Glasilo 2022 - 2023

Tjaša Jelovšek, 8.a

~ 2 ~ Novo šolsko leto, novi začetki, nove želje, novi cilji. Vsako leto različni. Vsak začetek septembra se spet vsi zberemo pred šolo, kjer nas naši učitelji z nasmehi sprejmejo pod njihovo odgovornost. Skupaj z njimi rastemo, širimo svoja znanja, pletemo nova prijateljstva, jočemo, se kregamo. Podobno kot v ljubezni, ki je ena izmed pomembnejših stvari, ki jo moramo vsi skupaj krepiti in širiti tekom leta. Skozi šolsko leto se nam zgodi toliko stvari, na katere smo lahko ponosni, veseli, na nekatere trenutke jezni, nezadovoljni, a na koncu presrečni, da nas ponovno čakajo dolge počitnice. Skozi letošnje šolsko leto smo doživeli številne dobre stvari. Učenci so dokazovali svoje talente na različnih področjih. Veliko ustvarjalnih talentov pa boste spoznali v naslednjih straneh šolskega glasila. Želim vam prijetno branje! Ema Levart, 8.a Nuša Pušnik, 9.a

~ 3 ~ Projekt Jaz tebi, ti meni se je pričel izvajati pred petimi leti z namenom povezovanja enako starih učencev redne osnovne šole z učenci iz osnovne šole s prilagojenim programom – tako učencev iz nižjega izobrazbenega standarda kot učencev posebnega programa. V program so tako vključeni učenci 5. razreda OŠ Pod goro, učenci kombiniranega oddelka 4., 5. in 6. razreda nižjega izobrazbenega standarda OŠ V Parku ter učenci 1. in 2. stopnje posebnega programa OŠ V parku. Cilj projekta še naprej ostaja povezovanje, spoznavanje, sprejemanje drugačnosti, iskanje in razvijanje novih prijateljev. Učenci se družijo na različnih delavnicah kot so športne delavnice, ustvarjalne delavnice, kreativne delavnice, … Učenci se družijo tudi ob različnih dogodkih kot so ogled gledališke predstave OŠ V parku, na različnih proslavah kot je Žur pod goro, pustovanje … Na delavnicah se opazi napredek pri vzpostavljanju komunikacije in odnosov, ki jih pogosto pričenjajo ravno učenci OŠ V parku, saj sami dajejo pobudo za skupno delo, ustvarjanje, igro, pogovor. Učenci iz OŠ Pod goro pa na ta način lažje vstopajo v odnose s sovrstniki iz OŠ V parku. Iva Rečnik

~ 4 ~ Na OŠ V parku smo se podali v nov projekt, ki vsem učencem, ne glede na njihove zmožnosti, omogoča, da skozi izobraževalni proces doživijo stik z naravo in zanjo poskrbijo. V tem šolskem letu smo namreč postavili rastlinjak, s katerim bodo lahko učenci čez vse leto spoznavali izvor hrane, vzgojo rastlin in način pridelave na konkreten način, ki je za naše učence ključen. Z aktivnim vrtnarjenjem želimo učencem preko skrbi za svoje gredice približati delovne navade, samostojnost in navajanje na uporabo vrtnega orodja. Učenci so sami pripravili vse potrebno za postavitev gred, vanje pa so nasadili njim ljube rastline. Iva Rečnik

~ 5 ~ Učenci OŠ v parku iz oddelka PPVI smo bili prejšnji teden od ponedeljka do petka na Debelem rtiču v šoli v naravi. Prvi dan smo se večino dneva vozili do Debelega rtiča. Tam smo si najprej uredili sobe, kasneje pa se malo kopali v bazenu. Jaz sem moral vaditi plavanje, ker grem 9. junija v Berlin (Nemčija) na svetovne igre specialne olimpijade. Tekmoval bom v disciplini plavanje na 50 m – kravl. Po plavanju smo šli pogledat, kako izgleda Debeli rtič, nato smo imeli večerjo. Po večerji smo se še malo družili v sobah, zatem pa smo šli spat. V torek smo se vstali in šli na zajtrk. Po zajtrku smo se šli v sobe uredit za plavanje. Ko smo se uredili, smo šli na plavanje, po plavanju pa smo se šli uredit za kosilo. Po kosilu smo šli na sprehod do Ankarana. Popoldan smo se šli še enkrat kopat. Zvečer smo šli v jedilnico, kjer smo izdelovali razglednice. Ko smo naredili polovico razglednic, smo šli na večerjo. Starejši učenci smo po večerji morali ostati spodaj, mlajši pa šli v sobe že spat. Starejši smo delali še kakšno uro, nato pa smo še igrali karte. Po odigranih igrah smo šli v sobe gledat nogomet – Ligo prvakov. Ko je bilo tekme konec, smo šli spat.

~ 6 ~ V sredo smo vstali, se uredili in šli na zajtrk. Po zajtrku smo šli na bazen. Po plavanju nam je animatorka Ana bolj podrobno razkazala park. Potem smo imeli nekaj prostega časa, zato smo šli igrat nogomet. Popoldan je bil ponovno čas za obisk bazena, nato pa smo se sprehodili do Ankarana. Ker je bilo kar nekaj bolnih, smo bili že dokaj redni gosti tamkajšnje lekarne. V četrtek smo vstali, se uredili in šli na zajtrk. Po plavanju nas je zunaj pričakala Ana, ki nas je peljala na lokostrelstvo. Ciljati smo morali balone. Vsi smo zadeli tarčo, balon pa samo učiteljica Iva in Lumbardhe. Nato smo šli igrat nogomet. Sledilo je popoldansko plavanje v bazenu, nato pa zopet sprehod do lekarne v Ankaranu in večerja. Nato smo šli v majhno hišo zraven hotela – Veveričkin dom, kjer smo imeli zaključno slovesnost. V petek smo se vstali, se uredili in šli na zajtrk. Po zajtrku smo si spakirali stvari. Šli smo na bazen, kjer smo se še zadnjič preizkusili v plavanju. Po plavanju smo šli na kosilo, po kosilu pa smo z vso prtljago odšli do avtobusa. Samo trije smo pomagali šoferju avtobusa pri zlaganju prtljage, medtem ko so ostali mešali meglo. Vsaj tako se je meni zdelo. Potem ko smo naložili prtljago v avtobus, smo se poslovili od Debelega rtiča. Aidan Orož, PPVI 5

~ 7 ~ » Rada imam pouk in se rada učim.« Ajda, 1. razred NIS » V šolo rada hodim, ker se rada učim.« Ana, 2. razred NIS » V šolo rada hodim, da se igram in učim.« Elmedina, 2. razred NIS » Rada hodim v šolo, ker se v podaljšanem bivanju lahko igram.« Karmen, 2. razred NIS » Ker mi je tukaj zelo všeč in so prijazne učiteljice.« Veronika, 3. razred NIS » Ker so tu moji prijatelji.« Tjan, 3. razred NIS » Ker imam zelo rad šolo. Najbolj všeč mi je kuhinja.« Andraž, 3. razred NIS » Najbolj všeč sta mi športna vzgoja in kosilo. Rad imam športne dneve.« Anej, 3. razred NIS » Ker imam tukaj tako dobre prijatelje.« Nik, 5. razred NIS » Na šoli mi je vse zelo všeč.« Milovan, 6. razred NIS » Ker se v šoli zabavamo in se lahko med odmori družimo s prijatelji.« Rihana, 6. razred NIS » Všeč mi je, ker se tukaj družim s prijatelji.« Klementina, 6. razred NIS » Ker se rad učim.« Žan, 6. razred NIS » Tukaj imam sošolce, ki so moji prijatelji.« Nina, 8. razred NIS

