POŠASTI
SO
LJUDJE
”All monsters are human."
(Sestra Jude Martin, American Horror Story)
1
POŠASTI SO LJUDJE
”All monsters are human."
(Sestra Jude Martin, American Horror Story)
POŠASTI SO LJUDJE
11. 3.–22. 4. 2022
Mirsad Begić, Goran Bertok, Saša Bezjak, Andrej Brumen Čop, Matej Čepin,
Tina Dobrajc, Mito Gegič, Milan Golob, Natalija Šeruga Golob, Zdenko Huzjan,
Marko Jakše, Janez Kardelj in Mateja Kavčič
Kuratorka: Nina Jeza - Artists&Poor’s
POsASTI SO LJUDJE
Sodobna družba se, kar zveni neverjetno, še v 21. stoletju sooča z idiosinkrazijo stereotipov: LGBT aktivizem,
avtizem, migrantski in begunski valovi, fetišizem, zasvojenosti, teorije zarote in manična psihofizična stanja (depresija
ali anksioznost) so le nekateri izmed njih. Še danes nismo storili razumskega koraka proti bolj odprti družbi, ki bi
stereotipe zamenjala z znanstvenimi dokazi: v resnici smo v obdobju pandemije več kot očitno zabredli v siva močvirja
intelektualnega kvaziprestiža družbenih omrežij, s pomočjo katerih so moderni spletni geniji pograbili priložnost
za predstavitev lastnih homeopatskih in newageevskih idej. Sodobne pošasti za pranje možganov so nadomestile
psihopate, institucionalizirane norce in nadomestne morilce ter s pomočjo socialnih mrež in dostopnostjo vsakovrstnih
informacij docela zabrisale mejo med znanostjo, dejstvi ter fikcijo.
Tako se tudi filozof in pisatelj Umberto Eco v knjigi Zgodovina grdega ob slikah, ki danes veljajo za velike mojstrovine,
sprašuje, ali so nemara grde zato, ker upodabljajo greh in zlo. Danes ponovno izredno aktualna Picassova Guernica
uprizarja grozote vojne, krike, bombe in reprezentira smrt na način, da ob sliki človek, ki je preživel (ali ravnokar doživlja)
strahote vojne, zagotovo začuti grozo svoje izkušnje. Ali je zato Guernica grda slika ali slika grdega? Kaj pa denimo
Rembrandtova Lekcija anatomije doktorja Tulpa ali nemara Caravaggieva ali Rubensova Meduza?
Vse od antike do danes številna vizualna dela upodabljajo zlo, vojne, Hades, v katerem Saturn žre lastne otroke, Tantal
skuha sina, Agamemnon žrtvuje hčer, tu so dela, ki upodabljajo očetomor ali zahrbten bratomor Kajna, v novozavezni
mitologiji pa seveda ne moremo mimo upodobitev trpečega Kristusa. Gre skratka za svet, v katerem umetniška
sublimnost in lepota upodobitve simbolizirata »grda« ali »grozna« dejanja.
V slovenski umetnosti najdemo motiviko srhljivega predvsem pri umetnikih, ki so delovali med 1. in 2. svetovno vojno.
Morda omenimo le tri najbolj prepoznavne: to sta bila fantastični France Mihelič (1907–1998) in njegov kolega Zoran
Mušič (1909–2005), pa recimo Jože Tisnikar (1928–1998). Vsem trem je skupno to, da so znali na direkten, a prefinjen
način upodobiti tisto, česar nas je groza: temo, strah in smrt. Uncheimlich, kakor je to poimenoval Freud, torej tisto, kar
nas zato, ker deluje srhljivo in nedomačno, celo nečloveško, navdaja z nemirom.
Ker pa živimo v svetu, kjer grotesknost vnovič prihaja do izraza, kjer se po dveletnem spopadu s pandemijo soočamo
z eno najresnejših kriz evropskega obstoja in nad nami namesto ptičev letajo vojaška letala, smo se odločili, da je
čas poiskati motiviko »srhljivega« tudi med aktualnimi slovenskimi umetniki. Razstava tako temelji na predstavitvah
absurda, hororja, groze in obče grotesknosti skozi umetniški pogled kreacije – izbrana dela nas nevsiljivo popeljejo
skozi svet pošasti, prikazni, demonov in »frikov« ter z nami delijo občutke neke abstraktne, a zato nič manj resnične
nočne more, ki nas spremlja v vsakdanjem življenju: včeraj kovid, danes vojna, kaj nas čaka jutri?
Na kuratorski razstavi, naslovljeni Pošasti so ljudje, je simbolično izbranih 13 delujočih slovenskih umetnic in umetnikov
različnih generacij in umetniških stilov, vsi navdih črpajo iz svojega življenjskega in delovnega okolja. Glede na
razstavljene umetnine lahko zagotovo govorimo o pretresljivih individualnih izkušnjah, preslikanih v čudoviti svet
artističnega izraza, kjer gre za ujemljivost tistega, kar je v resnici nedosegljivo, a vendarle tako zelo blizu, tako zelo
globoko. Smisel upodabljanja »groznega« je v tem, da vsaj za kratek čas ubežimo realnemu, se potopimo v imaginarno
in skušamo simbolno razumeti na način nujnosti: kot nekaj, kar nas obdaja in navdaja, čemur ne moremo ubežati
– lahko pa to s pomočjo umetnosti izrazimo, pustimo, da se nas dotakne in nemara prebudi željo po neki drugačni
prihodnosti. V tem je tudi pomen naslova razstave: strah, ki je okoli votel, znotraj ga pa ni, izvira iz človekove lastne
izkušnje, njegovega razumevanja tistega, kar ga plaši in navdaja z grozo. Grozljivost ne temelji na razumskem dojemu,
temveč je zmeraj odvisna od emocionalnega odziva. Povedano drugače: strah ni racionalna ali empirična domena,
temveč občutek, ki izvira iz notrine človekove biti, ustvarjen in namenjen njemu samemu. Da so pošasti v resnici ljudje,
vidimo pravzaprav že iz zgodovine kaznovanja kot takega, saj se še ni zgodilo, da bi za gnusna dejanja na sodiščih
obsojali mitološka bitja. Pošasti niso pošasti, saj te obstajajo izključno v domišljiji. Pošasti so realna bitja, pošasti –
bodimo pošteni – s(m)o »le« ljudje.
Umetnik Zdenko Huzjan se skozi svoje številne slikarske opuse prebija z metafizično vsebino in eksistenco. Spomin iz
otroštva, ko so otroci med igro našli zakopano človeško lobanjo, je umetnika zaznamoval skozi vse slikarsko ustvarjanje,
saj dogodek vzbudi v umetniku na eni strani ljubezen do arheologije, na drugi pa tudi do poezije. Njegovi liki so
arhaično-poetični, slikani z zemeljskimi toni in nekako zabrisani kakor z meglo, prav zato delujejo še bolj nenavadno,
skrivnostno in tudi srhljivo. Tokrat se predstavlja s petimi slikami iz obsežnejšega cikla Vzglavniki Zemlje in Neba
(1998−99), v katerem se ukvarja z medprostorom med Zemljo in nebom, hkrati pa gre tudi za umetniško simboliko
slikarstva na prelomu stoletja, ko slika postane »mrtva«, figuralika se s tem znajde v težavah, zato pa – kar je pravzaprav
značilno za prelome stoletij – prebudi neko »novo umetnost«. Umetnik s slikami na vzglavnik, ki je v resnici grundirano
platno, napeto na podokvir, ki ga prekriva pena, ustvarja občutek mehke blazine. S tem pridobi najprej mehkobo slike
same, a tudi njegova figura spremeni pozicijo, saj se iz sredine prestavi na rob slike ter tako obvisi oziroma lebdi
v brezprostorskosti. Vse je mehkobno, puhasto, ustvarjeno s pomočjo blazinic in prepojeno z voskom. Gre za neke
vrste risanja površine epiderma našega telesa, preložene v arhaično-antropomorfne figure, s čimer slike postanejo
»zgolj« risbe ali sledi le-teh. Podobe so umeščene med biti in ne-biti, med življenje in minevanje: opazovalci tako rekoč
obvisimo med Zemljo in nebom ter se ujamemo v brezprostorskost.
