STUDENČEK 2023

51 POMOČ V NESREČI V sredo, 26.10.2022, smo imeli učenci naše šole dan dejavnosti na igrišču. Ta dan je bil namenjen predstavitvi vseh, ki nam pomagajo v nesreči. Na igrišču se je prevrnil avto. Prišli so gasilci, reševalci in policija. Gasilci so s škarjami za pločevino rešili ponesrečenca. Reševalci so preverili, ali je z njim vse v redu. Potem smo se razdelili po skupinah in delo nadaljevali po postajah. Na eni postaji so pokazali pripomočke in opremo za delo. Če smo želeli, smo lahko tudi kaj preizkusili. Na naslednji postaji so nam svoje delo predstavili policisti. Oblekli smo si lahko neprebojni jopič, se usedli v njihov avto in pogledali v temnico. Pri reševalcih smo si ogledali njihovo opremo in spoznali njihov način dela. Civilno zaščito smo spoznali prvič. Usedli smo se lahko v veliki čoln in povedali so nam, zakaj ga uporabljajo. Preizkusili smo tudi gasilski poligon, kjer smo s pomočjo vode poskušali podreti plastenko. Meni sta bila najboljša poligon in čoln. Ta dan je bil zabaven. Upam, da bo še več takšnih. Larisa Hanžekovič (nagrajeno delo na natečaju »Naravne in druge nesreče«)

52 NEVARNA VOŽNJA Z AVTOBUSOM Leta 1991 so tuji vojaki napadli Slovenijo. Opisala vam bom dogodek, o katerem mi je pripovedovala moja babica. Moj dedek je bil takrat šofer, moja babica pa kmetica. Dedek je vozil avtobus. Ko je moja babica bila zunaj, je zagledala veliko helikopterjev. Sprva ni pomislila, da bi to lahko bila vojna. Moj dedek je še vedno prevažal ljudi, bil je v vozilu, zato ni takoj opazil helikopterja. Ko je moja babica delala na vrtu, jih je bilo vedno več. Ugotovila je, kaj se dogaja in hotela opozoriti dedka. Babico je vedno bolj skrbelo, da je v nevarnosti. Dedek ni mogel priti domov, saj je veliko ljudi hotelo domov. Ko je izvedel, da se je začela vojna, ga je postalo strah. Vseeno ni šel domov. Kljub strahu in nevarnosti je ljudi razvozil po postajah in se šele, ko je odložil zadnjega potnika, odpravil domov. Ko je prišel, je zaskrbljeni babici rekel, da ljudi ni mogel pustiti brez prevoza. Babica je bila zelo jezna nanj. Po nebu so leteli helikopterji. Babica in dedek sta nekaj dni ostala v hiši. Ven sta se odpravila, ko nista več videla helikopterjev. Čez nekaj dni sta si oddahnila, saj je nevarnost minila. Čeprav se moj dedek ni boril in ni branil svoje domovine, je poskrbel za ljudi, ki so v negotovih časih želeli domov k svojim domačim. Njegovo dejanje se mi je zdelo pogumno. Lana Babič UNIČENJE V GORNJI RADGONI V bližini našega doma se je jugoslovanska vojska obrnila proti slovenskem narodu in 28. 6. 1991 okupirala in napadla mejni prehod v Gornji Radgoni. Na to nas opominjajo obeležja na mostu in v mestu Gornja Radgona. Nekaj o tem dogodku mi je povedal moj dedek. Oklepna kolona polkovnika Popova je prodrla v Slovenijo pri Razkrižju in nadaljevala pot proti Gornji Radgoni, kjer je zavzela mejni prehod med Slovenijo in Avstrijo.

53 Dne 3. 7. in 4. 7. 1991 je potekal spopad med vojsko in domačini. Jugoslovanska vojska je prodirala proti Gornji Radgoni. Pri Radencih je bila s pomočjo teritorialne obrambe in domačinov končno ustavljena. Po spopadih med jugoslovansko in teritorialno obrambo ter domačini se je jugoslovanska vojska morala vrniti na Hrvaško v vojašnice. Ob osamosvojitveni vojni je bil uničen velik del Gornje Radgone in številni domačini so ostali brez domov. V tej vojni se je boril tudi stric Martin. Ko so bombardirali zvonik na cerkvi v Gornji Radgoni, so bili vsi sorodniki v velikih skrbeh, saj naj bi bile žrtve in niso vedeli, ali je še živ. Tako so čez par dni, ko se je vojska umaknila, videli nekega vojaka, ki je prihajal peš do hiše in z velikim veseljem ugotovili, da se je stric vrnil domov zdrav in nepoškodovan. Tudi jaz bi bila zelo zaskrbljena, če bi bil kdo iz naše družine v vojni. Če ne bi vojaki, ki so napadali Slovenijo, odšli na Hrvaško v vojašnice, bi še vedno spadali pod drugo državo. Zdaj imamo svojo državo in k temu je pripomogel tudi moj sorodnik. Gaia Kosec MOJE POČITNICE Sem Tiana in vam predstavljam moje počitnice. Bila sem na sejmu v Radgoni in v toplicah Terme Čatež. Obiskala me je tudi moja sošolka Neža. Začelo se je po šoli. Junija smo šli v Terme Čatež. Peljali smo se dve uri. Ko smo prispeli, smo šli v hotel, se razpakirali in šli na bazene. Julija je prišla Neža k meni na obisk. Igrali smo se z njeno sestro in bratcem. Avgusta smo šli na sejem, kjer je bilo vse, kar si si želel. Imeli so traktorje, živila, avte, srečelov, igrače … Ko smo obhodili že večji del sejma, je začelo deževati, zato nismo mogli videti vsega, ampak je bilo zelo zabavno. Od počitnic si bom najbolj zapomnila bazene v Čatežu in dež, ki je prekinil naš ogled sejma. Tiana Hanželič

54 MOJA BABICA Moja babica na zdrav način živi, o tej temi vse prebere in nobene novice ne zamudi. Moja babica za kosilo solate ne izpusti. Pripravi jo za dedka! Če je ne poje, za uho dobi. Moja babica v športu je zelo tekmovalna. V disciplini Kdo poje več pogače ji ne uide zmaga. Ste ugotovili? Moja babica je na dieti! Je samo klobase, torte, potice in ostale sladice. Moja babica na zdrav način živi! Da okrogel trebušček vzdržuje, s sladkorjem ne varčuje. Nejc Čonč O GASILCIH Gasilci hitijo, požar pogasijo. Pomagajo v različnih nesrečah, požarih, potresih in poplavah. Varujejo ljudi, da v nevarnosti ne bi bili. Pridejo v šolo nas učit, da vemo, kaj v nevarnosti naredit. Ko nesreče počivajo, gasilci uživajo. Hvala, ker nam pomagate! Adrijan Markovič

55 ZRAČNI NAPADI V bližini mojega domačega kraja na cesti Žerovinci–Ljutomer leži spominsko obeležje v obliki piramide. Postavljeno je bilo v spomin braniteljem Slovenije v kratki vojni za osamosvojitev. V letu 1991 so tudi pri nas doma, na Spodnjem Kamenščaku, potekali napadi. O zračnih napadih sta mi pripovedovala babica in dedek. Leta 1991 je bila v Sloveniji kratka vojna. Potekala je v času, ko je bilo na polju veliko dela. Kljub različnim opozorilom zaradi izrednih razmer in pozivom naj ljudje ostanejo doma, sta se babica in dedek odpravila na njivo, saj je bilo potrebno poškropiti krompir zaradi koloradskega hrošča. Šla sta peš po gozdu do njive. Ko sta začela najbolj delati, se je zaslišal alarm za zračni napad. Pripovedovala sta, da sprva nista verjela, da bodo tam letela letala, ampak točno nad njima je priletelo vojaško letalo. Babica je začela teči proti gozdu. Dedek se je s škropilnico vrgel na tla med krompir. Šele čez čas je ugotovil, da mu za vrat teče škropivo. Nato sta z delom nadaljevala, ga na hitro zaključila ter odšla domov. Če bi jaz bil na njunem mestu, ne bi šel na njivo. Dedek in babica sta bila pogumna, saj sta zaradi krompirja tvegala življenje. Na koncu so izvedeli, da tarče zračnih napadov niso bili ljudje, ampak tanki. Preseneča me predanost dedka in babice svoji zemlji in pridelku, ki se mu kljub nevarnosti nista želela odreči. Aleks Nemec MOJ DEDEK IN TELEFON Moj dedek je zelo pozabljiv in ukazovalen. Njegov obvezen pripomoček je tudi telefon. Skoraj vsak teden ima novega. Pojasnil vam bom, zakaj je temu tako. Nekoč, ko me še ni bilo, je zbaliral telefon. Z mojo mamo sta ga iskala in ga čez nekaj časa po naključju našla v bali sena. Enkrat mu je telefon padel v kanalizacijo. Tako glasno je preklinjal, da so ga slišali tudi sosedje. Ko sem bil star 7 let, je podoral telefon, ker ga je pozabil na blatniku traktorja.

