Naše stopinje 2021

»Zadnji dve šolski leti sta nam vsem prinesli veliko sprememb.
Naše življenje se je dobesedno obrnilo na glavo.
Svet je je res spremenil, vrednote pa ostajajo.
Bili smo kompas pri iskanju prave poti
skozi osnovnošolsko izobraževanje.«
Marta Pavlin, ravnateljica

NAŠE STOPINJE – glasilo Osnovne šole Center Novo mesto, šol. l. 2020/2021
Zbrali in uredili: Manca Pezelj Berger in Jana Zajc

Prispevki: učitelji in učenci OŠ Center z novinarskim krožkom
Oblikovanje naslovnice: Valter Rabič

ŽIVLJENJE NA ŠOLI
Vesela jesen

POVSEM PRVI ŠOLSKI DAN

EVROPSKI TEDEN MOBILNOSTI
Že več let zapored v septembru tudi v Novem mestu poteka Evropski teden mobilnosti, kjer so
učenci na Glavnem trgu obiskali veliko zanimivih stojnic na temo prometa in zmanjševanja
izpušnih plinov. Prisluhnili pa so tudi učencu naše šole, Tjažu Glažarju, ki je postal nagrajenec
Evropskega tedna mobilnosti s svojo pesmijo Avto(bus). Mentorica: Jana Zajc.

AVTO(bus)

V avto se usedemo in s starši se odpeljemo.
Ko pa časa nimajo za to, na avtobus lahko gremo.
Veliki, majhni, šolski, mestni, dvonadstropni in izletni,
vsepovsod jih polno je; a avto nam pomeni vse.

Kaj pa v časih, ko avta ni bilo? Povem vam – avtobus je bil zlato.
Naše babice in dedki v šolo so hodili, s kolesom, z vlakom, avtobusom se vozili
in takrat besede si delili.

Zdaj pa delimo le ekran svojega telefona,
ko na avtobus odhitimo, ker je kolona.
Danes žal splošna je resnica –
če z avtom prideš, res si špica.

Tjaž Glažar, 9. c

TEDEN VSEŽIVLJENJSKEGA UČENJA NA NAŠI ŠOLI

Naša šola se je letos pridružila vseslovenskemu projektu Tedni vseživljenjskega učenja, ki je
najvidnejša kampanja na področju izobraževanja in učenja v Sloveniji. Projekt, ki praznuje
letošnjo 25-letnico pod sloganom »Slovenija, učeča se dežela«, usklajuje Andragoški center
Slovenije (ACS), nacionalni koordinator TVU, v sodelovanju s stotinami ustanov, skupin in
posameznikov po vsej državi pa tudi onkraj naših meja. Namen projekta je opozoriti na
pomembnost učenja v vseh življenjskih obdobjih in vlogah, ki jih posameznik v življenju
sprejema.

V začetku tedna so se člani foto krožka odpravili na foto potep, spoznavali fotografske trike in
uporabo foto aplikacij na mobitelu. Sledila je kuharska delavnica z učenci izbirnega predmeta,
ki bodo pripravljali zdrave napitke in sadne pireje ter ustvarjali iz listnatega testa. V torek so
pri ruskem krožku pripravili Dan ruske kulture, kjer so spoznavali največjo državo sveta, njen
jezik in kulturno-zgodovinske znamenitosti. Obiskal jih je ruski gost, zmagovalce kviza pa

čakajo sladke nagrade. V sredo so se petošolci preizkusili v igranju starih iger, ki so jih igrali že
njihovi starši in stari starši. Razmišljali bodo o preživljanju prostega časa nekoč in danes ter
krepili medgeneracijsko sodelovanje. V petek pa so se učenci neobveznega izbirnega
predmeta krepili olimpijski duh na pravi Zimski mini olimpijadi.
Sodelujoče v projektu boste prepoznali po radovednosti, balonih in veselem druženju.
Območni koordinator projekta je Razvojno izobraževalni center Novo mesto, nosilka projekta
na šoli pa je Mojca Saje.

SVETOVNI DAN HRANE V OKTOBRU

PEŠBUS 2020

V času od 14. do 18. 9. 2020 smo na naši šoli že tretje leto zapored izvedli Pešbus. Ta program
spodbuja Ministrstvo za zdravje RS in je del prizadevanj Dober tek Slovenija za več gibanja in
bolj zdravo prehrano. Pešbus je organizirano spremstvo otrok do šole po vnaprej začrtanih
poteh in po stalnem urniku. Učenci se zberejo na označeni postaji in se v spremstvu odrasle
osebe odpravijo v šolo. Namen tega projekta je spodbujanje zdravega načina življenja,
samostojnosti in vzgajanje mladih o prometu in upoštevanju prometnih pravil.

Letos se je Pešbusa udeležilo 24 učencev od 2. do 5. razreda, ki so v šolo prihajali s treh koncev
Novega mesta: z Mestnih njiv, Seidlove ceste in iz centra mesta. V sredo nas je s svojim
obiskom razveselil tudi Novomeščan Primož Kobe, slovenski olimpijski maratonec.

Upamo, da se Pešbus še kdaj vrne! Koordinatorica projekta na naši šoli je Manca Furlan.

TECI, HODI, MIGAJ! SVETUJEJO PODJETNIKI OŠ CENTER

Konec septembra (24. in 25. 9.) in v začetku oktobra (1. in 2. 10. 2020) je na Osnovni šoli Drska
potekal projekt „Z ustvarjalnostjo in inovativnostjo do podjetnosti“, ki ga organizira in
koordinira Javna agencija Spirit. Projekt sistematično razvija kompetenco samoiniciativnosti in
podjetnosti ter učence usposablja za ustvarjalno in inovativno reševanje problemov ob
upoštevanju interesov in potreb uporabnikov. Podjetniške ekipe petih osnovnih šol (OŠ
Center, OŠ Drska, OŠ Stopiče, OŠ Šentjernej in OŠ Šmarjeta) so štiri dni intenzivno iskale ideje
in načine, kako ljudi različnih generacij spodbuditi k čim pogostejšemu gibanju.

Na letošnjem projektu ZUIP so mlade podjetnike Osnovne šole Center zastopali Matic Kotnik,
Lenart Mihalič, Marjan Kamenšek, Leon Lapanje, Matej Molan in Ožbej Sinur. Odločili so se,
da bi k več gibanja poizkusili spodbuditi svoje vrstnike oziroma učence 7., 8. in 9. razreda, ki
prosti čas vse pogosteje preživljajo za različnimi ekrani (mobilni telefoni, tablice, računalniki…)
in jim primanjkuje motivacije za gibanje. Le-te bi k več gibanja spodbudili tako, da bi na šoli
organizirali izbrane športne dejavnosti (tek, pohod …), na katerih bi se učencem pridružile
slavne slovenske osebnosti oziroma vzorniki naših učencev. Svojo rešitev z naslovom Teci,
hodi, migaj! so ob zaključku projekta uspešno predstavili pred dvočlansko strokovno komisijo,
drugimi udeleženci, mentorji in ravnateljico OŠ Drska. Mentorica podjetniških dejavnosti na
naši šoli je Nina Vovko.

OBISKALI SMO ZAVETIŠČE TURK
V četrtek, 8. 10. 2020, smo se učenci OŠ Center odpravili na Zajčji vrh v zavetišče Turk. Za živali
smo prinesli hrano, igrače in blazine, ki so jih zbrali učenci naše šole. Še posebej se je izkazal
3.b, ki je prinesel največ potrebščin. V zavetišču smo lahko božali kužke in jih hranili s priboljški,
ki smo jih prinesli. Med našim kratkim obiskom so ravno posvojili muco in kužka, ob našem
prihodu pa je družina prišla po izgubljeno muco.
Vsi, ki smo bili tam, smo se strinjali, da bomo akcijo ponovili tudi naslednje leto.

ATLETSKI ŠPORTNI DAN

Septembra smo se vsi odpravili na atletski športni dan. Lep poznopoletni dan smo izkoristili za
atletski peteroboj na štadionu v Portovalu. Tekmovali smo v teku na 60 in 300 metrov, v metu
žvižgača in krogle ter v skoku v daljino. V športu uživam, a letos je vse drugače. Ker je bil za

nas, devetošolce, to zadnji atletski športni dan v osnovni šoli, smo si želeli doseči čim boljše
rezultate, zraven pa smo morali paziti na upoštevanje navodil za preprečevanje širjenja virusa.
Da se ne bi mešali učenci iz obeh razredov, smo bili na štadionu najprej le učenci 9. Razreda.
Ko smo zaključili vse discipline, smo odšli na sprehod ob Krki in po Kettejevem drevoredu do
šole. Po tej poti so zjutraj hodili osmošolci, ki so na štadion prispeli po našem odhodu. so
povedali, da je na takem športnem dnevu včasih bilo hkrati tudi 500 učencev, v torek pa nas
je bilo skoraj desetkrat manj.
Med devetošolci sta največ točk zbrala Sara Papež in Luka Ilovar iz 9. b, med osmarji pa Taja
Štamfelj in Voranc Kraševec Staniša iz 8. b. Učenci z najboljšimi rezultati bodo zastopali našo
šolo na nadaljnjih atletskih tekmovanjih.
Tia Žura, 9. a

PROMETNI DAN ZA OSMI RAZRED

Zimski dnevi

VIRTUALNA RAZSTAVA UČENCEV V TEDNU PISANJA Z ROKO

Od 18. do 22. januarja je po celi Sloveniji potekal projekt Teden pisanja z roko, ki ga organizira
društvo Radi pišemo z roko – pisanje na roke je namreč odlična telovadba, tako za roke kot za
možgane. Še posebej za današnji čas, ko je potekalo šolanje na daljavo, je pomembno, da še
vedno ohranimo pisanje v zvezke, in da nalog ne rešujemo samo preko računalnika. Tako si
bolje zapomnimo stvari, lažje se umirimo, naši možgani so bolj aktivni in lažje smo zbrani.