2
.All monsters are human
(Sestra Jude Martin, American Horror Story)
Zelo podobno vsebino srečamo tudi pri Mirsadu Begiču, ki najbolj uživa v raziskovanju in upodabljanju staroveških,
predvsem egiptovskih kultur, zanimajo pa ga tudi stare ameriške civilizacije, kot denimo Inki ali Azteki, ter tako
deluje v dejanskem sožitju umetnosti, prostora in časa. Begič je bosansko-slovenski kipar, sicer znan po številnih
javnih spomenikih in portretih. Že dolga leta, natančneje od leta 1999 dalje, razvija serijo z naslovom Veliki čuvaj, v
kateri uporablja mehkejše materiale, kot so vrvi, papir, les, tudi vosek. Predstavlja se z risbo oziroma kolažem, ki je
pravzaprav relief, saj vidimo dejanske kosti in razpadajoče naravne ter umetne, predvsem pa mehke materiale, ki nosijo
Begičevo simbolično vsebino minljivosti, hkrati pa nas opozarjajo na večnost. Vkomponirane so razpadajoče kokošje
kosti, prepletene s polivinilom, obenem pa gre za abstrakcijo, ki je predvsem zaradi prepoznavnih kosti malce strah
vzbujajoča. Kompozicijska nadgradnja umetnine je izražena v njeni monumentalnosti, uporabljene barve so monotone:
z antropomorfno linijo in reliefno izvedbo asociira na cikličnost rojstva in smrti, ki Begiču pomeni ujetost v utesnjujočo
nezmožnost večnega obstoja in s tem nujno obsodbo, s katero človeška (in druga) živa bitja pravzaprav že takoj po
rojstvu postanemo fosili.
Marko Jakše – letošnji predstavnik Slovenije na beneškem bienalu – je mistično-fantastični umetnik, katerega slike so
polne fantazij, pravljic in podob, ki najprej delujejo grozljivo, takoj nato pa tudi izrazito lepo. Za Jakšeta gotovo velja,
da slika povsem samosvoj mistični svet in z njim razpira nezavedno, do katerega se je treba dokopati s predanostjo,
zavzetostjo in predvsem lastnoročno. Gledalec lahko le občuduje umetnikovo domišljijo, ki ji ni videti meja. Nenavadne
figure so hibridne, nekoliko antropomorfne, skrivnostne ali preprosto srhljive. Jakšetov nadrealizem sloni na sanjskem
svetu, prežetem s prividi in spačenimi podobami, ki vsakič znova reprezentirajo globoko premišljene zgodbe, morda bi
jim lahko rekli celo prilike. Ob njegovih slikah začutimo tudi vznemirljivo nelagodje. Jakšetov Pesnik Kranjske in doline
šentflorjanske ne potrebuje nobenega opisa, saj z eno podobo pove vse: verjetno je to sicer umetnikov avtoportret,
opazimo pa lahko tudi človeško lobanjo z ribjo čepico na glavi. Riba je simbol krščanstva in s tem Jezusa Kristusa,
simbolizira pa vero, povezano z rojstvom, medtem ko ima v ikonografiji indoevropskih ljudstev pomen plodnosti in
modrosti. V ospredju je jabolko, za katero vemo, da je bilo zmeraj ikonografsko uporabljeno kot sadež spora, prepovedani
sad, ki ga Jakše upodobi docela obdanega z ostrimi konicami, da nas kar zabodejo v oči in posledično tudi v srce.
Naslednji je Jakšetov slikarski kolega Janez Kardelj, s katerim si delita isto mentorico – Metko Krašovec. Kardeljev
umetniški pristop je sicer povsem drugačen, rekli bi slikarsko-konceptualen. Oba umetnika v delih sporočata določeno
moralno in etično vsebino, podkrepljeno s sociološko ali filozofsko tematiko, obema je skupno tudi to, da sta primarno
figuralika. S sliko, naslovljeno Protinravno svinjstvo z Jewellianom, nam umetnik sporoča naslednje: »Artefakt je nastal
v času, ko je britanska policija ugrabila Juliana Assangea iz političnega azila, ki ga je imel na ekvadorski ambasadi v
Londonu, in ga zaprla v najstrožje varovan zapor Belmarsh v Londonu. Ta slika je od maja leta 2019 simbolno delila
Assangeevo usodo. Bila je zaprta na treh različnih lokacijah, nazadnje v neki kleti v Ljubljani. Njena izolacija se sedaj
prekine. Kot lastnik in avtor sem se odločil, da bo na razstavi Pošasti so ljudje v Mestni galeriji Nova Gorica original in
ne reprodukcija. Slika spet prevzema svoje sistemske funkcije. Je razstavni eksponat, blago, lastnina, estetski predmet,
predmet fascinacije ali iritacije. Artefakt je pomembnejši kot konceptualna doslednost. Obremenjujoči vpliv, ki ga ima,
je nujnejši kot teorija.«
Slikarski opus Andreja Brumna Čopa obsega več različnih tem, izstopajo pa dela, prežeta z osebno tematiko, kot je
boleča izkušnja odraščanja v omejujočem okolju, ki še danes na istospolno usmerjenost gleda precej od strani. Motivika
mrčesa – podobno kot motivika homoseksualnosti – opozarja na odnos družbe do nečesa, kar le-ta pojmuje kot
nadležno, obskurno in ogrožajoče. Kritičen pogled na aktualne probleme manjšine in stiske posameznika slikar podaja
bodisi subtilno občuteno bodisi dramatično brutalno. Čop nikoli ne slika po opazovanju, temveč njegovi motivi navadno
vznikajo iz nezavednega in iz spomina; najpomembnejša je melodija barv, forma pa se pravzaprav oblikuje sama:
gre pravzaprav za terapijo, meditacijo in predvsem spoznavanje samega sebe. Nosce te ipsum je bil napis nad vrati
Apolonovega templja v Delfih, ki je ob vhodu pozdravil obiskovalce, sposodili so si ga tudi številni grški filozofi, denimo
Sokrat in Platon, da bi s tem poudarili pomen nekega višjega, starodavnega reda, ki nadvladuje individualizem in ga s
pomočjo racionalnega zora drži znotraj občestva. Čopu je poleg barve izrazito pomembna tudi svetloba. Razstavljena
slika Šola hoje je pravzaprav hommage Gabrielu Stupici. Upodobljena črna smrt, ki vodi otročička, obdanega s čebelami,
tako ponovno vzpostavlja simboliko insektov, stalnih spremljevalcev Čopovih slik, s čimer ga smemo okarakterizirati
kot slikarja mističnega.
Milan Golob je zaključil študij slikarstva pod mentorstvom profesorice in slikarke Metke Krašovec. Umetnik pristopa k
slikarstvu na konceptualen način. Slike naslavlja po nagrobnikih, ki jih najde na svojih popotovanjih po srednji Evropi.
Pravi, da se rad sprehaja po starih pokopališčih, saj da človeka tam nujno zaobjame poseben občutek, ki je za nekoga
lahko zastrašujoč in žalosten, za drugega pa so pokopališča mesta svetosti in spokojnosti. Njegov slikarski opus šteje
zelo veliko enakih kvadratnih formatov manjših dimenzij. Ta projekt je pričel leta 2002 in v okviru njega vsako leto
poslika med 40 in 100 deli. Njegova podoba je abstraktna, vendar zelo premišljeno naslikana; na prvi pogled slike
delujejo podobno, a se med seboj barvno in tudi pozicijsko zelo razlikujejo. Golobov slikarski pristop je teoretsko-
mističen, saj mora po umetnikovem mnenju slikarstvo korespondirati z vesoljnim duhom, zunaj realnega časa in v njem.
Za tokratno razstavo sta izbrani dve slikarski deli, naslovljeni v skladu z zgoraj povedanim, Zmago Jeraj (1937–2015) ter
Amelie Neresheimer (1850–1924), dodan je še videoposnetek z glasom umetnika, ki bere imena umrlih.
3
Natalija Šeruga Golob prav tako sodi med umetnice, ki jih navdihujejo ali nagovarjajo srhljive zgodbe. Tokrat predstavlja
opus slik iz serije Zbirka W. B. V njej so portreti otrok in razglednice, namenjene W. B., z dodanimi upodobljenimi
konjički, ki so na videz naključno nametani po tleh ob lesenem otroškem konjičku. Ideja za sliko izhaja iz atmosfere, v
kateri deluje; občutek, ki ga želi doseči ali uloviti v umetniškem delu, je kreiranje drugega sveta, občutek minulega in
starajočega se ter s tem osmišljanja zmeraj novega začetka. Vizija prihaja iz notrine in se razvija z vsakim naslednjim
materialnim posegom v sliko. Notranji koncept je vodilna sila pri vizualnih odločitvah, ki sledijo uporabljenim materialom.
Natalijini motivi so silhuete ljudi in krajine, ki so temačne, delujejo pravzaprav neogotsko in so kakor vibracija osebe v
slikarskem izrazu. Motive slik nadgradi še z nenavadnimi okvirji, s čimer slika pridobi mehkobo in prosojnost, kar tudi
pogojuje grozljivo mistiko. S tovrstnim nosilcem umetnica še dodatno vzbuja asociacije na staro, pradavno, arhaično,
zato skozi srednjeveško mistiko delujejo nekoliko demonsko. Njeno vsebinsko izhodišče je po navadi misteriozna
življenjska zgodba, saj je, kot pravi Šerugova, slika popolna beseda. Likovno se umetnica naslanja na subtilnost,
navdano z mističnim in skrivnostnim vzdušjem, v katerem se prepletajo misli o življenju in smrti ter o minljivosti in
krhkosti lepote sveta.