56 Tudi lani je uničeval telefone. Eden mu je padel iz žepa in drugi iz rok. Zadnji mu je padel s police. V času popravila je imel telefon od strica Frančeka. Ker ni vedel, da je na naročnino, je po nepotrebnem kupil novo kartico za telefon. Verjetno dogodivščin s telefoni še ni konec. Moj dedek si zasluži popust v trgovini s telefoni, saj je stalna stranka. Val Kolarič MOJ SVET V KNJIGI V knjigi je nov svet poln besed. Pisatelji jo napišejo, ilustratorji narišejo. Prvo sem prebrala, ko sem bila šest stara. Knjiga me spremlja doma, s sabo bi jo vzela, tudi če bi kam odšla. Ko je bila korona, mi je bil dolgčas, zato sem knjige brala ves čas. Ko knjigo berem, me ponese v nebo, vsepovsod lahko grem in to je res lepo. Lana Babič KOŠARKAR Že od majhnega sanjam, da bi košarkar postal in v ligi NBA igral. Rad bi najboljši košarkar postal, igral z Lukom Dončičem, ki najboljši je do zdaj. Dončič, jaz in drugi košarkarji sanjsko moštvo bi bili - kot za šalo pokale osvajali. Nejc Čonč

57

58

59 LUNA Ne govorim o Luni na nebu, ampak o ptički pri nas doma, ki veliko trikov pozna, a se ji le lenariti da. Poje vse, kar vidi, laja na glas, vedno na sprehod se ji mudi, ko pride domov, pa dalje spi. Poleti v mlaki rada čofota, pod tušem pa v strahu cepeta, zelo rada je travo, včasih lahko misliš, da vidiš kravo. Letos dve leti je bila stara, obnaša se kot prava dama. Je zelo crtljava, pri hišnih opravilih nič ne pomaga. Klara Polanec MOJ DEDEK Dedek moj je imeniten, nasmejan in nikdar siten. Kadar me popelje v mesto, kupi mi veliko presto. Jaz pa njemu za vračilo zdravih let želim obilo. Še najljubšega medvedka dal bi za svojega dedka. Matic Kozar KDO JE TO Dve nogi ima, po gorah potepati se zna, čustva ima, včasih hoditi se mu ne da. Luka Zuzzi, Gal Stojko

60 JEZIK Od nekaterih jezik samo govori, tudi če ga vse boli. Jezikač se vedno frajerja gre, včasih pa mu jezik mačka poje. Frajerski slog brezvezen je, ko te učiteljica nekaj opozori, frajerski slog nekam zleti. Od nekaterih jezik rad ne govori, raje tiho ostane, kar včasih pametno se zdi. Tisti, ki včasih ne spregovori, nagrajen ostane, saj učiteljica ga ne opozori. Če preveč tiho si, se prijateljem k tebi ne mudi. Matic Kozar, Jan Kocuvan TOPLINA Pri srcu mi je toplo, daleč v nebo zre moje oko. Sončni žarki se veselijo, nasmehi otrok jih razvedrijo. Objemi prijateljev so kot darilo, glasba in ples pa moje zdravilo. S prijateljico skrivnosti imava, se smejiva in s črkami igrava. Ljubezen in srčki se veselijo, ko fantje med puncami se lovijo. Beseda mama čarobno zveni, vsak otrok o svoji le dobro govori. Pia Nemec

61 TOPLINA Največ topline dajejo ti člani družine. Družina ti vedno stoji ob strani in te vedno pred vsemi brani. Druga toplina je sončna, ko vroče ti je, ko sonce te žge, ko morje valovi in ko veter šelesti. Toplina je tudi med prijatelji, ki radi te imajo in ti zaupajo. Topline vseh vrst obstajajo, z dobrimi občutki nas obdajajo. Toplino radi imamo, ker se ob njej dobro počutimo. Ana Tisa Šumak SUPER JUNAKI Junaki naši so prvaki, so pravi poštenjaki, ki vedno pomagajo nam v stiski. Ko zagori, ko se izgubiš, zakliči na pomoč. Reševalci, gasilci, policaji, opravljajo različen poklic, pomagajo potem, ko še ti sladko spiš. Sirene tulijo na vse moči, luči pa bliskajo, da se vse blešči. Ne skrbi, ne boš jih zgrešil. Policaji že poredne lopove lovijo, reševalci k ponesrečencu na pomoč hitijo, gasilci ogenj gasijo, gorski reševalci pa s helikopterjem v visoke gore letijo. Neža Murkovič (poslano na literarni natečaj)

62 LETNI ČASI Pomladi sem se veselila, odštevala dni, minute, sekunde , a ko na komarje sem se spomnila, me vsa dobra volja je minila. Poletje, juhu! Že spet ta čas je tu. V bazen bom čofnila, se vsa poškropila. A ko sonce bo zašlo, mi ne bo več prijetno . Stekla hitro bom v toplo posteljo. Jesen tudi ni slaba, za dekoracijo najboljša je raba. Veter se pojavil bo in nam malo zapihal na uho. Prehladili se bomo vsi in zato ne bomo nič veseli. Zima tukaj je že, čas za snežake, snežno kepanje. V kombinezonu vroče mi bo , hkrati pa me bo zeblo. Ah, ti letni časi, težave povzročajo, a kaj vendar oni hočejo, če Zemlja stalno se vrti in z njo tudi mi. Ana Tisa Šumak JEZNA MAMA Ko se mama razjezi, se sliši kar po celi hiši, zato kar hitro raje zbeži, dokler se še ne naježi. Če te mama v roke dobi, se ti v redu ne godi. Če pa ji zbežiš, pa si varen kot miš. Zato pa jo poslušamo in sploh vragolij ne poskušamo. Če pa jo razveselimo, se vsi srečni z njo veselimo. Val Gorjak

63 POTOVANJE Želim si odpotovati, cel svet preiskati. V Franciji francosko bi govorila, v Španiji z besedami bi jim težila. V kakšen dnevnik bi si napisala, katere kraje sem obiskala, kakšen jezik sem se naučila in česa vsega sem se veselila. Ampak potovanje ni kar tako, mi je v glavo šinilo. Kovčke s sabo vzeti, v oblačila se odeti, si kakšno pesmico zapeti. Seznam se kar ne konča, rabim malo odmora. Ana Tisa Šumak STROGA MAMA Mama vsak dan se jezi, vse ve in izve, potem pa kar znori. Alergična je na razmetano sobo, oblačila na tleh in kakšno razmetano garderobo. Potem še nalogo pozabim in slabo oceno dobim, povrhu še harmonike ne vadim, no, pa je že pika na i. Ne vem, kako naj jo razveselim, sploh nimam več ideje, morda ji naberem rože in objem podarim ter v smehu z njo se zavrtim. Neža Murkovič

64 Kdo je tisti, ki včasih neumno se vede? Kdo je tisti, ki mori? Kdo je tisti, ki včasih poraza ne sprejme, a čuti vse? Neža Murkovič, Neža Lipovec Ima čustva in skrbi, počne vse, kar želi, če mu le zakon dovoli. Klara Polanec, Maja Ana Pretner Zjutraj se zbudi, na obveznosti hiti, ko pride domov, počit se mu mudi. Val Gorjak, Sergej Semenič, Matic Kozar

65

66 LE KAKŠNE IGRE SO SE IGRALI NEKOČ IGRA KOZA KLANF Igro koza klanf mi je opisala babica Tatjana Pretner iz Bovca, po poklicu ekonomistka, ki je stara 72 let. Babica rada bere knjige in v prostem času plete. Je prijazna in vedno vesela, ko pridem na obisk. Koza klanf se je priporočljivo igrati na ravni površini oz. betonu. Število igralcev ni določeno, ampak je vseeno najbolje, da jih je čim več. Igra je primerna za otroke, starejše od 9 let. Za to igro potrebujemo kamne, kredo in dva lončka. Vsak igralec izbere svoj kamen in ga označi. Nato narišejo krog in vanj postavijo dva lončka, enega na drugega. Temu rečejo koza. Na razdalji od 2 do 3 metrov od koze potegnejo prvo črto, ki predstavlja prepovedan prostor. Kakih 8 do 10 metrov stran potegnemo še eno črto. Za to črto se postavijo igralci in začnejo metati vsak svoj kamen proti kozi. Tisti, ki se s svojim kamnom kozi najbolj približa, bo v igri prvi začel zbijati kozo, tisti, ki je s svojim kamnom najdlje od koze, pa bo pastir, ki bo v nadaljevanju varoval kozo, da bo ves čas postavljena. Kamne, ki obležijo izven prepovedanega prostora, igralci brez težav poberejo. Kamne, ki pa so ostali v prepovedanem prostoru, morajo igralci pobrati tako, da se jih pastir ne dotakne. Če se to posreči, se dotaknejo svojega kamna in obmirujejo. Pastir jim ne more nič. Šele ko poskuša s kamnom pobegniti in se ga pastir dotakne, mora s pastirjem zamenjati mesto. Če kdo izmed igralcev uspe s kamnom zbiti kozo, mora pastir kozo postaviti na svoje mesto. Med tem časom lahko igralci poberejo kamne iz prepovedanega prostora, ne da bi jih pri tem oviral pastir. Če pastirju ne uspe ujeti nobenega igralca, ostane pastir tudi v naslednji igri. Maja Ana Pretner

67

68 RINČICE TOLAN, PA NIKOMI NE DON To igro mi je predstavila moja babica Mihaela Lipovec. Babica ima 71 let. Po poklicu je bila šivilja. Ta igra se igra na prostem. Igra mora vsebovati štiri ali več igralcev. Igralci morajo biti stari vsaj šest ali več let. Pri tej igri je pripomoček le kamenček. Vsi igralci sedijo v krogu na tleh. Igra se igra tako, da kamenček položiš na sredino kroga. Določi se en igralec, ki mora iti iz kroga stran od preostalih igralcev. Igralci, ki so ostali v krogu, se odločijo, kdo bo vzel kamenček, ki je položen na sredino kroga. Ko določijo, kateri naj vzame kamenček, morajo poklicati igralca, ki so ga poslali stran. Ko ga pokličejo, morajo stisniti pesti skupaj in roke s stisnjenimi pestmi iztegniti proti sredini kroga. Sedaj mora poklicani igralec ugotoviti, kateri igralec ima kamenček v iztegnjeni stisnjeni pesti v sredini kroga. Zmagovalec igre postaneš, ko ugotoviš, kateri sotekmovalec ima kamenček in ponovno se izbere novi igralec za iskanje kamenčka. Če pa se ne ugotovi, kateri sotekmovalec ima kamenček, se igra ponavlja tako dolgo, dokler se kamenček ne najde z istim igralcem. Igra se lahko igra na naravni površini na tleh, lahko pa tudi za mizo v notranjih prostorih. Neža Lipovec VEVERIČKANJE IN SVINKANJE Igri mi je predstavil moj dedek Janko Semenič, rojen 2. 7. 1936, ki živi na Spodnjem Kamenščaku 64 a. Po poklicu je bil kovač. Veveričkanje je zunanja spretnostna igra, ki se igra zunaj na drevesih. Igro se lahko igrata dva ali več igralcev. Več jih je, boljše je. Igro se lahko igrajo starejši od šest let. Pripomoček za igro je drevo. Namen te igre je, da postaneš spretnejši in premagaš strah pred višino. Igra poteka tako, da se otroci razporedijo po drevesu. Tisti, ki lovi, se postavi pod drevo, na to reče zdaj, nakar mora splezati na drevo in vse uloviti. Tisti, ki ostane na drevesu, je zmagovalec (veverička). Lovili so se z dotikom. Nato so igro začeli znova. Naslednja igra se imenuje svinkanje. To je zunanja spretnostna igra, ki se igra na prostem. Igro se lahko igrata dva ali več igralcev. Igro se lahko igrajo starejši od pet let. Pripomočka za igro sta kamen in lesena palica. Namen igre je urjenje v natančnosti. Igra poteka tako, da otroci na zemljo narišejo krog. V krogu so izdolbli luknjo, med seboj so tekmovali. Zmaga tisti, ki prvi v najmanj poskusih z leseno palico zadene kamen v luknjo. Začetek ciljanja je bil za črto, za katero so se dogovorili skupaj. Sergej Semenič

