Slatnika prišli novi učenci.
Jakob Bučar

Moj prvi spomin na šolo je prvi šolski dan. Veselila sem se spoznati sošolce, hkrati pa me je bilo strah, saj nisem
vedela, ali se bom dobro počutila v razredu. V šolo me je odpeljala mami. Ko sem odprla vrata razreda, sem
videla, da so vsi že v klopeh in poslušajo učiteljico. Kar groza me je bilo, da sem prišla zadnja in so vsi strmeli
vame. Tako neprijetno mi je bilo še kakšne tri dni, dokler se nisem privadila. Spoznala sem nove prijatelje, s
katerimi sem še vedno v stikih, čeprav nismo več na isti šoli.
Tia Šerbec

Na prvi dan so nam zaigrali igrico o zajčku – vsebine ne bi znala obnoviti. Potem nas je naša učiteljica
odpeljala v razred, kjer smo jedli torto, pili sok in se začeli spoznavati. Za konec smo odšli na igrišče. Vem, da
sem se šole veselila. Nekaj sošolcev sem poznala še iz vrtca. V prvem in drugem razredu nas je učila ista
učiteljica. Takrat smo vsi mislili, da je prestroga in nismo bili navdušeni nad njo. A nam je bilo ob zaključku
drugega razreda žal, da smo se razšli.
Ema Baša

Prvi šolski dan! Bila sem zelo vesela, da bom postala šolarka. Ko smo prišli v šolo, so nas posedli v razred.
Predstavili smo se eden drugemu. Nato so v razred prišli še naši starši in skupaj smo jedli torto. Domov sem
prišla vsa navdušena. Pričeti šolanje na Osnovni šoli Center! Leta so hitro minila, sedaj sem že devetošolka.
Tina Mohorčič

Ob čebelarski razstavi

V tednu, ko imamo na slovenskih osnovnih šolah tradicionalni slovenski zajtrk, smo si lahko na hodniku v
drugem nadstropju šole ogledali čebelarsko razstavo. Tudi letos sta učitelja g. Anton Andrejčič in g.
Matevž Jurše, oba zagnana čebelarja, ob pomoči učencev dala na ogled orodje in opremo, ki jo čebelarji
uporabljajo pri svojem delu, pokazala sta razne izdelke in bogato zbirko strokovne literature. Oddelke, ki so si
razstavo ogledali, sta po razstavi tudi vodila. Pogovarjala sem se z g.Andrejčičem.
Vprašanje: Kdaj ste začeli s čebelarjenjem?
G.Andrejčič: Že leta 1991, ko sem se preselil v Stražo.
Vprašanje: Zakaj so čebele tako pomembne?
G. Andrejčič: Čebele oprašijo tri četrtine rastlin, ki jih človek uporablja v prehrani. Z opraševanjem naredijo 100-
krat večjo korist, kot pa je vrednost medu.
Vprašanje: Kakšne zdravilne učinke ima med?
G. Andrejčič: Odvisni so od vrste medu. Med vsebuje snovi, ki so učinkovite pri preprečevanju in zdravljenju
različnih boleznih. Tako lahko zmanjšamo potrebo po nekaterih vrstah kemično pridobljenih zdravil. Med je tudi
polnovredno hranilo in dobra zamenjava za industrijsko pridelani sladkor in umetna sladila – vsebuje kar 25
različnih naravnih sladkorjev.
Vprašanje: Torej med deluje antibakterijsko, kajne?
G.Andrejčič: Res je. Krepi celoten imunski sistem. Delovanje medu je zelo pozitivno za celotno telo.
Vprašanje: Je težko biti čebelar?
G. Andrejčič: Za tistega, ki težko prenaša pike čebel, je to težko. Vendar se sčasoma sprijazniš, postaneš spretnejši
in ukvarjanje s čebelami je vedno lažje. Čebele potrebujejo veliko pomoči izkušenega in izobraženega čebelarja.
Vprašanje: Lahko opišete svoje delo?
G. Andrejčič: Delo se začne že zgodaj spomladi. Februarja in marca pripravimo nove sate in začnemo hraniti
čebele s pogačo, če jim primanjkuje lastne hrane. Marca in aprila je začetek hitrega razvoja čebel, sledijo prvi
pregledi panja in ugotavljanje, kako zdrav je rod. Ko pričnejo cveteti divje češnje, začnemo dodajati nove satnice,
ugotavljamo stanje vsake čebelje družne in zastavimo delo za čez leto. Maja je buren razvoj. Lahko se pojavi že
prva medičina. Takrat se tudi začne rojenje. Ob izjemno dobrih letinah že točimo prvi med. Pravo medenje paše je
konec maja, junija in v juliju, ko cvetijo lipa, akacija, kostanj, hoja ... Nekateri čebelarji imajo panje na enem mestu,
drugi pa jih prevažajo na področja, kjer je paša najbolj bogata, in tako podvojijo ali celo potrojijo pridelek. Lansko
leto je bila ena najslabših letin, kar pomnim. Zaradi deževja in nizkih temperatur ni bilo medenja, zato je bila
količina medu najmanjša v zadnjih 100 letih.
Julija in avgusta preprečujemo rojenje – če je roj, ga odstranimo ali pa, če želimo novo družino, damo matičnik v
nov panj. Če čebelar rojenje spregleda, mu to lahko uniči panj ali pa roj celo pobegne. Zadnja paša je običajno julija.
Ko odtočimo med, sledi zdravljenje čebel z zdravili, ki jih dobimo pri veterinarjih. Z njimi preprečujemo širitev
varoje, čebeljega zajedavca, ki uničuje čebele in njihove ličinke. Avgusta se začne hranjenje, vsak panj mora dobiti
približno 15 kilogramov sladkorja, ki ga čebele predelajo v zimsko hrano. Septembra in oktobra nadzorujemo
varojo. Sledi zadnje hranjenje. Decembra se z zadnjim ciklom zdravljenja zaključi čebelarjevo leto.
Vprašanje: Menite, da je v Sloveniji čebelarjenje razvito?
G. Andrejčič: V Sloveniji je tradicija čebelarjenja zelo stara. Že stari Slovani so poznali medico. Med so nabirali v
gozdovih. Slovenci pa smo dupla s čebelami prinesli domov in tako ustvarili čebelnjak, ki ga drugje niso poznali.
Tudi krašenje panjskih končnic je naša posebnost.
Pri nas imamo 95% A-Ž panjev, v svetu pa je 95% nakladnih panjev. Razlog je v našem podnebju (A-Ž panji imajo
daljšo življenjsko dobo) in v živalih (predvsem medvedi bi nakladne panje laže izpraznili in pri tem tudi uničili). A-
Ž panji tehtajo dobrih 5 kg in jih je laže dvigati, nakladni panji pa imajo kar 30 kg.
V Sloveniji je okoli 9000 čebelarjev, kar nas postavlja na 1. mesto po številu čebelarjev na število prebivalcev v
svetu. Tudi povezava čebelarjev s šolami pri tradicionalnem slovenskem zajtrku je edinstvena akcija – začeli smo
jo ravno čebelarji z medenim zajtrkom, kasneje so se pridružili še mlekarji in sadjarji in dobili smo tradicionalni
slovenski zajtrk.
Vprašanje: Se bo čebelarstvo razširilo med mladimi?
G. Andrejčič: Se je že! Pred desetimi leti je bila povprečna starost čebelarjev 68 let. Med ni bil cenjen, poraba je
bila manjša in cena medu je bila nizka. Po gospodarski krizi pa nekateri mladi vidijo svojo prihodnost ravno v tej
kmetijski panogi. Število čebelarjev se je v zadnjih 10 letih podvojilo, povprečna starost čebelarjev pa znižala na
okrog 50 let. To je razveseljivo, saj bodo ti mladi čebelarji panogo, ki je zamirala, oživili. Če hoče čebelar preživeti,