Saša Bezjak ima nekoliko drugačen, predvsem zelo neposreden umetniški pristop do problematike medosebnih
odnosov. Poudarek je na erotiki in intimi, ki ju upodablja skozi kreativni proces razvoja prvinske oziroma primitivistične
risbe, ki sicer deluje, kakor da bi jo naslikal otrok: podobe so izražene skozi kroki, torej linijo in črto, izdelano ad
hoc, tukaj in zdaj, v eni popolni potezi. A prav zato njene risbe učinkujejo kot dokončana umetniška dela; izžarevajo
primarno otroško nedolžnost in hkrati vzbujajo občutek, da ne potrebujejo dodatne razlage, saj so direktne, fauvistične
in prepričljive. Na razstavi je risba v mešani tehniki oglja in akrila, naslikana v velikem formatu in naslovljena Groza, v
njej gledalec nedvoumno – vsej naturalistični prvinskosti in tehniki navkljub – doživi močan čustveni naboj, revolucijo
emocij, krik, ki se nezadržno širi onkraj površine upodobljene linijske risbe. Dela Saše Bezjak zaznavajo življenje kot
dekadentno: čutimo poželenje, dojemamo žalost, iščemo strast, želimo ljubezen, doživljamo trpljenje.
Goran Bartok se izraža v fotografskem mediju. Pravi, da noče biti fotograf, ki zgolj ujame in s tem posname neki
motiv, temveč se fotografske tehnike loteva veliko bolj »slikarsko«, saj podobe računalniško obdela, torej podobno
kot slikar s čopičem, le da fotograf uporabi pač drugo orodje. Bartokove fotografije so resda morbidne, vendar nas
prevzamejo s hladno lepoto, ki jo izžarevajo. Umetnik pravi, da ga fotografija pravzaprav ne zanima: zanimajo ga
izključno motivi, pa še to izrazito določeni, do katerih, kot pove, se skuša prebiti že leta. Gotovo Bertok trenutno velja
za enega najbolj provokativnih slovenskih fotografov, predvsem z motivi nekonvencionalnih spolnih praks, zlasti s
področja sadomazohizma. Posveča se še radikalnejšemu raziskovanju telesnosti, vse tja do njene ultimativne teme,
torej motivike smrti, in sicer tako na način neposrednega vizualnega soočenja z razpadajočimi telesi ali pa portretiranja
tistih, ki so neposredno bližino smrti doživeli sami. Na razstavi sta dve fotografiji iz serije Lakota, ki uprizarjata morečo
degeneriranost ohromljenega telesa.
Nasprotje omenjenima fotografijama je slika Karneval avtorja Mita Gegiča, ki upodablja krutost prekomernega
klanja svinj za prehrambene potrebe človeka. Gegič sam sebi (in s tem seveda tudi nam kot opazovalcem) zastavlja
ponavljajoče se vprašanje: kako je mogoče, da v 21. stoletju, ob vsem preobilju in zavestnem zametavanju hrane, na
svetu še vedno obstaja lakota? Zakaj ubijamo toliko živali in na tako neprimeren način, če jih navsezadnje ne moremo
niti pojesti? Umetnik do izbire motiva gotovo ni prišel naključno, temveč predvsem distrofično: je vegetarijanec, povrhu
pa izhaja iz tradicionalne lovske družine. Zavestno se je torej odpovedal mesu in mesnim izdelkom, a ne zaradi lastnih
»lovskih« korenin, ki jih odkrito spoštuje, ker je ne nazadnje njegovo slikarstvo prežeto z lovsko motiviko. Zanimiv je
njegov slikarski pristop, saj podobe, ki jih črpa tudi s svetovnega spleta ali celo iz nadzornih kamer, natisne, slikarsko
obdela in nato v razrezanih trakovih zalepi na platno. Rekli bi, da njegova likovna podoba s tem prevzema pravzaprav
»digitalno« naravo, saj se prav z dodatkom natisnjenih spletnih podob, ki ždijo tako rekoč pod površino, giblje na meji
hibridnega.
Umetnica Tina Dobrajc se osredotoča na raziskovanje vloge ženske nekoč in danes, jo spretno prepleta s simboliko
ženske emancipacije ter privzgojene tradicije, hkrati pa opozarja na dediščino socializacije in historično zapostavljanje
vloge žensk. Njene upodobljene deklice so prisrčne, hkrati pa srhljive. Delujejo kot nekakšne ljubke čarovnice, ki nas
na eni strani s prikupnostjo vabijo, sočasno pa ob njenih podobah začutimo notrino grozljive realnosti. Slika »Everyone
Isn't Bad, Mama!« je hommage romanu Stephena Kinga Carrie, dobro znani klasiki o 16-letni Carrie White, ki je povsem
pod vplivom svoje krščanskofundamentalistične mame, medtem ko jo druga dekleta v šoli brutalno zasmehujejo ter
nadlegujejo zaradi njene naivnosti in grdega videza, kar nazadnje privede do katastrofe. Srhljiva gozdna pokrajina in
naslikane podobe mladih deklet in fantov, ki so oblečeni v srhljive maškare ter obdani z divjimi živalmi, mora v gledalcu
sprva prebuditi nelagodje. Obenem nas monumentalnost umetnine ugrabi in z grotesknimi, v temino noči skritimi
obrazi, ki reprezentirajo epske razsežnosti modernih mitov pripovednice Tine Dobrajc, pogoltne. Naslov slike zgolj
potrdi njeno strašljivo vsebino, medtem ko precizno izbrana barvna paleta v igri močnih barvnih kontrastov povzroči,
da morbidnost mizanscene zakriči še glasneje. Tina Dobrajc predstavlja reinterpretacijo klasičnih vsebin z dodatkom
osebnega komentarja, s čimer vzpostavlja lastno umetniško stališče glede na posamezno izraženo temo.
4
Matej Čepin je še eden izmed umetnikov mlajše generacije. Je samouk, navdušen nad klasično umetnostjo in hkrati
neobremenjen z umetniškimi stili. Umetnik izkazuje prepoznavno samosvojost in jo nadgrajuje v obstoječo realnost.
Čepinovi opusi razkrivajo čudovite krajine z zbujajočimi podobami, ki poudarjajo antisocializacijsko morbidnost
moderne družbe ter splošno izkrivljenost in popačenost iluzije realnosti. Upodobljeni Pennywise spodbuja mističnost,
freudovski uncheimlich, torej nelagodje in tesnobo. Gre za obče prepoznavni simbol klovnovske fobije Stephena Kinga,
ki nas onkraj postapokaliptičnega ekscesa srhljive ugotovitve Good day today sili k razmisleku neke druge, globlje,
pomenljivejše in tudi srhljive stvarnosti. Matej je filmofil, strasten ljubitelj srhljivk Hitchcocka, Lyncha in Cronenberga ter
literature Franza Kafke. Je klasični »voajer«, ki ostaja v grotesknosti: večina njegovih slik vzbuja nelagodje, grozo, celo
strah; gre predvsem za vzbujanje občutka, ki ga umetnik dodatno poudarja z velikimi formati del ter z »materialnostjo«
pokrajine in realistično figuro dosega želeni efekt – ko stopimo pred umetnino, ne gledamo mi nje, temveč postanemo
opazovani mi sami. Resnica ostaja skrita očem, vsakršno mnenje je izključno subjektivno: zdi se, da klovn samo čaka,
da se bo naenkrat premaknil.
Mateja Kavčič se neposredno dotika minljivosti kot osrednjega pojma biti, torej časa, materialov in seveda nas
samih. Njena tematika stalnega spreminjanja, minevanja, izginjanja, porajanja in neskončne moči narave je sorodna
tradicionalni japonski estetiki wabi-sabi, ki pomeni predvsem pogled na svet, osredotočen na sprejemanje minljivosti
in z njo nepopolnosti. »Wabi-sabi neguje vse, kar je verodostojno, s priznavanjem treh preprostih realnosti: nič ni večno,
nič ni dokončano in nič ni popolno.« Dolgo, ostro travo, ki je nihče ne kosi, umetnica nabira na mokriščih v Kostanjevici
na Krki, jo nato prenese v atelje in tam poveže v snope, ki jih najprej posuši, nato pa skrbno zavije in pripravi za
transport. Pleteni šopki močvirnate trave so sestavni del večjega ambientalnega dela ali prostorske postavitve, ki enako
kot neznatni delčki v naravi sestavljajo celoto. Gre za dolgotrajen postopek nastajanja celovitosti skozi sintezo malih
delcev. Mateja Kavčič že od nekdaj verjame v krožno gibanje narave, v večno ponavljanje, menjavanje letnih časov, v
harmonično celoto, katere sestavni del smo tudi ljudje.