69

70 TEKMOVALI SMO ZA CANKARJEVO PRIZNANJE Šestošolci so ob prebiranju pesniške zbirke NE Ferija Lainščka razmišljali o dveh pesmih in ju med seboj primerjali: Brez veze in Samota. Tai Kovač je zapisal sledeče. Pesmi imata različen naslov in vsebino. Prva pesem govori o dolgem času, pozabi. Proti koncu pesmi se zdi, da najstnik hodi svojo pot. Ne ozira se na druge, ne ponavlja njihovih dejanj. Najstnik, ki se izpoveduje, je najverjetneje v puberteti. Nič ga ne zanima, nima idej, sploh se ne more osredotočiti na stvari. Živi drugače kot drugi ljudje. V drugi pesmi je najstnik zelo samozavesten, prepričan vase. Ne želi pomoči in tolažbe. Podčrtana verza v pesmi lahko povežeš tako, saj najstnika nič ne zanima, ne ve, če kaj potrebuje. Ko je rekel, ne vem, če kaj rabim, po mojem potrebuje podporo, sicer vodi njegova pot v neznano. Neznano, to so njegovi cilji, ki jih ne more osvojiti brez podpore. Samo s podporo, tolažbo in zaupanjem vanj, lahko pride do ciljev. Menim, da obe pesmi govori najstnik, saj je v času, ko ne ve, kaj bi počel, ne ve, kako bi se česa lotil. Vse se mu vrti v nasprotno smer. Namesto da bi šel po kratki poti proti cilju, si izbere daljšo in neprimerno pot. V pesniški zbirki me je posebej nagovorila pesem Sanje, saj tudi jaz sanjam in včasih so v mojih sanjah tudi osebe, ki jih ne želim. Moja pravila za srečo najstnika so, naj si čim prej poišče prijatelja, ki mu bo lahko zaupal in ga bo usmerjal. Naj razmišlja bolj pozitivno in se sprijazni z resnico in življenjem. Tai Kovač KAKO JE VAL NAREDIL NAPOJ ZA SOŠOLCE Nekega dne sem odprl vrata slovenske učilnice in zagledal nekakšne čudne stopnice v klet. Odložil sem torbo in šel po mračnih stopnicah navzdol. Ko sem prišel, sem videl Vala, kako dela napoj za sošolce. Ta napoj lahko vsakega človeka spremeni v vola. Šel sem domov in sošolcem napisal, da Val dela napoj, da nas bo spremenil v vole. Drugi dan smo si vzeli palice in vrvico, da bi ga ujeli in spraševali. Ko smo prišli dol, je Val slišal, da hodimo dol, zato je zbežal v labirint. Nad začetkom labirinta je pisalo Labirint smrti. Le fantje smo se odpravili v labirint. V njem so bile različne živali. Ko smo se prebili mimo vseh tigrov, piranj in vsega drugega, smo prišli do velikega laboratorija. Pri računalniku je sedel Val in se zlobno smejal, ampak njegovo smejanje ni trajalo dolgo, saj smo ga zvezali in šli na sodišče. Sodnik mu je dal 5 let zapora. Sklepam da že Val dela drugi načrt, kako nas bo spremenil v vole, ampak to bo komaj čez pet let, zato bomo zgodbo zaključili. Rene Šparakl

71

72 SEDMOŠOLCI Sedmošolci smo za sebe narod, vragolij imamo za en sod, učitelji se derejo, komaj čakajo, da od nas se poberejo. Vragolij imamo dosti, ne upamo si jih navesti, saj opomini bi leteli. Pri pouku se deremo, k pedagoginji pač hodimo, opomine si nabiramo. Pri športni tekamo, pri nemščini pač ne ubogamo, pri razredni pa probleme rešujemo. To smo pač mi – sedmošolci! Gal Lipovec BALON SALON Zunaj za mizo sedim in v nebo strmim. Mogoče vidim kak balon, mama bo v petek šla v salon. Danes se je zgodil dogodek, mama bo jutri dobila dohodek. Ne vidim več balonov, ker ni več salonov. Oblaki se premikajo, kače rade sikajo. Naenkrat zagledam balon in mamo pokličem, ker delajo salon. Mojca Ivanuša

73 ZAPOR Se sprašuješ, kako izgleda? 9 let zaprtja kot 9 let zapravljenega življenja. Celih 9 let je kot mučenje v možganih, teh 9 let nikoli ni konec. Ven prideš samo med počitnicami. Počitnice so edine, ki te spravijo iz zapora. Ampak če pobegneš, te ne lovijo policaji, ampak učitelji. Zapor je kot šola, a šola je mora, ki je slabša od zapora. Petra Marinič NEMŠČINA 1 Ko v hiši jeza se širi, še naša mačka se našopiri, mama in ata se dereta, ker v šoli 1 sem dobila. Od telefona za 1 teden se poslovim, za mizo se usedem, nemščina po glavi mi plazi, jutri pišem 5, telefon v roke mi pade in ugotovim, da učiti ni se tako slabo. Anina Šumak

74 NI REŠITVE Ko v hiši se jeza širi, še naša mačka se šopiri, ata in mama se dereta, mačka mijavka, pes laja, k meni pa pride punca. Ne vem, kaj naj naredim, nimam idej, zato kričim. Na ves glas rečem »nehajte«, k meni pride punca, »nehajte«, to je moja priložnost. Piše mi … Jaz neumen ---»? Kaj naj napišem? Vi se jezite! Napišem ne, ti meni lažeš, ja, nočem, da bi bila skupaj. Adijo. Uničili ste mi mojo edino ljubezen. Jok, jok, jok, jok. Jan Križan ŠOLA Ko v šoli si, vse pod kontrolo je, ko v šoli si, vikati moraš vse, ko v šoli si, priden moraš biti. Ko v šolo prideš, vse se spremeni. Priden moraš biti kot čebelica, samo pet minut odmora imaš, nalogo vsak dan dobiš, zato žalosten si. Nočeš v šolo, zato slabo ti je, a mama to ugotovi in konec s tabo je. Zoja Šumak

75 KO PUBERTETA ME LOVI Ko puberteta me lovi, sem čisto drugačna, kot se zdi. Drugačen občutek, ne vem, kaj mi je, ob živce me spravi, ko fantje gledajo me. Mozolje dobivam, zelo se redim, ko tehtnico vidim, živčni zlom dobim. Mami tu in tam sladkarije pokradem, ampak nič ne pomaga, ker se vedno v past ujamem. Ko menstruacijo dobim, hudo se razjezim, bolj tečna postanem, zelo se potim. Ko pa krče dobim, se zelo bojim, ker v postelji obležim in v bolečinah trpim. Drugače razmišljam, veliko o simpatijah, predvsem o prihodnosti pa čečkarijah in ugotavljam, da vseeno ni tako slaba, saj to čisto vsak doživlja in je za nas čisto prava slava. Zoja Pihlar KO PUBERTETA TE LOVI Ko puberteta te lovi, vse narobe se ti zdi. Mama in ata tečna sta ti, tebi pa ljubezen po glavi se podi, fantje na igricah visijo, punce pa za fanti se podijo. Na faco make up si dajejo, čeprav vsi jim govorijo, da brez šminke prekrasne se jim zdijo. Tiana Petar

76 ČAKANJE PUBERTETE Ko puberteta te lovi, v glavi se vse zbudi. Kaj se bo dogajalo in kako dolgo bo to trajalo? Nestrpnost je kot nočna mora. Čakaš, čakaš, da se končno to zgodi. To čakanje je že predolgo, že v besedi se izgubiš. Ne najdeš začetka in ne konca. Ko čakaš, je to čakanje že mimo. Končno sem izvedela to skrivnost. In ta skrivnost je … Petra Marinič KO PUBERTETA TE LOVI Mozolji ti cvetijo, na obraz prihitijo, ko jih stisneš, nazaj drvijo. Postaneš kot gorila kosmat. Hormoni ti divjajo. Poskušaš jih umiriti, a ti ne gre. Za mozolje uporabi kremo za hormone ali pa pojej veliko melone. Metuljčki v trebuhu že letijo, doma ti težijo, a ti veš, da si pravo izbral in z njo srečen postal. Jan Križan

77 PUNCE Punce za fanti se podijo, več si želijo, želijo si lepote, želijo si dobrote, hočejo fante, postavne, visoke, briga jih za manjše in sloke … To zame strašna je bedarija, saj za pravo ljubezen ni le videz pomemben, pomembno je srce, ki govorilo ti bo, ljubim te močno. Tiana Petar FANTJE V naši šoli fantje so različni eni mili, sramežljivi, eni zviti, nagajivi, druži jih le to, da bedarije delajo. Ni ga fanta, ki obiska pri pedagoginji ni še doživel in pisni ali ustni opomin prejel. Pred puncami močne se delajo, kot da pametni so, a na koncu v redovalnici 1 imajo. Tiana Petar NORMALNA DRUŽINA Ko v hiši se jeza širi, se naša mačka našopiri, mama in ata se dereta, dvojčka se cmerita, a ko pes zalaja, hiša se zamaja, ata, mama utihneta, dvojčka se uležeta. Lara srečna skozi vrata vstopi, pes že za priboljške prosi. Skozi vrata vstopi še babica, ko srečna je družina vsa! Kaja Jesenik