S pisanjem dobimo tudi več idej, zato tudi npr. pisatelji in pesniki radi pišejo na roke. V tem
tednu so zato potekale številne zanimive aktivnosti, tudi na naši šoli.
Učenci predmetne stopnje so v virtualno učilnico vsak dan prejeli izziv pisanja z roko. Izzivi so
bili zabavni, ustvarjalni, zdravi, poučni, nekateri tudi prijazni. Učenci so že pisali pisma
prijateljem, sodelovali na likovnem natečaju, telovadili s prsti, spoznali pisave sveta in se urili
v kaligrafiji.

Koordinatorica projekta: Jana Zajc

Iza Zupančič, 6. a

Anamarija Klemenčič, 9. c Nika Belavič, 6. c

Maks Kocuvan, 6. c

Prišla je pomlad

POTEP PO SLIKARSKIH IN KNJIŽNIH ZAKLADNICAH NOVEGA MESTA
Včeraj, 4. maja, smo vsi učenci 8. razredov imeli kulturni dan. Naša skupina je najprej odšla na
kratek sprehod do nabrežja reke Krke, kjer nam je učitelj Valter razdelil brezčrtne liste, da smo
lahko slikali okolico oz. naravo okrog nas. Bilo je lepo in sproščujoče. Čez nekaj časa je sledila
krajša malica, potem pa smo se odpravili v Jakčevo galerijo, kjer nam je vodič razkazal

umetnine Božidarja Jakca in ob njih pripovedoval o njegovem življenju in potovanjih. Ogledali
smo si tudi slike ostalih umetnikov in bilo mi je zelo všeč.

Nato smo se sprehodili do Frančiškanske cerkve, kjer se je naš razred razdelil na polovico. Prva
polovica je najprej odšla v Frančiškansko knjižnico, druga pa v Knjižnico Mirana Jarca, potem
pa smo se zamenjali. V Knjižnici Mirana Jarca smo v Trdinovi dvorani poslušali predavanje o
prvih izdanih knjigah na Slovenskem in jih nekaj tudi videli na lastne oči, tudi prvo slovensko
pesniško zbirko – Vodnikove Pesmi za pokušino. Izvedela sem polno novih zanimivosti, videla
sem tudi eno izmed miniaturnih knjig, za katere nisem vedela, da obstajajo. Potem smo odšli
v Komeljevo sobo, ki se imenuje po ustanovitelju knjižnice, in si ogledali prve Dolenjske novice,
pravo pohištvo Mirana Jarca in drugih pisateljev, žepno uro Frana Levstika, prvo slovensko
slikanico Martina Krpana in prve novomeške razglednice. Po krajši predstavitvi smo odšli še v
prostor Janeza Cesarja, novomeškega igralca, ki je bil zelo znan po vlogi Jurčičevega Krjavlja in
je knjižnici podaril ogromno svojih knjig.

V Frančiškanski knjižnici pa smo spoznali zgodovino menihov, ki so k nam pribežali zaradi
Turkov, in si ogledali njihovo dragoceno zbirko knjig, med katerimi so tudi prve izdaje
Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske in Dalmatinove Biblije, skoraj 300 let stare medicinske
knjige z navodili za operacije in z zdravilnimi zelišči, pa tudi dragocen kip iz gotske plastike
Marije in Jezusa, katerima pa so tatovi ukradli zlati kroni.Videli smo veliko likovnih in knjižnih
zakladov Novega mesta.

Živa Bojanc, 8. a

DAN ZEMLJE Zdravje je treba negovati in zanj skrbeti na
več področjih vse življenje. Zelo pomembna
SVETOVNI DAN ZDRAVJA je izbira zdrave prehrane. Primerna izbira
hranil za telo nudi pomembno oporo za
Generalna skupščina Svetovne zdravstvene zdravega človeka. Osnova nam je še vedno
organizacije (WHO – World Health prehranska piramida, ki nam pokaže, kako
Organization), ki je bila ustanovljena leta je pomembno jesti veliko sveže zelenjave in
1948, je 7. april določila za svetovni dan sadja. Že star slovenski pregovor pravi:
zdravja. Namen te organizacije je pomagati »Eno jabolko na dan odžene zdravnika
vsem ljudem na svetu za čim boljše zdravje. stran.«
Ukvarja se z reševanjem zdravstvenih
težav, skrbi za cepljenje in vodi raziskave o Gibanje, rekreacija in vzdrževanje telesne
različnih boleznih. Letos poteka pod geslom pripravljenosti je tudi pomembno v
»Gradimo pravičnejši, bolj zdrav svet«. vsakodnevnem življenju, saj telo
pripravimo na nove izzive. Pred dobrimi
dvajsetimi leti je bilo zelo popularno
reklamno geslo: »Vsi na kolo za zdravo
telo.« Tako kot kolesarjenje nam vsaka
telesna dejavnost varuje in krepi zdravje,
prispeva k boljšemu počutju in večji
kakovosti življenja, hkrati pa je tudi odlično
orožje proti stresu.

Tudi spalne navade so zelo pomembne za
naše zdravje. Spat se odpravimo vedno ob
isti uri, če se le da. Mlajši učenci med osmo
in deveto zvečer, starejši najkasneje do
desete ure. Spite v udobnih oblačilih in
sobo pred spanjem dobro prezračite. V
svoji sobi ne imejte elektronskih naprav.
Tudi telefoni naj bodo v drugem prostoru.
Verjetno vsi poznate tudi misel, da je smeh
pol zdravja. Ne pozabite na to in se veliko
smejte. Ker je zdravje naše največje
bogastvo, vam zato v ekipi Zdrave šole
želimo veliko takšnega bogastva, danes in
vsak dan. Zaradi pouka na daljavo smo
učenci in učitelji osnovne šole Center
različne aktivnosti na ta dan izpeljali kar
doma.

Pripravila Manca Pezelj Berger.

SPOZNAVALI SMO DOMAČE OBRTI IN ROKODELSTVO

Na Slovenskem je rokodelska dediščina zelo raznolika in ima bogato tradicijo, s pojavom
industrijsko cenejših izdelkov na tržišču pa je rokodelstvo začelo nazadovati in propadati.
Danes rokodelci pomembno prispevajo k ohranjanju ljudske
dediščine in promoviranju slovenske kulturne identitete, zato smo rokodelstvu in domačim
obrtem namenili tudi naš tehniški dan.

Šestošolci so na tehniškem dnevu 16. 3. 2021 spoznavali različne domače obrti – lončarstvo,
pletarstvo, čipkarstvo, tkalstvo, medičarstvo, lectarstvo, suho robo… in se seveda tudi
preizkusili v ročni izdelavi svojih izdelkov. Učenci 6. a in 6. b razreda so po principu pletarstva
pridno izdelovali pletene košarice iz papirja ali vrbovih vej, za konec pa si za prihajajoče
velikonočne praznike izdelali še škatlico in stojalo za pirhe. Učenci 6. c pa so se posvetili delu
z glino in izdelali različne glinene posode.

PROJEKT SLOVENSKA BAKLA

Tudi naša šola je pristopila k projektu »Potovanje slovenske bakle po vseh občinah«. Gre za
projekt Olimpijskega komiteja Slovenije, v okviru katerega športniki od 3. maja do začetka
julijskih poletnih olimpijskih iger v Tokiu v spodbudo slovenskim športnikom nosijo baklo po
212. slovenskih občinah.
Bakla je simbol povezovanja. Njena ambasadorka Urške Žolnir Jugovar in tekači, nosilci
plamenice, želijo povezati občanke in občane iz vseh občin, v njih prebuditi jekleno voljo in
širiti vrednote olimpizma. S tekom želijo izraziti podporo vsem športnikom, ki bodo barve
Slovenije zastopali na olimpijskih igrah v daljnem Tokiu, bolj oddaljenem kot katere koli
olimpijske igre doslej.

Bakla, ki potuje po občinah, živi med ljudmi, oznanja boljše čase in širi upanje, je v sredo, 2.
junija, prispela tudi na novomeški Glavni trg. V imenu naše šole jo je prenašalo devet
nadobudnih športnih četrtošolcev: Manca, Alja, Vita, Riana, Ermin, Luka, Gal, Maks in Lovro.
Za spodbudo jih je spremljala še Lara. Vsi navdušeni in v športnem duhu so prejeli prvo predajo
na Glavnem trgu in ponosno ponesli baklo v prvi krog.
Takole pa so strnili svoje vtise:
Riana: Današnji tek z baklo je bilo prav posebno doživetje. Vesela sem, da smo tudi učenci OŠ
Center nosili olimpijsko baklo, ki nas je po dolgem času združila na športnem in zabavnem
dogodku.
Vita: Ko sem nosila slovensko baklo, sem bila presenečena, da sploh ni bila tako težka, kot so
rekli, da je. Pretekli smo 300 metrov in zelo mi je bilo všeč. Spoznala sem judoistko Urško
Žolnir, všeč pa mi je bila točka plesalca. Učiteljica nas je peljala tudi na sladoled. Veliko smo se
fotografirali. To je bil moj zanimiv »olimpijski« dan.

Gal: Ponosen sem, da sem tekel na dogodku Slovenska bakla kot učenec OŠ Center, saj sem
rad na tej šoli. Pri teku sem nosil gorečo baklo, ki predstavlja simbol športnikov, in po njem
dobil spominsko majico z napisom Imamo olimpijske sanje. Všeč mi je bilo, da sem lahko
opazoval tudi tekače iz drugih šol in znane športnike. Veliko smo se fotografirali, tudi skupinsko
z županom. Tega dogodka ne bom nikoli pozabil.

Manca: Danes smo tekli s slovensko baklo. Zelo sem ponosna, da sem bila del tega dogodka.
Rada tečem in rada imam svoje mesto.

Ermin: Presenetila me je moderna bakla, saj sem si jo predstavljal čisto drugače. Všeč mi je
bilo, da smo se fotografirali z Urško Žolnir, in da smo šli z učiteljico na sladoled.