Na odprtju razstave se je zgodil še performans dveh mladih umetnic, Karin Vrbek in Betine Habjanič, naslovljen Lullaby/
Uspavanka. Umetnici sta v galeriji izvedli video-avditivni performativ eksperimentalnega podajanja retorike sublimnega,
odvzetega dokumentarnim medijem klavniške materialnosti. Esenca te senzualnosti izhaja iz predsmrtnega dušenja
prašičev v plinski komori. Tako Lullaby predstavlja omamo za umirjanje pred spanjem – nočjo – moro smrti. V obliki
performativa je to tudi avtorski eksperiment intermedijske strategije spajanja momentov umetniškega stimulusa iz
medijev realnega dokumentiranja klanja.
Če strnemo: ob upoštevanju Aristotelovega pravila estetike, da je namreč sleherno obliko grdosti mogoče preseči z
umetniško upodobitvijo, in Plutarhovega reka, da umetnikova veščina nadene pridih lepote, je razstava Pošasti so ljudje
namenjena upanju. Sedanjost je namreč lahko groteskna, a v prihodnosti leži upanje.
In ker upanje umira zadnje, bo grotesko premagalo.
Nina Jeza, Artists&Poor’s
5
MONSTERS ARE HUMAN
As unlikely as it may seem in the 21st century, modern society continues to contend with the idiosyncrasy of stereotypes:
LGBT activism, autism, migrant and refugee flows, fetishism, addiction, conspiracy theories, and manic psychophysical
states (depression and anxiety) are just some of them. We have yet to take a reasonable step towards a more open
society that would replace stereotypes with scientific evidence: the truth is, during the pandemic we have clearly
waded into a green swamp of the intellectual quasi-prestige of social networks, which modern online geniuses have
seized upon to peddle their own homeopathic and New Age ideas. Modern brain-washing monsters have replaced
psychopaths, those committed for insanity, and surrogate murderers to completely blur the line between science, fact,
and fiction with the help of social networks and all kinds of readily available information.
In his book On Ugliness, which is about paintings that are nowadays considered masterpieces, the philosopher and
author Umberto Eco wonders whether they may be ugly because they depict sin and evil. Picasso’s Guernica, once
again exceptionally pertinent, depicts the horrors of war, screams, bombs; and the way it portrays death, everyone who
has survived (or is currently experiencing) the abomination of war must surely experience the horror of his or her own
experience. Does that make Guernica an ugly painting or a painting of ugliness? What about Rembrandt’s The Anatomy
Lesson of Dr. Nicolaes Tulp, or Caravaggio’s or Rubens’s Medusa?
From antiquity to the present, visual works have depicted evil and wars, Hades, Saturn devouring his own children,
Tantalus boiling his son and Agamemnon sacrificing his daughter, patricide or the insidious murder of Cain, or, in the
mythology of the New Testament, portrayals of the suffering of Christ. This is a world in which artistic sublimeness and
the beauty of depiction turn “ugly” or “horrible” acts into symbols.
In Slovenian art, the motif of chilling is most often present in works created between both World Wars. Three artists
stand out in this respect: the fantastic France Mihelič (1907–1989) and his colleague Zoran Mušič (1909–2005), and Jože
Tisnikar (1909–2005). What they have in common is their ability to portray that which terrifies us – darkness, fear, and
death – in a direct yet sophisticated way. Freud called it Unheimlich, something that unsettles us because it is creepy
and unfamiliar, unhuman even.
But since we live in a world in which grotesqueness is once again in vogue, in which after two years of fighting the
pandemic we are faced with one of the most serious crises threatening Europe’s existence as military aircraft fly over
our heads instead of birds, we have decided it is time to seek out the motif of chilling among contemporary Slovenian
artists. The show presents the absurd, horrific, frightening, and grotesque as seen by artists: these are works that
unobtrusively take us through the world of monsters, apparitions, demons, and freaks, sharing with us the sense of
an abstract but very much real nightmare that accompanies us every day: yesterday Covid, today war; what awaits us
tomorrow?
The curated exhibition Monsters are Human presents 13 (a number intentionally chosen) Slovenian artists of different
ages and artistic styles, all of whom draw inspiration from the environments where they live and work. The exhibited
artworks transpose distressing individual experiences into the wonderful world of artistic expression, where the idea is
to capture what is in fact elusive yet so close and so deep. The purpose of depicting the “horrible” is to escape the real
for at least a little while, to immerse ourselves in the imaginary and try to understand the symbolic as a necessity: as
something that surrounds and inspires us, something we cannot escape – and yet something we can express with the
help of art, we can let it touch us and perhaps awaken the desire for a different future. And therein lies the meaning of
the exhibition title: fear originates from our own human experience, from everyone’s individual understanding of what
frightens us and fills us with horror. Perceiving something as horrifying is not rooted in a rational interpretation thereof;
it is inherently an emotional reaction. In other words, fear does not reside in the rational or empirical domain; it is a
feeling that originates in the depths of the human being, created and existing for its own sake. That monsters are in
fact people is clear from the history of punishment: courts have not convicted mythological creatures of abominable
crimes. Monsters are not monsters, for monsters like that only exist in the imagination. Monsters are real creatures; in
fact, only humans are monsters.
Zdenko Huzjan imbues his multitude of painting series with metaphysical content and existentialism. A childhood
memory of children finding a buried human skull runs through the artist’s work, the event having inspired in him a
love of archaeology as well as poetry. His characters are archaically poetic, painted in earthen tones and obfuscated
as if with fog, which makes them even more uncanny, mysterious, and chilling. He is featured with five paintings from
a larger series called Pillows of Earth and Sky (1998–99), in which he explores the interspace between Earth and sky
with symbolism characteristic of the turn of the century, when painting was declared “dead” and figurality therefore ran
into trouble, which in turn gave rise to a “new art” of sorts – a phenomenon that is in fact typical of turns of centuries.
By painting on pillowcases – grounded framed canvasses covered with pillow stuffing – he creates the sense of a soft
pillow. Not only does this soften the painting, but the figure also changes position by moving from the centre to the
edge of the painting to hover in spacelessness, as it were. Everything is soft, fuzzy, created with pads, and soaked in
wax. It is akin to painting a body’s epidermis such that it is transposed into archaic and anthropomorphic figures, which
turns the paintings into “mere” drawings or traces of paintings. The images are suspended between the being and the
non-being, between life and transience: spectators are left hovering between Earth and sky, trapped in spacelessness.
8
.All monsters are human
(Sister Jude Martin, American Horror Story)
Very similar content can be found in the works of Mirsad Begić, who relishes exploring and depicting ancient cultures,
in particular Egypt’s, and is also interested in ancient American civilisations such as that of the Incas or Aztecs and the
way they achieved harmony between art, space, and time. Begić, a Bosnian-Slovenian sculptor, is known for his many
public monuments and portraits. For years, more precisely since 1999, he has been developing a series entitled Great
Guardian, in which he uses softer materials such as ropes, paper, wood, and wax. In this exhibition he is featured with a
drawing, a collage that is in fact a relief since we see bones and decomposing natural and artificial soft materials that
are the bearers of Begić’s symbolic content of transience while at the same time reminding us of eternity. Embedded
in the drawing are decomposing chicken bones tangled up in vinyl, an abstraction that is slightly unsettling due to the
recognisable bones. The compositional superstructure of the artwork is expressed in its monumentality, the colours
are monotonous: the anthropomorphic line and relief finish are a reference to the cyclicality of birth and death, which
Begić sees as the state of being trapped in the constricted inability of eternal existence and hence in the inevitability of
humans (and other living beings) beings condemned to becoming fossils right after birth.
Marko Jakše, Slovenia’s representative at this year’s Venice Biennale, is an artist of the mystical and fantastic whose
paintings are brimming with fantasies, fairy tales, and images that at first appear horrifying but then immediately
transpire to be unmistakably beautiful. Jakše paints a truly unique mystical world which prises open the unconscious,
requiring dedication, commitment, and most of all one’s own effort to grasp it. The observer can but stand in awe of
the artist’s imagination, which is seemingly boundless. The uncanny figures are hybrids, slightly anthropomorphic,
mysterious, or simply hair-raising. Jakše’s surrealism is rooted in a dreamworld imbued with apparitions and disfigured
images that again and again represent carefully considered stories, one might even say parables. Watching his
paintings, one also feels a thrilling discomfort. Jakše’s Poet of Carniola and St. Florian Valley needs no description since
it says everything with a single image: it is probably a self-portrait of the artist, but there is also a human skull wearing
a fish hat. The fish is a symbol of Christianity, and hence of Jesus Christ, and symbolises faith connected with birth; in
the iconography of Indo-European peoples it represents fertility and wisdom. In the foreground is an apple, which we
know is always used as an iconic subject of dispute, a forbidden fruit, which Jakše depicts as enveloped in sharp spikes
that pierce us straight in the eye and, by extension, in the heart.
