32_pdfsam_borec_715-717


Po drugi svetovni vojni bi morali visoki častniki italijanskih oboroženih sil
odgovarjati za vojne zločine, ki so jih italijanske enote zagrešile v Albaniji,
Jugoslaviji, Sovjetski zvezi in Grčiji. Mario Roatta je tik pred izrekom sodbe
zbežal v Španijo in bil pozneje amnestiran ter oproščen, Gastone Gambara,
Alessandro Pirzio Biroli, Emilio Grazioli, Mario Robotti in mnogi drugi pa
niso bili sodno obravnavani ne v tujini ne v Italiji. Pred izročitvijo državam,
ki so jo zahtevale, in sodnimi postopki jih je rešilo vojaško-politično ravnotežje v
času hladne vojne, ki je to vprašanje zamrznilo in z odločilno podporo zahodnih
zaveznikov italijanski vladi omogočilo politiko, s pomočjo katere se je vrh
italijanske vojske izognil vsaki sodni kazni. Preiskovalna komisija pod vodstvom
Luigija Gasparotta je bila instrument, ki je zagotavljal to nekaznovanje.
Pripadnost zahodnemu bloku je Italiji omogočila, da je sklenila tajne sporazume
z Grčijo, medtem ko so se Združene države Amerike, Velika Britanija in
Francija odpovedale sojenju pripadnikom italijanskih oboroženih sil in
podpirale zavlačevalno in izmikajočo politiko italijanske vlade. Konec hladne
vojne je po odkritju »omare sramote« omogočil odprtje novih procesov proti
krivcem za nacistične pokole v Italiji in obenem prvi, čeprav previdni dostop do
dokumentarnega gradiva o ravnanju pripadnikov italijanskih oboroženih sil.
Na osnovi obsežnega, večinoma še neobjavljenega gradiva iz raznih arhivov
in parlamentarnih preiskovalnih komisij se avtor knjige osredotoča na
pogajanja, sporazume, notranje in mednarodne napetosti v zvezi z vprašanjem
italijanskih vojnih zločincev, osvetljuje, kako in zakaj je bilo mogoče, da na
stotine pripadnikov italijanske vojske in črnih srajc ni bilo kaznovanih, da
je lahko prišlo do tako imenovanega neuspelega Nürnberga in neosnovanega
samooprostilnega mita, osvetljuje prezrta zakulisja, ki omogočajo širši vpogled
tudi v vprašanje sodnega in zunajsodnega obravnavanja vojnih zločincev.
DAVIDE CONTI, Italijanski vojni zločinci, Založba Sophia, 2014

32  BOREC LXVII/2015, št. 715–717
ARHIVI SPOMINA

DAVIDE CONTI

ZDA, VELIKA BRITANIJA
IN VATIKAN:

PROTIKOMUNISTIČNA
FRONTA IN VPRAŠANJE
ITALIJANSKIH VOJNIH

ZLOČINCEV



Zahodne sile niso bile vedno enotne glede vprašanja izročitve italijanskih
vojnih zločincev državam, ki so to zahtevale. Največje razlike so bile med
»zmerno« usmeritvijo ZDA, ki so poskušale zapreti račune pretekle vojne in
prekiniti postopke proti pripadnikom nekdanje Italijanske kraljeve vojske
in Salojske republike, da bi se tako Italija lažje vključila v novo delitev sveta
in nasprotovanje Sovjetski zvezi, in bolj »nepopustljivo« usmeritvijo Velike
Britanije, ki se je nagibala k temu, da se izvršijo obsodbe zavezniških sodišč v
Italiji, ki so več Italijanov obsodila tudi na smrt.