Alja: Na Glavnem trgu mi je bilo všeč, da smo prenašali baklo in jedli sladoled. Bila sem
ponosna, da sem v šolski ekipi.

Luka: Na teku mi je bilo lepo. Najbolj všeč mi je bilo, ko smo tekli z baklo, pa tudi, ko smo šli
na sladoled.

Maks: Pri teku z baklo je bilo super in zabavno. Všeč mi je, da smo se ukvarjali s športom na
malo drugačen način. Z veseljem bi vse to ponovil.

Lovro: Ko smo nosili slovensko baklo, smo se počutili kot zmagovalci. Takrat, ko sem jo nosil
jaz, sem bil zelo vesel in tekel sem s ponosom. Spoznal sem judoistko Urško Žolnir, učiteljica
pa nas je peljala tudi na sladoled. Ta izkušnja je bila zame zelo zanimiva.

MALE SIVE CELICE – POSTALI SMO PODPRVAKI

Poročali smo že o izjemnem uspehu ekipe
Mali sivih celic OŠ Center, ki se je uvrstila v
finale. Pot do tja je bila zelo dolga ter
zahtevna, saj je bilo potrebno premagati
številne ekipe in pokazati res veliko znanja,
zbranosti in sodelovanja. Na tekmovanje se
je prijavilo 256 ekip iz vse Slovenije, iz vsake
regije pa so se na televizijski del uvrstile le
4 ekipe. Priti med prvih 32 ekip in nato še v
finale med dve najboljši ekipi je vrhunski
dosežek.

V torek, 11. maja, so se Tija Žura, Lenart
Bernik in Matic Kotnik v finalu pomerili z OŠ
Križe. Tekma je bila izenačena, saj si
nobena ekipa ni priborila občutne in varne
prednosti. Obema ekipama so pomagali
tudi navijači, ki so našli besedo z vsemi
črkami. Kot se za finale spodobi, je
napetost naraščala vse do konca. O zmagi
je odločalo zadnje vprašanje in zmaga se je
za pičle 3 točke nasmejala nasprotnikom.
Po novici o uspehu smo povprašali ravnateljico
go. Marto Pavlin o njenih občutkih: “Bravo
Matic, Lenart in Tija. Čestitke! OŠ Center ste v
kvizu Male sive celice popeljali v finale. To je
zgodovinski dogodek. Ponovno ste dokazali
vašo vsesplošno razgledanost in visoko stopnjo
inteligentnosti. Izvrstno ste se izkazali!”

Tija, Lenart in Matic, iskrene čestitke še
enkrat. Našo šolo ste na televiziji
predstavljali v najboljši luči. Ponosni smo
na vas.Velika zahvala tudi navijačem, saj ste
veliko doprinesli k uspehu. Ekipo je vodila
Nataša Dežan.

MINEVA ŽE 60 LET, ODKAR JE PRVI ČLOVEK POLETEL V VESOLJE

V ponedeljek, 10. 5. 2021, so imeli
devetošolci v sklopu ruskega projekta
spletno predavanje o ruskem kozmonavtu
Juriju Gagarinu, prvem človeku, ki je 12.
aprila 1961 prečkal prag Zemlje in poletel v
vesolje.

V čast temu izjemnemu dogodku v zgodovini človeštva smo ob 60. obletnici pripravili spletni
dogodek za devetošolce z naslovom Gagarin: Pot do zvezd. Iz Ljubljane se nam je pridružil
posebni gost, novinar, publicist in strokovnjak za astronavtiko g. Vojko Kogej. Predstavil nam
je manj znana dejstva o Gagarinu in njegovi zanimivi življenjski poti. Pobližje smo spoznali izbor
kozmonavta za prvi polet, vesoljsko plovilo Vostok, ki ga je poneslo v vesolje in natančneje
preučili potek poleta. Predstavil je tudi izobraževanje v Zvezdnem mestu, ki je bilo do pred
nekaj leti dolga desetletja popolnoma zaprto za javnost. Leta 2016 je tja v skupini odpeljal tudi
tri naše učence, kjer so se seznanili z zgodovino vesoljskih raziskav, pripravami astronavtov in
dognanji vesoljske medicine. Ogledali so si prave vesoljske simulatorje ter kopije vesoljske
postaje Mir in Mednarodne vesoljske postaje, videli pa so tudi delovni kabinet prvega vesoljca
Jurija Gagarina. Na koncu nam je g. Vojko pokazal tudi nekaj svojih predmetov in bogato
knjižno zbirko o kozmonavtiki.

Čast biti prvi človek v vesolju je doletela 27- Misija je trajala 108 minut, v tem času pa je
letnega sina preprostih kmečkih Gagarin s plovilom enkrat obkrožil Zemljo
staršev, Jurija Aleksejeviča Gagarina, ki se in na koncu po manjših zapletih varno
je sedem minut čez deveto uro na krovu pristal s padalom okrog 1700 kilometrov
vesoljskega plovila poimenovanega Vostok, stran od izstrelitvene točke v Bajkonuru. S
podal na nevarno odpravo v neznano. svojim poletom je Gagarin postal heroj
Sovjetske zveze, saj je bila to odločilna bitka
t.i. vesoljske tekme med Združenimi
državami Amerike in Sovjetsko zvezo v
obdobju hladne vojne. V spomin na prvi
polet v vesolje so leta 2011 v Združenih
narodih nekaj dni pred 50. obletnico
razglasili 12. april za mednarodni dan
kozmonavtike.

O Gagarinu pa so posneli tudi film Prvi v vesolju Pervyy v kosmose (2013). Film je posvečen
prvim korakom človeštva v raziskovanju vesolja in usodi Jurija A. Gagarina, prvega človeka v
vesolju.
Ruski projekt smo v maju na šoli izvedli pod okriljem sklada Toneta
Pavčka in Društva Rusija Slovenija, s katerim smo v preteklosti že
večkrat uspešno sodelovali. Mentorica ruskega projekta je Mojca Saje.

RUSKI DNEVI Z DEVETOŠOLCI

S številnimi aktivnostmi smo tudi junija spoznavali Rusijo in njene
kulturno-zgodovinske znamenitosti, kulinariko, jezik in vesoljski program. V likovno-kiparski
delavnici so učenci z mentorjem Valterjem Rabičem preverili znanje o deželi, znani po svoji
značilni kulturi, umetnosti, športu, kulinariki in še in še bi lahko naštevali. Izbrani učenci so
imeli nalogo izdelati nadrealistične slike na temo Rusije. Pogovorili so se o različnih področjih,
po katerih je Rusija poznana našim učencem, predvsem kulturi, veri, vesoljskem programu…
Ogledali so si tudi nekaj prispevkov preko spleta, da so si lahko ustvarili vtis in izbrali področja,
ki so jih uporabili za izdelavo svojih slik. Tehnika slikanja je bila akril na platnu in na papirju v
velikosti 40x40 cm. Za navdih pred ustvarjanjem so si učenci ogledali dela ruskega slikarja in
grafika Wassilya Kandinskyja ter belorusko-francoskega slikarja Marca Chagalla. Po končanem
delu so pripravili likovno razstavo v ruskem kotičku naše šole.
V kuharski delavnici so z učiteljico Miro Košiček pripravljali ruske jedi. Po receptu so pripravili
sirnike, ruske stezice in piroške z jabolki.

V glasbeni delavnici so z učiteljico Tamaro Žnidarič spoznavali rusko kulturo in umetnost.
Učenci so se naučili prepoznavno rusko pesem Katjuša. Peli so jo v slovenskem in ruskem
jeziku, obenem pa so se deloma seznanili tudi s pisavo cirilico. Ob 50. obletnici smrti

znamenitega skladatelja Igorja Stravinskega so učenci v skupinah drug drugemu predstavili
pomembne značilnosti iz njegovega življenja. Ogledali so si tudi odlomek baleta Posvetitev
pomladi.

Obiskal nas je Rus Artem Lesnikov iz Društva Ruthenia, ki nam je predstavil osnove ruščine in
ruske abecede. Zelo zanimivo je predstavil tudi izkušnje in značilnosti svoje države. Učenci so
se naučili napisati svoje ime v ruski abecedi in izpolnili delovni list o značilnostih Rusije. Pri
organizaciji nam je na pomoč prijazno priskočila tudi ga. Danica Rangus, naša upokojena
učiteljica slovenščine in ruščine. Projekt smo zaključili s sladkimi ruskimi nagradami.

Projekt je vodila mentorica Mojca Saje.

MEDDRŽAVNO TEKMOVANJE HITRO IN ZANESLJIVO RAČUNANJE

V soboto, 24. 4. 2021, je v organizaciji sodelovali tekmovalci iz Ukrajine, Litve,
države Latvije na daljavo potekalo Latvije, Estonije, Gruzije in Slovenije.
meddržavno tekmovanje v Hitrem in
zanesljivem računanju – Pranglimine World Navijači smo lahko spremljali tekmovanje
Championship 2021. Na tekmovanju so v živo na spletnem kanalu. Slovenijo je
zastopalo 25 tekmovalcev od najmlajših
učencev do odraslih, med njimi so bili tudi
trije učenci naše šole, ki so dosegli:

Filip Judež, 5. b, je z vrhunskim dosežkom
23 218 točk in osvojenim novim državnim
rekordom v svoji starostni kategoriji po
trdem boju osvojil 3. mesto in bronasto
medaljo. Tija Žura, 9. a, je dosegla 16 935
točk in osvojila 17. mesto v kategoriji deklet
od 7. razreda do maturantk. Tin Bevc
Taraniš, 9. a, je v kategoriji fantov od 7.
razreda do konca srednje šole z doseženimi
24 817 točkami zasedel 11. mesto.

Slovenski tekmovalci so med 18 medaljami
v vseh starostnih kategorijah osvojili 1 zlato
ter 2 bronasti medalji. Čestitamo!