~ 8 ~ V Splošni knjižnici v Slovenskih Konjicah pri delu pomagam že dobro leto. Letos sem bil tam že trinajst krat. Po navadi urejam otroški in odrasli oddelek, to pomeni, da knjige poravnavam po policah. Včasih pomagam pri dekoraciji knjižnice ali v tajništvu režem letake. Ravno ob tednu kulture smo se odločili, da jaz svojim sošolcem razkažem knjižnico. Najprej sem prišel v knjižnico, da malo obnovim, kaj vem. Pol ure za tem so prišli sošolci. Ko so prišli, sem jim najprej razkazal otroški oddelek. Povedal sem jim, katere vrste knjig so na tem oddelku in kako se razvrščajo knjige na tem oddelku. Nato smo si šli ogledat odrasli oddelek. Povedal sem jim, da so na tem oddelku knjige razvrščene po žanrih. Ti žanri so: splošni romani, kriminalke, znanstvena fantastika. Povedal sem jim kako knjige razvrščamo na temu oddelku, in sicer po priimku pisatelja. Razkazal sem jim še kotiček z revijami. Nato smo si šli ogledat računalniško sobo, kjer sem jim povedal, da si lahko tu dijaki ali študenti pišejo seminarske naloge. Mislili smo že končati, pa nas je ustavila knjižničarka Simona in nas povabila v svojo pisarno. Razkazala nam je, kako naroči knjige in kako jih razvrstijo po ostalih podružnicah v Vitanju, Zrečah in Žičah. Sošolcem in učiteljicama je bila všeč moja predstavitev knjižnice. Mogoče jo bom razkazal še učencem drugih razredov. Aidan Orož, PPVI 5 Enej Maček, 1.a Blaž Orlačnik, 7. razred NIS

~ 9 ~ Pri delu izven šole pomagam v podjetju Lesk in v Lambrechtovem domu. V Lesku ob ponedeljkih pomagam pri pakiranju sveč in lepljenju nalepk na sveče. Ob torkih hodim v pralnico Lambrechtovega doma. Zlagam brisače, dajem stvari iz pralnega v sušilni stroj, večkrat pa na oddelke odpeljem čisto perilo. Dvakrat tedensko pomagam tajnici pri nošenju pošte, mimogrede pa vzamem pošto še na Rdečem križu. Rad delam različna opravila in pomagam izven šole. Jakob Kričaj, PPVI 5 Tudi jaz hodim delat v podjetje Lesk in Lambrechtov dom. V Lambrechovem domu sem najprej pomagal v jedilnici pospravljati mize, potem sem šel v pralnico. Bilo je težko, saj je bilo veliko dela. Zdaj hodim samo v pralnico. Tam zlagam brisače in dajem perilo v pralni stoj. Delavke me pohvalijo, da jim veliko pomagam. Lumbardhe Karavidaj, PPVI 5 Nejc Mlakar, 1.a Žan Klokočovnik, 5.b Sara Smolej, 9. razred NIS

~ 10 ~ Jaz sem pri delu izven šole vključen v Lesk in Lambrechtov dom. V Lesku mi na začetku ni bilo všeč, ker je bilo glasno. Potem smo se dogovorili, da bom letos še hodil. Zdaj mi je všeč, se razumemo in so zadovoljni z mojim delom. Tja me spremljajo sošolci in tudi pridejo po mene. Enkrat na teden hodim v pralnico. Tam pomagam pri polnjenju in praznjenju pralnega in sušilnega stroja, razkuževanju kljuk, pometanju. Včasih za nagrado dobim dvojno podaljšano kavico. Andraž Ošlak, PPVI 6 Vsak teden ob sredah in petkih hodim v Lambrechtov dom. Tam pomagam hišnikoma Kristjanu in Bojanu. Večkrat kaj popravimo po domu. Včasih pometam dvorišče. Potem vedno razvozimo kosilo in peljemo material v laboratorij. Včasih za nagrado dobim kavico. Tudi med počitnicami sem en teden hodil pomagat v dom, ker mi je tam všeč in so prijazni. David Gosak, PPVI 6 Ema Buh, 4.b Jakob Rušnik, 2.b Stanislav Stanko Smolej, 8. razred NIS

~ 11 ~ Jaz sem Leon korenjak, ko bom velik, bom vojak. Sem drugošolec Mitja, zelo vljuden biti znam. Rad sem zunaj in nogomet igram. Iz Slovenskih Konjic sem Zarja v špitalsko šolo prišla, da bi se v naravi učila in zabavala. Iz Konjic tudi sestri Leoni in Noemi prihajava, dobro se razumeva, a si tudi kdaj ponagajava. Blizu šole Kimi živim, zato k pouku nikoli ne zamudim. Ko pri igri slišim pisk, hiter sem kot blisk. Jaz sem Zorkotova Zala, pravijo, da sem še mala. Rada plešem in norim športa se najbolj razveselim. V Špitaliču sem najstarejša Hana, rada berem dolgo v noč, zjutraj sem vedno nasmejana, vedno priskočim na pomoč. Blaž Orlačnik, 7. razred NIS in Neli Golob, 5. razred NIS

~ 12 ~ SPODAJ JE ZGODBA, KI JO JE NAPISALA IN ILISTRIRALA UČENKA HANA. V deželi trolov je živel Mali trol. Čeprav je bil majhen, je bil zelo pogumen. V istem gozdu je živel tudi Kuštron, stvor, ki so se ga vsi izogibali. Bil je strah in trepet vseh trolov. Nekega dne, sobota je bila, se je Mali trol odpravil od doma. Želel je videti in spoznati svet. Ni hodil dolgo, ko je zagledal kočo. Vrata so bila odprta. Ko je vstopil, je na mizi zagledal kašo. Ni se mogel upreti, da ne bi jedel. Ko se je do sitega najedel, se je napotil v naslednjo sobo. In glej, tam je bila postelja. Ni se mogel upreti počitku, legel je in zaspal. In ne boste verjeli, kdo je vstopil… Če ste pomislili na Kuštrona ste imeli prav. Mali trol se je prestrašil in se pokril s kovtrom čez glavo. Kaj pa Kuštron? Tudi Kuštron se je skril za zaveso, hkrati pa kričal: »Ne pojej me!« Ko sta se nehala tresti od strahu, sta se spogledala ter se nasmehnila drug drugemu. Čez čas je Kuštron vprašal Malega trola: »Torej, me ne boš pojedel«? Mali trol je odkimal. Postala sta prava prijatelja. Dogovorila sta se, da se bosta obiskovala vsak dan. Kmalu pa sta ugotovila, da drug brez drugega ne moreta živeti. In glej, domenila sta se, da bosta živela skupaj. In če še danes živita, ju lahko najdemo v Troljem gozdu, pod drevesom, kjer je slišati veliko smeha. Hana Zorko, 3. razred OŠ Špitalič

~ 13 ~ V 1.a nas je 21, veselih in nasmejanih, razigranih, pridnih, ustvarjalnih učencev. V šoli nam je lepo, kdaj pa kdaj tudi malce težko. Veliko se učimo, znanja mnogo dobimo. Najraje pa se še vedno igramo in s prijatelji poklepetamo. Nekaj utrinkov iz naših šolskih klopi. - Na tehniškem dnevu v Tehnoparku Celje smo se zelo zabavali. - Naravoslovni dan smo namenili zdravju in gibanju.

~ 14 ~ - Pričarali smo si božično novoletno vzdušje. - Polni veselja, sreče in ljubezni smo nastopali za svoje družine. V naši novi šoli mnogokrat obiščemo Škalce, prekrasen del našega mesta. Malo tečemo, hodimo, se kotalimo in brezskrbni igri ter radosti se prepustimo. Lepo nam je!

~ 15 ~ V 1.b je 20 radovednih in razigranih prvošolcev. Radi se učimo, pojemo, rišemo, telovadimo in se igramo. Jeseni smo obiskali Tehnopark v Celju, kjer smo na zanimiv način spoznavali znanost. Januarja smo se poslovili od naše stare učilnice, kjer smo se igrali in učili skoraj pet mesecev. Iz naše stare šole najbolj pogrešamo več prostora v učilnici, kosilo v jedilnici in športno dvorano. Z učiteljicama smo si pred selitvijo ogledali prostore na Slomškovi ulici 1, kamor bomo nekaj časa hodili v šolo.

~ 16 ~ Pomagali smo preseliti svoje likovne pripomočke. Pri tem nam je s prevozom pomagal Zabrynin očka. Tudi v naši začasni učilnici nam je lepo, saj je lepo urejena in imamo razgled na igrala, kjer se zelo radi igramo. Ko smo spoznali črko L, nas je s svojim obiskom razveselila tudi terapevtska psička Luna. Čeprav nam je tukaj na Slomškovi 1 lepo, se veselimo, da bodo našo staro šolo obnovili in bomo imeli nove učilnice.