To razlikovanje v notranji fronti zahodnih sil je imelo samo na začetku in za
kratek čas tudi mednarodni odmev, saj so se pogledi Washingtona in Londona
razlikovali tudi glede odnosov do Italije in komunistične Jugoslavije. Nepopus-
tljivo in ostro nasprotovanje Sovjetski zvezi, ki ga je vodila Trumanova
administracija, je namreč ZDA privedlo do tega, da so trdno podpirale
rimsko vlado v njeni nameri, da ne bo izročila pripadnikov svojih oboroženih
sil, ki jih je Jugoslavija obtoževala vojnih zločinov, in da bo italijanskemu
pravosodju podelila izključno pravico, da proti njim uvede sodne postopke.
Velika Britanija pa je po drugi strani poskušala ohraniti diplomatske odnose
s Titovo Jugoslavijo in ni vnaprej izključevala izročitve vsaj dela pripadnikov
italijanskih oboroženih sil, ki jih je zahteval Beograd:

»Na osnovi zaupnih sporočil, ki jih je dal že imenovani Giukanović [Đukanović,
op. prev.] Milo ali Marko, bo jugoslovanska vlada v nekaj dneh predstavila
seznam, imenovan A, na katerem je 2000 imen vojnih zločincev, in seznam B, na
katerem je 600 imen oseb, ki so označene kot kolaboracionisti z Italijo in Nemčijo.

33  DAVIDE CONTI
ZDA, VELIKA BRITANIJA IN VATIKAN: PROTIKOMUNISTIČNA FRONTA
IN V P RAŠ A NJE I TALI JANSKI H VOJNIH ZLOČ I NC EV, s t r. 3 2 –4 6

Ameriško poveljstvo je že izjavilo, da ne bodo izročili nobenih zahtevanih sezna-
mov, medtem ko je britansko pokazalo pripravljenost za izročitev, pred katero pa
bi izvedli dokazni postopek o osumljencih.«1

Glede vprašanja o izročitvi vojnih zločincev Jugoslaviji je na začetku leta 1947
italijansko zunanje ministrstvo ugotavljalo, da so v okviru štirih mednarodnih
sil zelo skrb vzbujajoče razlike. ZDA in SZ sta se odločno izrekli, ena za Italijo,
druga za Jugoslavijo, medtem ko sta italijansko diplomacijo zelo skrbeli vmesni
stališči Francije in Velike Britanije.

»V primeru sporov glede zahtev po izročitvi domnevnih italijanskih vojnih
zločincev Jugoslaviji lahko predvidevamo, da bodo nasprotja med štirimi velepo-
slaniki zelo velika, saj bo ameriški nedvomno podpiral italijansko stališče, medtem
ko sta negotovi stališči britanskega in zlasti francoskega, stališče sovjetskega velepo-
slanika pa bo nedvomno nasprotno Italiji in naklonjeno Jugoslaviji.«2

Italijanski veleposlanik v Londonu Nicolò Carandini je začel akcijo, ki je bila
usmerjena v enotno podporo Angležev in Američanov Italiji pri njenem pred-
logu, da bi to vprašanje prevzela italijanska preiskovalna komisija:

»Naredil bom vse, kar je mogoče, da bi britansko vlado prepričal, naj pod-
pre nam naklonjeno usmeritev, zlasti glede odmevov, ki bi jih ta lahko imela
na najtežji vidik vprašanja, torej na izročitev domnevnih italijanskih vojnih
zločincev Jugoslaviji. V celoti se zavedam, da se je tej izročitvi treba za vsako ceno
izogniti. […] Potrudil se bom, da bodo Britanci to vprašanje pustili pri miru in
da ne bodo storili nadaljnjih korakov glede naših domnevnih vojnih zločincev.
To je med drugim tudi politična usmeritev tega ministrstva. Glede naših odno-
sov z Jugoslavijo […] se popolnoma strinjam, da je treba sprejeti zavlačevalno
taktiko, pri čemer naj bi uporabljali tudi bolj navidezne kot učinkovite pravne
argumente. Ponovno vztrajam pri stališču, da je edini veljavni argument v našo
korist ta, da bomo pohiteli s preiskavami in sodnimi postopki, ki tečejo proti neka-
terim obtoženim. S tem bi naša vlada jugoslovanski dokazala, da je bilo pravici
zadoščeno ali je na tem, da se jo uresniči.«3

Usmeritev, ki so jo izbrale ZDA glede izročitve Italijanov, ki jih je Jugoslavija
obtožila vojnih zločinov, je podprl tudi Vatikan, ki se je pri nasprotovanju

1 ACS (Archivio Centrale dello Stato, Osrednji državni arhiv), Notranje ministrstvo, splošna uprava,
javna varnost, oddelek SIS, II. sekcija, 1944–1947, šk. 77. Obveščevalno poročilo, 3. maj 1947.