TEKMOVANJE POPRI 2021

Mladi inovativci OŠ Center so se v začetku meseca marca udeležili tekmovanja v podjetniških
idejah mladih POPRI 2021. Na regijskem predizboru, ki je potekal v organizaciji Razvojnega
centra Novo mesto, sta svoji ideji pred strokovno komisijo predstavili 2 centraški ekipi. Matic
Kotnik (7. a), Lenart Mihalič (7. a) in Ožbej Sinur (7. c) so bili člani prve ekipe, ki je razvijala
idejo KUHNAJST. To je spletna stran za najstnike, na kateri lahko najdejo enostavne, hitre in
njihovim sposobnostim prilagojene recepte. Lejla Strniša (9. a), edina članica druge ekipe, pa
je podjetništvo združila s svojo ljubeznijo do živali in na tekmovanju predstavila idejo PLAYFUL
PETS – pomirjujočo igračo za pse, ki je polnjena z bio ajdovimi luščinami ter sušenim cvetjem
sivke. Strokovna komisija je ocenila, da se Lejlina ideja PLAYFUL PETS uvrsti na nacionalno
tekmovanje - bila je ena od treh finalistov iz Podjetniškega inkubatorja Podbreznik –
regijskega partnerja za jugovzhodno Slovenijo in Spodnjeposavsko regijo.
Za mnenje smo povprašali Matica Kotnika iz 7. a: “Na Poprih in ZUIP-u je bilo zabavno. Naučili
smo se, da ideja ni dovolj. Treba jo je nadgraditi in ob tem okrepili timsko delovanje.«
Ekipo je vodila mentorica Nina Vovko.

V pričakovanju poletja

NAGRADNI GEOSS 2021

Uspeh ekipe Malih sivih celic je zaslužen, da smo v četrtek, 10. junija, preživeli čudovit dan.
Ena izmed nagrad, ki so jo priborili Tija Žura, Lenart Bernik in Matic Kotnik, člani uspešne ekipe,
je bila tudi plezanje v pustolovskem parku Geoss na Vačah.

Tja smo se v deževnem jutru z avtobusom odpeljali tekmovalci, navijači in učenci, ki so se na
šolskem tekmovanju skušali uvrstiti v ekipo. Skrbelo nas je, kako bomo plezali v dežju, a
pogumne spremlja sreča. Na Vačah nas je pričakalo sonce in uživancija se je lahko začela. Pred
nami so bile 4 ure, ki smo jih lahko izkoristili za preizkušanje fizičnih in psihičnih moči, saj
premagovanje ovir med krošnjami dreves ni kar tako. Ob koncu smo nekoliko utrujeni, a
zadovoljni ugotovili, da smo vsak po svojih močeh dosegli svoj cilj in premagali ovire. Vsem je
bil dan zelo všeč, tule pa je še nekaj vtisov:

Najbolj sem užival, kos sem plezal po rdeči progi, saj je imela 100 metrov dolg zipline. Nik
Bartolj, 8. r.

Zahvaliti se moramo našim finalistom, ki so nam priborili nagrado. Dan je bil zabaven in
zanimiv, najbolj pa je bilo, da se ni nihče poškodoval. Luka Pauljecovič. 8. r

Čeprav je bila cesta do Vač zelo ovinkasta, se je splačalo potrpeti. Na progah smo se zabavali
in preizkušali svoje zmogljivosti. Zelo sem hvaležna ekipi Malih sivih celic, ki nam je ta izlet
omogočila. Amber Ivana Erenda, 7. r

Vesela sem, ker sem premagala strah in šla na progo na višini 15 metrov. Sofija Brkič Strman,
8. r

V pustolovskem parku je bilo zabavno. Nekatere proge so bile lahke, druge pa težke. Vredno je
bilo vsake bolečine v mišicah. Tine Zoran, 7. r

Bilo je zanimivo, saj smo bili zelo visoko. Okoli nas je bila lepa narava in videle so se gore. Ožbej
Sinur, 7. r

Ker se bojim višine, sem preplezala le nekatere nižje proge. Bilo je izredno zabavno in
sproščujoče, ker smo se umaknili iz šole in malo popotovali. Anja Prosinečki, 7. r

Še nikoli se v adrenalinskem parku nisem tako zabaval. Imeli smo celo več kot 100 metrov dolg
zipline. Matic Kotnik, 7.r



DOBITNICA NAGRADE OŠ CENTER JE TIJA
ŽURA

Po mnenju strokovnih delavcev šole je v
šolskem letu 2020/2021 nagrado OŠ Center
za posebne prispevke k delu in življenju
šole zaslužila Tija Žura iz 9. a. Nagrado je Tiji
na valeti izročila ravnateljica Marta Pavlin
in jo tako utemeljila:
»Tija je vsa šolska leta aktivno, samostojno
in ustvarjalno delovala na številnih
področjih dela in življenja naše šole. V tem
času se je udeležila številnih tekmovanj v
znanju, le v letošnjem letu je tekmovala na
20 šolskih tekmovanjih, na osmih državnih
tekmovanjih in enem meddržavnem
tekmovanju. Našo šolo je zastopala na
kvizu Male sive celice in s sotekmovalcema
prišla do finala. Z igranjem kitare je
nastopala na številnih prireditvah v šoli in
zunaj šole. Aktivno je sodelovala pri
najrazličnejših projektih šole. Ob vsem tem
pa je bila ves čas odlična učenka - v
letošnjem letu so bile v njeni redovalnici
izključno petice. V oddelku je bila zelo
prijetna sošolka, vedno pripravljena
pomagati pri učenju, posredovanju gradiv,
spodbudi in prijazni tolažbi. S svojim
vedenjem in udejstvovanjem je
predstavljala našo šolo širši javnosti in je
bila šoli v ponos.«

Tija: »Nagrade resnično nisem pričakovala.
Poleg zelo pohvalne oznake sem se zelo
razveselila ukulele. Doma sem že poskusila
igrati in mi je kar šlo – med počitnicami bo
dovolj časa za vajo.
Mlajšim učencem pa sporočam, da se je za
uspeh treba potruditi. Vloženo delo se prej
ko slej obrestuje!«

Novinarski krožek

DEVETOŠOLCEM NA POT - zlato priznanje šole za vse letne
pohvale so prejeli: Tin Bevc Taraniš,
V ponedeljek, 14. 6. 2021, popoldne smo se Brina Novak, Ela Retelj, Tija Žura,
v šolski telovadnici poslovili od učencev Anja Andoljšek Paš Tjaž Glažar in
devetega razreda. Še zadnjič smo obudili Ella Repše;
spomine na dogodke in doživetja, ki so se
nam najbolj vtisnili v spomin. Tjaž Glažar, - nagrado za posebne prispevke k
učenec 9. c, se je v imenu svojih vrstnikov delu in življenju šole si je zaslužila
poslovil od vseh delavcev šole: »Danes smo Tija Žura;
čisto na koncu naše osnovnošolske poti. Bili
ste pomemben del našega življenja, saj ste - naziv zlati bralec in knjižno darilo za
nas spremljali od razigranih otrok do devet let zvestobe bralni znački so
nadobudnih najstnikov. Dajali ste nam dobili: Arne Bilbija, Ina Dragman,
znanje, nas spodbujali, nam stali ob strani Špela Luštek, Brina Novak, Ela
in nam pomagali vstati, ko smo bili na tleh. Retelj, Lejla Strniša, Tija Žura, Ema
Iskrena hvala. Želimo vam prijetno delo z Bojanc, Alja Brulc, Žiga Butcher,
generacijami, ki prihajajo za nami.« Kailash Anabella Devini, Jurij Dović,
Tea Hren Pavlin, Luka Ilovar, Miha
Po predstavitvi vseh učencev je 9. razred Molan, sara Papež, Jaša Pelko,
nagovorila tudi naša ravnateljica Marta Andraž Povše, Olina Radež, Vita
Pavlin: »Zadnji dve šolski leti sta nam vsem Šobar, KARIN Zupančič, Jana Žibert,
prinesli veliko sprememb. Naše življenje se Anja Andoljšek Paš, Izak Fabjan, Tjaž
je dobesedno obrnilo na glavo. Nič ni več Glažar, Val Habjan, Otis Heric
samoumevno, vse je postalo pomembno. Zagrljača, Maj Mihelič in Ella Repše;
Svet je je res spremenil, vrednote pa
ostajajo. Pokazali smo vam pot do znanja in - Lejla Strniša je vseh devet let pela v
aktivnega razmišljanja ter vas naučili pevskem zboru.
samozaupanja in samospoštovanja. Bili
smo kompas pri iskanju prave poti skozi »Ob zaključku osnovnošolskega
osnovnošolsko izobraževanje.« izobraževanja se vam odpirajo nove poti.
Osnovna šola je bila le vmesni korak.
Nato je sledila slavnostna podelitev Izbrana pot naj vas popelje k novim ciljem,
priznanj in nagrad: Osnovna šola Center pa naj ostane
dragocen spomin,« je učencem na pot
- nagrado za odličnost na učnem zaželela ravnateljica Marta Pavlin.
področju so dobili: Tin Bevc Taraniš,
Brina Novak, Lejla Strniša, Tija Žura, Za presenečenje so poskrbele naše
Luka Ilovar, Vita Šobar, Anja kuharice, ki so pripravile poseben meni –
Andoljšek Paš, Tjaž Glažar, Otis postregli pa so ga učitelji!
Heric Zagrljača in Ella Repše;
Srečno, devetošolci!