mora imeti kar 300 panjev. Seveda pa med ni LIPA
edini proizvod. Čebelarji prodajajo tudi cvetni
prah, nekateri pa se ukvarjajo tudi z api terapijo Stojim ob grobu. Grenko mi je pri srcu. Kakor se
– zdravljenjem s čebeljimi aerosoli, vonjavami, zapirajo trudne oči, se v zemlji izgubljajo kaplje
ki pozitivno učinkujejo na zdravje. spomladanskega dežja.
V teh letih smo res veliko delali na promociji
čebelarstva. Bili smo uspešni, saj je čebelarstvo Kakih deset let po drugi svetovni vojni je naša dežela
pridobilo na veljavi. Akcij je več, npr. v juniju, ko zaživela v novem upanju. Spreten čevljar si je s svojo
je prvo točenje medu, imamo dan odprtih vrat. ženo po poroki uredil bivališče prav pod kapiteljsko
20. 5., rojstni dan Antona Janše, začetnika cerkvijo v Novem mestu. Ves dan je preživljal v
modernega čebelarstva, smo predlagali za delavnici na Glavnem trgu, medtem ko je dekle
svetovni dan čebele. Lani je več kot 40 000 opravljalo različna hišna opravila. Čas brez
mladih pevcev širom po Sloveniji hkrati zapelo ljubljenega moža pa je tekel počasi, zato se je kmalu
Slakovega Čebelarja in obeležilo 10-letnico spoprijateljila s prijaznimi sosedi, ki jim je rada
medenega zajtrka. Tudi tradicionalni slovenski priskočila na pomoč. V času vročega poletja se je
zajtrk je ena od zgodb o uspehu. sprehajala po trati pred kapitljem. Sonce je močno
Hvala za intervju. pripekalo in v bližini ni bilo drevesa, pod katerega bi
se lahko zatekla.
Neža Ilovar, 9. c
Na misel ji je prišla krasna rešitev. Po pogovoru z
PRIJATELJSTVO duhovnikom si je takoj naslednji dan
priskrbela sadiko lipe, saj ima drevo zelo gosto
Besede bolijo, krošnjo kot tudi zelo velik pomen za slovenski narod.
če se grdo vate zaletijo. Skrbno jo je posadila v zemljo pred cerkvijo ter nato
Če te užali prijatelj, večkrat na dan po hribu prinašala polni vedri vode. V
ne reši vajine zgodbe niti pisatelj. njeni skrbi je drevesce iz dneva v dan postajalo
močnejše in iz leta v leto se je krošnja drevesa
Ko se ti zgodi krivica, bogatila. V senci te lipe je skrbna žena vzgojila svoje
se obrneš stran, si sam, otroke in v njej je preživljala zadnje skupne dni s
ne potolaži te niti pica. svojim možem.
Tako je, če se ti zgodi krivica!
Zvonovi pojo otožno pesem. Danes je trideseti dan
Če ostaneš sam, njenega odhoda. Družina in prijatelji se zbirajo pred
je gotovo tisti, kapiteljsko cerkvijo. Tudi jaz se pomikam proti
ki te je zapustil, bolan. množici objokanih ljudi. Nekaj korakov pred njimi se
Samota nikomur ne koristi! ustavim. Pred mano stoji mogočna lipa. Veje, na
katerih že poganjajo novi listi, se raztezajo na vse
Ostre besede, krivica,
osamljenost – strani.
kot bi odletela mila ptica.
Najhuje ni to, da si sam, V lipi uzrem ljubljeno osebo, ki me varuje in
ampak da te je lastne opogumlja v svojem objemu. In to drevo se
samote sram! mi ni zdelo še nikoli tako čudovito kakor
danes.
Tin Bevc Taraniš, 6. c
Ema Čuk, 9. b