78 MATEMATIKA V RIMAH – OB MEDNARODNEM DNEVU MATEMATIKE SMO LITERARNO USTVARJALI RAČUN Tam v zvezku mi pa piše, daj, izračunaj še to. A nočem, saj poštevanke ne vem. Učiteljica grozi, če ne boš izračunal, dobil še več računov boš. Od takrat mi dopolnilni pouk več ne diši. Gal Lipovec MATEMATIČNA UČILNICA Po kaj neki gremo, sami niti ne vemo, a stegnjeni prst kaže v matematično učilnico. Na vogalih, na vratih, na tablah, plakatih stegnjeni prst opozarja na račune. Na mizi, na stolu pa pest, stegnjeni prst kaže na moj rdeči test. Gal Lipovec

79 NAROBE MATEMATIKA Pri matematiki je minus, a v moji glavi se je znašel karakter Mlinus. Pri matematiki je deljenje, a jaz razmišljam, kako bom opravil varjenje. Pri matematiki potrebujem ravnilo, a jaz prinesel sem šestilo. Potrebujem še zvezek, kjer so kare, a jaz ga nimam, saj za mano sedi kul care. Moje pesmi je konec, zato dam peresnico v lonec. Kaja Jesenik

80 SANJE Mija se je danes vrnila z izleta, kjer so si s šolo ogledali muzej elektronike. Ko je prišla domov, se je ves čas spraševala, kakšno bi bilo življenje z moderno tehnologijo. Med večerjo je Mija staršema in starejšemu bratu povedala svoje misli. Starša sta rekla, da življenje z roboti ne bi bilo dobro za nas, brat pa se je začel iz nje norčevati. Počutila se je zelo obupno. Obžalovala je, da je sploh kaj rekla. Zaklenila se je v sobo in od utrujenosti zaspala. Ko se je zjutraj zbudila, je odšla v kuhinjo, kjer je zagledala 3 robote in njene starše. Zelo se je čudila, saj njen oče med zajtrkom nikoli ne gleda telefona, mama pa je po navadi pripravljala zajtrk. Zdaj pa so vse to počeli roboti. Sedla ja za mizo in pojedla toast z maslom in marmelado. Ko je odšla iz hiše, je zanjo hodil robot vse do šole. Nato je videla, da je vsak njen prijatelj imel svojega robota. Ugotovila je, da samo ena oseba nima svojega robota. Sošolka Anabel. Odločila se je, da bo raziskala. Vendar ji Anabel ni hotela odgovarjati. Mija se je vrnila domov. Ko je zagledala svojega brata robota, jo je skoraj kap, a v tistem trenutku jo je nekdo prijel za ramo. Bila je Iza, ki ji je prinesla knjige iz knjižnice. Skupaj sta brskali po knjigah, saj sta želeli izvedeti, kaj je z Anabel, a podatkov nista našli. Hoteli sta ji pomagati, vendar ji nista mogli, saj nista vedeli kako, zato je Mija utrujena odšla spat. Ko se je zjutraj zbudila, ni bilo več robotovih sledi, zato je stekla v kuhinjo. Vse je bilo po starem. Oče je bral časopis, mama pa pripravljala zajtrk. Mija se je zamislila nad mislimi in sklenila preživeti čim več časa s prijatelji in ne s telefonom. Lana Kolarič V PRIHODNOST Nenadoma je zazvonil telefon. Ker sem bil od včerajšnjega igranja igric preveč utrujen, da bi se oglasil, sem rekel le »Dvojnik« in iz omare je prišel robot, ki je bil videti tako kot jaz. Šel je in se oglasil na telefon. Klicala me je moja punca, da bi me povabila na večerjo in ker smo v prihodnosti, je tehnologija zavzela svet. Tako je na večerjo prišel njen dvojnik. Vsi se tega zavedamo, a smo preveč leni, da bi kaj storili, a meni je takšno življenje vedno bolj dolgočasno. Zato sem iz mojega dvojnika vzel baterije. Zjutraj sem se odpravil k punci Sari, da se mi pridruži na moji pustolovščini, da spremenimo svet. Odgovorila mi je, da gre z mano in izklopila je svojega dvojnika. Nato sva šla še do Marjetke in JJ-ja. Oba sta bila za. Zdaj pa rabimo 10 kg bakra, 5 desk lesa, 8 telefonov, 1 zaveso, 1 grelnik, 4 stole in 1 loč. Sami smo si ga morali zgraditi, ker nismo imeli 420 €, da bi ga kupili. Da smo jo testirali, smo v vsak telefon napisali številko, da se je iz njih napisal datum in leto. Napisali smo 20. 12. 2009, da bi ustavili našega diktatorja Nika Petrovskega, ker je zaradi njega izumrla Amerika, Kitajska, cela Afrika, Francija, Nemčija, Kosovo, Grčija, Hrvaška, Makedonija, Estonija, Belgija,

81 Nizozemska, Avstrija in številne druge države. Nato smo njegovi mami povedali, naj ga vzgaja bolj strogo, da se bo zavedal, kako nevaren je svet. Nato smo šli in poskušali ustaviti Elona Muska, ampak on je predvidel, kaj bomo naredili, zato je poslal časovno policijo, saj našega časovnega stroja nismo registrirali kot veljavnega. A smo jim ušli s časovnim strojem. Ker pa se nam je mudilo, smo natipkali eno stotico manj, kot bi morali in tako sem spoznal svojega pra, pra, pradedka Alberta Einsteina. Ravno takrat pa je JJ dobil idejo. Kaj pa, če bi se moj pra, pra, pradedek pomeril z Elonom Muskom. Možgani proti možganom. In ko smo izziv povedali Elonu Musku, se je strinjal. Zmagovalec bo v prihodnosti predsednik Slovenije, ki v prihodnosti zavzema Avstrijo, Italijo, Švico, Nemčijo in Dansko. Tekma je bila dolga, a na koncu je zmagal moj pra, pra, pradedek. Ko smo ga pripeljali v prihodnost, je bila taka, kot bi si jo vsak normalen človek predstavljal, in moj dedek ji je vladal do svojih 135 let. Jaz Mark Sever sem pa bil njegov naslednik. Jan Križan MOJA TETA MATEJA IN NJENI ZELO EKSTREMNI DNEVI Predstavil vam bom teto Matejo Kolar. Mateja se je rodila 12. 3. 1984 v Murski Soboti, torej je stara 38 let. Mateja je zaposlena kot direktorica veterinarske postaje v Lendavi. Njeno družino sestavljajo trije otroci: Neža, stara 12 let, Oskar, star 6 let in Anika, stara 8 let. Zraven njih še ima moža Benjamina. Po njem je dobila tudi priimek Kolar, saj sta poročena, drugače je njen dekliški priimek Simonič. Tako se pišeta njena mama Mira in njen oče Janko. Mateja ima tudi brata Aleša Simoniča in sestro Simono Stojnšek. Mateja živi v Iljaševcih 11. Ima pa tudi kar nekaj zelo različnih živali: psičko Rubi, kozlička Igija in štiri mačke Bobija, Lili, Buvu in Lucy, ima še pa tudi veliko perutnine. En petelin, ki je zelo velik in lep, mu je ime Štefan. Mateja se zbudi ob 5.30. Nato se uredi in zajtrkuje. Medtem ko zajtrkuje, se njeni otroci že vsi lepo uredijo za šolo, da jih lahko odpelje v šolo. Ko pridejo do šole, jih odloži. Potem se pa odpelje naravnost v Lendavo v službo, ker mora še med potjo sprejemati klice za nujno pomoč živalim. Ko pride v službo, ima tam veliko dela, saj stranke želijo, da hitro pomaga živalim. Lendava je zelo blizu meje z Madžarsko, zato še mora obvladati madžarščino, ker na veterinarsko postajo pridejo velikokrat Madžari. Ura je ob 16.00 in Mateja se odpravi domov. Ko pride domov, otroke odpelje na različne obšolske dejavnosti. Aniko na plesne, Oskarja na nogomet in Nežo na klavir. Ko so vsi doma, poskrbijo za živino, Mateja za perutnino, Neža za psa in Anika za mačke. Zvečer pa še gresta Mateja in Neža na sprehod in še tu je ena posebnost. Zraven psa se še zelo rad sprehoda udeleži kozliček Igi. Zvečer se Mateja uredi za spanje, nato pa gleda film. Ob 21.00 uri gre spat, saj se mora naslednje jutro zgodaj zbuditi. Mateja tudi, ko je dežurna, mora iti ob polnoči na nujen klic za pomoč živalim. Tako so Matejini dnevi od ponedeljka do petka skoraj enaki, le da mora vsak dan otroke kam drugam peljati. Matejini dnevi so zelo naporni tudi ob sobotah

