mlada_rast_2007_XXXXV_1

Glasilo OŠ Cerkno
Šolsko leto 2006/2007

Minevajo leta, generacije se menjajo in odnašajo s sabo mnogo utrinkov iz šolskih klopi. Prihajajo nove
generacije in z njimi spremembe, novosti. Tudi letos smo te utrinke ob sodelovanju učiteljev, mladih
talentov in drugih sodelavcev združili v šolsko glasilo Mlada rast. Od prejšnje številke se je v šoli spremenilo
že kar nekaj stvari: točke 1—10 so ponovno nadomestile ocene 1—5, preglavice nam delata dve konferenčni
obdobji namesto treh, dobili smo nove garderobne omarice, vodni bar, na našo žalost pa so poostrili tudi
nadzor na šolskih hodnikih ... Tudi Mlada rast ima letos povsem novo obliko, z več svežine in zabavnega
branja.
Po navadi smo jo učenci oblikovali pri literarnem (živo se še spominjam tistih ur, ki smo jih enkrat tedensko
po pouku prebili skupaj in pisali pesmi, zgodbe, opisovali dogodke, sestavljali križanke ipd.) in novinarskem
krožku, vendar letos na šoli žal nimamo ne enega ne drugega, zato je bilo potrebno več volje in
zainteresiranosti učencevin mentorjev. Besedila so nastajala med poukom, odmori, doma, nekatera tudi kot
projektno delo ... V tej številki Mlade rasti boste lahko brali pesmi, spise, razmišljanja učencev, intervju z
enim izmed naših učlteljev, celo dramsko igro, začutili naš šolski utrip ... Na začetku vsake rubrike pa lahko
zaslutite naš pogled na svet skozi konse (lepljenke), ki smo jih devetošolci izdelali med urami slovenščme.
Upam, da vam bo nova podoba Mlade rasti všeč.
Veselobranje!

Mojca Pirih, 9. a

KOLOFON

Mlada rast, glasilo učencev OS Cerkno, letnik 45, številka 1, april 2007
Urednica: Milena Kumer
Mentorji: Barbara Celik, Milan Koželj, Milena Kumer, Tjaša Petkovšek, Anica Svetik, Ana Vončina
Ilustracija na naslovnici: Maja Tušar
Oblikovanje in prelom: Ana Vončina
Tisk: Artpro, d. o. o.
Naklada: 400izvodov

2.

Uvodnik >%5:s====s*i' 4
5
Ustvarjamo zgodbe ... 6
Kdo sem? 7
Razmišljanje ob branju kratke zgodbe Bog in človek 8
Interpretacije citatov iz kratke zgodbe Ultima creatura 9
Clovek ima mnogo obrazov. Kateri je pravi? 10
Sreča 11
Interpretaciji citata iz zgodbe Mernik sreče 13
Je življenje res sovraštvo, večen boj? 15
Literarni portreti 16
Propad malega človeka 18
Spisi za Comenius - širokosrčnost 21
Sestrski variaciji na odlomek 22
Domišljijski spisi 24
Tanka rdeča črta
Strpnost do sebe 25
26
Pesnimo pesmi ... ' 30
Rap komadi o strpnosti 31
Steza 33
Pesmi o naravi 35
Ljubezenske pesmi 36
Oni so rekli 38
Haikuji — Zemlja 39
Pesmi o živalih 41
Haikuji - Ogenj
Glažek nesmrtnosti 42
43
Igramo se gledališče ...
Skrivnost tolpe Treh gnilih paradajzov 46
47
Solske iskrice 48
Interviu z Romanom
Solski utrip

3

Joi gospod šef kako

:&:?,.: ■'••■'...•'■..' ' . ' ' ' ' • ' : " " *. ••>/ * </'v^f*i

*T_^--MB**

|^%l^:|-%^

Son^J?

?*

itetvaHa^vu? ^g^Mb-e-

u^tvat- jan*t^ t-^pJ^^

Kdo sem?

Moje ime je Katja. Stara sem enajst let. Rodila sem se v Ljubljani. Ja, rodila sem se, tako kot vsak izmed nas.
Vendar nisem taka kot ostali. S tem ne mislim, da sem bolj ša ali slabša od ostalih ljudi.

Marsikdomisli, danatemsvetuninicesar%anjindanimatalentov... Kosmovte^kihtrenutkih, konamgrenarobečistovse
... Takrat je dobro, dapomislimo, dasmo %e samipo sebi nekaj'posebnega.

Kje bi našli človeka, ki je čisto tak kot jaz? Ne rečem, lahko bi poiskali srednje visoko dekle s srednje dolgimi
rumenimi lasmi. Lahko bi mi bilo podobno, vendar ne bi bilo jaz. Na svetu sem samo ena. Ce malo bolj
pomislimo, pridemo do vprašanja Kdo sem jaz? Učenka petega razreda, hčerka, sestrična, prijateljica ...
Dolgo bi lahko naštevali. Lahko bi omenili moje hobije in podobno. Ja, taka sem vsak dan. Katja. Pač.

Nekaj me muči. Sem res odgovorila na zastavljeno vprašanje? Mislim, da nisem. Vprašanje Kdo sem jaz? je
sestavljeno iz več vprašanj, kot so: Zakaj sem jaz jaz, zakaj živim tukaj, zakaj sem se rodila ravno na dan
mojega rojstva? Vendar ta vprašanja žal nimajo odgovora. Lahko le premišljujemo, sklepamo ... Odgovora
pa n i . . . in mogoče ga nikoli ne bo.

Katja Miklavčič, 5. b

Sem Rok. Živim v Ravnah pri Cerknem. Rojen sem v Ljubljani. Star sem skoraj dvanajst let. Moj najljubši
predmet v šoli je telovadba. Rad se ukvarjam s športi, kot so atletika, nogomet... Za šport porabim večino
prostega časa. Imam dva mlajša brata. Brata mi velikokrat delata preglavice. Zato se kdaj pa kdaj umaknem
in premišljujem, kaj se mi je zgodilo in kaj se mi bo. Sem kar trmast in zagovarjam svoja stališča, zato
velikokrat izzovem prepir. Ne maram neresnosti pri delu, čeprav to počnem tudi sam. Sam sem zelo hitre
jeze, posebno takrat, ko se norčujejo iz mene. Sem pa tudi maščevalen, saj si zapomnim, kaj mi je kdo
naredil. Ne maram ljudi, ki mislijo, da so več kot navadni smrtniki. Ne maram ljudi, ki obljubljajo in obljub
ne izpolnijo. Ne maram se podrejati drugim in nočem drugih podrejati sebi.

Ce se le da, nočem delati ra^lik medljudmi.

Rok Pirih, 5. b

Ime mi je Daša. Stara sem enajst let in obiskujem OŠ Cerkno. Nekaterim se zdim prijazna, drugim ne. Ko
sem se rodila, sem imela črne lase in nebeško modre oči. Ko sem bila majhna, sem bila zelo prikupna
deklica. Rada sem nagajala drugim, drugače pa sem bila zelo pridna.
Ko bom velika, sanjam, da bi pomagala revnim ljudem kjer koli po svetu. Seveda bi za to potrebovala veliko
denarja. Zato upam, da bom čim bolj uspešno končala šolo, da se bom lahko vpisala v dobro srednjo šolo in
nato dobila dobro službo.

Ne obupam takoj, če mi nekaj negre. Bolje rečeno, ne vr^empuške v koru^o in to se mi %di v ^ivljenju ^elopomembno.

Daša Tušar, 5. b

s

Razmišljanje ob branju kratke zgodbe Bog in človek iz zbirke Prah
vesolja Marjana Tomšiča

"Človek išče človeka, a ga ne najde."

To pomeni, da današnji človek išče prvinskega človeka, a ga ne more najti, saj ga pri tem ovirajo stvari iz
okolja. Sama misel niti ni tako zanimiva, a vseeno povzema bistvo, ki nam ga hoče sporočiti zgodba, ki pa se
mi zdi zanimiva zato, ker se jo lahko razlaga na dva načina.

Prva možna razlaga je, da zgodba opisuje celoten razvoj človeštva, od časov, ko je bil človek še na ravni
živali, pa do danes, ko so stvari že bolj zapletene. Ko Bog vpraša človeka, kaj dela, mu ta odgovori, da se igra.
Ker je igra nekaj naravnega in ne naučenega, pomeni, da je človek takrat ravnal, kakor mu je veleval nagon in
to se je Bogu zdelo dobro.

Ko ga je Bog naslednjič vprašal, kaj dela, je človek že odgovoril, da razmišlja in da je prišel do novih
spoznanj in odkritij. V tem času je človek že začel izumljati prve stvari, a se še ni obremenjeval s sabo
oziroma s svojim izvorom. Bog je vedel, da ni dobro, da je človek sploh začel razmišljati, zato ga je hotel
prepričati, da bi se ponovno začel igrati, a ga je človek zavrnil.

Cez čas ga je Bog spet poklical, a človek se ni odzval. Ko ga je že kar nekaj časa klical, mu je človek le
odgovoril, a le z vprašanjem: "Koga iščeš?" Takrat se je človek že začel zavedati samega sebe in je mislil, da
je on glavni na svetu in ne potrebuje več Boga, zato sta se tudi razšla. Še prej pa je človek obljubil Bogu, da če
bo srečal človeka, mu bo povedal, da ga išče.

Potem je človek šel po svetu in začele so se mu dogajati čudne stvari in v teh okoliščinah se je spomnil na
Boga in obljube, da bo poiskal človeka. Poklical ga je in vprašal, če ga je on mogoče našel, a Bog mu je
odvrnil, da ga ni. Nato je Bog vprašal človeka, če še razmišlja, a človek ga ni slišal (rekel mu je, naj govori
glasneje), zato je Bog utihnil. Ta zadnji del predstavlja današnji čas—vsi hitimo, okoli nas je veliko hrupa, po
svetu se dogajajo razne nesreče in sami sebe uničujemo. Clovek je v svojem razvoju odstopil od bistva in
zato se še vedno ni našel.

Druga razlaga pa lahko opisuje posameznikain ne celotnega človeštva v razvoju. Glede igranja je jasno, da
je mišljeno otroštvo, ko nas ne skrbi svet okrognas in ga samo raziskujemo, ob tem pa se igramo.

Ko "začnemo razmišljati", to pomeni začetekin nadaljevanje šolanja. Sicer mi sami ne odkrivamo stvari, se
pa vseeno učimo, čeprav niti ne vemo, katere stvari bomo potrebovali in katerih ne. V tem času še nimamo
popolnoma izoblikovanega jaza, kar lahko primerjamo s tem, da nas naš izvor ne zanima.

Že med šolanjem se začne tretje obdobje. Vsak začne iskati, kaj naj bi bil v prihodnosti, razmišljati, kakšen
poklic bi želel opravljati in kaj ga veseli. Po navadi tudi preizkušamo razne stvari, toliko različnih, da je na
koncu naša notranjost že malce zakomplicirana. Moramo se tudi prilagajati različnim situacijam, obenem
pa pozabimo, kdo v resnici smo.

Cez čas pridejo razne težave in šele takrat se zavemo, da se niti ne poznamo in ne vemo, kaj bi radi, čeprav
smo se večji del dotedanjega življenjaiskali. Ceprav poskušamo pridobiti pomoč, jo sicer slišimo, a predlog
zavrnemo oziroma ga ne izvršimo, ker mislimo, da imamo vseeno sami vse prav. Ravno zaradi tega se
človekišče, a se ne najde.

Zgodba je zaključena z mislijo "Cognito, ergo sum" (Mislim, torej sem), kar pomeni, da dokler bomo
razmišljali, se ne bomo mogli najti. Bog pa pravi "Jaz sem, ki sem," in mu ni treba razmišljati, da bi obstajal—
kar v resnici tudi človeku ni treba, a vseeno misli, da mora.
Po moje hoče pisatelj sporočiti, da se je človek oddaljil od samega sebe in da se ves čas išče samo zato, ker
tako posameznikkotcelotamisli, da jeglavnina svetu.
Menim, da je zgodba odlična, saj prikaže, kako človek zaradi obilice drugih stvari pozabi sam nase.