PRETEKLOST PODAJA ROKO me prešine spoznanje, da je praznik - dan

PRIHODNOSTI reformacije. Lahko sem doma zaradi protestantov in

Raznolika slovenščina Primoža Trubarja. Praznik ima seveda globlji pomen in

Naše življenje izhaja iz preteklosti in se ni samo šole prost dan. Všeč mi je, da je po Trubarjevi
preko novosti preliva v prihodnost. Kaj je
v moji mladosti simbol evropske kulturne zaslugi v knjižni slovenščini tudi velik del dolenjščine.
dediščine? Je to pisano široko krilo narodne noše, s
čipkami obrobljena avba, rdeč parazol? Nekateri Hitim mimo kuhinje, kjer brat nagovarja nečakinjo, naj
mi predlagajo šentjernejske lončarje, drugi pravijo,
da je to narodna glasba, po kateri smo znani izven kaj poje. Uf, to pa je zalogaj za moja ušesa.
meja naše domovine. Težko sprejmem, da je
narodna noša, vzeta iz zgodovine, moj prispevek k Mariborščina, štajerščina. Hecna govorica, ki jo mami
evropski dediščini. Iskala sem idejo in jo našla –
moja povezava s preteklostjo in pot v prihodnost, komaj prebavlja. »Iza, boš jajco in kruheca?« ga slišim.
moja povezava z kulturo Evrope in hkrati velika
posebnost je moj materni jezik. Mala mu odgovarja, da bo raje »mlekeca in keksa«.
Jutro. Zbudi me ropotanje kovinskih posod v garaži
pod mojo sobo. Skušam zaspati, pa ne gre. Slišim Preselil se je v Maribor in po nekaj letih govori v izborni
naglo mamino govorjenje. Kadar je napeta in se ji
mudi, so njeni stavki kratki, pretrgana govorica, ki štajerščini, z nami, domačimi, pa v lepi, knjižni
ne more skriti dobrega desetletja življenja na
Gorenjskem. Slišim, da je slabe volje. Njena pojoča slovenščini. Zanimivo je, da je vedno popravljal očeta,
dolenjščina preide v odsekano »poveljevanje« z
izrazi, ki na Dolenjskem niso doma. »Dej gmh!« jo češ kako govori, da je kot kak kmet in podobno. Brat je
slišim. Potem se zasmeje: »Jenjaj, no. Nauš dobu
prbolška.« po poklicu profesor in mu je poklic očitno preveč zlezel
Očitno se pogovarja z Irom, zavrženim španskim
lovskim psom, ki smo ga posvojili pred dvema pod kožo. Oče pa si je njegove besede gnal k srcu. Moja
mesecema. V Sloveniji se odlično znajde, naj bo
ukaz »vamos« ali pa »pridi«. Razume vse govorice mama, ki ni bratova prava mama, je samo zarenčala, da
sveta. Zanj obstaja en sam jezik neverbalne
komunikacije. Razume geste. Oče pravi, da bere bo govorila, kakor ji je ljubo, in se ni ozirala na slovnične
misli, še predno jih izrečemo. Kar vidim ga, kako
nagaja mami. napake in popravke z njegove strani.
Premaknem se do okna in vidim dobro znani prizor.
Mama se smeje, psa hoče zapreti v pesjak, pes leži Ozrem se v zaslon mobilnika in odprem Viber. Krajšane
na tleh in se noče premakniti. Dobro ve, da mamina
roka že brska po žepu predpasnika za pasjim besede, izrazi v slengu, anglizmi, popačenke, kup
priboljškom. Zaslišim očeta, ki v zategli
»podgurščini« (govorica prebivalcev pod slovničnih napak, ki popolnoma zameglijo bistvo
Gorjanci) mami daje navodila, kako in kaj. »Čist si
ga razcrklala, je pravi punček,« ga slišim. Mama se sporočila in terjajo vso mojo pozornost, da jih razberem.
ne da motiti, zamahne z roko in njun pogovor se
spravljivo nadaljuje v mehkem dolenjskem Nekaj dolgih minut porabim, da dojamem bistvo in
narečju.
Zavem se, da je prišel moj čas, ko psa peljem na odgovorim. Trudim se, da pri pisnih sporočilih uberem
sprehod. Hitro se oblečem, ošinem uro, kaže sedem
in več. Zdrznem se, ker sem zelo pozna, potem pa srednjo pot, držim se razumljivosti napisanega, po drugi
me prešine spoznanje, da je praznik - dan
reformacije. Lahko sem doma zaradi protestantov strani pa ne želim izstopati in pisati preveč knjižno, saj bi