Novinarski krožek





Literarni in likovni prispevki učencev razredne

stopnje

ČE KRUHEK PADE TI NA TLA, POBERI IN POLJUBI GA

»Rumenko, kaj meniš, kdaj bodo prišli?«, vpraša bratec Zrnko. Odgovorim mu: »Mislim da
jutri, vsaj tako so povedale vrane. Komaj čakam in se že veselim!«

In res se je zgodilo tako. Zjutraj so zagledali velike stroje, ki so želi koruzo. Kar naenkrat sva se
znašla v temni vreči s stotisočimi bratci. Začeli smo se pogovarjati, čeprav je bil velik hrup.
Pogovarjali smo se dolgo časa, kam vse bomo potovali. Nato pa je neki kmet dvignil vrečo in
nas nesel v mlin. Mlajši brat Zrnko je vprašal, kam nas nese kmet. In odgovorili smo mu, da v
mlin. Juhuhu! Zdaj se bom obračal in kotalil. In želja se mu je izpolnila. Kotalil, obračal in skakal
je, da ni bilo konca ne kraja. Potem je postal moka. Bil je rumen, prašen in dišeč. Moko so
kmetje odnesli domov. Potem nas je pridna kuharica umešala skupaj s čmokastim in sladkim
kvasom, da smo se zgnetli v lepljivo testo. Bili smo kot pravi atleti in po dolgem gnetenju nas
je spravila v jajčasto obliko. Ampak to še ni vse, začeli smo se napihovati kot kmetova mačka
na domačega psa. Rasli smo in rasli, in še mehurčke spuščali. Joj, je bilo zabavno.

In smo se spet pogovarjali. Zrnko je vprašal, zakaj se napihujejo. Odgovorili smo mu, da smo v
posebni posodi in se v resnici ne napihujemo, ampak vzhajamo. Kmalu nas je spet prijazna
kuharica, ki nas je prej gnetla, prijela s posebno dolgo leseno žlico in nas previdno položila v
vročo peč. Zrnko je spet začel spraševati, kaj je to in spet mu je tisoč bratcev odgovorilo, da
smo v vroči peči, in da se bomo čez nekaj časa spremenili v dišeč, rumen, koruzni kruhek. Vsi
smo že nestrpno čakali, da bomo postali slasten kruhek. Vsi smo se v en glas spraševali, koga
bomo nasitili in razveselili. Gospodinja nas je položila na pladenj, da bi se shladili.

Potem pa sta prišla dva fanta in odšla v kmečko hišo. Videla sta kruhek in mlajši brat je prosil,
če lahko kruhek poje. Gospodinja mu je dovolila in mu ga podala v roke. Mlajši brat se je
zahvalil in odšla sta domov. Doma je mlajši brat poskusil kruhek, in ker je bil izbirčen, ga je
vrgel v koš za smeti. Kruhek je bil žalosten, ker ga je vrgel v koš. Starejši brat je vse to videl in
kruhek vzel iz koša, ga obrezal in z veseljem ga je pojedel.

Zdaj sva bila Zrnko in jaz, skupaj z vsemi bratci, vesela, ker nas je pojedel z veseljem.

Samuel Lamovšek, 4. b

Sara Ramuta, 4. b

HRANE NIKOLI NE MEČI STRAN ČE KRUHEK PADE TI NA TLA

Stari pregovor uči: Vsak od nas rad dobro jé,
Če kruhek pade ti na tla, kakšen še preveč požre.
poberi in poljubi ga. Eden z vilico nabada,
drugi pa že ves dan strada.
Če hrana ostane ti,
potrudi se in jo pojej. Razmišljam že kar nekaj let,
da kmalu šel bo v franže svet.
Hrane nikoli ne meči stran, Smeti je vedno več in več,
da Zemlja bo lepa kot iz sanj. zdaj pa še hrane pol gre preč.

Skupaj zmoremo vsi, Vsaka naša trgovina,
sosed, jaz in ti, ki kar poka od čokolina,
da Zemlja zdrava bo vsak dan vrže stran sto kil:
in z njo tudi mi. mleka, kruha, vseh živil.

Živa Tomažič, 4. b Zato – če kruhek pade ti na tla,
poberi in poljubi ga.

Katarina Dović, 5.

OBISKALI SO ME MARSOVČKI

Neko noč je močno zaropotalo in sem se zbudil. Pred menoj so bili trije Marsovčki.
Zelo sem se jih ustrašil. Vprašal sem, kaj hočejo. Rekli so, da potrebujejo mehanika, saj se jim
je pokvaril leteči krožnik. Povedal sem jim, da tu ne znamo popravljati letečih krožnikov,
ampak da lahko poizkusim. Delal sem celo noč. Zjutraj je bila šola in bil sem nenaspan. Šel
sem k pouku in močno zehal. Marsovčki so mi sledili v šolo. Cel dan sem jih skrival pred
učiteljico in sošolci. To noč so poizkusili odleteti. Ni jim uspelo. Šel sem k očiju in rekel, da
moja igrača ne dela. Oči je celo noč popravljal in zjutraj je rekel, da je popravljeno. Vzel sem
leteči krožnik, nato Marsovčke zaklenil v omaro in šel v šolo. Zvečer sem odklenil moje nove
prijatelje in jim dal popravljen leteči krožnik. Odleteli so nazaj na Mars.
Janez Malovrh, 4. b

JUHA ZA POTOVANJE V PRETEKLOST IN PRIHODNOST
Nekoč je bil kralj, ki želel potovati v prihodnost in preteklost. Najboljšemu kuharju je naročil,
da naredi juho, ki te vrže v prihodnost in v preteklost. Kuhar je potreboval 11 sestavin. To so
bile: 3 naribani krompirji, 1 napoj za preteklost, 1 napoj za prihodnost, voda, banane, moka,
jajca, košček brade in lasulje, klobase in bananina omaka. Juho je kuhal pol ure. Ko je bila
narejena, jo je kralj preizkusil. Najprej je poskusil 1 žlico juhe in se ni nič zgodilo. Potem je
preizkusil drugo. Bilo je isto kot prej. Ko je pojedel tretjo, je bilo čisto drugače. Bil je v
prihodnosti. Vsi ljudje so ga gledali in so se mu čudili. Pristal je v največjem mestu
prihodnosti, kjer je bilo vse drugače kot v gradu. V tem mestu so bili leteči avtomobili in
stolpnice, ki so imele na oknih reklame. Drevesa so bila iz hologramov, ljudje niso hodili,
ampak so leteli. Kralju mesto ni bilo všeč, zato se je odločil, da bi se raje vrnil v grad.
Ko se je vrnil, ga je tam spet čakal kuhar. Kralj je spet pojedel 3 žlice in juha ga je vrgla v
preteklost. Ko je pogledal okoli sebe, je videl praljudi, ki so lovili dinozavre. Strah ga je bilo,
saj je nekaj čudnega plavalo zraven njega. To je bil spinozaver. Kralj si je rekel, da bi bil raje v
gradu kot v preteklosti ali v prihodnosti. Vrglo ga je nazaj v grad. Kuharju je rekel, da noče
več jesti te juhe. Šel je nazaj na svoj prestol in si je rekel: Ta dan sem preživel strašno in
grozno, zato nikoli več ne bom potoval v preteklost ali prihodnost.
Lovro Mali, 4. b

OPRAVILI SMO BRALNO ZNAČKO

ČUDEŽNA PRAŠKA

Nekje sredi vasice je bila belo rumena hišica. V njej so živeli trije bratje. Ime jim je bilo Bojan,
Arne in Miha. Vsak dan so se na dvorišču igrali razne zanimive igre.
Nekega dne, ko so se igrali, je prišel starejši fant visoke postave. Začel se je norčevati iz njih in
jim brcal igrače, da so se nekatere polomile. Otroci so vsi jezni in hkrati zelo žalostni pohiteli
domov. Povedali so staršem, ampak starši niso nič ukrenili. Bili so še bolj žalostni in so odšli v
svoje sobe in se zaklenili. Nato so vsi trije skupaj premišljevali in se na koncu dogovorili, da
gredo k starki, ki je živela v gozdu, po nasvet. In res, ko so prišli v gozd, so videli majhno kočo,
v njej pa prijazno babico, ki je pometala. Pozvonili so in skozi vrata je stopila starka s prijetnim
pogledom. Vprašala jih je, kaj bo dobrega. Otroci so odvrnili, če jim lahko pomaga. Starka jim
je odvrnila, da jim bo. Potem jih je pospremila v kočico. Po dolgem pogovoru, ko so ji otroci
vse zaupali, jih je ustavila. Rekla jim je, naj gredo v njeno skrivnostno shrambo in vzamejo dve
vrečki, ki sta rumene in oranžne barve. V njih sta bila prašek DOBROSMEJ in
PRIJAZNOBESEDNIK. Otroci so ubogali, kar jim je naročila. Nato je pristavila lonec, vanj je
stresla praška in natočila vodo. Kmalu je začelo vreti in smrdeti. Otroci so samo gledali, kaj
starka ustvarja. Čez nekaj časa jim je podala lonec, ki sta ga nato nesla Miha in Bojan domov.
Arnetu pa je dala obe vrečki, ki sta imeli notri še nekaj prahu in jim pojasnila, da je to čaroben
prašek. Če ga kdo povoha, bo nehal biti sovražen do drugih in se bo potrudil delati drugim
dobro. Nato se je obrnila k Mihu in Bojanu, ki sta bila že nestrpna, kaj je v loncu. Starka se je
hudomušno nasmehnila in rekla, da bo tisti, ki bo pil to juho, postal prijazen. Otroci so se lepo
zahvalili in poslovili.
Odšli so v domačo vas in začeli juho delit ljudem. Vsak je želel poskusiti čudežno juho. Vsi so
postali prijazni in odprti drug do drugega. Tisti, ki jim je vedno nagajal, juhe ni spil in je
naslednjega jutra začel ponovno nagajati. Prišel je do treh otrok, ki pa so s seboj imeli vrečki
praška DOBROSMEJA in PRIJAZNOBESEDNEGA. Brcnil je praška in naredil se je dim. Vdihnil ga
je in čez nekaj trenutkov je postal prijazen. Opravičil se je otrokom, ker jim je škodoval in jim
kupil nove igrače.
Samuel Lamovšek, 4. b

PRIDNI BRALCI

PUSTOZAVER SNEŽOZAVER

Naš pustozaver ima, če vas zanima, Naš Snežozaver dva kubika snega ima
vedno nasmejana usta, in z njim zelo rad se igra.
rad bombone hrusta Ampak brez svojega prijatelja, psa Pika,
in tudi krofov ima polna usta. ne more proizvajati snega.
Rad se igra, še rajši se umiva,
Radi ga imajo vsi, in tako igra postane zanimiva.
ker krofe jim deli. Res, da star je že, a koga to zanima,
Vsako leto se ga razveselijo, zmajskega ljubljenčka, ki privlači ga zima.
da z njim pust preživijo. Rada ga imam, čeprav mi včasih ponagaja,
vedno prijatelja ostajava.
Pojejo in plešejo,
zabaven je ves dan. Alja Gros, 4. b
Vsi pesti držijo,
da preženejo to zimo.