~ 17 ~ V 2. A radi pišemo zgodbice in pesmice Nekoč so po morju pluli trije pirati. Merli, Jan in Vili so iskali zaklad. Našli so zemljevid do zaklada. Prišli so do otoka Kaboom. Tam so jih ugrabili in zvezali. Ko je Merli zažvižgal, je njegov papagaj Koki prinesel meč in prerezal vrvi. Stekli so nazaj na ladjo. Tudi, če niso dobili zaklada, so bili srečni. Jaša Obrul, 2.a Prijazen kuža je pomagal babicam in dedkom prečkati cesto. V šoli je otroke poslušal brati. Ime mu je bilo Koko. Nas pa pri pouku obišče psička Luna. Tudi ona nam pomaga pri učenju. Luka Finc, 2.a Ažbe Maček, 4.b Maks Marguč, 2.b Neli Golob, 5. razred NIS

~ 18 ~ Haj huja haj, se ovčka pase zdaj, lepa bela kakor sneg, pojde tja na zelen breg. Haj huja haj, se ovčka smeje zdaj. Mija Gošnik, 2.a » V šoli mi je najbolj všeč matematika, ker že seštevamo in odštevamo do sto.« Alja Štajnaher, Tara Ajazaj, Lan Hren, Naja Ravnjak, Miha Veranič, Mija Gošnik, 2.a Emma Gračanin, 2.b Nina Marguč, 8. razred NIS Nina Marguč, 8. razred NIS

~ 19 ~ » Rad sem se igral zunaj na igralih ter risal pri likovni vzgoji.« Izak, 2.b » Pod goro sem bral knjige in se igral s plus-plus kockami.« Enej, 2.b » V šoli Pod goro mi je bilo všeč, da sem imela prijatelje.« Sara M., 2.b » Najraje sem imel plus-plus kocke, igral sem se z Enejem in Filipom, pri športu pa mi je bil všeč skok v daljino.« Jakob, 2.b » V šoli Pod goro mi je bil najbolj všeč šport, kjer smo skakali, plezali, se igrali. Rada imam učiteljici pri pouku in v OPB, všeč mi je psička Luna in njena lastnica učiteljica Janja.« Sofija, 2.b Erzi, Manci, Alji in Najli je bilo najbolj všeč, ko je v šolo prišla psička Luna. Reneju je bila najbolj všeč matematika. Maks Marguč, 2.b Sofija Rušnik, 2.b

~ 20 ~ Amar je rad igral nogomet. Maks pa tekal zunaj v parku. Tudi Filipu, Brinu, Neji, Zali in Gašperju je bila najbolj všeč športna vzgoja. Zala rada poje pri Cici zboru. Sari R. P. pa je bilo všeč učenje. Nili se je veliko igral s plus-plus kockami in skakal v daljino. Mihaela je prišla v šolo Pod goro iz Makedonje. Naomi je všeč likovna vzgoja, ker rada riše. Emma ima rada prijatelje in učiteljice. Anžeje je rad šel na kosilo. Aleksej pa na igrala. Učenci 2.b razreda Zala Cegnar, 2.b Anže Skutnik, 2.b

~ 21 ~ Škoda, da so izumili stroge starše, tate in mame, škoda, da za otroke uboge veljajo prepovedi same, škoda, da čas tako hitro mine, da mi na pamet ne padejo rime, škoda, da so izumili avtomobile glasne, ki v zrak spuščajo pline strašne, da niso izumili robote, ki bi delali same dobrote, da niso izumili svinčnike take, ki sami bi pisali brez napake, škoda, da zvečer moram hitro zaspati, preskočiti risanko in zjutraj hitro vstati, da šolski zvonec prej ne zvoni, ker meni se res domov mudi, škoda, da sladoled ni za kosilo, ker bi ga otroci jedli obilo, da šola ni šala, da bi lahko med poukom spala, da je za večerjo juha, ker v njej plava velika muha, škoda, da božič ni vsak dan, ker bi bil moj obraz vedno nasmejan, Brina Kropec, 1.b Ajda Klokočovnik, 3.b

~ 22 ~ škoda, da Luka je taka neroda, da pripeti se mu strašna nezgoda, škoda, da naš avto ni leteč, ampak samo rdeč, da moj kužek resničen ni, le v mojih mislih živi, da trobente igrati ni lahko, zato jo moram vaditi zelo, škoda, da pomladi še ni, ker bi medvedi iz brlogov prišli. Po vzoru spesnili učenci in učenke 3.a razreda: Ema Črešnik, Žiga Oset, Maruša Pevec, Ula Kos, Leoni Grosek, Ilona Jegrišnik in Mija Leskovar. Matic Zidanšek, 5.b Iva Voh, 5.a Vid Rebernak, 8. razred NIS

~ 23 ~ Majhna in vesela miš tekala je okoli hiš. Ko zagledala je mačko, je pobegnila pred njeno tačko. Ker ni vedela, ne kod ne kam, je skočila v kup, poln slam. Ko pa mačka je odšla, miška srečna je bila ter si košček sirčka je privoščila. Mia Kokol, 3.b Po vzoru Toneta Pavčka so tretješolci razmišljali o tem: » Škoda, da čas tako hitro mine, kadar obujam spomine.« Žana, 3.b » Škoda, da je počil balon, saj je bil v njem sladek bonbon.« Maya, 3.b » Škoda, da fiček ne more postati bel ptiček.« Oskar, 3.b » Škoda, da so izumili nalogo, strašno veliko nadlogo.« Neža, 3.b » Škoda, da pomlad ni ogromen prehlad.« Erik, 3.b » Škoda, da se slon ne oglaša na telefon.« Ema, 3.b » Škoda, da pločnik ne more biti zvočnik.« Jakob, 3.b » Škoda, da balon ni kot sladki bonbon.« Ajna, 3.b » Škoda, da polžja koža ni kot dišeča roža.« Ajda, 3.b » Škoda, da rjava kača ni krastača.« Luka, 3.b » Škoda, da naša mačka ne kvačka.« Tim, 3.b » Škoda, da račka ne zna mijavkati kot mačka.« Taja, 3.b » Škoda, da ati se krega, čeprav doma ni nereda.« Zala, 3.b » Škoda, da velika buška ni kot sočna hruška.« Isabela, 3.b » Škoda, da se mačka ni spremenila v grdega račka.« Filip, 3.b » Škoda, da niso lizike za kosilo, saj bi bile najboljše zdravilo.« Vita, 3.b » Škoda, da se nisem bolj učil, saj sem veliko zgrešil.« Alex, 3.b Lilija Mernik Pompe, 1.a

~ 24 ~ V četrtem razredu nas je učiteljica zaprla po pouku in nismo mogli k verouku. Ko nas je izpustila domov, smo šli vseeno k verouku. Župnik nas je kregal, ker je mislil, da smo brcali žogo. Povedali smo mu resnico, a nam ni verjel. Pri verouku nas je dlje zadržal, da smo nadoknadili zamujeno snov. Domov sem prišla zelo pozno in mama me je kregala. Mislila je, da sem se potepala s prijatelji. Cel dan sem govorila resnico, pa mi nihče ni verjel, pa še kregana sem bila. Zoja Podgoršek, 4.a Svoj deseti rojstni dan sem praznoval v Centru okusov. Povabil sem deset prijateljev. Zbrali smo se ob pol dvanajstih. Vsi so se odzvali vabilu razen enega, ki je zbolel. Prijatelji so mi voščili in izročili darila. Po stopnicah smo se napotili v dvorano, kjer se je začela zabava. Z nami sta bili dve animatorki, ki sta mi polepšali zabavo. Vodili sta nas skozi program in nas fotografirali. Skupaj smo metali na koš, plesali in se igrali zabavne igre. Potem smo se okrepčali z okusno hrano in pijačo. Za konec smo se posladkali še s palačinkami. Praznovanja ne bom nikoli pozabil, saj sem se imel zelo lepo. Filip Kostov, 4.a Alja Štajnaher, 2.a Manca Bračič, 2.b