med vrstniki hitro dobila nalepko, da sem smešna,

piflarska, neumna, zahojena. Smilijo se mi sošolci, ki so

tujci in poznajo samo knjižno slovenščino ter pišejo

tako, kot so se naučili v slovenski šoli. Ti so za nekatere

zlobneže tarče norčevanja. In ni mi prav. Nekajkrat sem

povedala svoje mnenje in tvegala izključitev iz

pogovorov. Zdaj imam mir. Mama me vzpodbuja k

neomajnosti in zagovoru svojega prav. Pa ni vedno

lahko. Jezik je prva omejitev in pomembna karta za

vstop v najstniške zgodbe, ki nimajo vedno srečnega

konca.

Joj, moja ljuba slovenščina! v petih minutah slišim tri

narečja, če bi pes govoril, pa bi najbrž še četrto. Da o

slengu niti ne izgubljam besed. Starša z mano nista nikoli

govorila v knjižni slovenščini. Mamo sem ob vstopu v

šolo pogosto spraševala, zakaj učiteljica govori drugače.

In kaj posamezne besede pomenijo. Počasi sem k

pogovrnemu dolenjsko obarvanemu jeziku dodala

knjižnega.

Naš jezik je pester, drugačen, izdaja poreklo in dom, od

koder govorec prihaja. Zavedam se, da jezik mora biti

živ, pa vseeno se sprašujem, kje so meje in kaj bo ostalo

od slovenščine, če postane sleng tisti, ki bo krojil

standarde sporazumevanja. Prav je, da v šoli ohranjamo

tradicijo knjižnega jezika. Mladi pa moramo imeti

svobodo, da pustimo komunikaciji prosto pot z novimi

načini izražanja. Tudi to je evropska kulturna tradicija!

Naša slovenščina je simbol vsakega Slovenca, je hkrati

simbol naše države in tudi posebnost, ki bogati podobo

Evrope. Evropski jeziki že stoletja sobivajo, se Kaj počnejo vsebesede?
medsebojno oplajajo in bogatijo. To je evropska
kulturna dediščina, za katero je odgovoren vsak V pesmih se pasejo.
posameznik in vsi skupaj. To je moja povezava s Pesniki jih obračajo, prevračajo,
preteklostjo, moja sedanjost in z njo grem v kotalijo in redijo.
prihodnost!
Ločila jih nadzirajo.
Nina Pečnik, 7. a Vejice in klicaji,
pike in vprašaji
Pesnik med njimi red krojijo.

Pesnik zabavne zna pisa pesmi, Pa so se besede zbrale in
ki jih razumemo, če nismo le resni. se že zapletale,
Pesnik v pesmih lepo se izraža, tla so se jim izmaknila,
le kadar rima lepo se obnaša. ko so rime spletale.

Pesniki pišejo pesmi vsakdan, V pesniški deželi
a le ko je dan dovolj razigran. začne se direndaj
Le če je dan zares razigran, in novo zgodbo v pesmi
pride nadvse prava pesem na plan. izbruha strašni zmaj.

Pesnik piše na vse, Aleks Lamovšek, 7. c
pesnik ustvarja za vse,
za me in za te. Kaj počnejo večbesede?

Maja Mikša, 7. c Kaj počnejo večbesede?
To se sprašuje veliko ljudi.
Pesem diha, pesem poje Kdaj pa kdaj bežijo s krede,
ko učiteljica k tabli hi .
Ali slišiš potok, ki mimo tebe se vije?
Ali čutiš veter, ki mimo hišic brije? Večbesede so besede,
Ali duhaš dežek, ki se z neba ulije? ki povedo nekaj več.
Ali sanjaš o kraju, ki v zlati luči zasije? Nikoli ne izgovarjajo bede,
včasih pa se tudi izmuznejo preč.
Če se dotakneš zvezde, te ta ne opeče.
Če se zazreš v potok, ti zagotovo reče: Večbesede lahko sestavlja
»Vse to se najde v pesmi, še tako majhen otrok.
ki diha, ki čuti.« Tudi pesnik si mislih predstavlja,
kako bi jih spravil iz rok.
Lahko pa se zgodi,
da pesnik ničesar ne zasluti. Ali že veste, kaj so večbesede?
To so besede za dobre ljudi.
Mija Prosinečki, 7. c Včasih vesele se zbirajo v črede,
včasih le ena s peresa polzi.