Klemen Zajc, 9. b

Interpretacije citatov iz kratke zgodbe Ultima creatura iz istoimenske
zbirke Draga Jančarja

»Kdor ima red v glavi, razume tudi red sveta ...«
Razčistiti moramo najprej svoje probleme, ki nas težijo, in narediti red v glavi, šele potem lahko razumemo
in rešujemo tudi druge probleme prijateljev, sorodnikov, države, sveta ...

Jasmina Stucin, 9. a

» ... in tu do napake ne more priti«
To naj bi veljalo tudi za glavno osebo. Vendar, kot lahko preberemo v zgodbi, je tudi njemu red v glavi
porušila neka ženska in v tistem trenutku ni razumel sveta in je naredil napako, ki ga je zaznamovala za vse
življenje. To misel bi lahko povezali z mislijo, da nihče ni popoln.

Monika Bevk, 9.a

»Toda ko je svet najvišji, je tudi najgloblji padec najbližji.«
Z uspehom pridejo tudi večja tveganja in odgovornost. Ko dosežemo neko točko uspeha, s katerim smo
zadovoljni, postanemo neprevidni, prevzetni in ne težimo več k napredku. V takih trenutkih smo najbolj
ranljivi in drugi to izkoristijo za naš padec.

Matija Crnilogar, 9. a

Ta misel je podobna pregovoru Kdor visoko leta, nizko pade in nekako povzema osrednji del zgodbe.
Glavna oseba, do usodnega dogodka urejen moški, ki je vedno vse premislil, je podlegel skušnjavi, zaradi
katere je imel v nadaljnjem življenju hude osebne težave.

Klemen Zajc, 9. a

7

itetvaHahu? ^>^4y^

Človek ima mnogo obrazov. Kateri je pravi?

Vsi se včasih sprašujemo, aU je naš prijatelj res tak, kakršen se zdi na zunaj, aU je v sebi popolnoma drugačna
oseba.

VeUkokrat se izkaže, da neka oseba ni to, kar smo pričakovaU. Mogoče je včasih ne spoznamo dovolj, aU je
sploh ne poznamo in si nato ustvarimo neko napačno mnenje o njej. Včasih pa se zgodi, da osebo poznamo
do obisti, potem pa se v kakšni situaciji izkaže, da je popolnoma drugačna. Tako izvemo, da ima lahko vsak
človek več obrazov. Nekateri se pokažejo takoj, drugikasneje. Vendar, kateri od obrazov je pravi?

Ljudje se veUkokrat skrivamo za svojo zunanjostjo. Nekateri navidez delujejo sproščeni, veseU, klepetavi, v
svoji notranjosti pa skrivajo neizmeren strah pred svetom in mnoge tesnobe in težave. S svojo zunanjostjo
žeUjo prekriti svojo notranjost. Drugi so lahko mirni in tihi, v sebi pa kar kipijo od domišljije, ustvarjalnosti
in idej. Lahko so zelo močni, kot pravi pregovor—Tiha voda bregove dere. Na svetu so tudi taki ljudj e, ki so
s tabo prijazni, se smejejo, ti lepo govorijo, in so tvoji prijatelji, ko pa najmanj pričakuješ, ti v hrbet zarinejo
nož. Takih ljudi je na svetu vse več in hinavščino lahko srečaš že povsod. Zelo malo pa je iskrenih ljudi, ki
povedo, kaj misUjo, ne hinavijo in niso zahrbtni, temveč vedno razkrijejo svoje srce. Vedno manj jih je zato,
ker so zaradi svoje iskrenosti lahka tarča hinavščine in zahrbtnosti. Nekaj ljudi pa je takih, ki se skrivajo za
svojimi čustvi, igrajo brezbrižnost in jim ni mar za nič. Ko pa vendarle pride usodni trenutek, ti priskočijo
na pomoč aU razkrijejo svoja čustva.

Ljudje se torej skrivajo pred svetom, igrajo in ne razkrivajo čustev. To delajo zato, ker se bojijo pritiskov,
preprosto bojijo se pokazati v pravi luči. Vedno žeUjo biti nekdo drug, žeUjo biti podobni vsem in zato sebe
zaklenejo globoko v notranjost. Igrajo in ustrežejo vsem, da bi jih imeU vsi radi. Vendar morajo vedeti, da na
svetu živi okoU šest miUjard ljudi in ni mogoče, da bi jih vsi imeU radi. Vedno se najde kdo, ki mu ni všeč tvoj
način življenja, oblačenja, obnašanja aU česa drugega. Zato se ne bi smeU bati pokazati, kdo smo. MoraU bi
ponosno reči: »To sem jaz.«

Iz vsega tega razmišljanja bi na koncu rada potegnila to, da je naš prvi obraz v nas samih. Pravi obraz je naše
srce. Njega ne moremo izbrisati in v odločilnih trenutkih se vedno pokaže, kdo smo. Takrat ne moremo
igrati, ampak pokažemo, kaj je v nas in kakšni smo v resnici, ne glede na našo zunanjost.

Lucija Rejc, 9. a

j^tvarjati^ i*apjfc>&

Sreča

(spis obfotografiji nasmejaneA.%ijke)

Že bežen pogled na sliko mi takoj pokaže čustvo, ki ga ta človek oddaja - srečo. Kaj je sreča?

Srečen si, ko si nasmejan, ko se ti vse dogaja tako, kot želiš ti, ko imaš nekoga, ki te ima rad. Srečne nas delajo
preproste stvari in ne bogastvo in najboljše ocene v šoli. Mogoče nas to nekoliko razbremeni, vendar nas ne
osrečuje. Tudi sama sem v obdobju, ko me veliko stvari prizadene, ko se pogosto jočem, sem nesrečna, ker
mi starši ne dovolijo vsega, kar bi si želela ... Marsikdo si reče: »Ce bom obogatel, bom srečen.« Tudi sama
sem dolgo časa mislila, da bom z materialnimi dobrinami dobila tudi srečo, a sem počasi začela odkrivati, da
to še zdaleč ni res. Spreminjala sem se, odkrivala nove prijatelje, hobije in se začela zavedati njihove
vrednosti. Kako lep je občutek, da so na svetu ljudje, ki te znajo potolažiti samo s pogledom, ki ti z
objemom pokažejo, kako te imajo radi in ti z besedo polepšajo dan. Ko te prijateljica povabi na kavo in se
nato pogovarjata ure in ure, se smejeta in si zaupata. Ko imaš fanta, za katerega veš, da te ima neskončno rad
in da mu trenutki s tabo pomenijo vse na svetu in mu ljubezen vračaš, je to sreča. Ko sta skupaj, se preprosto
ne zavedaš več življenja okrog sebe, slabe ocene izginejo, bogastvo ni pomembno, problemov ni, takrat si
neprecenljivo srečen. In to samo zato, ker si z njim in ne zaradi nesramno drage zabave npr. Srečno me
naredi, če sije sonček, jaz pa lenarim, če preberem dobro knjigo, pojem čokolado, če se mi nasmehne
znanec, dobim sporočilo v najbolj nepričakovanem trenutku ... Skratka, srečnega nas delajo drobne
malenkosti in če znaš to srečo sprejeti, jo uživati in deliti z drugim, te bodo tudi druge stvari manj prizadele.

Če si srečen, stvari dojemaš drugače, na svet gledaš s svetlejše plati in oddajaš neko energijo. Včasih se
zazdim sama sebi neumna, ker se preveč sekiram zaradi stvari, ki mi ne uspejo, namesto da bi se veselila vseh
dobrih in lepih stvari. In takrat se poglobim vase in razmišljam (čeprav mnogokrat preveč razmišljam), kaj
storiti, da bi bilo bolje. Do sedaj mi je še vedno uspelo in mislim, da sem iz dneva v dan bolj pozitivna oseba,
ki se zaveda, kaj je sreča. Brez sreče je življenje izgubljeno in brez pomena in vsak tisti, ki še vedno misli, da
lahko samo z bogastvom in lepoto prejema in oddaja srečo, se tega ne zaveda. Živi dokaz tega je ta
nepopoln, reven človek na sliki, ki je kljub vsemu srečen. Sreča nas drži pokonci.

Upam, da se bomo čim prej začeli zavedati, kako pomembno je biti srečen. Ko nas požgečka sončni žarekin
ko se nasmehnemo, ko imamo ljudi, ki nam vlivajo pogum in smo z njimi srečni — to je sreča, ki je
neprecenljiva.

Anja Kenda, 9. a

Včasih se zamislim nad tem, zakaj sem se rodila prav tu, prav tem staršem, v prav tem že preveč
civiliziranem svetu, kjer so ljudje omejeni in brez domišljije, kjer težko sprejemajo drugačne, še težje pa
samega sebe.

Ljudje smo preveč omejeni, preveč se skrivamo za fasado materialnih stvari in ugodja, zato v vsem tem
kiču, ki nas obdaja, ne najdemo več svojega bistva. Ce odmislim vse ugodje, ki nas obdaja, če odmislim vse
moje vsakdanje skrbi, pravzaprav ni tako težko ugotoviti, zakaj se ženska na sliki smeje. Enostavno, smeje
se zato, ker je zdrava, smeje se, ker ji je življenje namenilo že visoko starost, pa se še vedno dobro počuti,
smeje se zaradi tega, ker lahko še vedno živi v lepi čisti naravi... In lahko je nasmejana, ker še ni ujeta v vse
meje, ki jih postavlja današnja družba. Ko si enkrat postavljen v neko okolje, se moreš maksimalno
prilagoditi, kar pa ni lahko — nositi moraš oblačila, ki jih nosi večina, imeti moraš pričesko, ki je moderna,
doma se trudiš, da bi ugajal staršem, v šoli pa učiteljem. In ko si enkrat ujet v vsem tem, začne tista notranja
energija, ki je pri vsakem drugačna, počasi počivati in naenkrat pade v globok spanec, iz katerega jo prebudi
le močna odločitev:
»ŽIVEL BOM PO SVOJE, NI POTREBNO, DA VSEM UGAJAM!« Nekaj časa je hudo, ker te vsi
okličejo za upornika brez razloga, vendar si unikaten in živiš po svoje, šele takrat spet postaneš srečen in
takrat se lahko zares iz srca nasmeješ.

Vendar je vse to zelo težko in najbrž zvenim že kot kakšen psiholog. To pa zato, ker se mi ne zdi prav, da smo
ljudje tako omejeni in da ljudje po svetu ne sprejemajo drugačnih. Zakaj neki ljudje to počnejo? Zakaj se ne
bi vsi smejali, kakor ženska na sliki? Mar ne bi bil potem svet lepši? Ljudje, smejmo se!

Mojca Pirih, 9. a

Interpretaciji citata iz zgodbe Mernik sreče Mojce Kumerdej iz zbirke
kratkih zgodb z naslovom Fragma

»Vsakdo ima svoj čas sreče, le da ga kdaj pa kdaj ne zna izkoristiti.«

V življenju vsaj enkrat dobimo priložnost, da izkoristimo svoj trenutek sreče. Na svetu ni nikogar, ki ne bi
dobil tega trenutka, le opaziti ga mora.

Lucija Rejc, 9. a

Menim, da ima vsak v življenju svoj čas sreče. Po moje na svetu ni osebe, ki se ji vsaj enkrat v življenju ne bi
nasmehnila sreča. In takrat, ko nam v življenju stvari tečejo dobro, moramo izrabiti te trenutke in izvleči iz
njih najboljše kar se da, saj nikoli ne vemo, kdaj nam sreča ne bo več naklonjena.

Mojca Pirih, 9. a

\4>

u^tvaHan^ ^^Mke-

Je življenje res sovraštvo, večen boj?