~ 25 ~ Med zimskimi počitnicami sem skupaj z bratom Timom obiskal babico Silvo. Tam sva tudi prespala. Prvi dan smo se odpravili v mesto Ptuj. Obiskali smo park s trampolini. Zelo smo se zabavali. Nato smo skupaj s stricem Alešem in teto Katjo odšli na hamburgerje. S Timom sva igrala tudi različne igrice. Imela sva se super. Nal Pongračič, 4.a Spomladi rastejo zvončki. Ptički se vračajo domov in pozdravljajo čiv čiv čiv. Jaz sem jih poslušala. Tako mi je bilo všeč, da sem ob poslušanju zaprla oči in razmišljala: Kako je lepo živeti na vasi! Aruša Mlakar, 4.a Med počitnicami si je moja mami vzela dopust. Odločila se je, da nas pelje na Roglo. Na Rogli smo se smučali in parkrat sem padel. Po smučanju smo odšli v gostilno Smogavec. Anže Potočnik, 4.a Maša Vidmar, 3.a

~ 26 ~ Kaj so te bele pikice, ki padajo na zemljo? Kdo jih stresa z neba? Čudovit občutek je, ko nam padejo na obraz. So hladne in nežne, padajo pozimi, stopijo se v pomlad. Filip Babij, 4.a Spominjam se, da je bilo ponedeljkovo jutro, ko me je zbudilo ščemenje po telesu. Bile so vodene koze. Mamica me je prišla budit, da bi šla v vrtec. Zagledala je, da sem vsa v vodenih mehurčkih. Ostala sem doma. Mamica je poklicala zdravnika in mu povedala, da imam vodene koze. Predpisal je zdravilo proti srbenju. Zdravilo mi ni bilo všeč in s težavo sem ga pojedla. Vodene koze so zelo nalezljive, zato sem morala ostati dlje časa doma. Ker si mamica v službi ni mogla privoščiti daljše odsotnosti, je prišla k meni babica. Zaradi srbenja sem si popraskala vodeno kozo na čelu, kar se mi še danes pozna. Čez nekaj dni, ko so se mi koze posušile in izginile, sem bila zelo vesela, saj sem lahko spet šla v vrtec in se igrala s prijatelji. Manj vesel je bil moj brat Lan, ker sem ga okužila z njimi. Hana Hren, 4.a Ula Pevec, 1.a

~ 27 ~ Nekega lepega božičnega večera so se zajec, jelen, bober, žabec in medved odpravljali v svoj skrivni brlog. Tja so šli s posebnim razlogom, saj so želeli božično okrasiti brlog. Te živali so bile prav posebne, saj so znale govoriti in imele so človeškega prijatelja po imenu Peter. Ko so že mislile, da so končale s krasitvijo, je bober rekel: »Nekaj manjka, ni čarovnije in čarobnosti božiča.« Živali so se strinjale z bobrom. Med pogovorom je nekdo potrkal na vrata. Vrata so se počasi odprla in na pragu je stal Peter. Zelo vesele so bile njegovega obiska. Peter je prišel s škatlo, ki je imela prelepo pentljo. Živali so potrpežljivo in previdno odvijale darilo in zagledale svetlikajoči se božični okrasek. Bile so presrečne, a tudi one so imele nekaj lepega za Petra. To je bil šopek detelje. V brlogu so se malo poveselili in poigrali, nato pa se je Peter odpravil domov, živali pa spat. Pozno ponoči se je skozi dimnik pritihotapil Božiček. Vsem živalim je nastavil darila, saj so bile čez leto zelo pridne in prijazne. Ko je Božiček končal z delom, je osedlal jelenčke, se usedel na sani in že ga ni bilo več. Živali so zjutraj zagledale pisana darila. Zajček je dobil korenček, jelen rdeč šal, bober in žabec sani, medved pa prelepe rokavice in kapo. Vse živali so bile zelo vesele. Njihovo jutro je bilo zabavno in čarobno. Nato so se odpravile v gozd, kjer so se igrale, sankale in kepale. Preživele so nepozaben božič. Neža Levart, 4.b Gal Jegrišnik, 5.b Stanislav Stanko Smolej, 8. razred NIS

~ 28 ~ Sem sončnica velika in to je moja slika. Rjavo rumena glava se svetlika in moja noga je velika. Čebele pri meni nabirajo med, saj velik je moj cvet. Iva Lenart, 4.b Vsak otrok ima v kakšnih čevljih vezalke in tudi Peter jih je imel. Ni jih preveč maral, ker vsakdo ve, da je vezalke težko zavezati. Ampak, maral ali ne, tudi vezalke morajo živeti. In kdor živi, tudi sanja – to je kot pribito. In Petrova vezalka je sanjala tole: Pripekalo je močno sonce. Pogledala je okoli sebe in ugotovila, da je v puščavi. Bilo ji je zelo vroče. Pot je nadaljevala, dokler ni srečala človeka, ki je jezdil nenavadno žival, ki je vezalka še nikoli ni videla. Človeka je vprašala: »Kaj je to?» Povedal mu je, da je to kamela. Postali so prijatelji. Od zanimivega in zabavnega dneva je vezalka zaspala. Ko se je naslednji dan prebudila, je bila na Arktiki. Bila je žalostna, saj ob sebi ni imela več svojih prijateljev. Hodila je po zasneženi planjavi in srečala pingvine. Ves dan se je z njimi igrala in tudi oni so postali njeni prijatelji. Zvečer je utrujena zaspala. Naslednje jutro se je prebudila doma, v Petrovih čevljih. Bila je srečna, da je prišla domov, k svoji sestri, atiju in mamici. Rekla si je: »Kdor ima dom, je lahko srečen. « Ema Buh, 4.b Erza Plava, 2.b

~ 29 ~ Prejšnjo soboto sva z Ostržkom obiskala njegovo deželo, ki se nahaja v mestu Collodi v Italiji. Srečala sva Zvitorepko, Brljava, dobro vilo, murna, polža in kita. Zvitorepka je v labirintu obrnila smerne table, zaradi česar sva se izgubila. Vsa nesrečna naju je v slepi ulici labirinta našel Brljav. Pozdravil naju je in nama povedal, kje se nahaja dobra vila. Napotila sva se v nakazano smer in kmalu res naletela na dobro vilo. Ta se naju je razveselila, z nama malo poklepetala ter naju pospremila do izhoda iz labirinta. Murna nama ni bilo treba dolgo iskati. Njegovo igranje se je slišalo že od daleč. Napotila sva se v smer, iz katere je prihajala murnova melodija. Naposled sva le našla murna, skritega v grmovju, kjer je še naprej igral na svoje gosli, saj naju še ni opazil. Morala sva ga pozdraviti, da naju je opazil in nehal igrati. Pohvalil sem ga, da lepo igra in z njim spregovoril še nekaj besed, Ostržek pa se mu je le nasmehnil. Poslovila sva se in poiskala polža. Iskala sva ga dolgo, saj je jedel kosilo v visoki travi. Vprašal naju je, ali sva imela kaj težav v labirintu. Ostržek mu je odgovoril, da ne. Seveda se je zlagal, zato mu je nos še malo zrasel, kar je polž opazil in tako ugotovil, da ni govoril resnice. Polž nama je povedal, da kit ravno plava v vodi čisto blizu nas. Šla sva k vodi in ga takoj zagledala. Kit naju je tako močno poškropil, da je od naju kar kapljalo. Z Ostržkom sva ga prosila, da naju na hrbtu popelje naokrog. Seveda nama je ustregel. Zahvalila sva se mu za prijetno vožnjo in odšla na vrtiljak. Ta se je vrtel zelo počasi, saj je bil staromoden. Za konec sva si v gledališču ogledala še predstavo z naslovom Ostržek. V Ostržkovo deželo se bom zagotovo še vrnil, saj je bilo zelo zanimivo. Dan v njej je bil čudovit, zato bom obisk priporočil tudi sošolcem. Lenart Kropec, 4.b Azra Ajazaj, 5.a

~ 30 ~ Mami zanima, katera roža je kot kri. Mami zanima, katera roža vsak dan k soncu teži. Je to vrtnica, ki je barve kot kri? Je to orhideja, ki nežno cveti? Mami je ugotovila. To rdeč je tulipan, ki rdeč je kot kri in vsak pomladni dan k soncu teži. Magdalena Pavlović, 4.b Aruša Mlakar, 4.a Zala Draksler, 3.b Stanislav Stanko Smolej, 8. razred NIS