Katja Molan, 7. c

Pesnik Pesem

Pesnik včasih samo strmi in samo čaka, Pesem prebuja.
da kakšna pesniška ideja do njega prikoraka. Pesem bodri.
Pesem radost ponuja.
Da ga kakšna sladka rima za rokav pocuka. Pesem zdravi.
Da se kakšen poskočen verz v misli mu
prismuka. Pesem, tista prava,
se dotakne srca
Šele ko vsa pesniška sredstva so zbrana, in se z rimami igra.
se lahko prične zabava razigrana. Lahko bi rekli, da pesem
poje
Rime in verze v lepem sozvočju, na melodijo,
pesnik izbira v svojem naročju. ki jo igra srce
moje in tvoje.
Ko so rime že zaspane,
jih pesnik le nežno objame. In poje še veliko bolj milo
kot ptičice za dobro vilo.
Tiho, prav tiho jim zašepeče:
»Ve kar zaspite, pesmi je konec.« Pesmi nikoli ne prerasteš.
Če v globino ali v višino zrasteš.
Anja Pevec, 7. c Iz srca nikoli ne popiha,
saj pesem diha.
Pesnik
Zala Podobnik, 7. c
Pesnik mora napisati pesem pravo.
Pesnik ne napiše pesmi za zabavo.
Pesnik besede ponavlja.
Pesnik jih v srcu obnavlja.

V pravi pesmi je rima.
Medtem ko neprava pesem pomena nima.

Prava pesem je posebna.
Prava pesem je omembe vredna.

Prava pesem je pesem prava.

Jernej Slak, 7. c

Pesem diha, pesem poje

Prava pesem diha svojo mešanico kisika.
Pesem poje, svoje note kuje,
in jih na paradi razkazuje.

V pesmi srce poje.
Pesem navdahnejo lepe stvari.
Diha in poje po svetu, po svoje žari.

A ko pesem zboli,
takrat te v srcu boli in
se besede izgubijo v noč.

Maks Reba, 7. c

PRIHODNOST NA DLANI

Spomnim se, ko sem prvič videla našo šolo. Mislim, da sem bila takrat še zelo majhna. Stopila sem iz
avta in pogled usmerila navzgor. Nekje se je krušil omet blede sivo rožnate barve. Spraševala sem se,
kdo bi na stavbo take barve obesil rože. Zgornja okna so bila polepljena z metulji. Čisto malo me je
spominjalo na vrtec. Moj nasmeh je z obraza pregnalo spoznanje, da do tako visokega nadstropja vodi
ogromno stopnic ali pa kar dvigalo. Ker sem se obojega zelo bala, sem še cel dan gledala izpod čela.
Prvi dan je bil zelo slovesen. Kmalu sem se privadila hitremu šolskemu urniku. Rada se spominjam delavnic z
devetošolci. Bili so tako prijazni in tako … odrasli. Nisem si mogla predstavljati, da bom tudi jaz nekje daleč v
prihodnosti tako velika. V drugem razredu sem nekoč padla in si zlomila roko. Takrat me še kakšen teden ni
bilo v šolo. Tistega jutra, ko sem se vrnila, sem hodila počasi in negotovo. Sestrica Neža je bila vedno korak
pred mano. Ko je odprla vrata učilnice, je učiteljica zaskrbljeno vprašala: »Kaj Zale danes tudi ne bo?« Ni ji
bilo potrebno odgovoriti, ker je na kljuki že slonela moja ročica, ovita v mavec. Kar je sledilo potem, se mi je
vtisnilo v srce za vse večne čase. Vsi sošolci so pritekli k meni in me objeli. Nisem vedela, zakaj so to naredili. V
resnici sem se spraševala, če me sploh sprejemajo, saj sem bila zelo drobna, nisem se zapletala v pogovore in
sem najraje ždela nekje v kotu. Sama sebi sem se zdela zelo nedružabna. Do tistega trenutka.
V tretjem razredu je v naš razred prišla nova učiteljica. In naslednje leto spet druga. Začela so se ocenjevanja.
Ko smo se zgodaj zjutraj zbudili, sem se smilila sama sebi. Razumeli me niso niti starši in ob tem sem se
spraševala: »Le kako morejo misliti, da imajo več skrbi kot jaz?!« Zavidala sem jim njihovo odraslo življenje in
nisem imela rada učenja.
Ko smo prišli v peti razred, sem opazila nove sošolce. Kmalu so postali moja druga družina, kamor sem rada
prihajala vsak dan. Sklenili smo nova trdna prijateljstva, ki so se brusila še naslednja štiri leta, ko smo že
vpijali znanje na predmetni stopnji. Zdaj smo se sami sebi zdeli boljši, bolj odrasli in pametnejši. Dobili smo
novo razredničarko, našo drugo mamo. Generacije so odhajale ena za drugo.
Nekega dne smo stali na igrišču. Bil je prvi šolski dan, tak kot vseh osem poprej. Stali smo pod nogometnimi
goli in gledali naokoli. Bili smo najstarejši. Mi smo bili tisti, ki smo pripravili delavnice za prvošolce. V njih
smo zagledali same sebe. Prvošolci so čudna bitja. Tako polni so življenja, pa čeprav imajo pred sabo še vseh
devet let osnovne šole. Želja po tem, da bi pustili spomine se nam je usidrala globoko v misli. Kot bi želeli
vzklikati: »Šola, spomni se me!« Učitelji bi temu pritrdili z grenkim nasmehom.
Dnevi me zdaj spominjajo na dolgo vožnjo na počitnice. »Kdaj bomo prišli?« vznemirjeno sprašujem. Vse
mineva tako hitro. Drvi mimo mene. Slike, misli,
besede, obrazi, spomini. Oziram se nazaj. A pot
naprej je zanimivejša, nova, neraziskana.
Prihodnost se zdi odprta, kot na dlani. Se morda za
naslednjim ovinkom že vidi širjava morja? Je tam
moj cilj? Le kaj nam je namenjeno še doživeti?
Dolgo vroče poletje, potem pa srednja šola.
Gimnazija. Bo tudi ta minila tako hitro? Da bi se
znali le malo ustaviti in poduhati rože, ki rastejo
ob poti …