(ra^mišljanja učencev ob Kettejevem sonetu Na otčevemgrobu)

Torej, življenje ni sovraštvo! Ce ga znaš sprejeti na lep način, se sprijazniti s stvarmi, ki so ti bile očitno
namenjene in si ga poskušaš polepšati. Na svetu je sicer veliko sovraštva, ki se ga izkazuje na veliko načinov.
Res je tudi, da je sovraštva vedno več in konec koncev preveč, a kaj, ko en sam človek tega ne more
spremeniti. Vse to sovraštvo se razvija že toliko časa in je povezano s toliko dejavniki in posamezniki, da bi
potrebovali preveč časa, sprememb ter enako mislečih ljudi, da bi sovraštvo izginilo.

Kako in zakaj pride do tega, da nekdo sovraži življenje? Mogoče zato, ker se prevečkrat znajde na napačnem
mestu, ki ga ne pripelje nikamor, se mu nič ne posreči in ima v življenju samo nesrečo. A prav vsakdo lahko z
nekaj truda, dobre volje in prilagajanja vsaj malo uživa življenje. Potrebno se je prilagoditi in spremeniti, se
sprijazniti z nekaterimi dejstvi in sprejeti slabe reči, znati sprejemati posledice in se zavedati svojih dejanj.

Ali je življenje večen boj? To pa je drugo vprašanje. Delno se strinjam s tem. Brez boja, želje in trme nikamor
več ne prideš. Vedno se je treba z nekom bojevati, da ti nekaj uspe. Pravničesar ti več ne podarijo in ne pade
samo iz neba. Večen boj za boljši položaj ... A z ljudmi okrog sebe in tistimi, ki jih imaš rad, se vseeno ni
treba večno bojevati. Treba je najti kompromis in pametno besedo.

Z malo truda in zavedanja, da je življenje težko, a kljub vsemu lepo, življenje ni sovraštvo in prav tako ne
večenboj!

Anja Kenda, 9. a

V našem razredu večini ljudi prav nič ne manjka. Vsak gre svojo življenjsko pot, da bi prišel do cilja, ki si ga je
zastavil. Pri tem gre čez lažje in težje prehodne ovire. Toda skoraj vedno mu uspe. Ce v težkih trenutkih
nima v sebi dovolj optimizma in na koncu temnega in mračnega tunela ne vidi svetle luči, mu življenje
postane sovražnik. Zateče se v temne kotičke našega vsakdana in se ne zmeni za nič. Postane osamljen.
Trdno verjame, da ima prav, v sebi pa čuti tesnobo, ker se njegova pot nadaljuje tako mračno. Takrat mu je
treba pomagati. Kajti življenje ni sovraštvo.

Zivljenje je velika preizkušnja, v katero so nas postavili naši predniki. Živeti moramo veselo, kajti živimo
samo enkrat. Trmasto moramo stopati naprej in se čim bolj zabavati. Vendar to ne pomeni, da moramo
gledati samo naprej. Ozreti se moramo tudi na druge in jim pomagati spraviti se na svetle tirnice. V življenju
moramo biti delavni, zastavljati si moramo cilje, vendar ne previsokih. Ce si zastavimo cilj, ki je previsok,
nam lahko spodrsne in pristanemo ob prepovedanih skušnjavah. Živeti moramo zdravo, da sami sebe ne
uničimo.

Torej, življenje ni sovraštvo, je pa prav gotovo večen boj. Borimo se od samega začetka, saj se ne bo nihče
namesto nas. Boriti se moramo, da pridemo na svet, da začnemo hoditi, govoriti, da spodobno odraščamo.
Boriti se moramo tu, v šoli, za dobro oceno. Borili se bomo v srednji šoli, gimnaziji, da si bomo pridobili
želeno izobrazbo. Borili se bomo za delovno mesto, za zvestega partnerja. Borili se bomo za vse. Tudi za
spoštovanje drugih ljudi se bomo trmasto borili. Do takrat, ko nam bo lučka življenja pričela ugašati. Da,
prav do takrat se bomo borili, pri tem pa čim manj sovražili.

Monika Bevk, 9. a

II

Življenje je sovraštvo, večen boj, je zapisal Dragotin Kette v vrhu svojega soneta. Ali je to res? Meni se ne zdi
tako. Saj ima življenje tudi dobre strani. V življenju se ima lahko vsak človek lepo, če to seveda sam hoče. Ljudje se
veselimo rojstev, solza sreče se nam potoči ob raznih dogodkih, ki na tak ali drugačen način zaznamujejo
življenjsko pot. Res je, na svetu je veliko vojn in sovraštev. V teh bitkah umre veliko ljudi, torej res velja, da je
življenje sovraštvo, večen boj. Vendar pa se po vseh bitkah boj mora končati. Ko se vojna konča, se veselijo vsi,
razen vojakov in poveljnikov — poražencev. Drugi pa so morda dobili svobodo, morda je njihov sin, oče ali fant
ostal živ. Res je v nekaterih trenutkih težko, vendar, kot pravijo »Za dežjem vedno posije sonce«.

Sovraštvo se kaže v nestrpnosti. Npr. nekateri ljudje ne prenesejo ljudi, ki so drugačni, ki ne zmorejo toliko kot
drugi. Nekateri ne prenesejo druge rase, vere, mišljenja. Vsi ti ljudje se skozi celo življenje borijo za svoje pravice
in spoštovanje. Po svetu je veliko takih ljudi, smo pa, če pomislim, večni bojevniki tudi mi. Ce se ne bi borili, bi
zdajle sedeli doma in se dolgočasili. Tako pa si zdaj tukaj nabiramo znanja, da se bomo kasneje lahko vpisali v
dobro srednjo šolo, fakulteto itd.

Ko bomo šolanje zaključili, se bomo borili za dobro službo, zato pogumno naprej. V življenju za vsakega sije
sonček!

Katjuša Mlakar, 9. b

Življenje samo po sebi ni le sovraštvo, a je sestavljeno tudi iz njega.

Sovraštvo je eno izmed najmočnejših čustev, ki jih lahko človek občuti, tako da bi nas živeti samo sovraštvo prej
ali slej uničilo. Življenje je sestavljeno iz nasprotujočih stvari, zato je nemogoče, da bi prejemali samo sovraštvo.
Seveda pa tudi ne moremo samo ljubiti. Nek rek pravi, da nobene stvari oziroma človeka ne smemo ljubiti toliko,
da ga ne bi mogli videti umreti. Ljudje pa tega ne zmoremo, čeprav bi nam bilo tako v mnogih trenutkih lažj e.

Toda, če pogledamo v zgodovino, vidimo, da je sovraštvo prisotno povsod. Sovraštvo nas spremlja skozi vse
življ enj e, a ga lahko obvladamo, če želimo.

S tem, da je življenje večen boj, pa se povsem strinjam. V življenju ti ni nič kar dano v roke. Za vse, kar hočeš imeti,
se moraš boriti. V življenju je boj nekaj samoumevnega. Ce si šibak in se ne boriš, te drugi izkoriščajo vse
življenje. Tako je povsod v naravi. Le najmočnejši se ohranijo in preživijo. Šibki so hrana močnim. Tako je že od
nekdaj in tako bo tudi ostalo.

Matija Crnilogar, 9. a

Življenje je polno presenečenj, takih in drugačnih. Vendar pa mislim, da je življenje tako, kot si ga sam ustvariš in
da je vse vživljenju odvisno odnas samih. Kot pravijo nekateri: »Življenje jepravljica, ki jo pišemo sami...«

Lahko življenje jemljemo tudi kot pravljico, ampak vedno le ni vse tako pravljično. V pravljicah obstajata dobro
in zlo, tako kot v življenju, vendar v pravljicah vedno dobro zmaga nad zlim, v življenju pa temu ni vedno tako.
Zato je pomembno, kaj najprej opazimo. Ce vedno najprej opazimo samo slabe stvari in v stvareh ne vidimo nič
dobrega, se s trditvijo, da je življenje sovraštvo, večen boj, strinjamo. Sama sem človek, ki zelo hitro opazi dobre
stvari, in jih tudi podarja naprej ostalim ljudem. Nek boj pa v življenju vendar obstaja. Vendar ne mislim boj v
slabem pomenu besede. V življenju se največkrat bojujemo sami s sabo. Vedno se za nekaj trudimo, preizkušamo
svoje sposobnosti ...

Sama si življenje jemljem na »izi«. Pomembno mi je, da se imam lepo, da imam prijatelje, ki jih imam rada in jim
lahko zaupam, to je zame vse, kar potrebujem za lepo življenje.

Zelo pa se strinjam s trditvijo, da je življenje prekratko, da bi ga jemali resno in se obremenjevali z
nepomembnimi stvarmi. V življenju moramo uživati in biti srečni, kajti le tako bomo imeli lepe spomine na
preteklost.

Monika Cvek, 9. a

itetv&H&fvu? t-c\$j}gpjs>

LITERARNIPORTRETI

Mož iz Kazarske grape

Sosed je človek, ki živi poleg tvojega doma ali morda čez cesto. Moj sosed pa je bil zanimiv mož, ki je živel
globoko v grapi. Do njegovega doma je vodila le gozdna pot. Ta gre mimo mojega doma. Pravzaprav se pri
nas cesta konča. Mi smo mu bili prvi, najbližji sosedje, čeprav smo od njegove hiše oddaljeni dva kilometra.

Ta sosed je bil Andrej Mavrič, star štiriinosemdeset let. Rodil se je na Bukovem leta 1921 in umrl leta 2005.
Zivel je v Kazarskigrapi, po domače priTesnikarju, s svojo mamo, očetom in bratom. Poročen ni bil nikoli.
Po smrti svojcev je trideset let živel čisto sam. Ko je bil mlad, je imel živino in mlin. Še vedno je imel svojo
elektrarno, na katero je bil zelo ponosen. Kljub svojim letom je bil poln načrtov. Njegov dom je bil
skromen. Imel je kuhinjo, kmečko »hišo« in sobo. Se posebej zanimiva je bila kmečka »hiša«. V njej ni bilo
kavča, televizorja in drugih stvari, ki smo jih vajeni. V tem prostoru je imel kmečko peč, ki mu je bila hkrati
tudi postelja, saj je vedno spal le na njej. Tu je imel tudi ogromno stružnico in delovno mizo, saj si je vse
lesene izdelke, ki jih je potreboval, izdelal sam. Bil je skromen mož. To so kazali že njegova presuha postava,
oblačila, koščen obraz ... Ceprav je živel čisto sam, je bil srečen, nikoli ni tarnal zaradi samote, osamljenosti
ali pomanjkanja. Govoril je, da je srečen le doma. Redkokdaj se je odpravil od doma k nam ali v bližnjo vas,
da je malo pokramljal s prijateljem ali si ogledal kaj na televiziji, saj je sam ni imel. Ko pa mu oslabelost tega
ni več dopuščala, smo ga velikokrat obiskali mi — njegovi sosedje. Prinesli smo mu kaj iz trgovine, ob koncu
tedna pa tudi kosilo. Skoraj vedno, ko smo prišli k njemu, je sedel pred svojo hišo in gledal veverice, kako so
nosile orehe. Povabil nas je v svojo kuhinjo, kjer si je nato na odprtem ognjišču pogrel kosilo. Vedno je
pripovedoval, kako je bilo, ko je bil še mlad. Včasih nam je v zahvalo dal kakšen tolar ali oreh, saj drugega
pač ni imel.

Andrej je bil prava legenda našega kraja, čeprav so ga nekateri imeli za posebneža ali (grdo rečeno) čudaka,
drugi pa so mu zavidali njegovo ustvarjalnost in odločnost. Ni se dal premotiti vabljivim reklamam na
televiziji in ni nasedal raznim govoricam. Bil je pravi »jeklen« mož. Vedno je govoril: »Tu sem se rodil in tu
bom živel, dokler ne bom umrl.« Res j e bil človek, kateremu ni veliko podobnih.

Nj egova grapa in hiša zdaj samevata in sta le še spomin nanj.