82 in nedeljah, saj je večkrat v nedeljo in soboto dežurna. Mateja ima vse letne čase zelo naporne, a najhujše je poleti in pozimi. Poleti imajo živali večkrat kako bolezen od vročine, pozimi pa zato, ker se živali zelo rade, če je mrzlo, prehladijo, in za vsak klic mora Mateja iti na delo. Včasih jo v nedeljo ponoči kličejo, npr. da jim žival kašlja. Tudi med prazniki je Mateja velikokrat dežurna. Za otroke je najhujše, ko je dežurna za novo leto in božič, saj je za dva njihova največja praznika ni doma. Ampak Mateja si vzame čas tudi za dopust in takrat se poleti zelo radi odpravijo v našo sosednjo državo Hrvaško na morje. Na dopust grejo za en teden. Tam uživajo na polno, najbolj pa najmanjši član družine. On ima morje neizmerno rad. Mateja skoraj nima prostih dni, saj jih je v firmi zelo malo in velikokrat je dežurna. Matejo sem izbral zato, ker je zelo prijazna oseba in če želiš, ti takoj priskoči na pomoč. Izbral sem jo, ker ima zelo razgiban delovnik in mi je tudi z veseljem povedala podatke in bila je zelo srečna, ko sem ji rekel, da bom opisal njen delovnik. Denis Stojnšek ARMENSKI FANT, KI LOVI ČAS Ime mu je Karen. Piše se Emadi. Star je 24 let. Rojen je 3. 10. 1999. Prihaja iz Armenije. Živi v Ljubljani. Je partner moje polsestre Laure. V Slovenijo je prišel preko košarkarske zveze. Je košarkarski sodnik za mladince. Po poklicu bo kriminalist in prevajalec. Karenu je dan vedno prekratek. Njegov delovni dan se začne ob 6.30 uri. Ko vstane, si najprej skuha kavo in jo v miru spije. Nikoli nima zajtrka. Obleče si trenirko in teče 10 km. Med tekom ima vedno na ušesih slušalke in posluša rock glasbo. Ko se vrne s teka, na športni blazini telovadi. Ob 10.00 uri gre na predavanje na fakulteto. Po predavanju se odpravi domov približno ob 13.00 uri in kuha kosilo. Če pa nima časa, pa gre v McDonald's. Najraje kuha armenske jedi, še posebej riž na različne načine in zelenjavo. Po kosilu si malo oddahne. Igra igrice, brska po telefonu za sprostitev. Ob 16.00 uri gre sodit na košarkaško tekmo. Tekme so v različnih mestih po Sloveniji, največ pa jih je v Ljubljani. Tekme so mnogokrat za Karena psihično naporne, ker so gledalci zelo nesramni in žaljivi. Domov pride okrog 20.00 ure. Za večerjo poje, kar je ostalo od kosila ali pa si speče jajca. Zraven večerje vedno pije energijsko pijačo Monster. Z Lauro uživata v skupnih trenutkih in se pogovarjata, kako sta preživela dan. Po večerji se skupaj učita slovenščino. Karen se pripravlja na strokovni izpit iz slovenščine. Ob 23.00 uri se stušira. Tušira se vedno z mrzlo vodo. Pred spanjem si ogleda kakšnem film na Netflixu, igra videoigre ali posluša glasbo. Ob 2.00 uri gre spat. Ob torkih ima ogromno tekem. Ob sobotah in nedeljah ima tekme ob 18.00 uri. Dostavlja hrano na dom, da si še zraven kaj zasluži. Spomladi veliko z mojo sestro hodita v hribe. Karen si vedno vzame kolo, ker rad kolesari. Poleti gresta vedno za sedem dni k reki Soči v kamp in tam spita v šotoru, se kopata v reki Soči in uživata v čudoviti naravi. Z nami gresta na morje. Tam plavamo, igramo družabne igre, badminton, namizni tenis, mini golf, mečemo

83 na koš, obiščemo tudi lunapark. Jeseni veliko potujeta. Pozimi pa gresta veliko na kopališče, se družita s prijatelji, igrata biljard. Letos želi končati študij. Med prostimi dnevi gre Karen tudi v fitnes. Pride tudi na moje rojstne dneve. Karenu je pri nas zelo lepo. Velikokrat skoči tudi v naš mrzel bazen, ko ima voda samo 5 stopinj Celzija. Med prazniki se veliko druži s prijatelji. Karen je zelo zanimiv fant. Je zelo prijazen, vljuden, rad pomaga, rad se smeje, obožuje šport. Zelo zabavno ga je poslušati, ko govori slovensko. Hvaležen je za vse lepe stvari v Sloveniji. Zoja Pihlar

84 DELOVNIK MAME KSENIJE Opisala bom delovnik moje mame. Njo sem si izbrala, ker ima pester in razgiban urnik. Moja mama je Ksenija Brumnik. Stara je 38 let. Po poklicu je diplomirana socialna delavka, vendar tega dela ne opravlja. Trenutno je zaposlena na Občini Ljutomer kot finančnica. Njen dan se med tednom začno ob 6. uri, ko vstane in se odpravi v kopalnico. Najprej si umije obraz in zobe, se preobleče, si počeše lase in se naliči. Tako pripravljena se odpravi v kuhinjo, kjer sebi in očetu običajno skuha kavo, nama z Gašperjem pa skuha čaj in pripravi zajtrk. Največkrat je to opečen kruh s poljubnim namazom. Sama ne zajtrkuje, pač pa z užitkom spije skodelico kave, ob kateri rada prebere novice na spletu. Okrog 7. ure se z avtomobilom odpelje v Ljutomer do svoje pisarne. Njen delovnik traja od 7. do 15 ure. Najprej vklopi računalnik, skuha skodelico čaja in v miru pregleda in odgovori na elektronsko pošto. Potem se prijavi v portal elektronske banke, kjer preveri prejete račune in bančne izpiske, ki jih mora obdelati. Prijavi se v druge programe, ki ji služijo kot orodje za delo, da lahko obdela prejete račune, bančne izpiske … Po opravljenem rutinskem jutranjem pregledu navedenih dokumentov in portalov gre v sprejemno pisarno po dokumente, ki so prišli v fizični obliki. Tukaj gre za pogodbe, sklepe, obvestila …, ki jih je potrebno vnesti v sistem, knjižiti v prave programe, da so pravilno zavedeni in arhivirani. Ob 11. uri je čas za malico. Tega najraje preživi v družbi sodelavk na kavi ali čaju. Po malici, ki traja 30 minut, se vrne v pisarno. Tam nadaljuje s svojim delom. Včasih se mora udeležiti kakšnega predavanja ali sestanka. Večino časa pa se ukvarja z urejanjem dokumentov. Pisarno zapusti ob 15. uri. Po tem se odpravi v trgovino in kupi živila, ki si jih je zapisala na nakupovalni seznam. Približno ob 16. uri prispe domov. Hitro se preobleče, si umije roke in se postavi za štedilnik, da nam pripravi pozno kosilo. Ker si večino stvari za kosilo pripravi en dan prej, ji priprava kosila ne vzame veliko časa. Skupaj pojemo kosilo in pospravimo posodo. Nato gre mama do svojega očeta, za katerega skrbi in mu pomaga pri opravilih, ki jih sam ne zmore. V torek in četrtek gre v Ljutomer na telovadbo in takrat je med 18. in 19. uro ni. Tiste dni, ko pa telovadbe nima, si pa rada privošči kak krajši sprehod v naravi, saj pravi, da se mora malo nadihati svežega zraka. V sprehod običajno prisili celotno družino. Nekje ob 18. uri se loti priprave večerje in kosila za naslednji dan. Po večerji ji pomagamo pospraviti, da se lahko vsi odpravimo tuširat in se pripravimo na spanje. Mama se zvečer uleže pred televizijo in si ogleda kakšen film ali serijo. Spat gre med 22. in 23. uro. Vikendi so tisti, ki se pri njej razlikujejo od tedenskih dni. Že v petek popoldan, ko pride domov, nekje ob 14. uri, se rada loti čiščenja in pospravljanja po hiši, saj si s tem razbremeni soboto in nedeljo in ukrade kakšno uro časa zase.

85 V soboto in nedeljo si privošči daljše spanje in vstane okrog 8. ure. V pižami si skuha in spije svojo kavo, brez katere ne zna začeti dneva. Pripravi zajtrk, potem pa se loti pospravljanja in čiščenja. Pere in lika perilo, sesa in pomiva tla, počisti kopalnice, pripravi nam kosilo in speče kakšno sladico. Popoldne gre rada na vrt ali v rastlinjak, kjer prideluje zelenjavo. Ureja okolico hiše. Nedelje ima rezervirane za družino. Rada gre na kakšen družinski izlet, se povzpne na kakšen hrib ali si privošči sprehod okrog Gajševskega jezera. Uživa tudi v različnih družabnih igrah, ki jih ob nedeljskih popoldnevih igramo. Z veseljem pogosti tudi nedeljske obiske družine ali prijateljev. Moja mama obožuje poletje. Takrat veliko prostega časa preživlja na terasi in si privošči kopanje v domačem bazenu ter na soncu prebere kakšno knjigo. V jesenskih mesecih si popoldneve krajša s tem, da pripravlja ozimnico. Ker pridela veliko sadja in zelenjave, pripravi tudi veliko marmelad, kompotov ter vloženih zelenjavnih izdelkov. Jeseni si za vikend privoščimo obisk katerih od term, saj mami prija topla voda. V zimskih mesecih si večere in vikende krajšamo z družabnimi igrami. Mama največkrat predlaga Activity, saj se ob tem zelo zabavamo. Vsako zimo gremo tudi na družinsko smučanje. Spomladi se mama veliko sprehaja v naravi in opazuje njeno prebujanje. V tem času začne tudi saditi in sejati zelenjavo ter se ukvarjati s svojimi okrasnimi gredicami okoli hiše. Ko ima mama dopust, običajno gremo na počitnice, izlet ali si privoščimo nakupovalni dan. Čez poletje je to dopust na morju, pozimi gremo smučat, vmes pa malo po Sloveniji, malo pa obiskat sorodnike in prijatelje. Moja mama uživa v majhnih stvareh in predvsem v družbi svoje družine. Ana Brumnik