Zala Ilovar, 9. c

KULTURNA ŠOLA

V petek, 22. septembra 2017, je Javni sklad RS za kulturne
dejavnosti v sodelovanju z OŠ Luisa Adamiča Grosuplje,
kjer je bila slavnostna zaključna prireditev, razglasil
imena 70 osnovnih šol, ki so si letos prislužile naziv KULTURNA
ŠOLA za obdobje 2017–2022. Med njimi je tudi naša šola. Naši
učenci celo leto ustvarjalno sodelujejo pri pripravi kulturnih
prireditev na šoli, sodelujemo tudi na kulturnih prireditvah v
lokalni skupnosti, obiskujemo kulturne ustanove v Novem mestu
in drugod po Sloveniji, udeležujemo se natečajev in tekmovanj s
kulturno noto – ter vse vestno beležimo. V te dejavnosti so
vključeni prav vsi učenci, strokovni delavci in ostali zaposleni.
Zelo smo ponosni, da nas je 5-članska strokovna komisija
nominirala za eno od petnajstih najboljših šol, ki so se potegovale
za naziv KULTURNA ŠOLA LETA, ter med prejemnike posebnih
priznanj. OŠ Center je prejela priznanje za izjemne dosežke na
področju filmske dejavnosti. Učenci in zaposleni smo izjemno ponosni na prejeto priznanje!

Darja Habič, mentorica

LITERARNE STOPINJE

ŠOLA V ČASU MOJEGA DEDKA

V mesecu februarju sem z dedkom naredil intervju o tem, kako je bilo v času njegovega šolanja.
Pogovor z nsem jim zapisal, saj se mi zdi, da mi bo nekoč dragocen spomin nanj.

Kako ste hodili v šolo?
Hodili smo peš, bila je vaška šola, 8-letka, oddaljena dva kilometra. Pouk se je začel ob 7.00. Prej
smo nahranili živino in počistili v hlevu. Pouk se je končal ob 13.00. Za malico smo imeli belo kavo,
sir iz Amerike, čaj in jabolka od doma.
Kakšen je bil šolski red?
Učitelje smo klicali tovariš ali tovarišica, zahtevali so veliko in bili so zelo strogi. Če nisi imel domače
naloge, si bil po pouku zadržan eno uro in pomagal počistiti peč. Če si klepetal, si klečal v kotu na
pesku ali koruzi. Tudi doma je potem sledila kazen. V razredu nas je bilo od 25 do 35 učencev, sedeli
smo štirje v eni klopi. V šolo smo šli s sedmimi leti. Moji starejši bratje so imeli tablice, na katere so
pisali s kredo, jaz pa že zvezke.
Katere predmete ste imeli in kako so se ocenjevali?
Spoznavanje narave in družbe, matematika, fizika, kemija, slovenski jezik, nemščina, srbohrvaščina,
likovna, glasba in vedenje, ki se je ocenjevalo od 1 do 5. Pri športu smo najraje igrali med dvema
ognjema.
Zanimivosti?
Sošolec je dobil s kocko po glavi, da si je zapomnil, kaj je lik in kaj telo. V vasi je imel avto fičo samo
mizar. Ravnatelj pa je imel le kolo.

Lepo mi je ob misli, da imam še vedno ob sebi dedka, s katerim se lahko pogovarjam in z njim delim
svoje veselje.