2 ASMAE (Ministero degli Affari Esteri, Archivio Storico Diplomatico, Ministrstvo za zunanje zadeve
Italijanske republike, Zgodovinsko-diplomatski arhiv), Politične zadeve 1950–1957, 1. urad, Italija,
Vojni zločinci, šk. 171. Sporočilo italijanskega zunanjega ministrstva vladi, 28. januar 1947.

3 ASMAE, Politične zadeve 1946–1950, Jugoslavija, šk. 39. Poročilo italijanskega veleposlaništva v
Londonu Nicolòja Carandinija, 2. maj 1947.

34  BOREC LXVII/2015, št. 715–717
ARHIVI SPOMINA

Beogradu pridružil italijanski vladi,4 ki je oporekala pravni opredelitvi statusa
vojnega zločinca:

»Na napade jugoslovanske strani na Angleže in Američane in Vatikan […], da
nasprotujejo izročitvi vojnih zločincev […], se Vatikan še ni uradno odzval. Je
pa verodostojni vatikanski vir nekemu katoliškemu novinarju, ki je naš prijatelj,
sporočil:

Sveti sedež se je vedno izrekel […] za to, da je pravilno nadaljevati pregon dejan-
skih zločincev, ki naj ga vršijo nepristranska sodišča[…]. Ob tem pa poudarja, da
opredelitev oznake 'vojnega zločinca' […] ni pravna opredelitev, torej dokazana,
ampak se v največjem številu primerov kaže kot represija proti političnim nasprot-
nikom, kar je velikanska krivica.«5

Vatikan je nato poskusil zavrniti vztrajne jugoslovanske obtožbe o zaščiti
italijanskih, nemških in ustaških vojnih zločincev, ki naj bi jo nudila Rim-
skokatoliška cerkev:

»Po drugi strani poudarjamo, da Sveti sedež ne ve ničesar o pogajanjih glede
rešitve problema vojnih zločincev. Če pa poskuša v okviru svojih zmožnosti
pomagati beguncem iz vseh držav in vseh ver, je to izključno človekoljubna
in krščanska pomoč brez sence političnih špekulacij. Pripominjamo tudi, da
je strogo prepovedano nuditi azil tujim osebam v eksteritorialnih zgradbah
Svetega sedeža.«6

Največja stopnja mednarodne zaščite, ki so jo zlasti glede odnosov s Titovo
Jugoslavijo zagotavljali Angleži in Američani in Vatikan, je Italijo in njeno
vlado naredila za šibki člen, ki je bil politično podrejen atlantskim povezavam
in ki se je odrazil med drugim v tem, da je bilo celo med visokimi italijanskimi
politiki in uradniki čutiti podrejen odnos do zaveznikov. To razmerje je osup-
nilo celo zavezniško osebje, nastanjeno v Italiji:

»Ne morem razumeti, kako so tudi osebnosti italijanske vlade takoj priprav-
ljene ustreči vsaki naši zahtevi. Ohranja se povojna mentaliteta, ki je posledica
čuta hlapčevstva, ki je prirojen italijanskemu narodu, ki se pred tujo uniformo
počuti popolnoma podrejenega. […] Pred kratkim sem moral nekemu politiku
predstaviti zahteve, glede izvršitve katerih sem pričakoval vsaj malo odpora.
Namesto tega je takoj privolil. Ker sem hotel videti, do kam gre ta popustljivost,
sem predložil še eno zahtevo, res pretirano, glede katere sem pričakoval, da bo

4 Informativno poročilo s 24. maja 1947 vsebuje izjave jugoslovanskega veleposlanika Smodlake proti
italijanski vladi glede vprašanja vojnih zločincev, ki jih je treba izročiti Jugoslaviji. ACS, Notranje
ministrstvo, splošna uprava, javna varnost, oddelek SIS, II. sekcija, 1944–1947, šk. 77.