~ 31 ~ Odpravili smo se na šesturno potovanje do Korčule na Hrvaškem. Ko smo prispeli, smo se namestili v postelje in si odpočili. Nato smo se odpravili na plažo. Mami in sestra Teja sta se igrali ob obali, midva z atijem pa sva se šla potapljat. Pod vodo sva videla ogromno rib ter sod, v katerem je bila rakovica. Hitro sem šel po mrežo za lovljenje. Ko sem prišel nazaj, rakovice ni bilo več. Naslednji dan smo odšli na drugo plažo, kjer sem videl morskega ježka. Najprej sem mislil, da je kakšna rastlina ali alga, nato pa je začel premikati svoje bodice. Zelo sem bil začuden. Po tednu bivanja na Korčuli smo se odpravili na Rab. V morju med skalami sem zagledal rakovico. Dva dni sem jo poskušal ujeti, a mi ni uspelo. Nisem obupal. Zadnji dan počitnic sem videl rakovico v morju na mivki. Odšel sem po opremo za lovljenje in jo ulovil v mrežo. Zelo sem bil vesel! Rakovico smo dali v vedro z vodo in jo opazovali. Fotografirali smo jo in jo izpustili v morje. S čolnom, ki smo si ga izposodili, smo se odpeljali do bližnjih otokov. Med vožnjo sem opazoval morske kumare na dnu morja. Polni vtisov in lepih spominov smo se odpravili na dolga pot domov. Jaka Jelovšek, 5.a Pred tremi leti smo bili na morju v Maredi na Hrvaškem. S prijaznim mornarjem smo se dogovorili, da lahko gremo zraven na tunolov. Srečo smo imeli, da sta se z očetom poznala. Zbudili smo se ob dveh zjutraj in se odpravili na dolgo vožnjo do pristanišča, kjer je bila ladja. Ko smo prišli do ladje, je bila še tema. Na ladji so bile tudi postelje, kjer sva z bratom počivala. Nisva mogla spati in sva šla v kabino, kjer je ravnokar bil klic, da so pri lovljenju rib videli velike ribe. Mislili so, da so tune. Kasneje se je izkazalo, da so bili delfini. Zelo sem se prestrašil, ko so vrgli petardo blizu naše ladje, da bi odgnali delfine. Proti jutru sem dve uri počival. Nato smo lahko lovili in hranili ribe. Ko smo bili štirideset kilometrov od obale, sem skočil v vodo. Videl sem veliko ribo. Na žalost nismo ujeli nobene tune. Pri vožnji proti obali sem lahko poskusil voziti ladjo tudi jaz. Na obali sta nas čakali mama in soseda. Spili smo še sok in se odpravili domov. Jakob Brglez, 5.a

~ 32 ~ Med poletnimi počitnicami smo se z atijem in mamo odločili, da gremo na Triglav. V soboto zjutraj smo se že zgodaj odpravili z avtom do Pokljuke. Vožnja z avtom je bila dolgočasna, a hkrati zelo vznemirljiva. Videl sem veliko novih stvari ter razmišljal, kdaj se bomo vrnili domov. Ko sem videl napis Triglavski narodni park, sem še posebej gledal skozi okno. Kmalu smo prišli do Pokljuke. Parkirali smo, vzeli nahrbtnike, zaklenili avto ter odšli na pot. Najprej smo hodili po gozdu. Čez nekaj časa smo prišli iz gozda ter si pod skalo odpočili in pojedli sendviče. Ko smo pojedli, smo se odpravili naprej. Najprej smo morali premagati daljši vzpon, nato pa smo prečili pobočje. Čez nekaj časa smo prišli do Vodnikovega doma, kjer smo si naročili pijačo. Nadaljevanje poti je bilo malo težje, a vseeno nismo bili preveč utrujeni, zato smo pot kar pretekli. Po vzponu na Konjski preval smo že videli Planiko. Na Planiki smo si naročili čaj. Kmalu se je zvečerilo, zato smo se odpravili v sobo, v kateri smo spali mi in trinajst drugih planincev. Spat smo se odpravili okoli dvajsete ure, vstali pa smo se ob štirih zjutraj. Pripravili smo se, si nadeli plezalne pasove, vzeli mali nahrbtnik ter se odpravili na Triglav. Pot je bila ledena. Bilo je hladno in megleno. Kljub temu smo prišli do Malega Triglava. Na žalost se nismo fotografirali, ker je bilo preveč hladno. Odpravili smo se naprej po poti in kmalu prišli na vrh. Megla se še kar ni razkadila, zato smo hitro žigosali planinske knjižice ter se odpravili nazaj. Ko smo prišli do Planike, smo si naročili čaj, plačali ter odšli proti avtu. Vračali smo se po isti poti. Po dolgem času smo le prišli do avta. Vsi srečni, da se komu ni kaj zgodilo, smo se vrnili domov. Adam Skarlovnik, 5.a Adrijana Pecl, 1.b

~ 33 ~ Že zelo dolgo sem si želela psa. Res sem ga dobila decembra leta 2020. Moja mami in sestra sta šli po psičko, vendar jaz tega nisem vedela. Bila sem doma in igrala igre na računalniku. Vrnili sta se domov, nastavili psičko pod smreko, se vrnili ven in pozvonili. Sestra me je klicala. Ker pa nisem vedela, da je nekaj pomembnega, sploh nisem hitela. Prišla sem v spodnje nadstropje. Na škatli je ležalo pismo. Med branjem se je nekaj oglasilo. Takoj sem vedela, da je pes. Sestra je obrnila škatlo, iz katere je pogledalo malo tribarvno bitje. Psička je bila zelo prestrašena, saj je prišla v novo okolje. Prevohala je hišo, nato pa smo prišli na vrsto še mi. Bili smo ji zelo všeč, ona pa nam. Pod smreko so bile tudi njene igrače, vendar te niso zanimale ne nje in ne nas. Odločili smo se, da prvo skupno noč prespimo v dnevni sobi pri naši Ruby. Ko smo se čisto malo premaknili, se je zbudila in planila v jok. Zjutraj se je zgodaj zbudila, posledično tudi mi. Sploh nas ni motilo. Kmalu je začela z nami spoznavati svet. To je bil eden najlepših trenutkov v mojem življenju, ki ga ne bom nikoli pozabila. Ula Vodopivec, 5.a Neko soboto sem bil na tekmi za taekwondo. Ko smo prišli domov, sta starša odšla spat. Hotel sem ju presenetiti s kavo. Skuhal sem jo kar na kavni avtomat. Kava se je polila po tleh. Brisal sem jo s krpo, a je nisem dovolj dobro ožel. Na tleh je nastajala vedno večja mlaka. Takrat sem dobil super idejo. Vzel sem ogromen lonec. Vanj sem do vrha nalil vodo in jo polil po tleh. Vse je bilo v vodi. Z mokrimi nogavicami sem se pričel drsati po kuhinji. Spodrsnilo mi je. Starša sta slišala ropot in prišla pogledat, kaj se dogaja. Ko sta videla zmešnjavo, jima je postalo kar slabo. Mami je takoj začela panično brisati kuhinjo. Ati je razstavil spodnji del kuhinje, da je mami lahko obrisala pod kuhinjskimi elementi, da voda ne bi naredila še večje škode. Po čiščenju je sledil konkreten pogovor s starši. Mami se je drla kot žival. Soočila sta me s tem, kar se sme in kaj ne. Ugotovil sem, da sem naredil veliko neumnost. Iz tega sem se naučil, da je vedno dobro prej vprašati odraslo osebo, ali je ideja res dobra. Anže Oblak, 5.a