Jakše’s fellow painter Janez Kardelj – they both had the same mentor, Metka Krašovec – has a completely different
artistic approach, one could describe it as conceptual painting. And yet works by both artists communicate a certain
moral and ethical content underlaid by sociological or philosophical themes, and they are both primarily figurative
painters. The message of the painting entitled Immoral Swinishness with Jewellian is as follows, according to the
artist: “This artefact was created at a time when the British police kidnapped Julian Assange by abducting him from
the Ecuadorean Embassy in London, where he had political asylum, and locked him up in the maximum security
Belmarsh prison in London. The painting has symbolically shared Assange’s destiny since May 2019. It was locked up
in three different locations, most recently in a basement in Ljubljana. Its isolation is now interrupted. As the owner and
author, I have decided to put the original rather than the reproduction on display at the Monsters Are Human exhibition
at the Nova Gorica City Gallery. The painting once again assumes its systemic functions. It is an exhibition piece,
merchandise, property, aesthetic object, and object of fascination or irritation. The artefact is more important than
conceptual consistency. The tormenting impact it has is more urgent than theory.”
The painting oeuvre of Andrej Brumen Čop spans a variety of themes and those that stand out are permeated with
personal issues such as the painful experience of growing up in a suffocating environment that remains disdainful of
homosexuality. The motif of insects – just like the motif of homosexuality – puts the spotlight on society’s attitude to
something that it sees as pestering, marginal, and threatening. The painter casts a critical glance on the minority’s
current problems and individual distress, either in a subtly sensual way or in a dramatically brutal way. Čop never
paints observations; his motifs typically spring up from the unconscious and from memory. The melody of colours is
what is important, the form follows spontaneously: the result is therapy, a meditation, and most of all introspection.
Nosce te ipsum was an inscription in the forecourt of the Temple of Apollo in Delphi that greeted visitors on arrival.
Many Greek philosophers borrowed it, for example Socrates and Plato, to emphasise the meaning of something larger,
an ancient order that is above individualism and keeps the individual within the community with the help of rational
perception. Colour is not the only dimension important to Čop, as light is as well. The exhibited painting Walking School
is an homage to Gabriel Stupica. Black Death leading a child surrounded by bees once again brings the symbolism of
insects, a recurring feature of Čop’s paintings; as a result, he can be characterised as a painter of the mystical.
Milan Golob, who completed his painting studies under the mentorship of professor and painter Metka Krašovec,
approaches painting in a conceptual way. He entitles his pictures after names on gravestones that he finds during his
travels in Central Europe. He says he likes to stroll around old graveyards because they are places where one inevitably
experiences a special feeling: some may find this feeling frightening and sad; for others, graveyards are places of
sanctity and serenity. His body of work comprises a large number of small-scale rectangular paintings of the same
format. It is a project that he began in 2002 and which involves him completing between 40 and 100 paintings every
year. His images are abstract, but very thoughtfully painted: at first glance the paintings appear similar, but they are
very diverse in terms of colour and positioning. Golob’s approach to painting is theoretical and mystical. In his opinion,
painting must be in concordance with the universal spirit, outside and within real time. Two paintings – named as
described above – have been selected for this exhibition, Zmago Jeraj (1937-2015) and Amelie Neresheimer (1850-1924),
plus a video of the artist reading the names of the dead
9
Natalija Šeruga Golob is another artist inspired or influenced by chilling stories. This time she is exhibiting paintings
from the series W. B. Collection, portraits of children and postcards addressed to W. B. onto which horses are painted,
seemingly randomly scattered on the ground next to a rocking horse. The idea comes from the atmosphere which it
creates: the feeling she sets out to achieve or capture in the artwork is that of a newly created – other – world, a feeling
of transience and ageing, in order to make sense of new beginnings. The vision comes from within and develops with
each subsequent physical intervention in the painting. The inner concept is the guiding force in visual decisions, which
in turn depend on the materials used. Natalija’s motifs are silhouettes and landscapes, which come across as dark,
neo-Gothic in fact, as if they were the vibrations of a person in the painting medium. She expands the motifs with
unusual frames that deepen the softness and transparency of the paintings, thus creating a chilling mystique. The
medium augments the sense that the paintings are old, ancient, and archaic, this Medieval mysticism making them
somewhat demonic. Her works typically originate in a mysterious life story, for, as Šeruga puts it, a painting is the
perfect word. Stylistically, the artist invokes subtlety inspired with a mystical and mysterious atmosphere intertwining
thoughts about life and death, and about the transience and fragility of the world’s beauty.
Saša Bezjak has a slightly different, very direct artistic approach to interpersonal relations. She emphasises eroticism
and intimacy, depicting them through the creative development of primal, primitivist drawings that appear as if they
were made by a child: the images are expressed through croquis, ad hoc lines made here and now in one perfect
stroke. Yet this is precisely why her drawings have the effect of completed artworks: they radiate a primary, childish
innocence while at the same time creating the impression that they need no additional explanation since they are
direct, Fauvist, and convincing. The exhibition features a large-scale charcoal and acrylic drawing entitled Horror,
which, despite its naturalist primality and technique, undoubtedly triggers a strong emotional burst from the viewer,
a (r)evolution of emotions, a scream inexorably spreading beyond the surface of the lineated painting. Saša Bezjak’s
works perceive life as decadent: we feel desire, perceive sadness, look for passion, want love, and experience suffering.
Goran Bertok expresses himself in the medium of photography. He says he refuses to be a photographer who merely
captures and records motifs; he approaches photography like painting in that he digitally edits the photographs, much
like a painter would with a brush, only that he uses a different tool. Bertok’s photographs may be morbid, but they leave
us in awe of the cold beauty they radiate. The artist says that he is not really interested in photography: his sole interest
is motifs, and only certain motifs, which he says he has been trying to capture for years. Bertok is undoubtedly one of
the most provocative Slovenian photographers with his motifs of unconventional sexual practices, sadomasochism in
particular. He also undertakes an even more radical exploration of physicality, all the way to the ultimate darkness –
death – either by visually confronting decaying bodies or by portraying people who have experienced the proximity of
death first-hand. The exhibition features two photographs from his series Hunger that depict the chilling degeneration
of a mortified body.
Juxtaposed with these photographs is the painting Carnival, by Mito Gegič, which depicts the cruelty of mass pig
slaughter to satisfy our food needs. Gegič reflects on (and extends this reflection to the viewers) the recurring question
of how it is possible that in the 21st century, with all the abundance and deliberate discarding of food, there is still
hunger in the world. Why are we killing so many animals, and in such an inappropriate way, when we cannot even eat
them in the end? The artist did not pick the motif accidentally; he arrived at it from a dystrophic position: not only is
he a vegetarian, his family have long been hunters. He has thus consciously given up meat and meat products, but not
because of his own “hunting” roots; indeed, he openly admires his roots, and his paintings are replete with hunting
motifs. His approach to painting is interesting in that he prints images he scrapes from various places, from the internet
or even from security cameras, which he then puts through a painting process, cuts into strips, and glues on to a
canvas. One can say that his painting is in fact “digital” since the addition of printed online images, which are lurking
beneath the surface, puts them on the verge of being hybrids.
Tina Dobrajc focuses on exploring the role of women in the past and present, dextrously intertwining her work with
the symbolism of women’s emancipation and traditions learnt through generations, while highlighting the heritage of
socialisation and the historical neglect of the role of women. The girls in her paintings are cute but chilling. They come
across as sweet witches who invite us with their adorableness, but in their images we feel the depth of the horrifying
reality. The painting Everyone Isn't Bad, Mama! Is an homage to the Stephen King novel Carrie, a now canonical tale
of 16-year-old Carrie White, who is completely under the control of her Cristian-fundamentalist mother and brutally
mocked and bullied by the other girls in school due to her naivete and looks, which end up leading to disaster. The
chilling forest landscape and the painted image of young girls and boys, dressed in horrifying costumes and surrounded
by wild animals, is certain to cause unease at first. Yet at the same time, the monumentality of the artwork captivates us
and devours us with its grotesque faces, hidden in the dark of night, representing the epic scale of the modern myths
by Tina Dobrajc, the storyteller. The title of the painting merely confirms the horrifying content, whereas the carefully
selected colour palette, with its interplay of strong contrasts, makes the morbidity of the mise-en-scène scream out
even louder. Dobrajc reinterprets classic content by adding her personal commentary, thus establishing a very personal
artistic position on the topic.