5 Prav tam.
6 Prav tam.

35  DAVIDE CONTI
ZDA, VELIKA BRITANIJA IN VATIKAN: PROTIKOMUNISTIČNA FRONTA
IN VPRAŠANJE ITALIJANSKIH VOJNIH ZLOČINCEV

takoj odklonjena. Tudi glede te mi je odvrnil pritrdilno. […] Organi italijanske
vlade niso nikoli protestirali, da bi se tak položaj končal.«7

Po drugi strani pa sta nad mednarodno in tudi notranjepolitično usodo
Italije vse od leta 1944 viseli anglo-ameriška hipoteka in tudi zunanja politika
Vatikana. Ta element je dobil še bolj osrednje mesto v povezavi z vprašanjem
italijanske vzhodne meje, usode Julijske krajine in odnosov s Titovo Jugo-
slavijo. Celo Churchill je zastopal stališče, da bi se ji morda lahko izročili itali-
janski vojni zločinci. Radikalnejše in bolj nepopustljivo je bilo, kot lahko raz-
beremo iz dvostranskih pogovorov med Veliko Britanijo in Vatikanom, stališče
Svetega sedeža in papeža:

»Iz vatikanskega vira smo izvedeli, da je v svojem pogovoru s Churchillom,
ki ga je imel pred kratkim, papež predložil zelo prepričljive razloge za to, da
bi Julijska krajina ostala v Italiji. Papež naj bi tako med drugim dejal, da
bi ločitev Trsta od Italije pomenila odprta vrata komunistični invaziji na
Italijo in hkrati grožnjo za Rimskokatoliško cerkev; poleg tega bi slovanska
okupacija vzhodne obale Jadrana vse do Trsta Rusiji odprla dostop v Sre-
dozemlje. Churchill, ki naj bi sprejel papeževe argumente, naj bi takoj izdal
ukaz, da se na ta ogrožena območja, zlasti v Trst in na Reko, pošlje britanske
opazovalce.«8

Takoj po srečanju v Vatikanu je Churchill javno podprl, v perspektivi na-
daljnjega obstoja italijanske države in tudi monarhije, italijanskega kralja in
Badoglijevo vlado in pri tem požel široko odobravanje v »različnih rimskih
političnih krogih in pri širokih krogih italijanskega javnega mnenja«.9 Hkrati
pa je zaradi institucionalnega vprašanja prišel v oster spor s takratnim italijan-
skim zunanjim ministrom Carlom Sforzo:

»Močan vtis je izzvala vest o neprijaznem odgovoru, ki naj bi ga Churchill dal
Sforzi. Kot pravijo v različnih novinarskih, političnih in intelektualnih krogih,
naj bi mu dobesedno rekel: »Vi, grof, niste gospod, ker ste Londonu dali besedo,
da ne boste propagirali proti monarhiji.« Javnost zelo množično komentira ta
dogodek.«10

Trdnost italijanske vlade in tudi italijanska nacionalna suverenost sta tako
ostajali zelo odvisni od politične volje in pojasnil anglo-ameriških oblasti,

7 Prav tam, Obveščevalno poročilo iz zaupnega vira: Mnenje angleškega častnika o upogljivosti italijanskih
politikov (iz tajnega arhiva italijanskega zunanjega ministrstva), 22. julij 1947.

8 Prav tam, Obveščevalno poročilo, 28. september 1944.
9 Prav tam, gl. obveščevalno poročilo o govoru Winstona Churchilla v predstavniški zbornici,

29. september 1944.
10 Prav tam.

36  BOREC LXVII/2015, št. 715–717
ARHIVI SPOMINA

ki so glede na svoje potrebe urejale sestavo, oblikovanje in celo geografsko
razporeditev italijanske vlade:

»Na osnovi govoric, ki so med rimskimi novinarji zelo razširjene, so bili
zavezniki po moralnem linču v Caretti in predlogu socialistov, ki je bil nasproten
vladi, skoraj na tem, da bi Bonomijevo vlado poslali nazaj v Salerno in sami
prevzeli upravo Rima. Da ne bi sprožili nadaljnjih težav in neredov, so si potem
sicer premislili. Govori se, da zavezniki sploh niso zadovoljni z Bonomijevo vlado,
a ne vedo, s kom naj ga zamenjajo. Očitno pa je, da jim je kombinacija vlade
Soleri-Cianca, ki jo predlagajo nekateri, še manj všeč kot sedanja. Po drugi strani
ni nikogar, ki bi hotel prevzeti veliko odgovornost in postati Bonomijev naslednik.
V krogih opozicije zagotavljajo, da lahko samo Bonomi drži skupaj trenutno
sestavo vlade in da bi ta brez njega takoj razpadla.«11