~ 34 ~ Odločili smo se, da bomo novo leto pričakali na morju. Ker so bile počitnice, smo hitro spakirali vse potrebno, natovorili avto s kovčki in se odpeljali. Pot je bila dolga, a hitro smo obrnili gumb na radiu in prepevali pesmi. Ob pogledu na morje mi je zastal dih. Lesketalo se je v sončni svetlobi in valovi, ki so udarjali ob skale, so bili videti ogromni. Končno smo prišli čez mejo. Ker nam je navigacija nagajala, smo morali poklicati lastnika apartmaja. Po natančnih navodilih smo hitro prišli na cilj. Razpakirali smo vse potrebno in se udobno namestili. Po nastanitvi je sledil sprehod skozi prečudovito mesto, kjer so že pripravljali oder za novoletni koncert. Najbolj mi je bila všeč čarobna dežela, v kateri je bilo polno zanimivosti: palčki, labirinti, veliko lučk ter drugo. Vse to je krasilo magično deželo. Odšli smo še do kavarne ob plaži, kjer smo si privoščili tudi nekaj sladkega. Naslednje jutro sem skočila iz postelje, saj sem vedela, da je zadnji dan v letu. Šli smo nakupovat v mesto in se posladkali z miškami. Ko se je zvečerilo, smo pripravili vse potrebno za slavje in skupaj odštevali. Povedali smo si novoletne zaobljube. Zunaj je glasno pokalo. Pogled na mesto z lučmi je bil prečudovit. Nato smo si ogledali še smešen film in utrujeni odšli spat. Zjutraj smo še zadnjič odšli do plaže, se tam igrali in lovili. Bližal se je čas odhoda. Poslovili smo se od lastnika in njegove žene ter se odpeljali. Polni dobre volje, prelepih izkušenj in čudovitih spominov smo se odpravili domov. Ta dogodek mi bo za vedno ostal v spominu. Iva Voh, 5.a Manca Tehovnik, 1.b

~ 35 ~ Lansko leto nekega poletnega dne sva se jaz in ati odpravila v Ljubljano, da bi si ogledala baletno predstavo. No, vsaj tako sva mislila … V Ljubljani se nisva takoj znašla, skoraj sva se izgubila. Ko pa sva končno našla mesto, kjer sva parkirala avtomobil, sva si oddahnila. Peš sva se odpravila v SNG Opero in balet. Mislila sem, da sva že zamudila, a ko sva prišla, sva ugotovila, da sva prišla pol ure prezgodaj, zato sva šla še na pijačo. Nato sva se odpravila v operno hišo. Veselila sem se. Ko sva se udobno namestila, sva opazovala dogajanje na odru. Začeli so peti opero. Nekaj časa sem potrpela in mislila, da bodo še začeli plesati. A ne! Začutila sem bolečino v vratu. Bila sem zelo žalostna. Po prvi pavzi sva se z atijem odpravila iz dvorane. Šla sva jest v gostilno, saj sva bila oba že sestradana. V gostilni sem od žalosti začela točiti solze, ker nisem videla baleta. Ati me je hotel potolažiti, objel me je in me poljubil na čelo. Takrat je ugotovil, da imam vročino. Takoj sva se odpravila domov Nisem se dobro počutila, saj sem zbolela. Ta dogodivščina mi bo zagotovo za vedno ostala v spominu. Iva Pevec, 5.b Maruša Pevec, 3.a Rihana Kadrijaj, 6. razred NIS in Vid Rebernak, 8. razred NIS

~ 36 ~ Ko smo bili lansko leto na morju, smo se neko soboto odločili, da gremo s prijatelji na večerjo. Po prihodu v restavracijo smo naročili hrano in pijačo, otroci pa smo se odločili, da se gremo ven igrat. Tekali smo po travi in kar naenkrat sem stopila v neko luknjo in padla. Noga me je zelo bolela. Tako močno, da me je morala prijateljica, ki je bila starejša od mene, odnesti v restavracijo. Ko je mama opazila mojo nogo, ki je bila zelo zatečena, je rekla, da takoj ko pojemo in gremo nazaj v kamp. Prijazna natakarica mi je prinesla obkladek in mi ga dala na nogo. Ko smo prispeli v kamp, sem z mamino pomočjo odšla v kopalnico in dala nogo pod ledeno vodo. Nato sem si jo povila z elastičnim povojem. Odšla sem v posteljo in takoj zaspala, saj sem bila zelo utrujena. Ko sem se naslednji dan zbudila, me noga ni več močno bolela. Vesela sem bila, da sem si hitro opomogla. Ta dogodek ni bil najbolj prijeten, a me je izkušnja izučila. Po tej nesreči še posebej pazim, kam stopim. Izognem se vsaki luknji. Tajda Jureša, 5.b Nekega dne sem bila sama doma. Bila sem v svoji sobi. Igrala sem se in dan je hitro minil. Bil je že večer, starša pa še ni bilo domov. Postala sem utrujena, zato sem se odpravila spat. Dolgo nisem mogla zaspati. Ob polnoči pa sem zaslišala nekakšno »hihitanje«. Zagledala sem senco v kotu sobe. »Nekaj je prišlo v mojo sobo,« sem pomislila. Zelo sem se ustrašila. Vstala sem in prijela metlo. Mahala sem po tleh, vendar se senca ni odmaknila. Zakričala sem, prižgala luč in takrat je nekaj zbežalo pod posteljo. Pogledala sem, kaj bi bilo, a nisem nič videla. Naenkrat pa je prišla izpod postelje majhna miška. Nisem se je ustrašila. Videla sem, da je poškodovana. Vesela sem bila, da sem jo ujela. Nato sem jo spustila ven, v njen pravi dom. Šla sem v posteljo in takoj zaspala. Naslednji dan, ko je mami prišla v sobo, ji nisem nič povedala. Soočila sem se s svojim strahom in ga premagala. Majhnih mišk se ne bojim več, pa tudi drugih strahov ne. Pregovor pravi: »Strah je votel, okoli ga pa nič ni.« In to res drži. Tara Cvelfar, 5.b

~ 37 ~

~ 38 ~ Sem Vita, učenka 6.b razreda, in sem smučarka. Smučam že od tretjega leta. Navdušil me je moj oče, ki je vedel, da bom postala dobra smučarka. Ko me je prvič postavil na smuči, sem se začela smehljati in videl je, da uživam v smučanju. Od četrtega leta obiskujem Alpsko šolo. Pri šestih letih so se začela moja prva tekmovanja. Bila sem kar uspešna, saj sem veliko tekem zmagala, tako kot letos. To leto je precej težje usklajevati šolo s smučanjem, saj sem že šesti razred. Ponavadi hodim prej od pouka, ker se mi trening začne že precej hitro. Moj običajen dan poteka tako, da ob pol osmih začnem s poukom in sem v šoli vse do pete šolske ure. Konec pete ure se odpravim na kosilo, da pojem topel obrok pred smučanjem, saj potrebujem energijo. Potem se preoblečem v smučarsko opremo in se odpravim na avtobusno postajo pred šolo. Tam počakam, da mi mami pripelje še preostalo opremo in malico, nato se pripelje kombi Alpske šole in me pobere. Odpeljemo se na Roglo. Tam si hitro nadenemo preostalo opremo. Ko se mi trening konča, pridem domov. Najprej dam sušiti opremo ter pojem večerjo. Nato prosim prijateljico, da mi pošlje snov, ki so jo obravnavali v šoli. Ko prepišem snov, se začnem učiti predmet, ki se ga bom javila ali pa ga kmalu pišemo. Zvečer sčistim kletko svojemu morskemu prašičku Mikiju, mu dam hrano, svežo vodo in seno. Ko vse to opravim, se stuširam, umijem zobe in grem spat. Tako je za mano še en lep dan. Priznam, da hodim zelo pozno spat, saj prej ne utegnem opraviti vseh obveznosti. V šoli sem zato pogosto zelo utrujena, ampak vse se da, če se hoče. Vita Vidmar, 6.b Klara Strmšek, 5.a

~ 39 ~ V našem 6.b razredu je običajno kaos. A ko je pouk, pridno sedimo v tišini, sodelujemo in poslušamo učiteljico. Naše učiteljice so vedno prijazne, zato jih imamo radi, kljub temu, da se včasih razjezijo. Učiteljice nas tudi večkrat pohvalijo, da smo super razred. V našem razredu ne gre vedno vse kot po maslu, a vedno vse razčistimo. Tudi nekaj učencev iz drugih držav imamo in z njimi se dobro razumemo. Učenci smo vedno nasmejani, saj je smeh v našem srcu. Če se kot prijatelji skregamo, smo kot sošolci še vedno en velik razred, zato smo vedno prijazni drug do drugega. Želim povedati, da mi je ta razred všeč, takšen kot je. Nelly Rupnik, 6.b Šola je prostor, kjer učiti se moraš. Včasih naloge so zahtevne, včasih pa lahke. Dobre ocene imamo, ker se učimo. A če se ne bi učili, slabe ocene bi dobili. Včasih kakšno napako naredimo, zato nas učiteljica krega. Ko pa kaj dobrega naredimo, pohvaljeni smo. Tako pač v šoli je. V njej se čudežne stvari dogajajo. Ana Kovše, 6.b Noel Strelc, 4.b