Matej Čepin is another artist of the younger generation. An autodidact enthralled with classic art and unconcerned
with artistic styles, he has developed a distinct artistic language that he has built into the existing reality. Čepin’s works
lay out beautiful landscapes with startling images, emphasising the anti-social morbidity of modern society and the
general twistedness and distortion of the illusion of reality. His Pennywise invokes mystique, a Freudian Unheimlich,
discomfort and anxiety. Using the widely recognised symbol of Stephen King’s coulrophobia, he takes us beyond the
10
post-apocalyptic excess of the chilling realisation of Good day today to reflect on a different, deeper, more revealing
and more chilling reality. Matej is a cinephile, a passionate fan of Hitchcock’s, Lynch’s, and Cronenberg’s thrillers, and
of the writings of Franz Kafka. He is a classical “voyeur” who remains in the grotesque: the majority of his paintings
inspire unease, horror, fear even; these feelings are augmented by the large format of his paintings, the “materiality” of
the landscape, and the realistic figures. This achieves the desired effect: when we stand before an artwork, it is not us
looking at it, but rather we become the observed. The truth remains concealed to the eyes and every opinion remains
subjective: it seems like the clown is just waiting to move.
Mateja Kavčič directly addresses transience as the core concept of being: of time, of materials, and of ourselves.
Her topic of constant change, passing, disappearance, apparition, and the endless power of nature is similar to the
Japanese aesthetic of wabi-sabi, which represents a view of the world focused on accepting transience and hence
imperfection. “Wabi-sabi nurtures everything that is credible by acknowledging three simple realities: nothing lasts,
nothing is finished, and nothing is perfect.” The artist collects long, sharp blades of grass that nobody cuts in the
wetlands of Kostanjevica na Krki. She brings the grass to her studio and binds it into sheafs, which she first dries and
then carefully wraps to transport. The woven sheafs of wetland grass are a constituent part of a larger ambient work or
spatial installation, where they form a whole, just like the insignificant parts of nature that they are. This is a laborious
process in which the whole is created via the synthesis of small parts. Mateja Kovačič has long-held beliefs in the
circularity of nature, eternal repetition, the changing of the seasons, the harmonious whole, a whole that people are a
constituent part of.
The exhibition opening also featured a performance by two young artists, Karin Vrbek and Betina Habjanič, entitled
Lullaby. The artists did a video-auditory performance communicating the rhetoric of the sublime, having captured it
from media that document the materiality of slaughterhouses. The essence of this sensuality stems from the premortem
suffocation of pigs in a gas chamber. Lullaby represents stupefaction as a way to calm down before sleeping – before
the night – the nightmare of death. As a performance, it is an experiment in the intermedia strategy of merging moments
of artistic stimulus from media that document real slaughtering.
In conclusion: considering Aristoteles’s rule of aesthetics that every form of ugliness can be overcome with artistic
representation, and Plutarch’s saying that an artist’s skill provides a touch of beauty, the exhibition Monsters Are Human
is dedicated to hope. The present may be grotesque, but in the future lies hope.
And since hope dies last, it will defeat the grotesque.
Nina Jeza, Artists&Poor’s
11
12
13
Mirsad Begic
Mirsad Begić (1953, BiH) je kiparstvo študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral
leta 1979. Leta 1986 je pri kiparju Dragu Tršarju končal specialko. Med študijem se je redno izpopolnjeval
v Zagrebu. Kipar ustvarja v glini, mavcu, keramiki, bronu in različnih netipičnih materialih, od voska, kosti
do vrvi. Ustvarjal je tudi posamezne gledališke scenografije. Razstavlja v Sloveniji in zunaj nje (posebej v
Nemčiji). Živi v Ljubljani. Je avtor številnih javnih spomenikov in portretov po Sloveniji. Leta 1997 je prejel
Župančičevo nagrado in leta 2000 nagrado Prešernovega sklada.
Mirsad Begić (1953, Bosnia and Herzegovina) studied sculpture at the Academy of Fine Arts in Ljubljana,
where he graduated in 1979. In 1986 he completed a master class with the sculptor Drago Tršar. During
his studies he regularly took additional courses in Zagreb. The sculptor creates in clay, plaster, ceramics,
bronze, and atypical materials ranging from wax to bone and rope. He has also done set designs for theatre.
Begić lives in Ljubljana and exhibits in Slovenia and beyond, in particular in Germany. He is the author of a
number of public monuments and portraits in Slovenia. In 1997 he received the Župančič Prize and in 2000
the Prešeren Fund Prize.
14
Iz serije Veliki čuvaj, 2019–2022, risba, kolaž, 160 x 300 cm
15
Goran Bertok
Goran Bertok (1963, Koper), leta 1989 diplomiral iz novinarstva na Fakulteti za sociologijo, politične vede
in novinarstvo v Ljubljani; vpisan kot vojak v Jugoslovansko narodno armado; po mesecu dni odpuščen iz
službe z diagnozo »psihopatska osebnost«. Leta 1990 prva samostojna razstava.
http://www.bertok.si
Goran Bertok (1963, Koper) earned a degree in journalism from the Faculty of Sociology, Political Science
and Journalism in Ljubljana in 1989. He was drafted into the Yugoslav People’s Army but released after a
month with the diagnosis “psychopathic personality”. He had his first solo exhibition in 1990.
http://www.bertok.si
16
Iz serije Lakota, 2019, fotografija, 150 x 100 cm
Iz serije Lakota, 2019, fotografija, 150 x 100 cm
17
Sasa Bezjak
Saša Bezjak (1971, Maribor) je diplomirala leta 1999 na Pedagoški fakulteti v Mariboru iz likovne pedagogike
pod mentorstvom profesorja kiparstva Darka Golije, leta 2001 pa iz slikarstva na Akademiji za likovno
umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Krašovec (praktični del Slika kip) in profesorice
umetnostne zgodovine dr. Nadje Zgonik (teoretični del Štiri osebna stališča mladih mariborskih umetnikov).
Leta 2009 je prav tam končala magistrski študij kiparstva pri profesorju Luju Vodopivcu s temo Različne
dimenzije realnosti. Od leta 2002 je samozaposlena v kulturi. Leta 2013 ji je Univerza v Mariboru podelila
naziv strokovna sodelavka za predmetno področje specialna didaktika. Ukvarja se z risbo, sliko, kipom,
vezenino, likovnimi akcijami in poučevanjem. Že desetletje kot mentorica pripravlja likovne delavnice za
mladino in odrasle ter organizira razstave del, ki tam nastanejo.
http://sasabezjak.insignija.com/index.php/sl/
Saša Bezjak (1971, Maribor) graduated with a degree in fine arts education from the Faculty of Education
in Maribor in 1999 under the mentorship of professor of sculpture Darko Golija before earning a degree
in painting from the Academy of Fine Arts in Ljubljana under the mentorship of Prof. Metka Krašovec
(practical work – painting sculpture) and professor of art history Dr Nadja Zgonik (theoretical work – Four
Personal Views of Young Maribor Artists). In 2009 she completed her master’s degree in sculpture at the
same academy under the mentorship of Prof. Luj Vodopivec; the title of her thesis was Different Dimensions
of Reality. Since 2002 she has been a freelance artist. In 2013 she was awarded the title of specialised
assistant for special didactics by the University of Maribor. Her areas of interest are drawing, painting,
sculpture, embroidery, and art actions. For over a decade she has been organising workshops for youths
and adults as well as exhibitions of works created at these workshops.
http://sasabezjak.insignija.com/index.php/sl/
18
Groza, 2009, akril in oglje na papirju, 140 x 100 cm
19
Andrej Brumen cop
Andrej Brumen Čop (1967, Maribor) je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorici Metki
Krašovec diplomiral leta 1993. Leta 1995 je na isti ustanovi zaključil slikarsko specialko. Na povabilo galerije
Werstadt Graz je leta 1994 študijsko bival v Gradcu. Leta 1997 je prejel štipendijo za študij slikarstva na
Akademiji za likovno umetnost v Pragi, leta 2000 pa delovno štipendijo za bivanje v New Yorku. Ustvarja
tudi ilustracije in likovno opremo. Bil je urednik revije Likovne besede. Poučuje na Pedagoški fakulteti v
Ljubljani, je docent za področje slikarstva.
Andrej Brumen Čop (1967, Maribor) graduated from the Academy of Fine Arts in Ljubljana in 1993 under the
mentorship of Prof. Metka Krašovec and completed a master class there two years later. At the invitation of
the Werstadt Graz gallery, he completed a residence in Graz in 1994. In 1997 he received a scholarship to
study painting at the Academy of Fine Arts in Prague, and in 2000 he was awarded a work scholarship for
a residency in New York. He also creates illustrations and artistic decorations. He was editor of the journal
Likovne Besede and is an associate professor of painting at the Faculty of Education in Ljubljana.