86 DELOVNIK MOJE SESTRIČNE Moja sestrična je Tinkara Dettelbach. Stara je 17 let. Rojstni dan ima 31. marca. Živi v Beltincih. Hodi v srednjo zdravstveno šolo Rakičan. Tam obiskuje 3. letnik. Sestričnin dan se začne ob 5:30. Najprej se obleče in naliči, nato si pripravi zajtrk. Po zajtrku se pripravi, da gre na avtobusno postajo. Tam počaka avtobus, ki jo ob 6:25 odpelje v šolo. V ponedeljek, torek in sredo ima pouk normalno od 7. do 11.00, saj ima takrat prakso. Prakso ima v bolnišnici. Tam opravlja različna dela: tuširanje, previjanje in vmes tudi hranjenje starejših bolnikov, uči se tudi dajati injekcije. Po šoli gre največkrat z avtobusom domov ali pa gre po praksi v Mursko Soboto na delo v trgovino Interspar. Če je na delu, je tam do 14. in gre takrat z avtobusom domov. Tam zlaga živila in stvari na police. Ko ima prakso, ima včasih dedek v bolnišnici Rakičan kakšen pogled, zato gre babica s sestrično na kakšen sok ali kavico. Včasih še gre v kakšne trgovine in pride domov okoli 18. Če pa pride prej domov, pa se uči, opere in zlika oblačila ter si še naredi malico. V soboto in nedeljo spi malo dlje. Ko vstane, si naredi obilnejši zajtrk, saj ko je šola, poje nekaj na hitro. Ko se naje, gleda s fantom televizijo, včasih še gresta nazaj malo podremat. Okoli 10. se preobleče. Ko se preobleče, bere knjigo ali gre na sprehod. Ob 12. imajo kosilo. Potem gresta k babici na obisk. Tam se pogovarjajo, vmes kaj pojejo. Takrat pomaga babici pripraviti pribor, kasneje tudi pospraviti. Okoli 17. ali 18. v soboto gresta s fantom na rojstni dan k prijatelju ali prijateljici. Vrneta se zelo pozno, še posebej, ker je nedolgo nazaj imel njen fant maturantski ples in sta imela veliko plesnih vaj. V nedeljo gresta z nami na kosilo k babici in dedku. Tam tudi gremo na sprehod vsi skupaj. Vedno ju babica in dedek pripeljeta na moj rojstni dan in drugih. Rojstne dneve praznujemo ob sobotah, tako da včasih prespita pri nas. Pri nas vedno ostaneta dlje, saj nam je lepo z njima. Ko sta pri nas, se veliko pogovarjamo, gremo na sprehod in se igramo z žogo nogomet ali odbojko. Ob praznikih ni nič drugače. S sabo vedno prineseta kakšno darilo, tudi če prideta samo na obisk. Na dopust gre z družino svojega fanta. Vedno gredo na morje za teden ali dva. Ko zjutraj vstanejo, se najprej najejo, nato se okoli 10. gredo kopat na plažo. Ob 12. ali 13. se vrnejo v apartma. Tam imajo kosilo, nato pa malo poležijo do 16. ali 17. ure. Ko vstanejo, se vrnejo na plažo. Tam pa so do 19. ure. Takrat se vrnejo v apartma in gredo na sprehod ali v mesto. Ko so na morju, si tam včasih s fantom privoščita kak žur. Pozimi nikoli ni smučala, zdaj pa je začutila željo po tem, da bi se rada naučila smučati. V tem času se veliko vsega veseli. Kmalu bo dopolnila 18 let in delala bo izpit za avto. Za izpit se veliko uči, ker ji to veliko pomeni in bo tako lahko večkrat prišla k nam. Ellis Bek

87 SEM SAMO OTROK Sem samo otrok, ki si želi dobro življenje, a kaj, ko so na poti ogromne meje. Sem samo otrok, ki ima cilje in sanje, ampak če dobro pomislim, ali se sploh lahko zazrem vanje? Sem samo otrok, ki hoče spregovoriti, zakaj mi potem nihče ne želi odgovoriti? Sem samo otrok, ki nima glasu, ne more voliti, ne more vpiti, ne more ničesar spremeniti. Sem samo otrok, katerega najbolj želi spregovoriti duh, takrat, ko je vsak na tem svetu gluh. To so besede otrok, ki smo in vedno bomo »otročji«, obrazi vseh v nas, ki uprti so, so smejoči. Smo samo otroci, na katerih stoji vse, kaj pa takrat, ko bodo vse možnosti za rešitev pošle? Smo samo otroci, od katerih se pričakuje veliko, ko vsi zahtevajo, da vse opravimo z odliko. Smo samo otroci in verjamemo v vse, zaupamo tistim, ki nas vodijo, »varujejo«, »spoštujejo«. Kaj pa, ko pa vemo preveč? Takrat je naše mnenje popolnoma odveč. Saj nima smisla. Saj smo navsezadnje samo otroci. Samo otroci, ki slišani želijo biti. Karin Nemec

88 SAMO MOJA Ko sem te prvič zagledal, v očeh prižgala si mi iskrice. Nisem znal, kako bi ti svojo ljubezen izpovedal, zdaj pa skupaj opazujeva snežinkice. Le ti si moja rožica, nobena ti ne seže do kolen, saj lepa si kot pravljica, razen mene te ne sme imeti nobeden. Kot da si mi strup podtaknila, svoje srce na moje zabila. Ljubezni moje se ne boš znebila in me kakor luna v mraku razsvetlila. Bilo je leto čudovito, saj s tabo sem ga preživel, z rožicami posuto, ko sem ti pesmi pel. A kadar sneg zapade in s sankami drviva, jaz le nate mislim in na tvoja usta fina. Staro leto bi skupaj preživela, se ob glasbi celo noč vrtela, ko ti bi v lica zardela in moje vroče poglede ujela. Julia Kosi (poslano na literarni natečaj)

89 LETNI ČASI 2.0 Letni časi 2.0 niso kot Vivaldijev pesniški zemljevid. Zaenkrat se še vse rima, ušš, kako mrzla je ta zima. Poglej, kako pada snežinka! In kako se sanka sosedova Tinka, pa njen prijatelj Jože, ki ji v sneg riše rože. Za božič sem dobila tople luči za te dolge zimske noči. Radi bi se še v snegu igrali, a se nam mudi – hitro k pomladi! Pomlad – no, to je pa tako, včasih sonce sije in je čisto nebo, a včasih temni so oblaki, kot da bi po nebu švigali super junaki. Marec, april ter maj – pomlad ima ta pravi položaj, a meni osebno je najboljše poletje, ko na travniku nabiramo cvetje. Poletje – zelo mokro in igrivo, to občutje je res fino. V morju se kopa moj prijatelj Nino ter gleda na plažo svojo punco Tino. Jesen, ta deževni raj, ko dežuje na vsak slovenski kraj. Pa ta presneta šola se takrat začne, a je v redu, saj z učiteljico pišem pesmice. Julia Kosi

90 NEKOČ, NEKJE, NEKDO Morda bo nekoč, nekje, nekdo. Nekdo z očmi črnimi kot noč, nekdo, ki mi bo pa kdaj na poti dal moč, nekdo, ki ga bom vedno lahko poklicala na pomoč. Ampak le kdaj, le kje, le kdo je to? Morda bo nekoč, nekje, nekdo. Nekje, kjer je vse pozabljeno, nekje, kjer zaupanje za naju ni težavno, nekje, kjer je celotno življenje le za naju z rožicami postlano. Ampak le kdaj, le kje, le kdo je to? Morda - nekoč, nekje, nekdo. Morda je že bil nekje nekdo. Morda že je nekje nekdo. Morda še bo nekje nekdo. Zame! Karin Nemec (poslano na literarni natečaj Župančičeva frulica)

91 O OSAMOSVOJITVENI VOJNI GOVORIMO PREMALO (PO INTERVJUJU Z LJUBOMIRJEM SMODIŠEM) Ko je bilo najhuje, ni popustil pod pritiskom. Ni se predal in ni obupal. Ko so mu metki leteli nad glavo, je ostal zbran. Ljubomir Smodiš je v mojem pogledu junak. Njegova dejanja in njegova miselnost ter ljubezen do domovine so lahko ljudem samo za vzor. Četudi je preteklo že več kot 30 let od osamosvojitvene vojne, se g. Smodiš vsega dobro spomni. Že pred časom mi je omenjal osamosvojitveno vojno in me s svojimi spomini navdušil, zato sem se odločila, da z njim opravim intervju. Z ženo Marjano sta me lepo sprejela in mi prikazala takratne razmere skozi oči navadnega državljana in oči nekoga, ki se je boril. G. Smodiš je govoril o razmerah med vojaki, ga. Marjana pa je opisala, kako so vse to doživljale družine. Na začetku sem ga prosila za nekaj osnovnih podatkov, nato pa je pogovor stekel kar sam od sebe. Ljubomir Smodiš se je rodil 27. 3. 1965. Je član vojnih veteranov v Ljutomeru, kjer je v predsedstvu. Veterani se veliko srečujejo. Pravi, da se zbirajo tudi v Velenju in obujajo spomine, iščejo pa tudi možnosti, kako današnjo mladino o takratnih dogodkih ozaveščati. Trenutno živi na Spodnjem Kamenščaku 60 c. Povedal mi je, da je takoj po služenju vojaškega roka bil tudi v šoli za rezervne oficirje, nato pa vključen v TO Ljutomer. V šolo za rezervne oficirje ga je poslala občina. Vojaški rok je služil 8 mesecev v Ljubljani. Nato pa je odšel v Karlovac na Hrvaškem, kjer se je še dodatno izobraževal. Med služenjem vojaškega roka si je nabral kar veliko izkušenj, zato je bil tudi koristen. Pravi, da se je hitro znašel in prilagodil razmeram v TO, čeprav jim je zelo primanjkovalo orožja. V TO je prišel kot obveznik, zato je bil tudi obvezno vpoklican v osamosvojitveno vojno. Če ne bi bil obveznik, pravi, da bi se prostovoljno javil v vojno. Med vojno je bil poveljnik diverzantskega voda 73. območnega štaba TO Ljutomer. Med vojno mu je bilo zelo težko, saj ni imel stika s starši, z ženo in otrokoma, ki sta bila stara pol leta in pet let. Žena Marjana in otroka so se prav takrat v hišo komaj preselili. V stik z njimi ni mogel priti, ker so bile vojaške telekomunikacijske povezave takrat slabe, čeprav je bil od njih oddaljen le 10 km. Boriti se je moral tudi s svojimi prijatelji iz vojske, saj je vojaški rok služil v JLA. Vsi udeleženi v vojni so takrat imeli enake izkušnje z orožjem in taktikami. Edina prednost, ki so jo imeli Slovenci v vojni, je bilo poznavanje terena. Vojaki JLA niso poznali slovenskega terena in niso obvladali našega jezika. V vojni je poveljeval dvajsetim vojakom, od katerih so bili trije prostovoljci.