Maja Pagon, 8. a

»Rajhov«Vide

Majhen in močan moški s črnimi očmi, ki te včasih pogledajo svetlo, včasih pa mračno. Včasih se mu čez lice
razširi nasmeh, včasih pa usta ostanejo žalostna. Ko veselo zakliče za tabo, veš, da je to »Rajhov« Vide. Ta
mož je posebnež iz naše vasi.

Imel je žalostno mladost, precej na gosto posuto s trnjem. Kot nezakonski otrok je bil rojen na Kladju. S
šestimi leti je moral iti služit kruh, saj ga mati ni imela s čim preživljati. Kot pastir je delal na raznih kmetijah.
Na te čase nima najlepših spominov, saj so se mu tedaj zaradi premajhnih čevljev stisnili prsti na nogah. Ker
v šolo ni mogel hoditi, ne zna pisati, za silo pa bere in zna se podpisati. Z delom po kmetijah je včasih kaj
malega zaslužil, a je denar na žalost porabil za pijačo. Ko se je v Cerknem začela razvijati industrija, se je tudi
Vide zaposlil v tovarni Eta, a tam ni dolgo zdržal. Odšel je k nekemu kmetu v Cerkljanski Vrh, kasneje pa ga
je življenjska pot prinesla v Zakriž. Kar precej let je delal pri Klavžarju, ko pa je tam opešala gospodinja, je
kazalo, da bo moral oditi v dom za ostarele. Vendar so ga medse sprejeli pri Rajhu. Tu je najprej živel v hišici,
ki je bila oddaljena od kmetije, nato so mu sobico pripravili bliže te domačije. Podedoval je nekaj denarja, s
katerim si je kupil moped. Nanj pazi kakor na punčico svojega očesa.

Pred nekaj leti je dobil obisk iz Italije. Prišla je njegova polsestra. Ker Vide takrat še ni imel ne stanovanja ne
denarja, sta se z njo pogovorila kar na cesti. Pozneje je Vide mojemu staremu očetu potožil, da ima vsaka
žival svoj brlog, vsaka ptica svoje gnezdo, le on nima niti svojega stola. V njegovih očeh je stari oče opazil
veliko žalost.

Zaradi njegove preprostosti, poštenosti in dobrote smo vaščani Videta vzeli za svojega. Ko je vesel, zapoje,
da se ga sliši daleč naokrog. Tudi vaški otroci ga imamo za »strica z mopedom« in nam niti na kraj pameti ne
pride, da bi iz njega brili norce.

Jerca Prezelj, 8. b

Ltetv&H&fvu? t^c^oJ^j^

Propad malega človeka

Mali človek. To sem jaz. Rojen sem bil tako in tudi umrl bom tako. Ne moreš se spremeniti, družba ti tega ne
dopušča. Garati moraš za bedno plačo, šef te upošteva toliko kot smetnjak v preddverju, sodelavci se znašajo nad
tabo, voziš avtomobil, s katerim preživiš več časa na servisu kot na poti. Da, to je življenje malega človeka. Clovek,
napisan z malo začetnico. Mi smo napaka družbe. Predstavljamo največji del ljudi, a nismo deležni spoštovanja
drugih.

Danes smo osemnajstega. Danes dobim miloščino od podjetja. Vsakmesec stojim v tej dolgi vrstiin čakam, da mi
debela tajnica izroči ček. »Janez, Veber Janez!« zaslišim od spredaj. Pomaknem se naprej do mize in poberem
kuverto. Na čeku je vedno isti znesek. Vsak mesec mi ne ostane drugega, kot da plačam račune, preživnino bivši
ženi za otroke in najemnino za majhno stanovanje. Tako životarim od plače do plače. Po navadi mi ni bilo mar.
Nekako sem se sprijaznil s tem. A tistega dne mi je prekipelo. Sit sem bil vsega. Avto se mi je spet pokvaril, na
avtobusu so mi ukradli denarnico in še na delo sem zamudil. Ko sem prišel do tiste mogočne stavbe, obdane z
bleščečim steklom, katere zunanja podoba je dajala ljudem lažno upanje na uspešno prihodnost in katere
notranjost, njeno temno srce te je popolnoma uničilo, me je prevzelo močno sovraštvo do ljudi. D o ljudi, ki delajo
tu, do ljudi, ki me že vse življenje zatirajo. Začelpa sem sovražiti tudi samega sebe. Delmene se je začel spraševati,
zakaj se ne prebijem skozi to majhnost v veličino, zakaj se uklonim vsakemu poniževanju in ustrahovanju, zakaj
pustim drugim, da ravnajo z mano kot z drekom, zakaj? S takšnimi mislimi sem se odpravil proti dvigalu. Odpeljal
sem se v 23. nadstropje. Tam sem izstopil in odšel proti svojem prostoru, velikem 2 x 2 metra. Med hojo sem opazil
nekaj t. i. sodelavcev, ki so med seboj šepetali in kazali name. Očitno so nekaj vedeli, kar jaz nisem. Kaj so vedeli,
sem kmalu ugotovil, saj me je na mizi čakal listek, na katerem je bilo napisano, naj grem k šefu oddelka. To nikakor
ni bilo dobro znamenje. Robert Kovač je imel pisarno na koncu hodnika. Potrkal sem na vrata in vstopil. Kovač
me je pogledal in rekel:» Ni potrebe, da tu razpravljava na dolgo in široko. Veber, to podjetje potrebuje zanesljive
in zmogljive, delavne ljudi. Ti ne ustrezaš zahtevam, tako da te moram odpustiti. Imaš deset minut, da sprazniš
svojo mizo in se odstraniš iz stavbe. In zapri vrata za sabo. To je vse.« Zamahnil je z roko in mi dal vedeti, da tu
nisem več zaželen. Nekaj sekund sem samo stal in razmišljal o tem, kaj mi je pravzaprav rekel. Spet sem začutil val
besa, ki se mi je sprožil po žilah. Stekel sem ven iz stavbe in se zadihan usedel na pločnik. Takrat sem se odločil, da
bom storil tisto, kar sem enkrat že nameraval, a nisem imel poguma, da bi to res naredil. Dvignil sem se s pločnika
in peš odšel domov. Doma sem si pripravil obilno kosilo, ga pojedel, pomil posodo in čakal na pravo uro. Ko je ura
odbila peto zjutraj, sem se oblekel v črno, uradno obleko, vzel nekaj denarja in s počasnimi koraki odšel do bližnje
bencinske črpalke. Tam sem kupil deset litrov bencina in zavojček cigaret Marlboro Light. Prej bleščeča steklena
stavba je sedaj v jutranjem mraku kazala svojo zloveščo podobo. Bila je temna in skoraj grozeča. Vse sem moral
narediti hitro, saj bi prvi uslužbenci začeli prihajati že ob šestih. Z brco sem razbil steklena vrata. Sprožil se je
alarm. Po stopnicah sem stekel v drugo nadstropje. Roke so me bolele zaradi teže dveh petlitrskih kant, a sem
vztrajal. Celotno drugo nadstropje sem namočil z bencinom. Nekaj bencina sem poiil tudi v dvigalo in ga poslal v
23. nadstropje. Med vrata sem namestil cigareto tako, da se bo bencin vžgal, ko se vrata odprejo. Ko je bilo vse
pripravljeno, sem si prižgal cigareto, nekajkrat vdihnil sladki dim in odvrgel goreči ogorek. V tistem trenutku se je
celotno nadstropje v manj kot sekundi vžgalo. Stekel sem ven iz stavbe. V daljavi sem slišal sireno policijskega in
gasilskega avtomobila. Odmaknil sem se od stavbe. Ko sem jo gledal goreti, sem začutil neznansko olajšanje. V
notranjosti sem prekipeval od sreče. Če bi bil budist, bi z gotovostjo rekel, da sem dosegel nirvano. Začel sem se na
ves glas smejati in plesati. Tako, kot se je širil ogenj, se je širilo moje veselje. Veliko ljudi se je zbralo okoli mene in
začelo nekaj govoriti med sabo. Prišli so tudi policisti in gasilci, a je bilo že prepozno. Stavba se je začela sesedati.
Goreče steklo se je topilo in začelo prekrivati celotno poslopje, kakor glazura na torti.

Jaz sem se še vedno smejal in ni mi bilo mar, kaj se je zgodilo in kakšne bodo posledice. Policisti so poklicali tudi
reševalce. Ti so me oblekli v prisilni jopič in mi dali pomirjevala. Le-ta so me spet pripeljala v realni svet. Strpali so
me v umobolnico, kjer sem še danes. Veliko strokovnjakov je preučilo moj primer. Nekako sem postal zanimiv, ker
sem znorel in zažgal stavbo, v kateri sem delal. Nekaterim ljudem sem se smilil, mnogi pa so me tudi obtoževali, da
težko življenje ni izgovor za požig. N o ja, saj imajo prav. Na srečo me podjetje ni tožilo, saj sem neprišteven in
nisem zmožen doumeti svojih dejanj. Tako vsaj piše v uradnem poročilu.

Matija Črnilogar, 9. a | £

/°5*( f^k-iA!A

Spisi za Comenius — Sirokosrčnost

»Pietler« (berač)

(Zapisano po pripovedovanju babice Doroteje Vre^elj i% Zakri^a.)

Gotovo le malokdo od nas mladih ve, kdo so bili »pietierji« — berači. Naši stari starši pa še pomnijo, kako
so ljudje, ki jim življenje nikakor ni bilo naklonjeno, hodili od hiše do hiše ter prosili za prenočišče in
hrano. Nekateri so bili nekoliko slaboumni, drugi s telesno hibo, največ pa jih ni imelo prostora in hrane v
domači revščini in so šli z malho po svetu. Resnici na ljubo pa se nekaterim tudi ni ljubilo delati.

Vsak berač je vedel, do katere hiše mora priti do noči, da bo dobil prostor in hrano. Gospodinje pa so vedele,
da morajo vedno skuhati dovolj, da bo tudi za te nepovabljene goste in da jim bodo lahko dale kaj še za v culo.
Pravzaprav so jih ljudje imeli kar radi, saj so preko njih izvedeli mnogo novic. Ce je bila kje zanje zelo slaba
hrana ali pa je je bilo premalo, je to tudi vedela cela fara.

Bilo je okrogleta 1930. V naši hiši so že spali, ko jih je zbudilo močno trkanje na vrata. Gospodar, moj praded
Peter Prezelj, je pogledal skozi okno. Visok zaraščen berač je prosil za prenočišče. Bila je mrzla zimska noč,
zato je praded vzel staro odejo in odprl beraču v hlev, kjer je bilo topleje kot na skednju. Kot vsakega berača so
zjutraj tudi tega povabili v kuhinjo in mu postregli s skledo mleka in žganci. Gospodinja pa je medtem že
pobrala kruh iz krušne peči. Stara kmečka navada je bila, da so novopečeni kruh ponudili vsakemu, ki je takrat
prišel v hišo, zato je moja prababica Marjana dala beraču hlebček, kakršne je spekla otrokom. Tedaj so se
beraču zasolzile oči. Poljubil je hlebček in med solzami dejal: »Bogplačaj, gospodinja, naj vam kruha nikoli ne
manjka. Tudi moja mama je pekla take kruhke, pa je umrla. Dobil sem mačeho, ki je nisem maral, zato sem
nagajal, kjer sem le mogel, in počasi sem začel tako pot, na kakršni sem sedaj.«

Mojemu pradedu pa je pred odhodom dejal: »Še nekaj vam moram povedati. Včeraj proti večeru sem prišel v
vašo vas. Potrkal sem pri več hišah, a so me povsod odslovili. Videl sem, da je vaša hiša zadnja v vasi in sem
sklenil: Še tu potrkam in če me ne sprejmejo, bom celo vas spremenil v kresove, da me ne bo več zeblo. Vam naj
se zahvalijo, da nisem zanetil požara. Boglonaj in srečno.«

Tistega berača v vasi niso več videli. Kdo ve, v katerem hlevu se mu je izteklo življenje. Danes je za ljudi, ki
nimajo doma ali so bolni, stari in rabijo veliko pomoči, poskrbljeno v domovih za ostarele. Tam imajo dobro
hrano, čiste postelje in obleko. Ali pa so tudi srečni? Kdo ve? Morda je tudi danes v nekaterih ljudeh nemiren
duh, ki jih žene po svetu kot nekdaj berače.