Matej Molan, 4. a

ZAKLAD JE TAM, KJER SO PRIJATELJI

Prijatelj je oseba, ki te vsak dan razveseli, pa če je to tvoj
najslabši dan. Daje podporo, te nasmeji in kdaj užali. A prepiri
so vredni. Z njimi se naučiš, kaj delaš narobe in s tem se
popraviš ter postaneš še boljši prijatelj.
Prijatelj je oseba, na katero se lahko vedno zaneseš. Prijatelj je s , ki
mu lahko zaupaš največje skrivnos .
To je sta oseba, ki s tabo deli solze in smeh. To je nekdo, s katerim se
najbolje poču š in to je nekdo z dobrim srcem.
Ceni vsak nasmeh in vsako besedo, ki jo podari prijatelj.
Zaradi vsega tega je prijatelj pravi zaklad.
Urška Peterlin, 4. a

IZŠTEVANKA

SONCE SIJE, DEŽ PA GRE,
EN, DVA, TRI, EN, DVA, TRI,
ZDAJ IZŠTET SI TI.

ADITI ŽELEZNIK IN LARISA ŠAŠEK 2. D

MUCEK ZAKLAD JE TAM, KJER SO PRIJATELJI

POGLEJTE TA KOŽUŠČEK, PRIJATELJI SO IZ
POGLEJTE TALE REP, ZLATA PRAVEGA,
POGLEJTE TEGA MUCKA, KOT ZAKLAD IZPOD
KAKO JE DANES LEP. MODREGA NEBA.
NA VRTU SI UJEL JE ZA MALICO ŽIVAL,
NI LE TIHO PREDEL, KO PRIJATELJSTVO DOBIŠ,
JE MALO ZARENČAL. JE V NJEM POLNO ČAROVNIJ,
SAJ PRIJATELJSTVO JE VSE,
Ema Jakopin, 2. b KAR PRINAŠA TI ŽELJE.

KAPITAN TO POMENI,
DA TEŽKO JE DATI
TAM JE KAPITAN, KI JE BOLAN. PRIJATELJU SLOVO.
SEDI NA STOLU, KI JE NA KOLU.
DOLGČAS MU JE, A POTREBNO JE ZELO,
UMRL BO OD STRAHU, DA OHRANIŠ PRIJATELJSTVO.
KER V SOBI JE POLNO PRAHU.
LE PAZI , DA NE ZBLEDI,
SEVEDA JE BOLAN, IN UPAJ, DA BO TRAJALO
KO PA JE TAKO ZASPAN. DO KONCA DNI.
PRIŠLA JE TEMNA NOČ,
KAPITAN LAHKO NOČ. ANA PALKA, 4. a

LARISA ŠAŠEK, 2. D

PROMET

KAJ OVIRA PROMET,
KO JE SNEŽNI ZAMET?
ALI JE TO SONCE?
ALI JE TO MRAZ?
NIHČE NE VE OD NAS.

LARISA ŠAŠEK, 2. D

MIŠKA SE JE SKRILA

PŠENIČKA SE JE STRESLA,
MIŠKA JE VEN ZLEZLA,
LONČEK JE UJELA
IN GA NAPOLNILA,
POTLEJ SE JE SKRILA.

NEŽA FINK, 2. D

Imam zelo malo časa Otrokov dan

Imam zelo malo časa. Ko zjutraj se zbudiš,
Imam zelo malo časa, hitro mamico poljubiš.
ker ura zelo rada tiktaka. Ko v šolo odhitiš,
se tam pridno učiš.
Tudi če imam test, Po šoli se na igrišču loviš,
ura zelo rada tiktaka vmes. se tam sprostiš.
Vesel domov odhitiš,
Zaradi te pesmi me grabi stres. zvečer sladko zaspiš.
Upam, da ura ne odtiktaka vmes!
Lenart Mihalič, 4. a
Luka Jarc, 5. c
Puhi
Jaz sem pač jaz
Puhi je moj ljubi maček siv,
Jaz sem pač jaz. ki je včasih tudi nagajiv.
Imam rad nekatere stvari, Rad lovi miši,
nekaterih pa pač ne. biva pa v svoji mačji hiši.
Rad imam svoje starše
in stari starši so tudi super. Je že velik ta moj mačkon
Najljubša je zame domača lazanja. in rad spleza k babici na balkon.
Rad bi vedel vse, kar vidim, Ko dežuje v naši hiši išče,
na primer zenice, kje njegovo je ležišče.
rad bi videl vse lepote sveta,
ampak nobenih žalostnih. Zelo rad poležuje in počiva,
Jaz sem pač jaz. tačk in zob si ne umiva.

Jakob Cesar, 5. c Julija Judež, 4. a

Jesen Veter

Jesen je lepa in mrzla, Veter je eter,
prijetna je za vse, ker je eter veter.
ki radi jo imajo.
Eter je vesoljski veter,
Gledam, gledam in veter, zemeljski eter.
zagledam veveričko malo,
ki po drevesih skaklja Ko eter zapiha,
kot za šalo. veter odpiha,
da ga ni več nazaj.
Polno listov tu in tam,
kamor ti ne upaš sam. Lenart Bernik, 5. b
So v vseh jesenskih barvah,
ki si jih zamisliš.
Res bi mi bilo žal,
če tega ne bi videl sam.