Ob mednarodnih potrebah, ki so Angleže in Američane prisilile v to, da
so najprej politično, nato pa tudi gospodarsko podpirali Italijo, pa je njihova
splošna negativna ocena o Italiji ostajala. To jo je nazadnje privedlo do tega,
da ni bila sposobna kritično pogledati na svojo zgodovino in da družba ter
zlasti njen vodilni razred nista bila sposobna sprejeti odgovornosti do rojstva
in delovanja fašizma ter zlasti do tega, da je imel režim vse do vstopa v vojno
leta 1940 njihovo množično podporo.

Zelo negativna je bila tudi sodba zahodnih zaveznikov o italijanski inteli-
genci in zlasti tistih, ki so, kot Benedetto Croce, trdili, da je fašizem le vmesna
negativna epizoda v zgodovini Italije:

»Zelo nedvoumne kritike […] so britanski in ameriški novinarji v Rimu na-
menili Croceju, ki naj bi bil 'znani filozof, kot politik pa ne velja nič'. Zavezniki
in v njihovem imenu britanski in ameriški novinarji trdijo, da ni pravilna
Crocejeva teza, da Italija v bistvu nikdar ni bila fašistična država; pravijo, da
je bila vsaj do leta 1936 velika večina italijanskega ljudstva fašistična in da je
bil Mussolini vse do takrat najbolj priljubljena osebnost v vsej italijanski zgo-
dovini. Poleg tega so cenena pretiravanja, ki jih pripisujejo Croceju, glede za-
slug in pravic Italije. Ti novinarji pravijo, da Croce govori na enak način, kot
so italijanski ultranacionalisti govorili po Vittoriju Venetu.

In na koncu označujejo Crocejev govor kot 'absurden'.«12

11 Prav tam, Obveščevalno poročilo, 25. september 1944.
12 Prav tam.

37  DAVIDE CONTI
ZDA, VELIKA BRITANIJA IN VATIKAN: PROTIKOMUNISTIČNA FRONTA
IN VPRAŠANJE ITALIJANSKIH VOJNIH ZLOČINCEV

OD ANGLO-AMERIŠKEGA SOGLASJA DO AMNESTIJE:
Z AV E Z N I Š K A R E Š I T EV V P R A Š A N JA I TA L I JA NS K I H
VOJNIH UJETNIKOV

Avgusta 1947 je ameriška administracija naredila odločilni korak v korist itali-
janske vlade, ko je uradno, čeprav po zaupni poti, sporočila, da ne nasprotuje,
da se morebitni procesi proti pripadnikom nekdanje Italijanske kraljeve vojske,
ki so bili obtoženi vojnih zločinov, vodijo pred italijanskimi sodišči:

»Oblasti Združenih držav se zavedajo, da se bodo sojenja v vseh znanih
primerih vojnih zločinov pred ameriškimi sodišči v Italiji, v katerih se sodi osebam
italijanske narodnosti, končala pred umikom ameriških oboroženih sil.

Potem ko bo uveljavljena mirovna pogodba, ta vlada ne namerava uveljaviti
svoje pravice, da bi zahtevala izročitev oseb italijanske narodnosti, ki jih bremeni
komisija za vojne zločine, ampak bo soglašala, da jim bodo sodila italijanska
sodišča.«13

Ta odločitev je bistveno vplivala, kot je večkrat podčrtal italijanski velepo-
slanik v Londonu Carandini, tudi na odnos britanskih oblasti do Italije:

»V pogovoru, ki sem ga imel z generalom Golburnom, sva proučila možnosti,
da bi v celoti obravnavali vprašanje osvoboditve naših vojakov (tudi pripadnikov
mornarice in letalstva), ki so jih obsodila zavezniška sodišča in so zdaj v zaporih
na italijanskem ozemlju. Omenjeni general je opozoril na primernost, da mu
takoj pošljemo seznam vojakov, da bi za nekatere od njih z namenom, da bi še
bolj utrdili duha solidarnosti, ki se je začel s sobojevništvom, pripravili predloge
za pomilostitev, ki bi bila izvršena takoj, drugi bi bili pomiloščeni ob priliki
poroke princese Elizabete, ob božiču itn., za tretje pa bi pripravili predlog za
primerno skrajšanje kazni. V te predloge pa morajo biti vključeni tudi nekateri,
ki so bili obsojeni za navadne zločine. Da bi generalu Golburnu olajšali izvedbo
naloge in kolikor je mogoče pospešili birokratski del vprašanja, prosim, da se z vso
marljivostjo lotite […] priprave seznama, ki mora vsebovati: – osebne podatke; –
razlog za obsodbo in njeno trajanje; – kdo ga je obsodil (zavezniška vojaška
uprava ali hitro vojaško sodišče).«14

Povezava med politično usmeritvijo, ki so jo izbrali zahodni zavezniki, in
namerami italijanske vlade se je začela odražati tudi v javnem mnenju, zlasti prek
glasil protifašističnih sredinskih strank. Glasilo Republikanske stranke Italije

13 ASMAE, Politične zadeve 1950–1957, 1. urad, Italija, Vojni zločinci, šk. 171. Zaupno sporočilo
ameriškega zunanjega ministrstva italijanskemu veleposlaništvu v Washingtonu, 14. avgust 1947.

14 ACS, Notranje ministrstvo, splošna uprava, javna varnost, oddelek SIS, II. sekcija, 1944–1947, šk. 41.
Poročilo italijanskega obrambnega ministrstva glavnemu tajništvu za vojsko, september 1947.

38  BOREC LXVII/2015, št. 715–717
ARHIVI SPOMINA

Risorgimento Liberale je objavilo izjave pravosodnega ministra Giuseppeja
Grassija15 o ukrepih pomilostitve in revizije procesov pripadnikov italijanskih
oboroženih sil, ki so jih pred uveljavitvijo določil mirovne pogodbe obsodila
zavezniška vojaška sodišča:

»Ob uveljavitvi mirovne pogodbe so zavezniške oblasti italijanski vladi izročile
zaprte zaradi političnih dejanj in vohunjenja ter njihovo dokumentacijo. Gre za
kakšnih 300 oseb, ki so jih obsodila zavezniška vojaška sodišča in ki so bile do
uveljavitve mirovne pogodbe zaprte v zaporih, ki so bili pod nadzorom Angležev
in Američanov. Pravosodnega ministra Grassija smo vprašali, ali je bila za te ob-
sojene morda predvidena amnestija. Odvrnil je, da jim ne bo namenjena nobena
amnestija, ampak bo namesto tega pregledan položaj vsakega od njih. Kjer bodo
ugotovili primernost take odločitve, bodo začeli postopek pomilostitve.«16

Izvedbeni del sporazuma, o katerem so se zahodni zavezniki dogovorili z
italijansko vlado, so očrtali na sestanku med italijanskim konzulom Ger-
manom Castellanijem in britanskim majorjem Teighejem, ki je bil častnik za
zvezo med zavezniškim poveljstvom in vojaškim tožilstvom:

»Danes sem na generalnem vojaškem tožilstvu obiskal polkovnika Del Prata,
da bi z njim obravnaval vprašanje aretacije italijanskih častnikov, obtoženih
vojnih zločinov, ki naj bi jo izvedla vojaška policija, o čemer me je vnaprej ob-
vestil major Teighe. […] Teighe mi je sporočil, da je dobil ukaz, naj sproži are-
tacijo dveh nekdanjih italijanskih častnikov, ki sta obtožena vojnih zločinov
nad angleškimi vojaki, in poskrbi za njuno premestitev v Avstrijo, kjer jima
bodo sodili.«17

Castellani in Teighe sta se strinjala, da se v trenutku, ko so bili tik pred sklenit-
vijo sporazumi med zahodnimi zavezniki in Italijo, glede vprašanja procesov
in sojenja italijanskim vojnim zločincem uporabi praksa postopnega prehoda
pristojnosti z britanskih oblasti na italijanske. To je bilo sicer v popolnem
soglasju z dogovorom, ki je bil dosežen med ameriško in italijansko vlado:

»Teighu sem predočil, da je z uveljavitvijo mirovne pogodbe in zaradi sporazu-
mov med italijansko in britansko vlado glede umika britanskih sil iz Italije […]
torej prenehala pristojnost britanskih oblasti, da izvajajo aretacije italijanskih
državljanov. Zato lahko dva zahtevana nekdanja častnika, če je to primer, areti-

15 Giuseppe Grassi je bil funkcionar Liberalne stranke z monarhističnimi tendencami in pravosodni
minister v četrti in peti De Gasperijevi vladi.