20
Šola hoje, 1998, olje na platnu, 170 x 90 cm, zasebna last, fotograf: Boris Gaberščik
21
Matej cepin
Matej Čepin (1977, Celje) se je doslej predstavil na številnih samostojnih (KiBela, MMC KIBLA, Maribor, 2015;
Galerija Murska Sobota, 2016; Likovni salon Celje, 2016; Miheličeva galerija Ptuj, 2015; Galerija Alkatraz
Ljubljana, 2013; Galerija Plevnik-Kronkowska, 2015; Kvartirna hiša Celje, 2019; St. Anna am Aigen / Sveta
Ana pri Igu (Avstrija), 2015 in druge) in skupinskih razstavah (Mestna galerija Piran, Galerija Murska Sobota,
Center sodobnih umetnosti Celje, Slovenj Gradec, Koroška galerija likovnih umetnosti, KIBLA PORTAL,
Maribor, Lamutov likovni salon v Kostanjevici na Krki in druge). Za svoje ustvarjalno delo je prejel več
nagrad in priznanj.
Matej Čepin (1977, Celje) has been featured in numerous solo exhibitions (KiBela, MMC KIBLA, Maribor
(2015), Murska Sobota Gallery (2016), Likovni Salon, Celje (2016), Mihelič Gallery, Ptuj (2015), Alkatraz Gallery,
Ljubljana (2013), Plevnik-Kronkowska Gallery, Celje (2015), Kvartirna Hiša, Celje (2019), St Anna am Aigen,
Austria (2015), and others) and group exhibitions (Piran City Gallery, Murska Sobota Gallery, Centre for
Contemporary Arts, Celje, Koroška Gallery of Fine Arts, Slovenj Gradec, KIBLA PORTAL, Maribor, Lamut’s
Art Salon, Kostanjevica na Krki, and others). He is the recipient of several awards and commendations.
22
Good day today, 2010, olje, vosek, smola na platno, 200 x 150 cm, zasebna last
23
Tina Dobrajc
Tina Dobrajc (1984, Kranj) je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v
Ljubljani (2007), kjer je leta 2011 zaključila magistrski študij na oddelku za slikarstvo pod mentorstvom
Hermana Gvardjančiča. Ustvarja na področju slikarstva, novih medijev, knjižne ilustracije in gledališke
scenografije. Prejela je priznanje Riharda Jakopiča za mlade umetnike (2015), delovno štipendijo Ministrstva
za kulturo (2016) in plaketo Hinka Smrekarja (2016).
Tina Dobrajc (1984, Kranj) graduated in painting from the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana in
2007 and completed her master’s degree in painting under the mentorship of Herman Gvardijančič in 2011.
Her work spans painting, new media, book illustrations, and set design for theatre. She has received the
Rihard Jakopič Prize for young artists (2015), a work scholarship from the Ministry of Culture (2016), and the
Hinko Smrekar Plaque (2016).
24
”Everyone Isn't Bad, Mama!”, 2021, akril na platno, 162 x 144 cm
25
Mito Gegic
Mito Gegič (1982, Ljubljana) se je leta 2002 vpisal na slikarski oddelek Akademije za likovno umetnost
in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom profesorja Emerika Bernarda. Prek programa za izmenjavo
študentov CEEPUS je v letu 2006 obiskoval oddelek za nove medije na Akademiji likovnih umetnosti v
Zagrebu. Leta 2008 je diplomiral pri profesorju Hermanu Gvardjančiču z naslovom Rob in polje moči.
Dodatno se je izpopolnjeval na slikarski specialki Akademije za likovno umetnost in oblikovanje pod
mentorstvom profesorja Zmaga Lenárdiča.
Mito Gegič (1982, Ljubljana) started studying painting at the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana
in 2002 under the mentorship of Prof. Emerik Bernard. He attended the new media programme at the
Academy of Fine Arts in Zagreb in 2006 through the CEEPUS student exchange programme. In 2008 he
completed his undergraduate studies with his thesis entitled Edge and Field of Power under the mentorship
of Prof. Herman Gvardjančič. He also completed a master class at the Academy of Fine Arts and Design
with Prof. Zmago Lenárdič.
26
Karneval, 2018, akril, maskirni trak na platnu, 252 x 152 cm
27
Milan Golob
Milan Golob (1963, Ljubljana) je leta 1987 najprej diplomiral na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani –
oddelek za fiziko. V šolskem letu 1987/88 je študiral umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Nato je leta 1993 diplomiral še na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani – oddelek za
slikarstvo. Od januarja 1996 do decembra 2000 je bil glavni (odgovorni) urednik revije za likovno umetnost
Likovne besede. Leta 2007 mu je Ministrstvo za kulturo RS podelilo delovno štipendijo in mu omogočilo
študijsko bivanje v Berlinu. Kot svobodni umetnik danes deluje v Radencih. Je dobitnik študentske
Prešernove nagrade za slikarstvo (1992), prejemnik dotacije Fundacije Pollock-Krasner (New York, 2003) in
nominiranec za nagrado Henkel Art.Award.
Milan Golob (1963, Ljubljana) first graduated from the Faculty of Mathematics and Physics in Ljubljana in
1987 before studying art history at the Faculty of Arts in Ljubljana in 1987/88. In 1993 he earned a bachelor’s
degree in painting from the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana. From January 1996 to December
2020, he was the editor-in-chief of Likovne Besede, a journal of fine arts. In 2007 he received a work
scholarship from the Ministry of Culture to study in Berlin. A freelance artist working in Radenci, he received
the Student Prešeren Prize for panting (1992) and a Pollock-Krasner Foundation Grant (New York, 2003),
and was also nominated for the Henkel Art.Award for modern drawing (Vienna, 2005).
28
Amelie Neresheimer (1850–1924), 2013, olje, akril na platnu, 31×31 cm
Zmago Jeraj (1937–2015), 2015, olje, akril na platnu, 30×30 cm
29
Zdenko Huzjan
Zdenko Huzjan (1948, Lendava) je slovenski slikar ekspresivne figuralike, grafik in pesnik. Diplomiral
je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (prof. Gabriel Stupica) in obiskoval slikarsko specialko
(prof. Janez Bernik). Prepoznaven je kot slikar (pregledna razstava slik, Moderna galerija Ljubljana, 1995;
pregledna razstava risb, MGLC Ljubljana, 2000), grafik (pregledna razstava grafik, lesorezov, Umetnostna
galerija Slovenj Gradec, 1994) in deloma kot kipar. Izdal je tudi pesniške zbirke. Univerza v Ljubljani ga je
leta 1988 izvolila v naziv docenta in leta 1997 v naziv rednega profesorja risanja in slikanja na Pedagoški
fakulteti Univerze v Ljubljani. Je prejemnik več nacionalnih in mednarodnih nagrad.
Zdenko Huzjan (1948, Lendava), a figurative painter, graphic artist, and poet, graduated from the Academy
of Fine Arts in Ljubljana under the mentorship of Prof. Gabriel Stupica and completed a master class
with Prof. Janez Bernik. He is best known as a painter (a retrospective exhibition of paintings at Moderna
Galerija Ljubljana, 1995; a retrospective exhibition of drawings at MGLC Ljubljana, 2000) and a graphic
artist (a retrospective exhibition of prints and woodcuts at Slovenj Gradec Art Gallery, 1994) but has also
done sculpture and published collections of poetry. He became an associate professor at the Faculty of
Education in Ljubljana in 1988 before receiving tenure in 1997. He is the recipient of numerous national and
international awards.
30
5 slik iz serije, olje na platno “Vzglavniki Zemlje in Neba”
“Vzglavniki Zemlje in Neba”, olje, vosek na platnu, 1999, 50 x 85 cm
“Vzglavniki Zemlje in Neba”, olje, vosek na platnu, 1998, 45 x 55 cm
“Vzglavniki Zemlje in Neba”, olje, vosek na platnu, 1998, 65 x 70 cm
“Vzglavniki Zemlje in Neba”, olje, vosek na platnu, 1999, 55 x 60 cm
“Vzglavniki Zemlje in Neba”, olje, vosek na platnu, 1998, 30 x 45 cm
31
Marko Jakse
Marko Jakše (1959, Ljubljana) je akademski slikar, leta 1987 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno
umetnost pod mentorstvom Metke Krašovec. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah
doma in v tujini, za svoje delo je prejel več domačih in mednarodnih nagrad. Je tudi prejemnik prestižne
nagrade Prešernovega sklada v letu 2015. Na 59. beneškem bienalu bo zastopal Slovenijo.
Marko Jakše (1959, Ljubljana) graduated from the Faculty of Fine Arts in Ljubljana under the mentorship
of Metka Krašovec in 1987. He has been featured in solo and group exhibitions in Slovenia and abroad and
has received multiple national and international prizes, including the Prešeren Fund Prize in 2015. He will
represent Slovenia at the 59th Venice Biennale.