Nik Masilo, 4. b

IGROZAVER BOŽIČNIZAVER

Igrozaver je vedno za špas, Vsako leto na en dan,
zato večkrat ga povabimo k nam v vas. vsak otrok je nasmejan.
Ko prihlača, iz nahrbtnika igrače mu visijo, Ko vsi ljudje zaspijo,
otrokom pa se obrazi smejijo. jeleni, Božičnizaver in Božiček
vsem darila razdelijo.
V modri majici in zelenih hlačah na Potem Božičnizaver počiva,
dvorišču stoji, škratje, palčki in vse vile
veselo gleda, ga loščijo, umivajo in mu umijejo zobe,
kdo od otrok tokrat na 'fuzbal' prileti. da se vidi v vesolje.
To je zabava in igra prava, Ko Božiček se odpravi spat,
žoga povsod se odbija Božičnizaver gledat gre v svet,
sosedov Klemen gole zabija. če darila vsem so všeč spet.
Preden gre domov,
Igrozaver se v sodnika spremeni, nam po radiu zaželi
že s piščalko glasno po dvorišču drvi. srečen božič,
Tekma razigrana, cel popoldan je zbežal, ter lepe, snežne in
zvečer pa utrujen in v mislih na Igrozavra bele dni.
sem zaspal.
Sara Ramuta, 4. b
Samuel Lamovšek, 4. b

TABLOZAVER ČAROVNICA ŠPELA BREZ DELA

V kotu je tabla, Špela je brez dela.
njena barva je bela, Vedno lenari
če nanjo kdo piše, in nič ne pospravi,
se ponoči to izbriše. ker delati se ji ne da.

To je pošast, tablozaver, ki črke je, A brez dela ni jela!
je rekla sestrica, ki bolj malo ve. Brž gre po metlo in pometati začne,
Ponoči ostal bom buden, saj noče biti majhna kot dekle.
da vidim, kdo je tako čuden.
Vendar pa ni ravno prijazna, saj:
Bila je mama, Diona spremeni v hitrega aviona,
ki črke briše sama. Manco v zrelo bananco,
Zdaj vem kdo je to, Nikec pa postane prestrašen bikec.
skrbelo me več ne bo.
In tako dalje, dokler urok ne poneha.
Gašper Blaić, 4. b
Vsi jo začnejo kriviti,
da vse uniči,
zato hitro spakira kovčke
in v neznano odleti.

Sklene, da prijazna postane,
saj je to nič ne stane.

Alja Gros, 4. b

PESEM O PRIJATELJSTVU

Pozvoni, že doni, prijatelj pred vrati stoji
in čez domofon reče ti: »Pridi ven, greva se igrat!«
Že se oblačim, se obuvam in hitim.
Nato gozd počez prečeševa,
skačeva po travnikih, se kotaliva in loviva.

Tako prosti čas prebijeva, KOLESARIMO S PRIJATELJI
se zanimive igre igrava.
Greva tudi po skrivnostnih poteh,
pokukat v skrite jame in luknje same.
Takrat drug na drugega paziva.

Če kdaj kaj hudega se ti zgodi, pravi prijatelj pomaga ti.
Ko ti prijatelj pomaga, se mu zahvali in mu stoj ob strani.
Prijatelja je dobro imeti, da mu lahko zaupaš stvari.

Prijateljstvo težko izgubiš, čeprav se včasih skregamo,
takrat prijateljstvo odložimo v kot za tri dni, kjer mirno spi.
Ko pa se zbudi, prijateljstvo nazaj oživi in že po gozdu skačemo.

Samuel Lamovšek, 4. b

TRDNO PRIJATELJSTVO JE MOČNO
Nekega dne sta na šolo prišla dva nova učenca. Bila sta iz druge države. Nihče ju ni maral. Še
huje, oba so zmerjali in se norčevali iz njiju, ker nista bila takšna kot oni. Nekega torka sta se
skrila, da ne bi šla v šolo. Bala sta se, da ju bodo spet nadlegovali. Medtem ko sta skrita v
kopalnici čakala, da mine šolski dan, sta pomislila, da če bi bila skupaj, bi bila nepremagljiva.
Odločila sta se, da bosta postala najboljša prijatelja in tudi, da gresta v šolo.
Ko sta prišla v šolo, sta bila ves čas skupaj. Ker so ostali otroci videli to močno vez med njima,
so ju pustili pri miru in sčasoma so ju začeli sprejemati medse.
Tisti dan, ko sta sprejela odločitev, da bosta močna in se ne bosta ozirala na vse slabo, sta
končno imela lep konec tedna. In veliko takih še naprej.

Alja Gros in Živa Tomažič, 4. b

NAJBOLJŠI PRIJATELJICI

Lepo prijatelja je imeti,
ki podpira
te v zadregi,
in jaz prijateljico imam,
ki podpiram jo vsak dan.

Midve včasih se skregava,
zato ker taki pač sva.
Ampak se hitro pobotava,
ker najboljši prijateljici sva.

Alja Gros in Živa Tomažič, 4. b

PRIJATELJ
Prijatelj pomaga ti, ko v godlji si.
Ko padeš, pomoč takoj pokliče ti.
Ko dolgčas ti je, takoj poišče te in dolgčas mine te.
Ko česa ne znaš, pokličeš ga, pomaga ti in vesel si.
Ko imaš prosti čas, s tabo hitro poklepeta.
Ko pri srcu težko ti je, potolaži te.
Pomisli nanj in bolje ti je.
On pravi prijatelj je,
ker odžene ti vse skrbi.
Matija Primc, 4. b

Asja Felić, 4. b

DOGODIVŠČINE DVEH PRIJATELJIC
V mestu sta živeli dve deklici. Živeli sta v različnih blokih, zato se nista poznali, čeprav sta
hodili v isto šolo. Ker je bil že zadnji šolski dan, otroci niso imeli pouka, ampak so se lahko
družili vsi razredi skupaj.
Takrat sta se dekleti spoznali. Skupaj sta sedli za mizo in se začeli pogovarjati. Ko je zvonec
zazvonil, sta se dekleti skupaj odpravili domov. Pred njunima blokoma sta se zmenili, da se
bosta po kosilu dobili zunaj, in da bosta naslednje šolsko leto vsak dan hodili skupaj v šolo in
iz šole. Tudi njuni mami sta se spoznali in postali prijateljici. Po dveh tednih so vse štiri šle na
sprehod čez mesto. Prišle so na Glavni trg in sedle za mizo v kavarni. Med prijetnim
kramljanjem so se dogovorile, da bodo šle skupaj na morje.
Nekega julijskega jutra so se zbudile ob 6h in šle proti trajektu, ki jih je odpeljal na otok Cres.
Komaj so čakale, da pridejo na plažo. Kupile so podvodne maske in se šle potapljat. Uživale
so na plaži ob morju, zvečer pa šle taborit. Na morju so bile ves teden in ta teden so
preživele zelo lepo. Najbolj jim je bilo všeč potapljanje, supanje, izleti z ladjico in podmornico
ter sprehodi ob morju. Ko so se vrnile domov, sta se dekleti zmenili, da se dobita, in da bo
ena prišla prespat čez noč k drugi. Imeli sta zabavo v pižamah. Zjutraj, ko sta se zbudili, sta
naredili zajtrk in se odločili, da gresta na igrala. Tam sta se spuščali po toboganu, plezali po
letveniku, se guncali in pogovarjali. Vsak večer sta skupaj delali rime. Današnja rima je bila:
Počil je lonec in pravljice je…

Sara Ramuta in Lara Jug, 4. b

OGLED OPERNE PRAVLJICE 'ŽABJI KRALJ'

KRALJEVIČI STARŠEV Nekateri kraljeviči
ne znajo niti reči:
Veš, kaj mi gre na živce? »Dober dan, gospa.«
Kaj šele,
Vsi mali kraljeviči da bi se držali reka:
jedo, kar si želijo, "Če kruhek pade ti na tla,
odraslim to na živce gre, poberi in poljubi ga."
pa o tem molčijo.
Arne Bilbija, 9. a
Odraslim gre na živce
obnašanje mladine. TRADICIONALNI SLOVENSKI ZAJTRK NA
MALEM SLATNIKU
Vsi nekaj pametujejo,
da mladi ne delajo prav,
nihče pa ni pomislil,
kdo vzgojo jim je dal.

V starih starih časih,
v časih hudih zim,
ljudje mesece so stradali,
da danes v miru lahko živim.

Če pa kakšnega kraljeviča
o vojni povprašaš,
ti odgovori: "Eh, to je čista beda."
Vendar sam v sebi ve,
da o tem nič ne ve
in le odprtih ust gleda.

Kraljeviči
lakote ne poznajo
in z izbirčnostjo
nekaj igrajo.

Iskren bom z vami –
tudi jaz igram določene stvari,
vendar, da bi se nad hrano zmrdoval,
to se NE zgodi.

Takšna je
današnja mladina:
vsega v izobilju,
kriza je zanje zgodovina.