~ 40 ~ Sem Lan Pristovnik in obiskujem 6.b razred Osnove šole Pod goro. Rad se ukvarjam s športom in glasbo, moj najljubši hobi pa je ples. Zanj me je navdušil prijatelj, s katerim se vsako leto druživa na morju. Pet let treniram standardne in latinskoameriške plese. Zadnja tri leta pa k učenju plesa pristopam na tekmovalni način. Plesati se učim v Slovenski Bistrici, kjer s soplesalko Mimi trenirava povprečno tri ure na dan. Plesno znanje pridobivam v plesni šoli in na mednarodnih pripravah, ki potekajo enkrat na leto v Avstriji. Dosegla sva že veliko uspehov in si nabrala dobre izkušnje na številnih domačih in mednarodnih tekmah. Šolske obveznosti, plesne treninge, glasbeno šolo in svoj prosti si načrtujem in s pomočjo staršev organiziram tako, da domače naloge večinoma naredim med poukom, če imam čas ali med odmori. Med poukom pozorno poslušam učiteljico in si poskusim snov čim bolje zapomniti, da doma porabim manj časa za priprave na ocenjevanja znanja ter imam tako več prostega časa. Lan Pristovnik, 6.b Zvezde sijejo kot tvoje oči, zato prisluhni mi. Ti si Sonce, jaz sem Luna. Različni sva si, a vseeno sva prijateljici. Ko Sonce je, vesela si. Ko toča je, v tebi jeza vre. Ko name jezna si, opravičim se ti in spet sva prijateljici. Čeprav kdaj zahtevno je, mi vedno uspe. Upam, da pesem ti je všeč. Za prijateljico pisala sem jo. Nelly Rupnik, 6.b

~ 41 ~ Dejavnost: ŠPORTNI DAN Naše mnenje: Športni dan je bil zelo zanimiv. Tekmovali smo drug proti drugemu. Pogovarjali smo se tudi o zdravi prehrani. Priporočamo gibanje na svežem zraku, saj je zdravo za fizično in mentalno zdravje. Zanimivosti: ▪ Povprečen človek ima v sebi oz. v zalogah maščobe toliko energije, da bi lahko tekel neprekinjeno 3 dni s hitrostjo 24 km/h. ▪ Najhitrejši izmerjeni servis pri tenisu je 254 km/h. ▪ Večina nas dan prične s tekom, ker menimo, da je to najlažje dosegljiva rekreacija z najmanj stroški. »Obuješ tekaške superge, zapreš vrata stanovanja za sabo ter že tečeš.«

~ 42 ~ Dejavnost: KULTURNI DAN Naše mnenje: Ob prihodu v Ljubljano smo doživeli veliko prometa, v središču glavnega mesta pa je bilo bolj zaspano. Sprehodili smo se čez Šuštarski most in se popeljali z ladjico po Ljubljanici. V Narodnem muzeju Slovenije smo odpotovali v stari vek in videli najstarejšo piščal iz kosti jamskega medveda, si ogledali Vaško situlo iz bakrene dobe in še veliko drugih zanimivosti. Zanimivosti: ▪ 30. oktobra 2007 se je v Belgiji rodila deklica z imenom Ljubljana. Starša sta jo tako poimenovala, saj sta bila na enem izmed svojih potovanj navdušena nad našim glavnim mestom. Družina je prišla na obisk k ljubljanskemu županu, ko je Ljubljana dopolnila skoraj dve leti. ▪ Na mestu današnjega Šuštarskega mostu je bil tam najprej postavljen lesen most ali Novi most. Robove mostu so zasedli mesarji, zato je dobil novo ime – Mesarski most. Po požaru so zgradili novega, betonskega, načrt zanj pa je narisal arhitekt Jože Plečnik. Poimenovali so ga Šuštarski ali Čevljarski most, ker so na njem čevljarji izdelovali in popravljali čevlje.

~ 43 ~ Dejavnost: NARAVOSLOVNI DAN Naše mnenje: Bilo je zanimivo, saj smo se naučili veliko novega o želvah, grlici, kačah, krastačah in tenreku. Spoznali smo tudi nove vrste živali. Zelo smo se nasmejali, ko je želva spuščala vodo in ko nas je ščurek žgečkal po rokah. Zanimivosti: ▪ Marsikdo si je prvič ovil kačo okoli vratu. Uf, je bila hladna! Ste vedeli, da kače ne morejo jokati? ▪ Naš sošolec je bil tako navdušen nad živalmi, da bi bil tudi on skrbnik plazilcev. ▪ Želvja jajca so velika kot žogica za namizni tenis. Želve jedo celo meduze.

~ 44 ~ V ponedeljek, 13. marca nas je 7. razrede obiskalo družinsko gledališče Kolenc. Najprej smo se vsi trije razredi zbrali v učilnici kemije. Prijazna gospa nam je pripovedovala uganke o živalih, ki jih je prinesla s sabo v šolo. Pri vsaki uganki nam je pokazala še žival, o kateri je govorila. Po prvi uri smo se učenci po razredih razdelili v učilnice. Najprej nam je mlajša gospa predstavila kačo. Povedala nam je, da spada med plazilce in ima luske ter da njena koža ne raste z njo, zato se levi. Ta kača ni bila strupena. Bila je še mlada in se je veliko premikala. Lahko smo jo držali v roki, jo dali okoli vratu in se z njo tudi slikali. Nato nam je pokazala večjo kačo, ki je imela lepe vzorce in tudi ona ni bila strupena. S to kačo smo se slikali in nastala je spodnja razredna slika. Naslednja žival, ki smo jo spoznali, je bila krastača, ki spada med dvoživke. Izvedeli smo, da krastače prvi del svojega življenja preživijo v vodi kot paglavci, drugi del pa na kopnem kot odrasle živali, v tem primeru krastače. Imela je bradavičasto kožo in nevtralno barvo, zeleno – rjavo. Skakala je po razredu, lahko smo jo prijeli v roke, najbolj pogumni pa so se z njo v rokah tudi slikali. Spoznali smo tudi puščavskega skakača. Veliko ljudi bi mislilo, da je puščavski skakač miš, saj sta si zelo podobna po dlaki, velikosti itd. Prehranjujejo se predvsem s semeni, nekateri tudi z žuželkami. V razredu smo imeli tudi ščurka, ki se ga je marsikdo bal, saj je zelo neprijeten na pogled in dotik. Spada med žuželke. Ta, ki so nam ga predstavili, je bil večje rasti.