Urška Peterlin, 4. a

LJUBEZEN DO DRUŽINE DOMOVINA

Ljubezen je tiha, Včasih neki glas v daljavi,
mirna in lepa, mehko, kot bi ležal v travi,
me sprašuje, kje sem se rodil
vedno vrne se le ena.
in kje sem mleko pil.
Ljubezen je mama,
ljubezen je očka, A dom povedal mi je vse,
ljubezen je vse, da z domovino lažje je.
kar lepega vidiš v družini. Skupaj gremo le naprej,

Zato v svet ter dan ni krajišč ali mej.
vstopi nežen, hvaležen
Tu so vsi prijatelji,
in prijazen. z njimi se prelepo zdi.

Urška Peterlin, 4. a Hvala domovina ti,
s tabo dobri smo vsi.

Lenart Mihalič, 4. a

Imaš rad svojo domovino?

To je res: ko greš potovat v druge dežele, nikogar ne poznaš. Vprašajo te, od kod
prihajaš. Poveš Slovenija, a razumejo Slovaška. Če že kdo pove, reče: »Aja, Peter
Prevc, Tina Maze, Ilka Štuhec ... Borut Pahor ...« Same znane osebnosti.

Ko se predstavijo, pozabijo nekaj. Važijo se, kako radi imajo Katy Perry, Michaela Jackona,
Kamila Stocka in da hodijo po klubih, žurkah z znanimi osebnostmi ...

Vprašam jih, kako navijajo za njih. Ne znajo povedati! Oni vprašajo mene. Se ozrem
naokrog. Ne vidim nikogar. Skačem, šepetam: »Kdor ne skače, ni Sloven'c , hej, hej, hej!«. Še

vedno potiho. Ne razumejo me. Povem v angleščini. Malo se
nasmehnejo. Nekdo ima vprašanje zame. Radovedno ga
poslušam. Vidim, da razmišlja. Čakam 10 sekund. Minilo je
že 20 sekund. 30, 40, 50, ena minuta. Kmalu me vpraša:
»Imaš rada svojo domovino?«

No, zdaj sem jaz na vrsti, da
razmišljam. Ne traja dolgo.
Hitro odgovorim pritrdilno.
Imaš rada svojo domovino?
Dom, družino? Spoštuješ
sočloveka? Seveda!

Ela Zagorc, 4. a

MOJ ČAROBNI STROJ

Nekoč pred davnimi, no, ne prav tako zelo davnimi časi, je v gradu živel kralj Matic. No, to sem jaz.
Pa pojdimo k stvari. Nekega jutra me je zbudila vila po imenu Zbudi se, vendar me je zbudila
prepozno. Pisal sem na urad za vile. Napisal sem tako: »Hočem novo vilo za zbujanje po imenu Budilka.«
Vendar sem namesto popisanega papirja dobil vilo po imenu Budilka. Potem mi je goblin po imenu
Izvolite polil čaj. Spet sem pisal na urad za gobline in dobil sem goblina. Zazdelo se mi je, da je moj pisalni
stroj moj čarobni stroj. Šel sem v škratjo delavnico, da pogledajo stroj (vsaj škrati še opravljajo svoje
delo). Povedali so, da je to zelo redka vrsta pisalnih strojev. Le dva obstajata, vendar je en v rokah
zlobneža Mraza. S sneženo vojsko, ki jo je naredil, prihaja v naše kraje. Odločil sem se, da naredim vojsko
in ga premagam. Naredil sem 13 gard vil, 13 gard škratov, 9 gard goblinov, 13 gard čarobnih vitezov in 3
garde velikanov. Mraz je prišel v naše kraje in začeli smo se vojskovati. Čarobni hrib, ki je bil tam, je
naredil pregrado. Mraz je komaj prodrl do nas in začela se je ledena bitka. Medtem ko so velikani hodili,
so podrli še 7 živih snežakov.
Na koncu smo zmagali. Take pustolovščine si še želim.

Matic Kotnik, 4. b

PRAVI PRIJATELJ

Kdo je pravi prijatelj?
Tisti, ki za denar čokolade deli
ter po pouku učence straši?
NE!

Pravi prijatelj ti ob strani stoji
in ti prežene vse skrbi.

Ti pomaga,
svojih prednosti pa ne razlaga.

Prijatelj vedno v najhujši stiski s tabo stoji
in se dobro drži.

Te spodbuja k učenju,
se s tabo igra.

V tvoji sobi ne steni slika stoji njega -
najboljšega PRIJATELJA SVETA.

Zoe Heric Zagrljača



FOTO UTRINKI

ČEBELARSKA RAZSTAVA - NOVEMBER 2017

PRVI ŠOLSKI DAN

DAN ZEMLJE