KAR SO NEKOMU SMETI, SO DRUGEMU LAHKO ZAKLAD

Nekoč je živela deklica, ki ni imela staršev in nikoli ni izvedela svojega imena. Govorilo se je,
da je imela zelo bogate starše, ampak so se zapletli v posle, ki so bili nevarni. Ko jo je njena
mati rodila, jo je pustila v bolnici ter prosila medicinske sestre, da jo popazijo, dokler ne bo
imela 14 let. Sestre so ji ponudile pomoč in s težkim srcem opazovale, kako mama odhaja
stran. Ko je deklica dopolnila 14 let, so jo dale na ulico, niso pa ji razložile zakaj, saj niso hotele,
da bi bila deklica žalostna. Deklica ni hodila v šolo, saj ni imela denarja. Spala je na ulici in vsak
dan prosila za denar. Ljudje niso bili preveč prijazni do nje. Ob poletjih ji je bilo zelo vroče, zato
si je morala poiskati vodo. Vedela je, da je blizu vodnjak, zato si je tam vzela vodo in jo pila.
Ljudje so jo čudno gledali, ker je pila iz vodnjaka, ampak ona se ni zmenila za njih. Pozimi si je
morala nabrati veliko hrane. Ljudje so vedno puščali drobtine kruha po tleh. Čeprav so bila tla
umazana, jih je deklica pojedla in upala, da ne bo dobila bolezni. Ni se ji zdelo prav, da ljudje
puščajo kruhove drobtine. Zanjo so bile to poslastice. Ko je o tem razmišljala, so k njej prileteli
golobi in so se ji pridružili. Tudi oni so jedli kruhove drobtine, saj so bili tako lačni, kot je bila
ona. Kmalu je začela razmišljati, da je tudi ona morala imeti starše. Ampak se s tem ni
obremenjevala. Včasih so jo obiskovale bolniške sestre in ji pripovedovale, da so jo morale dati
na ulico, ker one nimajo prostora in da jim je zelo žal. Deklica je vedno vprašala, kako je
izgledala njena mama, a sestre so ji vedno odgovorile, da je niso videle. Deklica je vedela, da
to ni res, ker jo je moral nekdo prinesti v bolnico. Nekega dne je prišla medicinska sestra, ki je
ni poznala. Najprej se je predstavila, potem pa ji povedala, da so dekličini starši dobili zahtevno
nalogo: mama in oče sta jo odložila v bolnišnici, ker sta vedela, da bosta umrla. To je deklico
spravilo v jok. Sestra jo je objela in jo začela tolažiti. Rekla je, da ji lahko prinese kruhove
drobtine, ker jih njena družina meče v smeti. Ne samo kruhove drobtine, ampak tudi drugo
hrano. Deklica ji je bila hvaležna, ker ji je hotela pomagati, zato je ni zavrnila. Drugi dan se ji je
nasmehnila sreča. Kot vedno je obupano prosila za pomoč, nato je mimo nje prišla gospa in
rekla, naj se ne premika in naj počaka deset minut. To se je deklici zdelo zelo čudno, vendar je
vseeno počakala. Pripeljala je še gospoda, ki jo je spraševal čudna vprašanja kot so: Kako ti je
ime?, Kakšen je tvoj priimek?, Ali imaš mamo? Ali imaš očeta? ipd.

Na nobeno vprašanje ni znala odgovoriti. Potem sta se predstavila in rekla, da je ona njuna
vnukinja. Rekla sta, da ju je poslala medicinska sestra, in da naj takoj pride z njima na toplo,
da ji bosta nudila dom. Deklica je bila preveč utrujena, da bi lahko vedela, kaj se dogaja, zato
je šla z njima. Ponudila sta ji nekaj hrane in topel čaj. Na toplem so se pogovorili in kmalu odšli
tudi v trgovino, saj je imela vsa raztrgana in umazana oblačila. Potem si je odpočila. Ni hodila
v osnovno šolo, ker je bila že prestara za to, zato sta jo stara starša vpisala v srednjo šolo. Ko
je končala 4. letnik, sta ji babica in dedek umrla. Zato se je spet znašla sama. Ko je končala
fakulteto, je imela dosti denarja, da si je kupila hišo. Na koncu je postala odlična športnica in
slikarka.

Iz svojega življenja se je naučila, da moraš biti skromen in ne smeš zavreči hrane, ker ti bo
lahko prišla še prav. In še najbolj pomembno: Kar so nekomu smeti, so drugemu lahko zaklad.

Nika Repše, 4. a

VELIKI USTVARJALCI

Literarni in likovni prispevki učencev predmetne

stopnje

KO JE ŽE OBISK PRI ZOBOZDRAVNIKU DOŽIVETJE

Trenutno smo v času, ko ne smemo imeti stikov, se družiti, šole so zaprte in ni lahko. Navajena
sem bila na pisan vsak dan. Šola, treningi, klavir, druženja, potepanja blizu in daleč so bogatila
moj čas. Zdaj pa mi je velikokrat dolgčas, saj kar ne vem kam s preostankom časa. Mami bi
sicer pokazala odločno nestrinjanje s tem in bi kaj hitro pregnala moj dolgčas z nadvse
pomembnimi opravili. Zato raje molčim in se nekako zamotim. Prejšnji teden nas je presenetil
klic iz Zdravstvenega doma Novo mesto. Iz zobne ambulante so nas obvestili o terminu
pregleda za brata in zame. Ob »prejšnjem« času bi samo zavila z očmi in upala, da mami pozabi
na pregled. Tokrat pa sem sama označila dan Na koledarju, da ja ne bi pozabili. Ob
zaostrovanju ukrepov sem se bala, da bodo pregled odpovedali. Z bratom sva mami prsila, da
bi vseeno šli, četudi bi se to zgodilo. A se ni. Včeraj smo malo čez peto popoldne krenili na pot.
Malo hecno se sliši, saj je pot v Novo mesto naša vsakodnevna ruta v »normalnem« času.
Tokrat je pa malo manjkalo, da nismo sendvičev vzeli s seboj. Po dolgem času sva z bratom
sedla v avto in pot je prehitro minila. Sledilo je obvezno natikanje mask, razkuževanje pred
vstopom v zdravstveni dom in preverjanje, če smo zdravi. Dobra stran ukrepov je prav gotovo
ta, da ni nikjer gužve in smo vse hitro opravili. Mami naju je presenetila še z obiskom »
Mkdrajva« in dan je dobil dodatno vrednost. Pa sploh še ni bil končan. Zavili smo še h gostišču
Dolenc, kjer vsako sredo poteka Mali plac za boljšo prihodnost. Ob določeni uri tja pripeljejo
kombiji, tovornjački, avtomobili in prodajajo lokalno pridelano hrano. Prav zanimivo vzdušje
vlada. Ljudje kot hrčki nosijo v svoje avtomobile mandarine, domač kruh, klobase,… Videli smo
tudi letalo, katerega bodo lastniki hotela preuredili v zabavišče za otroke. Bomo znali po vsem
tem v stare tire? Je sploh dobro, da bi šli popolnoma nazaj v prejšnje kolesnice? Sicer se ves
čas govori o negativnih vplivih tega koronskega časa, a jaz vidim tudi dobro. Ljudje se
začenjamo umirjati, veselimo se manjših presenečenj, ki nam jih nakloni čas kar tako
mimogrede in malo manj je hitenja… A veste, da gremo naslednji teden spet na mali plac? Uf,
se veselim.

Luna Goršek, 6.a

NA TRŽNICI
Mama in jaz sva šli v Ljubljano. Ko sem bila še mlajša me je velikokrat vzela s sabo v trgovino,
na tržnico ali kamorkoli je že šla. V neko nedeljo sva se ponovno odpravili na tržnico. Tokrat
mi je mama naročila naj grem po solato, ona pa bo pa samo šla na en kratek opravek. Počakala
naj bi jo pri enem vogalu, pa sploh nisem vedela katerem. Tako sem odšla do najbližje stojnice
z zelenjavo in se postavila v vrsto. Čakala sem pa kar nisem prišla na vrsto. Ko končno pridem
je tam čakala branjevka in me čudno gledala, češ zakaj sama po opravkih? Tako sem imela še
večji strah kakor prej. Potem povem kaj hočem, in ona me vpraša, koliko. Na to se nisem
pripravljala, kako naj vem. In rekla sem da 10 dek, ker to vsoto velikokrat slišim. To je bilo
toliko solate, da sem jo komaj nesla, takrat ko sem bila še majhna. In končno stopim iz vrste
pa ne vidim okoli sebe, ker je bilo polno ljudi. Čisto sem bila zmedena, nisem vedela kam naj
grem, ali se obrnem. Vse kar sem hotela je bila moja mama. Tako sem se usedla kar na tla,
nekaj časa čakala, potem pa zajokala. Mame ni bilo že zelo dolgo. Spreletel me je srh. Potem
pa do mene pristopita gospod in gospa, starejša ter mi pomagala stopiti iz množice. Nisem
hotela govoriti z njima, ker ju nisem poznala, sploh pa sem bila v šoku. Nekaj časa tam stojimo,
potem pa zagledam vso zaskrbljeno mamo na ulici, ki hodi gor in dol. Brez besed sem stekla
do nje. Tako me je bila vesela, bolj kot še nikoli. Jaz pa nje še bolj. Kasneje je mami pristopila
do gospe in gospoda, ter se jima zahvalila, saj brez njiju, bi jaz še kar ostala tam na tleh v
množici.
Ella Repše, 9. c

Julija Judež, 7. b

POJDI STRAN

Korona, pojdi stran,
moralo bi te biti že sram,
življenj ne kradi nam,
poberi se drugam!

Lana Podobnik, 8. a V vesolju nihče te noče,
vse tja do arktične koče.
Tvoja dejanja so boleča,
ti sama si nesreča.

A prihaja cepivo,
ki je zate nedotakljivo.
Tudi, če prosiš milostljivo!

David Matjašič, 6. a Leon Lapanje, 7. b

RECEPT ZA DOBRO VOLJO

Vzemi 12 mesecev, jih skrbno počisti slabih navad, zavisti in strahu, in razdeli vsak mesec na
približno 30 delov, tako da bo vse skupaj eno leto.