Tadej Prezelj, 8. a

Moja praprababica in ciganka

(Zapisano po pripovedovanju babice Katarine Grogli^ Cerkljanskega Vrha.)

Moja praprababica je bila zelo dobrosrčna žena. Vzgojila je osemnajst otrok. Sama jih je rodila štirinajst, štiri
pa je primožila. Vsakemu, ki je prišel v njihovo hišo, je postregla.

Nekoč je k njim prišla ciganka. Rekla ji je, da se je v njihovi potujoči skupini rodil otrok. Prosila je
praprababico, če bi ona hotela biti temu otroku botra. Le-ta je pomislila, da botrstva ne sme odkloniti.
Dogovorili sta se, da se bodo naslednji dan za krst dobili ob osmih zjutraj pri cerkvi svete Katarine v Otaležu.
Praprababica je ciganko vprašala, kako bo detetu ime. »Tonček, Tonček, ljuba mati.« Nato jo je ciganka prosila,
naj ji še ta večer za porodnico kaj dobrega naloži v torbo. Tako ji je dala štruco masla, jajca, mleko in kruh in
ciganka je veselo odbrzela.

Naslednji dan ob osmih zjutraj je praprababica pred cerkvijo zaman čakala novorojenčka in cigane. Tisto
noč so se cigani odpravili že naprej, novim pustolovščinam naproti. Praprababica pa se je le nasmehnila pri
sebi in se peš vračala proti domu.

Irena Demšar, 8. a

Babica in soseda sta si pomagali

(Zapisanopopripovedovanju mame Vide Pagon.)

Pred skoraj štiridesetimi leti se je moja babicaiz mesta omožila na kmetijo v Cerkljanski Vrh. Od tam je vsak
dan na hrbtu morala v mlekarno nositi težko kanto mleka. Bila je noseča in ko je za to izvedela njena soseda,
se ji je ponudila, da bi to kanto vsako jutro odnesla namesto moje babice.

Res je bilo tako in babica ji je bila zelo hvaležna za pomoč. Soseda ji je rekla: »Ko bom stara ali bolna, boš pa
ti meni pomagala.« Cetudi je ta žena živela sama, je bilo v njeni hiši vedno polno otrok. Rada je imela vse
ljudi, še posebno otroke. Ti so čutili njeno širokosrčnost.

Na stara leta je ta dobra žena zbolela in obležala. Babica je večkrat na dan šla k njej, ji nosila hrano in skrbela
zanjo. To je počela pet let, vse do njene smrti. Nikoli ni potožila, da ji je težko iti na pomoč sosedi.

Tako se j e babica res lahko oddolžila ženi iz sosedstva za dobroto, ki ji jo j e le-ta izkazala pred leti.

Maja Pagon, 7. b

Kenguf ujka z mladičem

(Zapisanopopripovedovanju mameMilene Re/c is^ Cerknega.)

Moja mama je v mladih letih živela na samotnem kraju pod vasjo Labinje. Večkrat mi je pripovedovala, da
zato ni imela prijateljic vse dotlej, dokler ni začela hoditi v šolo. Včasih pa jo je obiskala teta, ki je imela hčer
Marinko, dve leti mlajšo od moje mame. Že v otroških letih sta se zelo dobro razumeli in si tudi dopisovali.
Kasneje, ko je moja mama hodila že v službo, je večkrat šla k njej na Bled na dopust.

Na Bledu sta si ogledovali jezero, plavali, šli sta tudi v Vintgar. Marinka se je pri dvajsetih poročila in rodila
sina Uroša. Mama ju je spet šla obiskat in malemu Urošu kupila plišasto kengurujko z mladičkom. Fantek pa
je imel veliko drugih igrač, zato se s kengurujema ni veliko igral, izgubil je le malega kengurujčka. Po petih
letih je mamina sestrična rodila še hčerko Urško. V tistih letih so gradili novo hišo, zato za igrače niso imeli
veliko denarja. Tako je bila kengurujka Urškina najljubša igračka. Nato je Marinka pred nekaj leti hudo
zbolela za rakom in marca 2003, ko je imela Urška sedem let, umrla.

Lani, ko jih je mama spet obiskala, ji je Urška pokazala kengurujko in ji povedala, da je ta plišasta živalica
popila vse solze, ki jih je potočila ob bolezni in smrti mamice.

Mama pravi, da je bilo to najdragocenejše darilo, ki ga je kadar koli podarila, in da nikoli ne moreš vedeti
vnaprej, kaj bo komu katero darilo v resnici pomenilo.

Miha Prezelj, 8. b

Sestrski variaciji na odlomek

(ustvarjanje %a natečaj Spletno pero)

»Sredi popoldneva, sredi mesta, sredi ulice. Pogledala sem gor in dol. Nobena smer ni bila prava. Ker nisem
dobro vedela, kaj bi, sem nagonsko stopila do trafike. Ravno sem po žepih nabirala drobiž za cigarete, ko je
končno zazvonil mobitel. Znana melodija je divje odmevala, ljudje za mano so nestrpno pihali predse in
zavijali z očmi, in ko sem mobitel nazadnje le privlekla na plan, je mrknil. Prazna baterija.«

Vse se vrača, vse se plača

Bil naj bi čisto običajen dan. Vstala sem ob petih, se oblekla, oprhala, najedla in se odpravila v službo. Zelo
rada sem imela mojo službo. Treba se je bilo potruditi, dobro »naštudirati« primer, preživeti vse noči za
pisalno mizo in računalnikom, nato pa si izmisliti najpopolnejše laži ali pa do potankosti poznati resnico,
biti odločen, zmesti človeka, se ne prepustiti drugemu oziroma biti najmočnejši in najpopolnejši. Na koncu
pa—zmaga.

Da, ljubila sem odvetniško delo. Včasih sem morilca rešila zapora, drugič nedolžnega poslala vanj. Zato so
bili velikokrat jezni name. Vendar je to bilo moje delo. Zagovarjati ljudi. Nekateri tega niso razumeli, ali pa
niso hoteli razumeti. In mnogi so mi zamerili.

»Dobro jutro, gospa Kovač,« me je pozdravil varnostnik, ko sem vstopila na sodišče.
»Dobro jutro,« sem se nasmehnilain odkorakala v zgornje nadstropje. Moj kJient me je že čakal pred vrati
sodne dvorane. »Ste pripravljeni?« sem ga vprašala. Prikimal je in odpravila sva se skozi vrata na sojenje.

Ko sem čez štiri ure stopila iz sodne dvorane, sem bila ponosna sama nase. Rešila sem primer. Nedolžnega
človeka sem rešila zapora ter pridobila izkušnjo več. Takrat mi je zazvonil mobitel. Privlekla sem ga na plan
in se oglasila.

»Tu odvetnica Kovačeva. Želite?«
Iz mobitela se je nekaj časa slišalo samo dihanje, zato sem ponovila vprašanje. Takrat pa se je iz slušalke
zaslišal smeh. Gromek smeh.

»Bi lahko povedali, kaj želite? Drugače bom prekinila.«
»Lepo pozdravljena, odvetnica Rebeka Kovač. Me ne prepoznaš?« je smeh le potihnil in zaslišal se je
nizekglas.
»Gospod, če se ne boste predstavili, vas ne bom prepoznala,« sem rekla in odšla iz stavbe.
»Zakaj bi se moral predstaviti? Poznaš me, vendar si nočeš priznati, da me. Jaz tebe poznam zelo dobro,«
se je glas še enkrat zlobno zarežal.
»Ne vem, o čem govorite,« sem jezno rekla in že želela prekiniti, ko me je glas opozoril: »Ce boš prekinila,
te ne čaka nič dobrega.«
»Zakaj?«
»Predobro te poznam in vem, da ti ni mar za revne ljudi. Tako kot ti ni bilo zame.«
»Torej namigujete na to, da vas nekoč nisem hotela zagovarjati?« sem rekla in pobrskala po spominu.
Mogoče sem včasihres kogaizpustila, saj niimel dovolj denarja, da bimiplačal. Tak je pač posel.
»Bingo, končno nekaj pametnega, se je zasmejal glas. »Zaradi vas sem gnil v zaporu, sedaj, ko sem se vrnil,
pa boste za to plačali.«
Zavzdihnila sem. Še en norec, ki mi grozi po telefonu. Nekako sem se ga morala znebiti.
»Glejte, nisem vas mogla zagovarjati, vendar vam lahko pomagam. Poiščem vam lahko drugega
odvetnika, takega, ki ga boste lahko plačali,« sem rekla. Glas se je spet zasmejal: »Cloveški pohlep. Tega ne
boste premagali nikoli, kajne?«

»Ce me boste žalili, bom prekinila,« sem rekla. Sedaj sem bila že res jezna. In v takem stanju sem težko
razmišljala.

»Ne boš odložila, ker te opazujem.«
»In kako naj vem, da me res?«
»Hmmm, ravno se oziraš naokoli, če sem kje v bližini, oblečen imaš dolg črn plašč, v ušesih pa drage uhane
iz belega zlata. Mi sedaj verjameš?«
Z očmi sem prestrašeno begala naokoli. Bala sem se ga, saj nisem vedela, kaj ima v načrtu.
»Kaj želiš, da storim?«
»Aha, torej se ti je le posvetilo, da ne kličem zastonj. Torej, želim, da si od sedaj naprej odvetnica za vse
ljudi, ne samo za bogataše. Sprejela boš vsa dela, ki ti bodo ponujena.«
»In če tega nočem storiti?« sem vprašala in že vedela odgovor.
»Potem je tvoje kariere konec«
Nekaj časa sem bila tiho. Razmišljala sem. Moški mi je postavil ultimat. Odvetnica za revne ljudi ali konec
kariere.
»Torej? Kako si se odločila?« je glas resno vprašal.
Se vedno sem imela vprašanja: »Kako pa mi boš preprečil nadaljevanje kariere?«
Sedaj se je zasmejal: »Ah, odvetnica, mnogih stvari ne razumeš. Odkar sem prišeliz zapora, sem se močno
okrepil. Vržem te lahko iz službe in ti prepovem delovati kot odvetnica. Kaj praviš?«
»Kdo pa mislite, da ste?« sem jezno vprašala. Od besa sem se že tresla. Vendar sem se obvladala.
»Ce se ozreš v stavbo za tabo, tretje nadstropje, drugo okno z leve,« se je posmehnil glas.
Presenečeno sem se obrnila in pozorno preiskovala stavbo. Sredi okna je stal vrhovni sodnik in se mi
privoščljivo smejal. Od presenečenja sem odpirala usta kot riba na suhem. Prepoznala sem ga. To je bil nek
reven moški, katerega primera nisem sprejela. Sedaj pa se je izšolal in se povzpel na zelo visoko mesto.
»Presenečena?« me je vprašal. Ker ni dobil odgovora, je kar sam odgovoril: »Popolnoma.«
Se kar sem strmela v okno in nisem se zavedala sveta okoli sebe. Ljudje so brezskrbno hodili mimo mene,
imeli so vsak svoje težave, a nihče takih kot jaz.
»In kaj porečeš na to? Sedaj veš, da te nemudoma lahko vržem s položaja. In?«
»Ne vem,« sem tiho odgovorila. Pred menoj se je naslikala moja usoda. Izjemno uspešna odvetnica bo
končala med reveži.
Sodnik se je nasmejal in rekel: »Dam ti dve uri časa. Takrat mi boš sporočila svojo odločitev. Ce pa se ne
oglasiš, veš, kaj te čaka.« Prekinil je in se umaknil z okna.