~ 45 ~ Lahko smo ga dali na roko. Na oprijem je imel lepljive nožice, kar je dajalo čuden občutek. Bil je rjavo – črne barve. Veliko smo izvedeli tudi o želvi. Spada med plazilce in je ena prvih živali, ki so osvojile kopno. Ima oklep, iz katerega kukajo kratke noge, glava z iztegljivim vratom in rep. Ni priporočljivo, da jo dražimo pred usti, ker ima zelo močen ugriz. Če nas slučajno ugrizne, moramo prst čim prej odstraniti iz njenih ust, sicer lahko ostanemo brez njega. Zadnja žival, ki smo jo spoznali, je bil jež. Ima kratke in suhe noge, njegovi 'trni' pa niso bili tako ostri kot pri drugih, zato smo ga lahko tudi božali. Bil je še mlad. Družinsko gledališče Kolenc že vrsto let obiskuje 7. razrede vseh generacij. Tudi naša se je imela super na tem naravoslovnem dnevu. Živali so bile zelo prikupne in vsi smo se nekaj novega naučili. Zarja Boldin, 7.b Zgodaj zjutraj smo se sedmošolci odpravili na Dunaj. Med potjo smo peli, poslušali glasbo in se pogovarjali. Po štirih urah vožnje smo končno prispeli v to veliko avstrijsko mesto. Najprej nas je vodič vodil po mestu do Hiše morja. Tam smo videli veliko rib, kač, morskih psov, opic in krokodilov. Ob določenem času smo se zbrali in se odpravili do prirodoslovnega muzeja. Tam smo videli okostja dinozavrov, drage kamne in še veliko zanimivega. Čez čas smo se zbrali pred vhodom in se fotografirali. Ogledali smo si tudi Štefanovo cerkev. Nato smo imeli nekaj prostega časa, ki smo ga izkoristili za sprehod po mestu, lahko pa smo si tudi kaj kupili. Pred odhodom smo obiskali še Starbucks, nato pa smo se, vsi veseli in zadovoljni, odpravili proti domu. Filip Obner, 7.b Nuša Kalar, 5.b

~ 46 ~ Do božiča je le še nekaj dni In 7.c razred se že zelo veseli. Veliko jih je bilo bolanih, A so začuda ozdraveli in v šolo prišli zdravi in veseli, Da skupaj proslavimo za božič, novo leto in predvsem smo hvaležni za našo domovino, Ki se je leta 1991 osamosvojila. Vsi božiča se najbolj veselimo, Ko res veliko daril dobimo. Meni pa za božič je najbolj fino, Preživljati čas z mojo družino. SAJ TO JE ČAR PRAZNIKOV. Ina Kolar, 7.c Moja družba je kot stalna služba. Družimo se, se igramo, govorimo in ropotamo. A nekega dne vse spremenilo se je, kar naenkrat ignorirajo me. Nekaj dni nismo se družili, Igrali, in govorili. Kar naenkrat prišli so do mene, se opravičili, brez zamere. Nazaj dobila sem stalno službo, spet namreč sodim v našo družbo. Ina Kolar, 7.c Mija Gošnik, 2.a Aleksej Kolar, 2.b

~ 47 ~ V sredo, 23. 9. 2022, smo bili na 38. Knjižnem sejmu v Ljubljani. Knjižni sejem je potekal v Gospodarskem razstavišču. Obiskali smo ga učenci 7., 8. in 9. razreda, ki smo lansko šolsko leto opravili bralno značko. V Ljubljano smo se odpravili okoli 8. ure. Ko smo prišli tja, smo najprej pred ustanovo, kjer je Knjižni sejem potekal, pojedli svojo malico, nato pa smo si skupaj ogledali, kaj vse nam ponuja Knjižni sejem. Po končanem ogledu smo si lahko sami kupili knjige in se malo sprehodili po sejmu. Na sejmu je bilo zelo veliko založb ter umetnin (slik). Seveda smo imeli čas za nakup knjig in samostojnega ogleda sejma omejen. Bilo je res veliko različnih knjig in če si ljubitelj knjig, se je tvoja denarnica hitro izpraznila. Pozitivna stran knjižnega sejma je, da so cene knjig precej znižane. Ko smo končali z nakupovanjem knjig, samostojnim ogledom in druženjem ob čaju, smo imeli še voden ogled nekaterih založb in razstav umetnin, kjer smo dobili precej novih informacij. Po koncu ogledov smo se vsi skupaj zbrali in odšli na avtobus. Veseli smo bili, da smo tokrat izjemoma lahko obiskali tudi McDonals. Jaz sem ta dan zelo uživala. Prvič sem obiskala knjižni sejem in dobila veliko novih informacij o knjigah in avtorjih. Sicer pa vem, da je branje nasploh zelo koristno in zame tudi sproščujoče. Sanja Brglez, 7.c Tajda Jureša, 5.b Nina Marguč, 8. razred NIS

~ 48 ~ Ljubezen je bolezen, je edina bolezen, za katero sem hvaležen. Nejc Potočnik, 8.a Ljubezen je kot bolezen, včasih ljubeča, včasih boleča. Sara Tita Rus, 8.a Ljubezen je kot poezija in poezija kot ljubezen. Obe sta stari že več tisoč let. Ljubezen težko razložimo z besedami, saj jo preprosto občutimo. Lahko pa jo ubesedimo v poeziji, ker je ljubezen kot pesem. Ljubezen in poezija sta mogočni in se dotikata naših življenj. Obe navdihujeta številčne ustvarjalce in bralce po vsem svetu. Sta moj, tvoj, naš svet, svet hrepenenja, sreče, skrivnosti in svet ihtenja, ranljivosti, bridkosti … Človek, narava, živa bitja … vsi smo nastali, izhajali, rastemo in živimo iz ljubezni. Ljubezen potrebujemo, da preživimo. S sočlovekom moramo delati z ljubeznijo, kot tudi z naravo in drugimi živimi bitji. Ko slišimo besedo ljubezen, po navadi najprej pomislimo na zaljubljenost. Vendar je ljubezen še veliko več. Lahko bi rekli, da »ljubezen drži naš svet pokonci«. Kar pomeni, da pesnik pri poslušanju in tipanju sveta prav nujno naleti na ljubezen. Čustva so ista kot pred desetletji, tisočletji. Ljubezen se dotika vseh nas. Ni človeka, ki bi ob zlivanju ali razhajanju dveh človeških duš ostal hladen. Saj ljubezen je lahko močna in trdna kot skala, po drugi strani pa krhka in ranljiva kot ptica. Iz tega nasprotja pa se že od nekdaj rojeva poezija. Ljubezen in poezija sta večni! Ema Levart, 8.a Urška Gorenjak Kolar in Pia Vidmar, 8.a

~ 49 ~ Nadja Obrul, 8.b Sara Vodovnik, 8.b Podaj roko osebi, ki jo imaš rad. Prisluhni ji tudi takrat, ko zanjo ni pravi čas. Ker tvoja oseba potrebuje tvojo bližino in toplino. In verjemi mi, občutila bo neizmerno veličino. S tabo bo ostala, tudi ko boš ti čisto sama. Prepoznala bo tvoja čustva, pa tudi tista, ki niso ravno luštna. Vedi, če ob sebi imaš nekoga, ki ima neko vrednoto, ima zagotovo notranjo lepoto. Iz ljubezni rodi se plod, ki je začetek življenja in nove poti, in vse neizmerno razveseli. Tekle solze bodo sreče, ljubezni hrepeneče, želele si bodo dotika rokic drhteče in učke utripajoče kakor barve Soče. Šele takrat se zaveš, da postal si oče ali mama, ki bosta svojemu otroku vsa predana. Besede prve izgovorjene v maminem srcu nikoli ne bodo izgubljene. Minevala leta bodo sreče, včasih tudi boleča. Sofija Rušnik, 2.b Katrin Vehovec, 4.b

~ 50 ~ Učenci 8.c menimo, da ima šport v naših življenjih velik pomen. Pomemben nam je zato, ker se ob njem sprostimo in družimo. Dober je za naše zdravje in imunski sistem. S športom pa ohranjamo tudi kondicijo. Če se ukvarjaš s športom v tvoje možgane pride več kisika in si stvari lažje zapolniš. Za naš razred je šport zelo pomemben, saj treniramo različne športe kot npr. tek na smučeh, odbojka, nogomet, košarka... Udeležujemo pa se tudi tekem v šoli in izven šole, pri tem smo tudi uspešni. Udeležili smo se krosa, tekmovanja v smučanju, odbojki, košarki ter nogometu. Vita Voh, Žana Božiček, Neja Oder in Jurij Gornik, 8.c V mesecu oktobru smo bili učenci osmih razredov v CŠOD Bohinj. Tam smo preživeli pet zanimivih in zabavnih dni. Vsak dan smo imeli različne dejavnosti kot so: lokostrelstvo, nordijska hoja, plezanje in vožnja s kanujem po Bohinjskem jezeru. Naučili smo se kako preživeti v naravi in kaj storiti, če se izgubimo. Merili smo si tudi srčni utrip in se naučili več o našem telesu. Vsak večer smo imeli različna predavanja in različne dejavnosti imeli smo nočni pohod kjer smo se naučili veliko v Bohinju. Dejavnosti so nam bile zelo všeč še posebej smo uživali v prostem času. Gašper Očko, 8.c Ajda Klokočovnik, 3.b