Vsak dan posebej pripravi tako, da vzameš en del pridnosti in dva dela dobre volje ter veliko
smeha.

K vsemu temu dodaj dve zvrhani žlici optimizma, eno čajno žličko strpnosti, zrnce poguma in
ščepec svojih najljubših fotografij s potovanj. Nato temu dodaj še vsaj 50 kg prijateljev.

Dobljeno maso potem bogato prelij z ljubeznijo, pripravljeno jed pa okrasi še s šopki drobnih
pozornosti, ki za nekatere lahko pomenijo veliko.

In tako je recept končan!

Nina Brčina, 6. c

POLNOČNI SRH

Bilo je pozno v noč. Luna se je prikazala v svoji polni svetlobi, zvezde so se prižgale, sova se je
oglašala in črički so naznanjali poletje. Bilo je sredi junija. Mala Neža se je nenadoma
prebudila. Bila je presenečena, saj je bila bolj zaspanka kot pa nočna ptica. Ker so njeni starši
in brat seveda spali, se je potihoma odplazila ven in se usedla na travnik. Gledala je v nebo,
polno svetlečih se zvezd. Bilo ji je toplo pri srcu. Ker se je po približno pol ure začela
dolgočasiti, se je odpravila malo naokrog. Šla je po travniku do bližnjega potoka. Spomnila se
je materinih pridig o tem, da je reka deroča, hitra in neukrotljiva. Da se je tu utopilo že
mnogo nedolžnih duš. Deklici je bilo neznatno vroče, želela se je malo ohladiti. V modri
deroči se tok je namočila desno dlan in si jo pritisnila na lice. Oprijel se je nežen, hladen a
prijeten občutek, občutek čistosti in milosti. Ko je želela namočiti v reko obe roki, jo je
močan tok ujel in jo ponesel s seboj. Nežika se je upirala močnem toku, a ji ni uspevalo. Hitra
modrina jo je na svojih valovih nosila nekaj minut, ko se je naenkrat umirila in postala bolj
plitva, manj deroča. Deklica se je oprijela hladnih, mokrih tal in se s hudim naporom dvignila
in se usedla na breg.

Zeblo jo je. Tresla se je od mraza, bila je mokra in premražena. Ni imela moči najti pot nazaj
do doma.

Bilo je okoli 6 zjutraj, ko je na travnik prišel ribič in na vrhu brega videl nebogljeno telo
dekleta. Brž je pristopil in si mislil najhuje, a po nekaj tresljajih jo je prebudil. Bila je toliko pri
moči, da mu je povedala kje živi, odnesel jo je domov. Starše, ki so se ob takem času po
navadi odpravili na polje, je tedaj že precej skrbelo, kje se njihova hči potika. Nakar je nekdo
potrkal na vrata. Videli so svojo Nežo, jo zavili v brisačo in odnesli v posteljo. Bilo ji je žal.
Zavedala se je, da je staršem vzbudila veliko skrbi in preglavic. Oblila jo je vročica, srh, kaj bi
se lahko zgodilo, če … A utonila je le v globok in prijeten, topel spanec.

Anja Andoljšek Paš, 9. c

POŠASTI Tajda Mestnik, 8. a

Mnogo pošasti me prestraši -
pošasti, ki povzročajo težave,
ne da bi se pokazale.
Pošasti, ki te ugrabijo,
pošasti, ki te pospravijo,
pošasti, ki segajo kri.
In nato pošasti,
ki ne govorijo drugega kakor laži.

Najbolj nevarne pa so te,
ki se predstavijo kot ljudje.
Čeprav ne razumejo človeškega duha,
z njimi jedo, čeprav niso lačne kosila ali srca.
Iščejo nekoga,
čeprav ne vedo, kako ljubiti.
Le ubiti.

Če bi naletela na takšne pošasti,
Bi hotela, da me pojedo….

Tajda Mestnik, 8. a

ŽIVLJENJE KAKŠNO NI ŽIVLJENJE
Drugi ti pravijo: pojdi, uživaj življenje,
ne oziraj se na drugo mnenje. Življenje ni premoženje,
A ni lahko kar iti, na druge pozabiti, v njem si sam krojiš razpoloženje,
in skrbi za seboj pustiti. lahko je krojeno samo,
Jaz ti pravim: ''Vzemi si čas zase, vendar krojiti ga sam je bolj zabavno.
delaj, kar te veseli, in misli nase.
Pojdi, kamor te vodi srce, Življenje ni živo,
če misliš, da tja tvoja duša sme. ampak zelo trdoživo,
Lana Podobnik, 8. a daje ti moč ljubiti
in na tem svetu biti.
Anamarija Klemenčič, 9. c
Čeprav je življenje kdaj potopljeno,
se počutimo zagrenjeno,
moramo vedeti, da je nepredvidljivo,
in da imamo razlog, da živimo.

Življenje je spodbudljivo,
zaradi ljubezni s prijatelji in družino.
A včasih tudi zapeljivo
vabi od doma v daljno divjino.

Luka Pauljecovič, 8. a

SREČA Tjaž Glažar, 9. c

Včasih me sreča preseneti, MOJE ŽIVLJENJE
ali me pusti na cedilu.
Lahko smo vsi srečni in veseli, Življenje je veselje, a včasih trpljenje,
lahko pa je kot v Černobilu. včasih razigrano, včasih zaspano.
Če nisi previden, ti življenje vrata zapre,
So vzponi, padci globoki, in če se potrudiš, ti nova odpre.
a se ujamem, hitro se zberem,
tudi če je težko in so zidovi visoki, Zna biti grenko ali sladko kot kup sladic,
se trudim in pravo pot uberem. ali ima kot stolp veliko stopnic.
Dokler si živ, hodiš in se učiš,
Tako na koncu, ko bom omagal, vse je lažje, če z dobrimi prijatelji tičiš.
ko bom star in vse bo otročje,
takrat soncu bom pomahal, Žan Pečjak, 8. a
nebo me bo vzelo v svoje naročje.

Nejc Kotnik, 8. a

UGANI PESEM

MOJA PESEM O ŽIVLJENJU
Življenje je nekaj prelepega,
Kar naenkrat samo se zgodi,
Zato ne zapravi nobenega

Trenutka za slabe dni.
Ustvarjaj si razne spomine,

S svojimi najbližjimi
In bodi hvaležen za vse dobrine,

Ki življenje ti jih podari.
Teo Tomažič, 8. a

Laura Lipovec, 6. b
PRIJATELJSTVO NI LAHKA STVAR

P rijateljstvo ni lahka stvar. TA SVET
R adi se vedno imamo,
i n vsakomur mora biti mar. Kam gre ta svet,
J am in previsokih gora ne poznamo, ves zategnjen in napet?
a nikoli ne priznamo Kdaj se bo to zgodilo,
t ega, da najboljše je, ko se ne vdamo. da se vse bo spremenilo?
E n doseže sanje, drugega čakajo uspehi.
L epo nam na obraze pridejo nasmehi. Komaj čakam ta dan,
J okati se ne splača, prijateljstvo vesela je da svet bo kot iz mojih sanj.
palača. Ves norčav in nasmejan
Nika Belavič, 6. c bi moral biti prav vsak dan.

Tai Per, 4. d

MOJ DECEMBER 2020

Zdaj, ko smo doma, se moja rutina niti ne spreminja. Veliko sem doma, saj imam vsak dan
precej dela s šolo. Večino časa, ki mi ostane, zapravim zunaj ali pa z gledanjem kakšnega
dobrega filma.

Še eno leto nazaj si ne bi nikoli mislila, da bo tako, da bomo morali vsi ves čas vsepovsod nositi
maske ali pa da sploh ne bomo smeli nikamor iti. Vse se je zaprlo, zaprla se je tudi šola in uvedli
so šolo na daljavo, kar naj bi trajalo le kratek čas. Vendar mislim, da se bo ta nadležna situacija
še kar vlekla glede na podatke o širjenju bolezni. Žalostno je, da smo prišli do te točke, da
moramo biti večino časa zaprti, doma.

Vsako jutro, vseh 5 dni ali več v tednu, vstanem zgodaj, da lahko dopoldne čim prej naredim
vse za šolo, da mi popoldne ostane čim več prostega časa. Kar se mene tiče, sem na
računalniku čisto preveč ali pa nisem navajena. Prej, pred šolo na daljavo, sem ga uporabljala
samo za zabavo ali pa za šolske predstavitve. Zdaj pa za računalniške igre skoraj nimam več
časa ne volje biti ob računalniku več, kot je nujno potrebno.

Na računalniku sem vsak dan približno od osmih zjutraj pa do enih ali dveh popoldne. Dostikrat
pa sem na računalniku tudi popoldne, ker so se mi nekatere popoldanske dejavnosti prestavile
na daljavo. Zato se pojavijo tudi pričakovane, ampak nezaželene posledice. Popoldne me boli
glava, zaspana sem, oči me pečejo in bolijo, zato imam zdaj v sobi vedno na zalogi kapljice za
oči. Po vsaki uri si moram vzeti malo premora in potem spet dalje.

Zdaj smo že drugič doma zaradi drugega vala epidemije z virusom Covid-19 in moram reči, da
mi je zdaj pouk bolj všeč. Večkrat se vidimo s sošolci in z učitelji. Vse, kar dobimo za nalogo,
pa je bolj pregledno. Tudi če si bolan, ko imaš šolo na daljavo, je lažje. Ko sem bila bolna doma,
sem vseeno lahko nadoknadila stvari hitreje in mi ni bilo treba nikogar prositi, naj mi pošlje
snov in nalogo, ker sem vse imela shranjeno na računalniku.

Menim, da se bo ta zadeva s korono zavlekla in bomo še kar nekaj časa doma. Vendar moramo
iz tega izvleči najboljše, kar lahko, in delati enako dobro, kot če bi bili v šoli. Vem, da je vsem
težje in je bolj depresivno biti doma ali pa biti vedno na enem mestu, ko bi rad kam šel …

Ella Repše, 9. c