Bila sem zaprepadena. Lahko mi uniči kariero. Odvetnica ne bom nikoli več, mogoče zelo revna odvetnica.
Lahko sem kaj drugega, a nikoli ne bom več jaz. Hotela sem nekako uiti iz tega. A izhoda nisem našla.

Sredi popoldneva, sredi mesta, sredi ulice. Pogledala sem gor in dol. Nobena smer ni bila prava. Ker nisem
dobro vedela, kaj bi, sem nagonsko stopila do trafike. Ravno sem po žepih nabirala drobiž za cigarete, ko je
končno zazvonil mobitel. Znana melodija je divje odmevala, ljudje za mano so nestrpno pihali predse in
zavijali z očmi, in ko sem mobitel nazadnje le privlekla na plan, je mrknil. Prazna baterija.

Lucija Rejc, 9. a

Trenutek prihodnosti

Sredi popoldneva, sredi mesta, sredi ulice. Pogledala sem gor in dol. Nobena smer ni bila prava. Ker nisem
dobro vedela, kaj bi, sem nagonsko stopila do trafike. Ravno sem po žepih nabirala drobiž za cigarete, ko je
končno zazvonil mobitel. Znana melodija je divje odmevala, ljudje za mano so nestrpno pihali predse in
zavijali z očmi, in ko sem mobitel nazadnje le privlekla na plan, je mrknil. Prazna baterija.

ft

Se naprej sem iskala majhne kovance. Odprla sem vrata trafike. Vrata so bila so siva in zastekljena.
Prodajalka v trafiki me je debelo pogledala. Premerila me je od glave do peta. Končno je rekla: »Si ti Nina
Tušar, slavna pevka?«
Zelo začudeno sem jo pogledala. Ulice so bile še vedno polne ljudi. Bila sem čisto tiho, nato pa sem rekla:
»Jaz nisem pevka. Sploh pa, mislila sem, da sem popolnoma neznana. Kako pa poznate moje ime?«
»Saj ste vendar slavna pevka, kot sem rekla. Se v ZDA vas poznajo,« me je prodajalka še naprej vprašujoče
gledala. Mislim, da me je z nekom zamenjala. Stopila sem do stojala z revijami. Malo sem gledala, kakšne
revijeimajo, ko sem se kar naenkrat zagledala na naslovnici neke revije. Obrnila sem se proti prodajalkiin jo
vprašala: »Sem to jaz?«

»Seveda ste. Ali me niste poslušali?« je rekla. Njena očala so se svetlikala. Zunaj je bilo sonce. Vzela sem
revijo, na kateri sem bila jaz, jo plačala in odšla domov.

Na predpražniku sem si obrisala čevlje in vstopila noter. Skoraj bi me kap! Pohištvo je bilo čisto drugačno,
kot sem ga imela še pred petnajstimi minutami. Vse je bilo drugače postavljeno. No, to me ni niti tako
oviralo, saj me je bolj zanimalo, kaj se je zgodilo in kaj piše v reviji. Zavila sem naravnost v mojo sobo in se
uleglanamodro odejo napostelji. Odprla sem revijo in začela brati. Vnjej je pisalo naslednje:

24-letna pevka Nina Tušar seje ^acela ukvarjati s petjem pri njenih petih letih. V OŠ je hodila k OPZ (otroškemu
pevskemu %boru) odprvega do četrtega ra^reda. MPZ (mladinskipevski %bor)paje obiskovala odpetega do devetega ra^reda.
Dobilajepri^nanje %a reden obisk pevskega %bora. Osnovno šoloje končala % odličnim uspehom...

Vse to je res, ampak jaz imam 22 let. Kako se je kar tako čas prevrtel za dve leti naprej? Revijo sem odložila
na posteljo in odšla v kuhinjo. Bila je zelo moderna. Na hladilniku je nekaj pisalo. Bili so vsi moji datumi za
koncerte. Eden izmed teh je že jutri! Kako bom to izpeljala, če pa nič ne znam?

Odšla sem naprej. Vstopila sem v prostor z mikrofonom, ki je imel ogromno zvočnikov. Približala sem se
mikrofonu, da bi bolje videla ta prostor.

Nagonsko sem prijela mikrofon v roke. Naslov pesmi sem si kar izmislila. Sanje in dež. Besedilo sem si
izmišljevala sproti. Začela sem uživati, to je super! To so moje sanje!

Cakaj. Mikrofon sem vrgla na tla in hitro stekla v sobo. Revijo sem odprla na strani, na kateri sem jaz in si
podrobneje ogledala besedilo pesmi, ki je bilo natisnjeno v reviji. Ne boste verjeli. Imela je enako besedilo,
kot pesem, ki sem jo pela prej v tistem prostoru.

Pri vratih je zazvonilo.

Prijela sem zlato kljuko in odprla vrata. Naravnost pred mano sta stala dva fanta. Vprašala sem ju: »Kdo pa
sta vidva? Kaj delata tukaj?«

Začudeno sta me pogledala. Spet sem nekaj naredila narobe. Ne bi ju smela vprašati, kdo sta. Gotovo sta
moja prijatelja. »Oprostita, malo sem zaspana. Kar naprej.«

S sabo sta imela kitaro. Po moje igrata v mojem bendu. Eden od njiju gotovo igra bobne, saj so ti v sobi z
mikrofoni.

Eden je rekel: »Luka je napisal novo pesem. Note ima s sabo.«

»Ne, Nik jih ima,« je rekel fant, ki naj bi mu bilo ime Luka. No, zdaj vsaj vem, kako jima je ime. Luka igra
kitaro, Nik pa bobne.

»Stopita noter,« sem nazadnje rekla. »Kar pojdita v sobo.«

Zazvonil je stacionarni telefon. Dvignila sem slušalko, a slišala sem samo tut, tut, tut. Obrnila sem se.
Pohištvo je bilo tako kot pred pol ure. Ne razumem vsega tega ...

Ne boste verjeli, čez dve leti sem bila najbolj uspešna pevka na svetu.

Lea Rejc, 5. b

*L<t>

u^tvaHai^^ tr&pJb?&

Domišljijski spisi

Izumila sem čarobne škornje

Vedno sem si želela, da bi imela škornje, s katerimi bi lahko hodila po ognju, vodi in zraku. Z njimi bi lahko
uničevala hudobna bitja. Iz starega železa sem naredila nenavadne škornje z visokimi petami, v katerih so
bili ostri zobje morskega psa. Zunaj so bili pokriti s kačjo kožo, na njih je bilo polno gumbov. Vsakgumb mi
je izpolnil željo. Neke črne noči sem svoj izum preizkusila in šla v gozd. Drevesa so s svojimi koreninami
lovila živali. S škornji sem uničila vsa hudobna drevesa. Velika krokodilja usta na škornjih so požirala vse
pred seboj. Kar naenkrat me je ulovila strupena tisa in me stisnila. Ostri zobje morskega psa so me rešili
strupene tise, da me ni požrla. Vsa utrujena, a srečna, ker je moj izum deloval, sem se vrnila domov. Škornje
sem spravila v omaro, kjer bodo počakali do naslednje dogodivščine.

Erika Peternelj, 5. b

Tovarna smeha

Živela sem v mestu smeha. Tam smo se vedno smejali, če pa je bil kdo žalosten, je šel v bolnišnico smeha in
tam so ga ozdravili. Nekoč sem slišala o tovarni smeha. Odločila sem se, da se podam na dogodivščino.
Zjutraj, ob zori, sem vstala, poljubila očeta in mater ter odšla. Vzela sem tudi zemljevid. Pogledala sem, kje
tovarna. Videla sem, da je petsto kilometrov severno. Odšla sem. Na poti proti tovarni sem srečala mnogo
živali. Ves čas sem gledala na zemljevid, da se ne bi izgubila. Ko sem prišla do tja, je minilo deset dni in deset
noči. Vendar, tam se ni slišalo smeha, samo ropot strojev. Ko pa sem vstopila, nisem slišala niti sama sebe,
tako so se smejali. Vendar to ni bila le tovarna smeha, bila je tudi tovarna čokolade. Povabili so me, da
poskusim eno od njihovih slaščic. Bila je odlična, sem odvrnila. Potem smo se še nekaj časa igrali in smejali.
Nato smo odšli spat. Zjutraj smo se poslovili in odšla sem. Vrnila sem se domov k staršem in prijateljem.
Naslednji dan smo pisali doživljajski spis. Pisala sem o moji dogodivščini. Dobila sem oceno pet. Bila sem
zelo vesela in nasmejana. Tovarna je močno vplivala name.

Teja Primožič, 5. b

Postala sem filmska zvezda

Stara sem bila osemnajst let, ko je v našo hišo vstopil moški. Vprašal je: »Imate pri vaši hiši dekle, ki je zelo
lepo?« Mama je takoj pritrdila, da imajo. Odpeljal me je v Hollywood. Tja sem si vedno želela. Cez kakšna tri
leta sem spoznala skoraj vse tamkajšnje zvezde. Potem pa sem se čez eno leto kar naenkrat spoznala
pomembnega moža in postala sem slavna v trenutku. Vsi so me poznali, vsi so me občudovali. Seveda se
nikoli več nisem vrnila v kraj, v katerem sem se rodila. Tako sem nastopala skoraj v vseh filmih. Zdaj imam
trideset let in še zmeraj sem tako občudovana kot pred osmimi leti. Adijo, sem najboljša filmska zvezda.
Upam, da me poznaš in če me poznaš, me kdaj obišči!

Daša Tušar, 5. b

2.1

U 4 t ¥ B f " j a t ^ &$?>:.-.-.-

Tanka rdeča črta

(poskusi kratkih ^godb)

»Napisati ^godbo o tanki rdeči črtije %elo te^ko. Le kaj bi lahko napisali o njej?«

Lucija Rejc, 9. a

Naše življenje je ena sama tanka rdeča črta. Po tej črti hodimo vsi in vsak zase. Moja tanka rdeča črta se
razlikuje od drugih. Smrt je zaključek vsakega življenja. Danes si to predstavljam kot tanko rdečo črto. Ko
človek umre, se tanka črta začne ožati in je je vedno manj. In nekega dne popolnoma usahne. Zivljenja
ljubljenih ljudi, ki sem jih izgubila, si zamišljam v taki podobi. Ob rojstvu je bila tanka rdeča črta svetla in je
sijala od energije. Ob vzponih in padcih se je spreminjala. Tako je tekla celo življenje. Potem pa je začela
temneti in postala j e temna in izginila. Izginila j e v trplj enju in bolečini.

Blizu mi je človek, katerega tanka rdeča črta so le še drobne pikice. Ta človek je v zgodnjem otroštvu utrpel
hude reči. Pa čeprav je njegovo življenje še mlado, premlado, ne bo nikoli več tako svedo sijala njegova
tanka rdeča črta, kot sedaj sije naša. Pa poglejmo lepšo plat. Si predstavljate pisatelja kratkih zgodb, ki je na
vrhuncu domišljije? Njegova črta je polna neizrečenih misli in dogodkov.

In kaj sedaj? Naj na list narišem tanko rdečo črto? Ne, list bi bil prekratek. Lahko le upamo, da bo naša
trajala še dolgo in da zlepa ne bo usahnila. Ampak, saj vsi vemo, kaj sledi na koncu. Življenje je pač takšno!

Monika Bevk, 9. a

Zadnje listje je zaplapolalo v zraku in se spustilo na rečne bregove, ko si ga prvič uzrla. Ceprav ga nisi
poznala, si vprvem trenutku vedela, da je pravi. Nisem ti popolnoma verjel, a sem popustil. Izbrala si njega
in jaz sem ostal sam.