92 Rezervni oficirji so vsako leto imeli vojaške vaje po služenju vojaškega roka. Pred vojno, ko so potekale vojaške vaje, je slutil, da se nekaj kuha, saj je na vajah ostal 3 mesece. Tik pred vojno so ga z vojaki poslali na stražo v Maribor, kjer so ostali dva dni. Ravno takrat pa se je začela uvajati Slovenska vojska, ki ni imela nobenih izkušenj. Nato pa se je začela vojna in g. Smodiša so z vojaki poslali v Presiko, ker so oblasti slutile, da bodo vojaki JLA mejo prečkali prav tam, da bi lažje prodrli v Gornjo Radgono. In ravno to se je zgodilo. V vasi nad Presiko so bili ormoški vojaki, a barikad zaradi terena niso mogli postaviti, zato se je vse odvijalo v Presiki. V Presiki so imeli tudi Civilno zaščito in za bombe usposobljene pirotehnike, ki so postavili minsko polje. Vse privatnike, ki so se ukvarjali s prevozništvom, so prosili, da svoje tovornjake postavijo za barikade. Tako so prosili tudi podjetje Tehnostroj, kjer je bil takrat zaposlen tudi moj dedek. Na Tehnostroju so takrat delali dan in noč, da bi barikade prepeljali na mejo v Presiko. Vojaki so mislili, da jim borbe ne bo uspelo dobiti, zato je g. Smodiš evakuiral celotno vas in ukazal, da za barikade podrejo tudi drevesa. Pravi, da so mu ljudje govorili, da je nor, a so mu zdaj, po vsem, kar je bilo, hvaležni. Vreme g. Smodišu in vojakom ni bilo naklonjeno, saj je bilo deževno, mrzlo in zelo vetrovno. V noči 2. 7. 1991 pa so vojaki JLA prispeli. Spominja se groznega streljanja. Pravi, da so njegovi vojaki imeli protitankovsko orožje. Namerili so v tank in prvič zgrešili. Ko so poskusili drugič, so zadeli. Pravi, da »se mu je paralo srce«, saj je vedel, da so v tanku ljudje, ki so takrat zgoreli. Trupel ni videl, saj so kasneje po njih prišli rešilci. Streli JLA so leteli vsepovsod po gričih. Tudi nad glavami vojakov. V vsej tej zmedi, pravi, da se je prijel vroče cevi na puški, medtem ko se je drugim vojakom drl, da je ne smejo prijeti. Namreč cev na pištoli se segreje, ko iz nje letijo metki. Vojaki JLA so kar s protiletalskim orožjem streljali na hišo v Presiki, ki je imela pol metra debele zidove. Metki so zidove prebili. Pravi, da je vojakom pred bitko povedal, kam se bodo skrili, če bi jim grozila nevarnost, zato so se ob njegovem ukazu znali umakniti. Umaknili so se, ker jim je začelo primanjkovati orožja. Sovražniki so kasneje tudi nehali streljati. Vse tovornjake, ki so jih privatniki postavili, so vojaki JLA prestreljali in zakurili. Nato so jih umaknili, da so prišli globlje v Slovenijo, saj skozi minsko polje niso upali. G. Smodiš doda, da je s sovojakom ob petih zjutraj šel presenetit JLA, medtem ko so utrujeni vojaki spali. Ko sta jih prebudila, so začeli brezglavo streljati naokoli, saj terena niso poznali. Okoli 6 zjutraj so se sovražniki prebili skozi barikade. G. Smodiš je pred tem odpeljal tovornjak, v katerem so Slovenci imeli hrano za 2–3 dni. Ob osmih so njegovi vojaki šli v Stročjo vas, od koder so premike JLA lahko samo še opazovali. Vojaki JLA so se pomikali po Pristavi do Gornje Radgone, kjer so jih dokončno ustavili. Njegova enota ni mogla storiti ničesar več, saj niso imeli orožja. V Presiki so sovražniki pustili uničen tank s trupli in 15 vojakov, ki so se predali. Te so slovenski vojaki prepeljali v Bučkovce, kjer so jim nudili hrano in prostore za spanje. Kasneje so jih spravili domov.

93 Naši vojaki so bili psihično izmučeni. Spali so v jamah, ki so si jih sami skopali. Vedno pa so stražili, saj so se bali, da jih bo sovražna vojska napadla. Zaradi pritiska in bolezni jih je en vojak zapustil. V ekipi so imeli tudi zdravnika, ki jih je miril in jim dajal tablete, da so lažje prebrodili grozne trenutke. Vojake so oskrbovali tudi s hrano, vendar so jo lahko spravili samo do barikad. Povezava do Ljutomera je bila iz Presike prekinjena. Njegova žena Marjana pa je bila takrat v stiski. V vasi so govorili, da je v Ljutomeru varno, zato se je z otrokoma odpravila tja, a se je kmalu vrnila domov, saj so bile tam ogromne količine kurilnega olja, ki bi se lahko hitro vnelo. Ko je prišla domov, je avto parkirala pod balkon, da ga letalo, ki je letelo le nekaj metrov nad streho, ne bi opazilo. Z otrokoma se je zatekla v klet, kjer je bila celotna družina. Ker je ga. Smodiš takrat imela le pol leta staro punčko, je porabila celo plačo, da je kupila zadosti mleka v prahu za njo. Gospa omenja tudi, da so imeli ves čas vklopljen radio. In g. Loparnik je na radiu poročal, da so se napadi v Presiki začeli. Vedela je, da je v Presiki njen mož. Pravi, da se ji je svet takrat rušil, saj ni vedela, kako je z Ljubom. Spominja se, da je k njej v času moževe odsotnosti poskušal celo nekdo vlomiti, saj je mislil, da je bila sama doma. G. Smodiš pravi, da je imela njegova žena v kleti, ki je služila kot zaklonišče, pripravljeno orodje, če bi bilo treba kopati, da bi se rešili v primeru zasutja kleti. Oba pravita, da se je veliko Ljutomerčanov zateklo na Sp. Kamenščak k sorodnikom. Spominja se tudi, da se je javilo veliko prostovoljcev, a so hitro odšli iz vojne, saj so videli, kaj pomeni smrt v vojni. Po vojni je imel v Središču ob Dravi stražo, saj se je meja komaj takrat izoblikovala in mej niso pazili cariniki. Pravita, da so bili nekoč večji domoljubi, kot smo danes. G. Smodišu se zdi žalostno, da o vojni govorimo tako malo. Tudi s šolami se je težko usklajevati, pa tudi učencem to ni tako zanimivo, pravi. Svoje vnuke zdaj že ozavešča o vojni in o njenem poteku. Žalostno se jima zdi, da se nekateri iz te vojne celo norčujejo, saj se ne zavedajo njenega pomena. Za svoja dejanja je prejel značko za hrabrost, ki jo ima malo ljudi v Sloveniji. Poleg nje je prejel še številne druge značke. Meni, da bi se v Sloveniji moralo uvesti obvezno služenje vojske, saj bi mladi fantje postali bolj zreli in sposobnejši, kot so zdaj. Pa tudi razmere v svetu so negotove in vojna nevarnost je vedno večja. Oba pravita, da so bili Slovenci najbolj enotni ravno ob plebiscitu, danes pa se delimo, na »katero stranko podpiraš« ljudi. Na dan razglasitve samostojne Slovenije, pravita, da se nihče ni zavedal nevarnosti, ki jim je takrat pretila. G. Smodiš je v času izobraževanja obiskoval isto šolo kot jaz – OŠ Janka Ribiča Cezanjevci, ki je znana po streljanju talcev pri Ribičevem mlinu. Pravi, da se takratnih dogodkov spomni ne samo po slišanem v šoli, ampak tudi po pripovedi svojega pokojnega očeta. Oba z ženo sta mnenja, da so to bili drugi časi. Pravi, da so bili ponosni pionirji, mladinci, da je bila stopnja narodnega zavedanja in pripadnosti izjemno velika. Danes temu ni tako in v tej smeri bi se v današnji družbi morali dogajati premiki. Spregovorita tudi o pomenu informacij v današnji družbi. Sprašujeta se, kaj bi se zgodilo, če bi takrat informacije letele naokrog, kot letijo danes. A bi se vojna zasukala v pravo smer?

94 In prav ko to pišem, ponovno v slovenskem prostoru potekajo ideološka trenja. Tokrat se zgodba odvija okrog Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga želijo združiti z Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Sprašujem se, kje sta tista enotnost in preudarnost, ki so ju Slovenci – z mojega vidika naši dedki in babice – premogli v času osamosvojitvenih procesov. Zala Rauter (poslano na literarni natečaj)

95 SVET GRE … KDO VE KAM Jaz v objemu socialnih omrežij Ljudje smo po naravi komunikativna bitja, ki brez komunikacije s soljudmi ne moremo preživeti. Če bi učence spraševali, kaj je komuniciranje, bi odgovorili, da je to pogovarjanje. Učenci bi imeli prav. Komunikacija je namreč razno posredovanje sporočil ali simbolov, ki imajo pomen. Torej pogovarjanje, pisanje, znakovni jezik … V zadnjih letih se je komunikacija korenito spremenila. Nov napredek je prinesel spremembe vsepovsod. Nove naprave, telefoni in računalniki so komunikacijo povsem spremenili. Če danes postavite v skupino pet najstnikov, ki imajo različne stile in poglede na svet, bodo vsi iz žepa potegnili telefone in se brigali zase, se torej potopili v lastni svet. Komunikacije sploh ne bodo znali vzpostaviti. Ljudje več ne vemo, nočemo ali ne moremo vzpostaviti stika s sebi drugačnimi. Če pa zadevo samo malo obrnemo, pa na spletu stik lahko vzpostavimo s komerkoli, čeprav ga ne poznamo. Ampak zakaj je tako? Zakaj se ljudje v družbi resničnih oseb delamo neumne, ko se pa na spletu pogovarjamo z ljudmi, ki jih sploh še nismo videli? Odgovor verjetno tiči v neumnosti današnje družbe in v zaprtosti njenih posameznikov. Danes se ljudje zapiramo vase zaradi negativnega vpliva družbe. Ampak ali je to res razlog za slabo komunikacijo z ljudmi okoli nas? Tega ne morem razložiti, ker obstaja za vsakogar drugačna razlaga. Nekateri so mogoče preplahi, nekateri preveč važni, drugim pa se pač ne da ukvarjati s soljudmi. Ko so ljudje razvili telefone, so to naredili zato, da bi omogočili hitrejše komuniciranje med ljudmi. Zato kar naenkrat ni bilo treba več pisati pisem ali iti h komu, da bi se z njim pogovoril na štiri oči. Vsi problemi so bili kar naenkrat rešeni ali omiljeni. Vendar ima tudi vsaka dobra stvar slabosti. Te slabosti se danes kažejo že vsepovsod. Vse se razvija in tudi telefoni oz. sodobne komunikativne naprave se izjemno hitro razvijajo. Na začetku so s pomočjo telefonov lahko samo klicali, danes pa ti telefoni ponujajo že igrice, socialna omrežja, spletne trgovine, ki so prosto dostopne vsakomur, kjerkoli, kadarkoli. Tudi petletni otrok lahko dostopa do igric ali socialnih omrežij, čeprav imajo te starostno omejitev. V tem prispevku se bom posvetila socialnim omrežjem. Socialna omrežja so aplikacije oz. platforme, ki povezujejo ljudi s skupnimi interesi. Najbolj znana socialna omrežja med starejšimi so predvsem Facebook, Messenger, Instagram, Twitter, najbolj znana socialna omrežja med najstniki pa Snapchat, Tik Tok, Instagram in Pinterest. Prav ta našteta in tudi vsa ostala predstavljajo dobre in slabe stvari. Dobre stvari so na primer lažje in hitrejše komuniciranje, zabava, občutek sprejetosti, pomoč pri raznih čustvenih stiskah, učenje tujih jezikov. Slabe stvari pa so lažne novice, smrtno nevarni izzivi, občutek nepriljubljenosti, občutek zapostavljenosti … Pasti so, še posebej za mladostnike, vsepovsod.