16 »La revisione dei processi dei condannati Alleati« (Revizija procesov tistih, ki so jih obsodili zavezniki),
Risorgimento Liberale, 2. oktober 1947.

17 ASMAE, Politične zadeve 1950–1957, 1. urad, Italija, Vojni zločinci, šk. 172. Poročilo italijanskega
konzula Germana Castellanija, 7. oktober 1947.

39  DAVIDE CONTI
ZDA, VELIKA BRITANIJA IN VATIKAN: PROTIKOMUNISTIČNA FRONTA
IN VPRAŠANJE ITALIJANSKIH VOJNIH ZLOČINCEV

rajo samo italijanske oblasti. […] Nakazal sem mu, da potekajo pogajanja z za-
vezniki o odpovedi uporabe 45. člena mirovne pogodbe v delu, ki zadeva izročitev
vojnih zločincev, in da so nas ZDA obvestile, da se s to odpovedjo v celoti strinjajo.
Izrazil sem upanje, da bo tudi Velika Britanija sledila zgledu ZDA. […] Major
Teighe je dodal, da če so zadeve na tej točki, smo lahko prepričani, da bo Velika
Britanija sprejela enako odločitev kot Združene države.«18

Konec leta 1947 in v začetku leta 1948 so zaradi strankarske sestave De Gas-
perijeve vlade in njenih usmeritev, ki so jih pogojevale za april 1948 predvidene
odločilne parlamentarne volitve, pospešili postopke pomilostitve, revizije pro-
cesov in izpustitve pripadnikov italijanskih oboroženih sil, ki so jih obsodila
zavezniška vojaška sodišča:

»Med bivanjem zaveznikov v Italiji so njihova vojaška sodišča izrekla več kot
15.000 sodb, izvršitev katerih je zdaj zaupana italijanskim oblastem. Zavezniki
so temu [pravosodnemu, op. prev.] ministrstvu pripoznali pravico, da pomilosti
osebe, ki so jih kaznovali. Ker poteka projekt za dodelitev amnestije, bi radi izve-
deli za mnenje zunanjega ministrstva o tem, da bi to možnost uporabili tudi za
obsodbe, ki so jih izrekla zavezniška sodišča. Zahvaljujemo se vam za odgovor, saj
moramo v kratkem pripraviti sheme za zgoraj navedene ukrepe.«19

Italijansko zunanje ministrstvo je hitro odgovorilo in določilo pravni okvir,
znotraj katerega so predvideli uskladitev političnih ukrepov, kot je amnestija
ali pomilostitev:

»Z uveljavitvijo mirovne pogodbe je zavezniška komisija prenehala obstajati in
izvajati pooblastila, ki jih je imela v času prehodnega režima […]. Iz tega sledi,
da sodbe, ki so jih izrekla zavezniška vojaška sodišča, ostanejo v vsem izenačene s
sodbami italijanskih sodišč […]. V teh pogojih menimo, da imajo glede sodb, ki so
jih izrekla ta sodišča, pristojne italijanske oblasti pooblastilo, da uporabijo ukrepe,
ki jih predvideva italijanska zakonodaja […]. Opozarjamo, da se sodbe, ki so jih
izrekla zavezniška vojaška sodišča, delijo na dve kategoriji: a) sodbe, ki so bile
izrečene v skladu s kazenskimi predpisi ene od zasedbenih sil; b) sodbe, ki so bile
izrečene v skladu z italijanskimi kazenskimi predpisi […].