Prve snežinke so priletele na zaledenelo jezero in ti si sedela na klopci v parku z mojim sovraštvom v srcu.
Poleg sebe pa si imela mojega največjega sovražnika — njega. Cas je tekel in v parku sem bil vedno sam.
Opazila si me, a bilo je prepozno. Moje srce je bilo zmešano in ni mi pomagalo niti tvoje vračanje ljubezni.
Opazila si tudi, da si ti še vedno v mojem srcu. Bila si nesrečna, ko si doumela, da je moje življenje žalostno.
Hotela si mi vse povrniti, a jaz sem te zavrnil, ker je še vedno on krojil tvoje življenje. Ampak ne za dolgo.

Prvi rumeni cvetovi so zacveteli na travniku, ko si sedela sama na klopi. A nisi bila samo ti sama, spremljala
sva te tudi on in jaz. Tvoje življenje je postalo brezupno. Prve kaplje krvi so kapljale na tla in na roki se ti je
vrisala tanka rdeča črta. Slišala si samo moje srce. Omahnila si po tleh in začela novo življenje - odpuščanje
meni. Maj tvoje mladosti brez tanke rdeče črte.

Domen Platiše, 9. a

7JL

Pred tremi urami sem priletel v oporišče. Zadet od adrenalina in napetosti. Dvema novincema je med
vožnjo v oporišče 50-kalibrski naboj razklal lobanjo. Po mojem obrazu se je razlila le tanka rdeča črta tople
krvi, mešane z delci možganov. V tistem trenutku ju je že vrglo iz helikopterja vbobnečo džunglo. Ostali se
niso veliko razburjali, alipa se mi je le tako zdelo. Od šokanisem mogel več trezno razmišljati.

Postavil sem se k svojemu vodu. V njem so bili večinoma takšni kot jaz. Mladi in neizkušeni, toda željni
boja. Odpravili smo se v džunglo. Zavarovati bi morali bližnjo vas, zato smo se odpravili proti njej. Med
potjo je nekdo izmed vodilnih stopil napehotno mino. Razneslo je njegain še par vojakov ob njem. Od njih
ni veliko ostalo, razen veliko tankih rdečih črt krvi, razlitih po okoliških rastlinah. Po naporni hoji smo prišli
do vasi. Bila je opustošena. Hiše so bile razdrte, požgane, ljudje so poogleneli in poklani ležali naokrog.
Vedel sem, da je to delo ameriškega bajoneta. Po porušenih stenah se je videla razpršena, od napalma
zažgana kri. Smrad je bil neznosen. Trupla so začela razpadati. Videli smo matere z dojenčki, kako so
stopljene vgmoto mesain črne kože. Ko smo bili že skoraj na koncu vasi, je udarilo. Vsi grmi so nenadoma
oživeli. Po bregovih navzdol in iz visoke trave so začele prihajati čete upornikov. Skril sem se za del
kamnitega zidu. Ko sem ravno hotel ustreliti in braniti svoj vod, sem za seboj zaslišal korake. Ko sem se
obrnil, sem videl le divje črne oči in natančno namerjen AK-47. Takrat me je prešinila misel: »Umrl bom.«
Videl sem slepečo svetlobo in takoj zatem pekočo bolečino v prsih in trebuhu. Na svojem sovražniku sem
videl teči svojo kri. Počasi se je zbrala v tanko dolgo rdečo črto in začela kapljati na tia. Zdelo se mi je, da je
vsaka kaplja padala dolge ure na tla, preden jo krvi-žejna-džungelska-tia niso vpila vase. Cas mi je začel
počasneje teči, a je še vedno tekel normalno. Vse sem videl zamegljeno, a gledal sem jasno. Iz mojih ran so
tekle tanke rdeče črte. Vsako rano sem čutil, a počasi je bolečina začela bledeti. Videl sem svoje soborce
umirati. Nekomu na moji levi so pravkar prerezali vrat. Po tleh je padla tanka rdeča črta in kmalu za njo tudi
hladno truplo. Moje črte pa so še vedno tekle. Sovražnika nad mano je pravkar ustrelil nekdo izmed mojih.
Zadel ga je pravi rafal nabojev. Obraz, prsni koš in trebuh mu je zmaličilo. Drobovje, notranji organi in
možgani so se zmešali v telesu. Telo je odneslo par metrov stran od mene in ga tam položilo med divjo
praprot. Iz mojih ran pa so še vedno tekle tanke rdeče črte. Polkovnika je zadel strel v koleno. Kost in
spodnji del desne noge mu je odneslo. Iz njega je odtekala kri in se zbirala v tanki rdeči črti.

Vse to se je zgodilo v petih sekundah, a jaz sem to videl kot večnost. Kot večno tanko rdečo črto, ki ne bo
nikoli nehala teči. Tudi zdaj, ko sem na robu, ko sem že mrtev, tanka rdeča črta še teče. Še teče in se ne bo
ustavila. Ne. Tekla bo v večnost.

Matija Črnilogar, 9. a

U4tvat"jai/K^ ^ ^ b - e - ...

Strpnost do sebe =

Ana je sedela v majhni sobi. V sobi sta bila le miza in stol. Sedela je v kotu, tako da si je objemala kolena. Po
licih ji je pobegnila drobna solza, kajti za dogodke, ki so se zgodili, ji ni bilo vseeno. Upala je, da njena starša
še nista izvedela za to.

Kar naenkratpa je zaslišala zaskrbljeno mamo: »Kaj se je zgodilo z najino Ano?«

Ano je spreletel srh, ko so jo pripeljali na policijsko postajo.

»Sta njena starša?« se je zaslišal glas, ki bi utegnil biti glas šefa policijske postaje.
»Da,« se je oglasil očka, »kaj se je zgodilo?«
»Vaša hčerka je z motorjem povzročila prometno nesrečo. Vendar na srečo ni bil nihče poškodovan, pa tudi
materialne škode ni bilo.«

Ana je zaslišala, da mama joka. Bilo ji je grozno. Jokati je začela še sama. Zakaj se je to moralo zgoditi prav
njej?

Očka je ogorčeno in potrto dejal: »Pa saj ni res! Stara je dvanajst let! Kje neki je dobila motor? Lahko bi bil
edino nečakov, vendar ga ji on ne bi posodil.«
»Bi se lahko pogovorila z njo?« poprosi mama.

Ana je slišala, da je tudi očka prosil, če se lahko pogovori z njo, vendar mu je šef povedal, da lahko k njej
pride samo eden.

V vratih se je zaslišalo šumenje ključa. Mama je stopila v sobo, stražnikpa je zaprl vrata. Pokleknila je k Ani,
vendar je ta še vedno jokala.

Mama je začela: »Ana, zakaj? Zakaj si vzela motor?«
Ana je počasi spregovorila: »Mama, vse mi je ušlo iz rok!«
»Se spomniš, kaj smo se dogovorili pred nekaj dnevi? Da boš ocene spravila na pozitivno, da bo vse tako, kot
je bilo prej. Da ne boš več tista Ana, ki je nič ne briga!«
»Se,« je dejala Ana, »vendar ne gre. Danes sem spet dobila negativno.«
Ana se je spustila v jok, a nadaljevala: »Ne vem, kaj mi je bilo, da sem vzela motor in se odpeljala. Verjetno
trenutek jeze. Ne morem se več prenašati. Včeraj sem se toliko učila, pa ni šlo.«

»Ne more ti vse takoj uspeti. Vendar ti bo kmalu, sem prepričana. Bodi strpna do sebe. Prav???«
»Obljubim, da bom!«

Ana je držala obljubo. Kmalu je popravila ocene in spravila svoje življenje nazaj v red. In to samo zato, ker
je bila strpna do sebe. Ugotovila je, da je zaradi pritiska okolice ravnala nepremišljeno in se obsojala zaradi
neuspehov. Tudi mi smo včasih premalo strpni do sebe. Pozabljamo na to, da je vsak človek nekaj
edinstvenega in se že zato mora imeti rad.

Katja Miklavčič, 5. b

2.4

Resnice pa rii

*y -"i-.ViJ^Sai-i.

PogrešariiK;J

z ljubeznijo

Za črno-bele čase

tik preif mmmim

OKužealln.

brež

Išaf

P^4kibu? ^4^Vui ...

2-S

P-e-^HJH«? p-e^HaJ ...

Rap komadi o strpnosti

Vsi smo iz istih organov in krvi

Nika Vidmar, 8. a

Strpnost — kaj ta beseda sploh pomen —
odločm se, da to takoj izvem.
To je odnos do nekaterih ljudi,

ki se zarad rase, vere al drugih reči
velik al pa mal razlikujejo kot ti.

Je pa res, da je ta odnos lahko dobr,
saj je vsak človek lahko velik sposobn.

A nekateri ne razmišljajo tko
in je zato drugačnim lahko zlo hudo.

Nekateri se bojijo drugačnih, kot smo mi,
in zato celo pobijajo nedolžne ljudi.
Ampak ti ljudje jim niso nič nardil,
sam o drugi veri so pač govoril.
Al pa če sosed drgač govori,

a zato bom v roke vzel kar bejzbolski kij?

Vidiš, to so res tako neumne reči,
o katerih se na svetu zmeri več govori,

in zarad tega na leto izgubi
življenje več milijonov ljudi.

Sprjaznt se moreš, da niso vsi k ti
in da je na svetu velik drgačnih ljudi.
In če si razumu, kaj komad govori,

boš odložu ta bejzbolski kij
in soseda prašu, zakaj tko govori,

in mogoče še tebe nauči.

Res, da konec tele pesmi je,
rasizma pa še zdaleč ne.

Zato poslušaj, kaj ti govorim,
in ne razmišljaj na rasističen način.

Bodi strpen do vseh ljudi,
saj smo vsi iz istih organov in krvi!!!

P-e-^HJJ*^ p-^t^vtf ..

Ozri se naokol

Ana Stravs, 8. a

Ozri se naokol,
gor in dol.

Povsod vidiš ljudi,
ki so taki kot ti.

Pa vendar vse ni tako,
eni misljo, da nekaj več pomenjo.

Povsod se važjo
in hočjo prvi bit:
v šol, v službah in pr korit.
N e menjo se za druge ljudi,
ni jim mar, če raja trpi.

Ko pogledaš zapostavljene ljudi,
te v duši zaboli.

Ljudje, dejmo se bolj razumet,
ljudje, dejmo edn druzga radi imet.

Ozri se naokol,
poglej te ljudi,
k potrebni so prijateljstva
tako kot ti in mi vsi.

Zakaj?

Maja Pagon, 8. b

Zakaj je pomembno, kje sem doma?
Zakaj je pomembno, kakšen priimek ata ima?

Zakaj ne cenijo mojega znanja?
Saj me zaradi krivice ponoči razganja!

Zakaj ne pozabijo mojih nekdanjih napak?
Saj jih v življenju dela prav vsak!

Zakaj me ne vidijo takšno, kot sem sedaj?
Saj ne b o m imela pet let vekomaj!

2-7

P-e^HJH^? p-e~4HU

Kaj dans dogaja se?

Tina Mavri, 8. a

Ej, odrasli, kaj vam je,
da tko nestrpni ste?

Pa saj drugačen ni Cigan
pa tud Bosanec ne.

Res, da en Cigan kdaj grešil je
pa tud Bosanec že.

Ni pa narod cel njih gnil,
saj Slovenec tud je že grešil.

Ej, odrasli, kaj vam je,
da v nasilju uživate?
Oni dan pred poročili sedim
pa obešanje v živo zasledim.
Oj, otrok, ne glej zdaj to,
saj tudi poročila prepovedan film so.
Ej, ljudje, kaj vam je,
da na svet tak negativno gledate?
Ej, ljudje, kaj vam je,
da svet uničujete?
Ej, odrasli, kaj vam je,
mi mladi z vami se ne strinjamo.

Stop, ustavte se
in na nas pomislte.
Mi imamo radi se
in za prihodnost nam mar je.

Klic k strpnosti

Irena Demšar, 8. a

Pusti brezdomca, ki ob robu ceste stoji,
saj on je človek tako kot ti
in storil ti nič hudega ni.
Prosi te za nekaj malega,
zadovoljen je, da preživi.
Pusti ga živeti,

saj svet je ustvarjen za vse ljudi.