96 Sama sem stara 13 let in uporabljam Snapchat, Tik Tok, Instagram, Facebook, Messenger, Pinterest. Ko to berete odrasli, se vam to zdi ogromno, vendar vam lahko povem, da imajo moji sovrstniki še več socialnih omrežij. Ko sem pisala prispevek, me je začelo zanimati, kolikšna je starostna omejitev za ta socialna omrežja, ki jih sama uporabljam. Za lažje razumevanje jih v nadaljevanju na kratko predstavljam. Snapchat je družabno omrežje, na katerem si lahko z drugimi pišeš, jim pošiljaš slike in svojo lokacijo. Starostna omejitev je 12 let. Tik Tok je družabno omrežje, na katerega lahko nalagaš razne videe poljubne dolžine. Ljudje tvoje objave lahko komentirajo, všečkajo ali delijo. Na Tik Toku si lahko s prijatelji pošiljaš videe in z njimi pišeš. Če te kaj zanima, lahko napišeš sporočilo avtorju posnetka. Starostna omejitev je 12 let. Instagram je družabno omrežje, na katerem lahko objavljaš ali deliš razne videe ali slike, ki jih všečkaš oz. komentiraš. S svojimi prijatelji si lahko pišeš ali pa jih pokličeš. Facebook je družabno omrežje, ki je podobno Instagramu, le da tu prijateljev ne moreš klicati ali pa jim pisati. Za pisanje sporočil in za klicanje pa se poleg Facebooka dobi tudi Messenger. Oba imata starostno omejitev 12 let. Pinterest je platforma, na kateri lahko objaviš slike ali zelo kratke posnetke. Uporablja se za iskanje lepih, kvalitetnih slik. Na tej platformi vsak najde npr. svoj stil oblačenja ali najljubše rože … Starostna omejitev je 12 let. Na koncu ugotovimo, da imajo družabna omrežja starostno omejitev 12 let, kar je v mnogih pogledih slabo. Na Tik Toku na primer se pojavljajo razni izzivi, na Pinterestu pa se najdejo tudi pomanjkljive fotografije marsikoga, a se jih trudijo zbrisati. Ko sem pokritizirala starostne omejitve, sem se vprašala, koliko časa pa najstniki sploh preživimo na socialnih omrežjih, zato sem svoje sošolke prosila, da mi zaupajo čas, ki ga preživijo na telefonu. Sama največ časa zapravim na Tik Toku in Snapchatu. Moje sošolke pa največ časa preždijo na Tik Toku in Instagramu. Zaupale so mi, da je to do dve uri na dan. V tem času bi se lahko učile, ko tako jamrajo o pomanjkanju časa za učenje. Lahko bi šle ven, na svež zrak, se igrat s sovrstniki, čeprav so že v puberteti in se jim nič ne da. Ko razmišljam o vsem tem, ugotovim, da sem pozabila še na nasprotni spol, ki je nam puncam na tem področju zelo nasproten. Fantje največ časa preždijo pri nasilnih igricah, ki imajo starostno omejitev 18 let. Tako sem torej ugotovila, da so fantje zaradi tega toliko bolj nasilni, nekatera dekleta pa so zaljubljena vase že zaradi enega všečka. In tu je torej naš svet. Odraščajoči so si zelo različni. Danes jih redke stvari povezujejo. Govorijo le z zaupanja vrednimi. Naš oz. njihov svet se razlikuje, kot oni sami. Že na socialnih omrežjih se izkaže mnenje vsakogar. Tako se splet po navadi krega in ustvarja napetosti zaradi malenkosti. Na družbenih omrežjih obstajajo tudi skupine, ki podpirajo razne teorije ali ljudi oz. slavne osebe. Te

97 skupine se tudi med sabo kregajo, tako da lahko rečem, da je splet zbirka vseh ljudi z njihovimi pomanjkljivostmi, ki lahko negativno ali pozitivno vplivajo na družbo ali na posameznike. Tudi sama imam o opisanih stvareh svoje mnenje, ki ga nerada delim s sovrstniki, saj se bojim, da me ne bodo razumeli oz. me bodo gledali zviška. Sama menim, da so starostne omejitve prenizke, a četudi bi jih zvišali, jih ne bi nihče zaradi lahke dostopnosti družbenih omrežij upošteval. Tako že otroci dostopajo do neprimernih vsebin, ki jih niso sposobni razumeti. Tako rastejo generacije nesposobnih, brezčutnih in malomarnih otrok, ki so pod vplivom ljudi, ki delajo razne nasilne igrice ali pa pod vplivom slavnih vplivnežev. To se pozna že v šoli, ko se otroci prepirajo. Ti prepiri se pogosto sprevržejo v nasilne spopade, polne žaljivk in psovk, ki jih prevzamejo od starejših. Pa tudi že v njihovem pogovoru opažam pretirane žaljivke in zaprtost vase. Postajajo čudaki, ki jih niti pravi psihologi in psihiatri več ne bodo mogli razumeti in jim svetovati. Postajajo čudaške pošasti, katerih idej nikakor ne moremo razumeti. Postajajo nori divjaki, ki se ukvarjajo sami s sabo. Na drugi strani pa imamo pubertetnike, ki komaj ugotavljajo, kaj si v življenju sploh želijo. Splet jim pri tem velikokrat pomaga in koristi, ker njegove vsebine že razumejo in si jih znajo razlagati. Tako začnejo razmišljati s svojo glavo in poskušajo dokazati svojo odraslost ali pa se delajo neumne in se hitremu ritmu življenja trudijo izmuzniti ali pa vsaj skriti. Na koncu pa še imamo odrasle, ki so včasih še hujši kot mladi, saj postajajo telefon-pošasti. Namesto da bi vzgajali, se raje zastrmijo v svoje naprave in gledajo, kdo ve kaj. Nato pa od njih rastejo otroci, ki jih starši sploh niso naučili, kako se podpiše. Svet gre torej, kdo ve kam. Tega tonjenja družbe ne bo nihče zaustavil. Posledice bomo lahko samo blažili ali pa bomo potrebovali novo Marijo Terezijo, ki bo uvajala nove reforme za naše dobro. Svet tone in na nas je, da ga poskusimo rešiti. Svet stoji na mladih, pravijo. To je še kako res, a se včasih odrasli tega ne zavedajo ali pa se tega ne želijo zavedati. Na sodobni družbi bo, da bo z veliko mero odgovornosti prevzela ta svet in ga vodila čim dlje od pogube, a menim, da nam bo uspelo, saj se najdemo tudi nekateri, ki se zavzemamo, čeprav potiho, za naše dobro, za boljšo prihodnost. Če bomo tehnologijo želeli uničiti, bo ona prej uničila nas. Zala Rauter (nagrajeno na literarnem natečaju)

98

99 OB BRANJU BESEDILA MAČKOVA OČETA SMO RAZMIŠLJALI O ODNOSIH V DRUŽINI Dandanes so odnosi v družini slabi. Veliko se jih skrega zaradi zahtev otrok, denarja, nimajo skupnih ciljev … V naši družini so odnosi dobri, le včasih se skregamo in se ne gledamo ves dan. Kašne so zahteve otrok? Imam mlajšo sestrico in kadar gremo v trgovino, bi imela vsako drugo stvar in to ne npr. oblačila, ampak kakšne bedarije (npr. igračka z avtomata, medvedke …). Včasih se skregata tudi mama in ata, saj je mama »živčna« in se na vse znaša in se skregamo. Pri nas je mogoče še v družini nekaj, česar v drugih družinah ni in to je, da da ata veliko na hišo (npr. prenova, nova luč, ureditev terase …) in včasih se ata in mama skregata, ker si nasprotujeta. Veliko takšnih stvari povzroči spore v družini, prav tako so postali tudi otroci prezahtevni. Emi Jelen Zdi se mi, da bi morali starši biti večji vzor svojim otrokom, saj če oni nekaj počnejo (npr. kadijo), zakaj potem otroci tega ne smejo. Večinoma se derejo, ko dobi otrok slabo oceno, čeprav so jo nekoč dobili tudi oni. Tudi otroci bi se morali spremeniti. Morali bi biti bolj samostojni, že od 5. leta starosti. Starši bi morali vedeti, kako se počutijo otroci v šoli. Tako ne bi smeli svojega kreganja, stresa prenašati na svoje otroke. Starši se večinoma jezijo na svoje otroke, ko dobijo slabo oceno, ko se grdo obnašajo, ko kaj narobe naredijo. Starši bi otroku morali biti v oporo. Danes so otroci odvisni, in sicer od telefona, saj je ta njihov prijatelj. Klarissa Markovič Doma imamo dobre odnose, ko sem priden. Če pa ne ubogam, potem pa nastane ogenj v hiši. Ampak ko se skregamo, potem se stanje izboljša in smo si ponovno dobri. Taj Rudolf

100