Glede druge kategorije sodb […] menimo, da se zanje lahko uporabi amnestija
pod enakimi pogoji in v enakih mejah, ki bodo določeni v splošnem odloku o am-
nestiji. […] Glede sodb zavezniških sodišč, ki so bile izrečene v skladu s kazenskimi
določili ene od zasedbenih držav […], menimo, da se zanje lahko uporabi ugod-
nost pomilostitve […].«20

18 Prav tam.
19 Prav tam, Sporočilo italijanskega pravosodnega ministrstva zunanjemu, 27. december 1947.
20 Prav tam, Sporočilo italijanskega zunanjega ministrstva pravosodnemu, 5. januar 1948.

40  BOREC LXVII/2015, št. 715–717
ARHIVI SPOMINA

Za zaključek. Velika politična teža izbire ameriške vlade je postajala vse bolj
očitna v tem, da je določala ne samo vprašanje vojnih zločincev, ampak ce-
loten kompleks razmisleka o dediščini Mussolinijeve diktature v italijanski
narodni zgodovini. Ta je bil postavljen na raven, na kateri je politična, in-
stitucionalna, družbena in državljanska nujnost obračuna s fašistično pre-
teklostjo dobila le relativni, če ne drugotni pomen. V tem smislu je jasna
povezava med ravnotežjem hladne vojne, nekaznovanjem vojnih zločincev,
»nadaljevanjem države« in dolgo izgubo spomina republikanske Italije glede
odgovornosti vodilnega političnega razreda za fašizem in soglasja javnosti z
Mussolinijevim režimom.

ZAKLJUČEK
Italijanski vojni zločini v mednarodnem kontekstu
Italijanski vojaški kazenski zakonik je danes spremenjen; 165. člen je bil
črtan, tako kot mnogi drugi, ki so imeli po vojni funkcijo zaščite »državnih
interesov«.21
V dolgem obdobju od konca druge svetovne vojne so pozabo vprašanja
italijanskih vojnih zločincev zmotili le odkritje neizpodbitnih dokumentov
o ravnanju Italijanske kraljeve vojske22 in nekateri najtežji dogodki, denimo
pobeg Maria Roatte leta 1945 ali Herberta Kapplerja23 leta 1977. Glede na pod-

21 Ta člen je bil ukrep italijanskih oblasti, ki je zagotavljal zakonsko osnovo za odklonitev Italije, da bi izročila
pripadnike italijanske vojske pravosodju držav, ki jih je med vojno okupirala Italija in v katerih so ti storili
zločine. Člen je določal, da se italijanskim vojakom lahko sodi v drugi državi za kazniva dejanja, ki so jih
tam izvršili, le pod pogojem, da ta država v svoji pravni ureditvi predvideva, da sodi svojim državljanom, ki
so storili kazniva dejanja proti Italijanom, ne glede na to, da npr. Jugoslavija ni okupirala Italije, ampak se je
odzvala na okupacijsko nasilje, torej ne gre za vprašanje recipročnosti. Več o tem gl. 5. poglavje v avtorjevi
knjigi Italijanski vojni zločinci, v katerem so obravnavani italijansko-jugoslovanski odnosi. (Op. ur.)

22 Potem ko je Angelo Del Boca objavil dokumente, ki so nedvoumno dokazovali, da je Italija v Etiopiji
uporabila plin iperit, je obrambni minister Domenico Corcione v parlamentu izjavil: »Med vojno
v Etiopiji so italijanske enote uporabile letalske bombe in topovske izstrelke, polnjene z iperitom in
arzenom. Maršal Badoglio je vedel za uporabo teh strupenih plinov, saj je lastnoročno podpisal nekatera
poročila o tem.« Nav. v La Stampa, 9. februar 1996.

23 O možnih političnih izhodih in o pokritjih za beg, od katerih sta imela korist najprej Roatta in nato
Kappler, in tudi o tajnih vzporednih ustrojih, ki so jih uporabili za obe operaciji, gl. Stefania Limiti,
L’Anello della Repubblica: La scoperta dì un nuovo servizio segreto dal fascismo alle Brigate Rosse,
Chiarelettere, Milano, 2009.

41  DAVIDE CONTI
ZDA, VELIKA BRITANIJA IN VATIKAN: PROTIKOMUNISTIČNA FRONTA
IN VPRAŠANJE ITALIJANSKIH VOJNIH ZLOČINCEV