32
Pesnik Kranjske in doline šentflorjanske, 2015, akril in olje na kartonu, 150 x 100,5 cm,
last Galerije Prešernovih nagrajencev
33
Janez Kardelj
Janez Kardelj (1964, Ljubljana) je akademski slikar. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani
in se izoblikoval kot samosvoja umetniška osebnost; njegov slikarski slog se kaže v raznoliki postmoderni
figuralnosti, s katero pogosto pripoveduje ali napoveduje sociološko ali filozofsko tematiko. Njegov opus
obsega precejšnje število slik v mešanih tehnikah na platnu, ki jih predstavlja predvsem v slovenskih
galerijah. Svoje misli o sodobni umetnosti je leta 2015 strnil v spisu Blišč in beda kaprealizma in socrealizma:
primerjava obeh kulturno-umetnostnih konceptov in njun vpliv na sodobno nemoč umetniškega predmeta.
Janez Kardelj (1964, Ljubljana) graduated from the Academy of Fine Arts in Ljubljana and developed into
an idiosyncratic artist whose style of painting is distinguished by a diverse post-modern figurality, which he
often uses to narrate or introduce sociological or philosophical topics. His oeuvre consists of a multitude
of mixed media paintings, which he has exhibited mostly in Slovenian galleries. In 2015 he condensed his
thoughts on contemporary art into an essay entitled Splendours and Miseries of Capitalist Realism and
Socialist Realism: A Comparison of Both Cultural and Art Concepts and Their Impact on the Contemporary
Powerlessness of the Object of Art.
34
Protinravno svinjstvo z Jewelianom, 2019, akril na platno, 140 x 100 cm
35
Mateja Kavcic
Mateja Kavčič (1970, Novo mesto) se je leta 1989 vpisala na slikarski oddelek Akademije za likovno
umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1994 diplomirala in leto kasneje obiskovala slikarsko specialko. Leta 2007
je pridobila pedagoško-andragoško izobrazbo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 1995
ima status samozaposlene v kulturi. Deluje kot vizualna umetnica na področju slikarstva, risbe, grafike,
fotografije, prostorskih postavitev in land arta. Sodeluje pri restavratorskih projektih in vodi ustvarjalnice za
otroke. Je dobitnica priznanja Majskega salona 2011 in nominiranka za Jakopičevo priznanje 2017. Zadnjih
osemnajst let živi in ustvarja v Škofji Loki, občasno ustvarja v priložnostnem ateljeju v Galeriji Božidarja
Jakca v Kostanjevici na Krki.
Mateja Kavčič (1970, Novo Mesto) enrolled in the painting programme at the Academy of Fine Arts
in Ljubljana in 1989 and graduated in 1994, completing a master class in painting a year later. In 2007
she received a teaching degree from the Faculty of Arts in Ljubljana. A freelance artist since 1995, she
has produced paintings, drawings, prints, photographs, spatial installations, and land art, taken part in
restoration projects, and led creative workshops for children. She won the May Salon Prize in 2011 and was
nominated for the Jakopič Prize in 2017. For the past 18 years she has lived and worked in Škofja Loka and
occasionally works at the Božidar Jakac Gallery studio in Kostanjevica na Krki.
36
37
Natalija seruga Golob
Natalija Šeruga Golob (1971, Maribor) je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani
študirala slikarstvo. Diplomirala je leta 1999. Nadaljevala je podiplomski študij slikarstva in magistrirala
leta 2003. Študijsko se je izpopolnjevala leta 2007 v Berlinu. Njena dela najdemo v več umetniških zbirkah
(Umetnostna galerija Maribor, NLB, Zbirka Talum, Slovenski kulturni center Korotan, Dunaj, Mestna galerija
Nova Gorica, Galerija Murska Sobota).
http://www.natalijaseruga.si
Natalija Šeruga Golob (1971, Maribor) studied painting at the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana,
from which she graduated in 1999 and obtained a master’s degree in 2003. She also completed a study
course in Berlin in 2007. Her works are featured in the collections of numerous galleries (Maribor Art Gallery,
NLB, the Talum Collection, the Korotan Slovenian Cultural Centre, Nova Gorica City Art Gallery, Murska
Sobota Gallery).
http://www.natalijaseruga.si
38
Vestibul (Otrok O. V., naslovljeno na W. B.),
2021, 68 x 137 cm, pigmenti, akrilno vezivo in gumiarabika na platnu
Zbirka W. B. (Otrok A. L.), 2021, 25 × 22 cm, pigmenti, akrilno vezivo, olje na platno, čipka, les
Zbirka W. B. (Otrok O. P.), 2021, 37 × 27 cm, pigmenti, akrilno vezivo, olje na platno, čipka, les
Zbirka W. B. (Otrok B. L.), 2021, 29 × 23 cm, pigmenti, akrilno vezivo, olje na platno, čipka, les
Zbirka W. B. (Otrok A. V.), 2021, 32 × 25 cm, pigmenti, akrilno vezivo, olje na platno, čipka, les
Zbirka W. B. (Otrok B. V.), 2021, 30 × 22 cm, pigmenti, akrilno vezivo, olje na platno, čipka, les
Zbirka W. B. (Otrok X. H.), 2021, 28 × 22 cm, pigmenti, akrilno vezivo, olje na platno, čipka, les
Zbirka W. B. (Otrok M. J.), 2021, 32 × 23 cm, pigmenti, akrilno vezivo, olje na platno, čipka, les
Zbirka W. B. (Otrok E. D.), 2021, 33 × 23 cm, pigmenti, akrilno vezivo, olje na platno, čipka, les
Razglednica za W. B. (št. 6), 2021, 18 x 13 cm, pigmenti, akrilno vezivo na platnu
Razglednica za W. B. (št. 30), 2021, 18 x 13 cm, pigmenti, akrilno vezivo na platnu
Razglednica za W. B. (št. 36), 2021, 18 x 13 cm, pigmenti, akrilno vezivo na platnu
Razglednica za W. B. (št. 69), 2021, 18 x 13 cm, pigmenti, akrilno vezivo na platnu
Razglednica za W. B. (št. 72), 2021, 18 x 13 cm, pigmenti, akrilno vezivo na platnu
Razglednica za W. B. (št. 73), 2021, 18 x 13 cm, pigmenti, akrilno vezivo na platnu
Razglednica za W. B. (št. 80), 2021, 18 x 13 cm, pigmenti, akrilno vezivo na platnu
Razglednica za W. B. (št. 83), 2021, 18 x 13 cm, pigmenti, akrilno vezivo na platnu
39
Betina Habjanic
Betina Habjanič (1992, Maribor) je letos zaključila magistrski študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost
in oblikovanje v Ljubljani. Bila je na študijski izmenjavi na Univerzi uporabnih umetnosti Angewandte na
Dunaju. Marca 2018 je živo umetnost študirala znotraj londonske Live Art Development Agency (LADA) ter
se v okviru kulturne rezidence povezala s številnimi umetniki. Neodvisno od programa oziroma umetniškega
medija deluje kot aktivistka za pravice živali in koristi medij umetnosti kot orodje za artivizem. Trenutno
deluje in gosti umetnice in umetnike v Galeriji Hladilnica Kulturnega centra Pekarna, sicer se pa podpisuje
pod produkcijo Galerije Kapelica v Ljubljani.
Betina Habjanič (1992, Maribor) finished her master’s degree in sculpture at the Academy of Fine Arts and
Design in Ljubljana this year. She also completed an exchange programme at the University for Applied
Arts Vienna as well as a live art residency at the London Live Art Development Agency (LADA) in 2018,
where she forged ties with many artists. Outside the art world, she is an animal rights activist who uses art
as a tool for activism. She currently works and hosts artists at the Hladilnica Gallery at the Pekarna Cultural
Centre, and is also a producer at the Kapelica Gallery in Ljubljana.
40
41
Karin Vrbek
Karin Vrbek (1998, Slovenj Gradec) je novomedijska umetnica z diplomo Akademije za likovno umetnost in
oblikovanje Univerze v Ljubljani. V svojih delih raziskuje mikrokozmos sestave digitalnih datotek, grajenost
digitalnih medijev ter razstavljanje in recikliranje odpadkov v umetniške skulpture. Zanimajo jo združevanje
in interakcija medijev v instalacijah in na interaktivnih spletnih straneh ter elektroakustična glasba.
Karin Vrbek (1998, Slovenj Gradec) is a new-media artist with a degree from the Academy of Fine Arts
and Design in Ljubljana. Her works explore the microcosm of the composition of digital files, the structure
of digital media, and the decomposition and recycling of waste into sculptures. She is interested in
the combination and interaction of various media in installations and interactive wab pages, as well as
electroacoustic music.
42
43
44
45
46
47
48