Srečujem ljudi, vsak nekam hiti,
na njihovih obrazih je vse polno skrbi.
Sprašujem ljudi, zakaj v očeh polno je skrbi,
saj skupaj lažje rešili bi vse, kar jih teži.

Naenkrat veselje v očeh zažari,
saj upanje se uresniči, prijatelji smo si.

Spoštujmo vse ljudi,
saj na isti poti skozi življenje smo vsi.

2-8

R^4K/^VU? p ^ 4 l

Kdaj se srce ti smeji

Maja Pagon, 8. b
Kdor rad ima vse stvari,
srce se vedno mu smeji.
Na svetu so rože, živali,

ljudje in mornarji,
so suhi al debeli,
pa čudni al veseli ...
Kdor rad ima vse stvari,
srce se vedno mu smeji.
So dnevi, ko gre vse narobe,
od teme do zore.
Pa srečaš berača —
ah, saj se ne splača
živeti tako — ubogo, težko.
Pa se ta ti nasmeje,

ti misli obrne.
Saj ni tako hudo,
saj živeti je lepo.
Kdor rad ima vse stvari,
srce se vedno mu smeji.

*L°i

?ja^^K\W^> p-e-^HU

Steza

Domen Platiše, 9. a

KNOVTMBISTVOM.
SPOZNATI BISTVO.
SRCE POKAZALA MODRIM.
ISKAL POT K NJEJ.

STOPAL PO NJEJ.
N I V E D N O NA ISTEM KRAJU.

JE ŽIVAIN MRTVA.
NIKOLIVEČ.

Komaj vidna steza,
ki se vije daleč v temen gozd,
vodi vse modrece K NOVLM BISTVOM.

Vsakdo bi se rad dokopal do osrčja,
a le modreci vedo,

kdo zares hoče SPOZNATI BISTVO.

Ustvarila jo je narava,
ko je sklenila,

da bo SRCE POKAZALA MODRIM.

Ko bo poslednji modrec umrl,
mora umreti na stezi.

Kajti le tako bo narava vedela,
da je še nekdo ISKAL POT K NJEJ.

Steza je že zelo zarasla,
a kdor je moder,

jo bo uzrl in ji sledil...
STOPAL PO NJEJ.

Le modri vedo,
kje se začne steza,

in kje se konča.
Vedo tudi, da N I V E D N O NAISTEM KRAJU

StezaJEŽIVA,
ko po njej stopa modrec,

IN MRTVA,
ko jo odkrije zlonamernež.

A ko bo po njej hodil poslednji modrec,
se bo skrila za večno.

In poti do srca ne bo NIKOLI VEČ.

3<Č

Viharnik P-e-^hJfl^ p.e-4hU

Simona Prezelj, 7. b Gozdu
Maja Jeram, 7. b
Kot starec razmršenih las in žilavih rok Ko sem majhna bila,
na Poreznu viharnik stoji, sem rada z bratoma v gozdu bila.
proti Triglavu se hrepeneče ozira, Tam smo se skrivali,
v dolino sanjave pozdrave pošilja. po tleh se plazili in okrog debel lovili.
Tam smo delali si tudi skrivališče,
Mu strela v poletju vrh je ožgala, tuje nam ni bilo nobeno mravljišče.
ostre skale in viharji korenine ranili, Manjkalo nam ni nič takrat,
a vsaka pomlad mu po vej ah imeli smo naravo,
novo življenje požene. to bilo je res veselje pravo.
Cetudi zdaj dosti nisem starejša kot takrat,
V trepetu ječijo mu krhke veje, rada spomnim se,
ko toča, nevihta ga biča, kako lepo smo imeli se.
nežno trepeče, ko rahla meglica To, dragi gozd, so spomini,
od morja pozdrav mu prinese. ki govorijo mi jih tvoji šumeči listi.

Sonce prijazno, rosa, meglica
mu rane skeleče hladijo,
orel planinski, ki v krošnji gnezdi,
kot varuh nad njim zarod svoj ziblje.

Ponosno razteza svoje veje,
ko pod njim se smeh, pesem glasi,
šepet zaljubljencev tiho posluša,
skrbiin trpljenje družinsko deli.

Morda še dolgo tam bo stal,
ponosni viharnik naših planin,
a ko ga nekoč podrl bo vihar,
drugviharnikspominebozbral.

P-e-^HJH^ p-e-4H^f ... i

Spomladansko cvetje

Andreja Prezelj, 7. b

Tam v gmajni pod leskovim grmom
se vsako leto spomladanske rože zbudijo.

Kot pisana mavrica lepe
prve vstanejo in pomlad pozdravijo.

Vsako leto enake,
vedno znova lepe,
težko pričakovane -
le kje so tako lepe barve dobile?

Kot sneg bel se zvonček smeje,
zlata trobentica v sonce mežika,

modra kot sinje nebo
se skromna vijolica skriva.

Cetudi bodo ovenele,
nabrane v šopek ljubezni ali na grob položene,

bodo drugo pomlad spet vzcvetele
enako lepe — kot mavrica pod leskovim grmom.

Črna srca

Petra Močnik, 7. b

Črna srca ne čakajo,
kar vzamejo,
kar mislijo,
da je njihovo.
Le zakaj

je na svetu vse več
teh črnih src,

le zakaj se skoraj nihče
ne bori proti njim?

Le redka srca na svetu
so zlata srca.

32.

^ ^ H J H t ^ p.e-4

Koga ljubiš, ne vem

Lunca, 5. b

Hočem te,
brez odvečnih besed.
Tebe, ki si sladek kot med.

Rada te gledam.
Dober si, to vem.
Ljubiš, si mislim,
a koga, ne vem.

Ljubezen

Lunca, 5. b

Ob oknu sedim in v njega strmim,
ko s frendi tam govori.
Saj ne more biti res,
tako zelo rada ga imam,
a pokazati mu ne znam.

Ljubim te, besedi sta dve,
rada te imam — lepše zveni,

a kaj, ko ti zame ...
Nočem biti senca,
ki spremlja te in od daleč opazuje te.
Ozri se nazaj in poglej me v oči,
vedno za petami sem ti.
Delam stvari, da te glava boli,
vse le zato, da opazil bi me.
Ko te ni, pogrešam te.
A ko prideš, ne vem, kaj bi,
svet se v nasprotno smer zavrti
in sladkor se pospešeno izloča v kri.
Srce več ne ve, kaj normalno je
in kri mi zavre, ko zagledam te.
Poruši se mi imunski sistem
in kaj realnost je, več ne vem.
Vse me boli, a še najbolj to,
ker vem, da ob meni te nikdar ne bo.
Zato mi povej, kaj naj storim,
da brez tebe normalno zaživim.

P-e-4h.H^L^ ^^*$>hLl

Pa da bi znal

(poustvarjanje ob branju Kosovelovepesmi Pa da bi %nal)

Jaka Polak, 9. a

Pa da bi znal
ujeti žarek sonca v dlan,
pa da bi znal
zadržati vetra piš,
pa da bi znal
v smeh solze preliti,
pa da bi znal
ustaviti čas.

Na tvojem obrazu
bi le sonce sijalo,
veter pregnal
temne oblake bi stran,
bolečine srca ne bi več poznala,
vse tako bi bilo,
ker rad te imam.

Ljubezen

Janja Bevk in Suzana Podobnik, 5. a

Ljubezen je lepa stvar,
za vsakega je velik dar.

Ljubezen te mehko poboža,
kakor najlepša travniška roža.

Ce si zaljubljen,
ti po glavi roji

tisoč nepomembnih stvari.

Nenehno misliš na to osebo
in praviš ji:

»Ko zagledam te,
ustavi moje se srce.«

F^-^hlhu? p - ^ ^ h J

Oni so rekli

Domen Platiše, 9. a

Ze leta so tega,
ko so rekli,

da se bo reka ustavila na dan moje smrti.
Ze leta so tega,
ko so rekli,

da se bo cvet skril med liste na dan moje smrti.
Ze leta so tega,
ko so rekli,

da bodo sonce prekrili temni oblaki na dan moje smrti.
Ze leta so tega,
ko so rekli,

da bo vas zamrla na dan moje smrti.
Ze leta so tega,
ko so rekli,

da bodo otroci zaživeli v revščini na dan moje smrti.

Na dan moje smrti
so rekli,

da bo reka tekla dalje.
Na dan moje smrti
so rekli,

da se bo cvet trudil dotakniti sonca.
Na dan moje smrti
so rekli,

da bo sonce sijalo še naprej na velike travnike.
Na dan moje smrti
so rekli,

da bo v vasi še vedno veselo.
Na dan moje smrti
so rekli,

da bodo vsi otroci imeli vodo in kruh.

Sedaj, ko je dan smrti mimo,
vidim,

da je iz reke nastalo veliko jezero.
Sedaj, ko je dan smrti mimo,
vidim,

da se mogočen cvet objema s soncem.
Sedaj, ko je dan smrti mimo,
vidim,

da žarki sonca božajo prav vse kotičke.
Sedaj, ko je dan smrti mimo,
vidim,
da v vasi vsi živijo v sožitju.
Sedaj, ko je dan smrti mimo,
vidim,

da imajo vsi otroci lepo zapečene žemlie.

r*e-^KI¥yu? p.e-4HU

Haiku - ZEMLJA (2005/2006)

Pod trato skrita,
korenine prekriva
vlažna zemljica.

Borut Koder, 8. b

Na zemlji stojim,
vržem seme, ki vzkali
počasi, lepo.

Ana Stravs, 8. a

Zemlja — naš planet—
je del širjav vesolja.
Setizdilepa?

Andreja Lapanja, 8. a

Na Zemlji živi
na milijone življenj.
Povezana so.

Polona Klavžar, 8. b

Zemljin gozd diha
z nami. Rad tavam po njem.
Skrivnostno je lep.

Andraž Mauer, 8. a

Zemlja, rodiš nam.
Daješ rasti rastlinju.
Prijazno do nas!

Jakob Groblar, 8. a

Tuživeljudje,
živali, rastline — vse,
kar leze in gre.

Maja Pagon, 8. b

Zemlja okrogla —
kot otroška žogica,
ki se vrtinči.

Tadej Menegatti, 8. b

Re-4HJftti^ p-e-4H4J .,

Žemilijone
let se vrti. Življenje
na njej ne umre.

Žiga Močnik, 8. b

Leta nam šteje,
okrog Sonca potuje,
nič ne zamuja.

Maja Svetličič, 8. b

Zemlja se vrti,
z njo se vrtimo mi vsi:
vrtoglavica!

Dejan Selak, 8. a

Ponoči temno.
Podnevi se razživim
na modri Zemlji.

Miha Prezelj, 8. b

Reke ponoči
začnejo ledeneti —
vidim trd pokrov.

Franci Peternelj, 8. b

Proti obzorju
grem. Kopno izgineva.
Obrežja ni več.

Anže Rupnik, 8. b

Zemlj a j e planet—
tu živimo vsak svoj svet,
včasih za znoret!

Klemen Jeram, 8. a

V naših očeh je
Zemlja modri planet. Kaj
ni rdeča kot kri?

Maruša Tušar, 8. b

37

Be^k/fvu? p.e~4ti4i

Kaj delajo živali?

Petra Brelih, 8. a

Ko veverica lešnik je,
volk na sprehod gre,
takrat krt po zemlji rije
in lisička svoje mladičke umije.

Medtem se srna hrani
in miška svoje mladiče brani
in ko bober jez zgradi,
riba pred delfinom beži.

Medtem ko ptica na grmu poje,
si sova prilasti vse sekvoje,
veter še ježe prešteje,
sonce umakne snežene odeje.

Takrat tudi metulj iz bube prileze
in se žaba napihne od jeze,
se mladi žrebiček uleže
in se muha ulovi v pajkove mreže.

Iz semena rastlina vzklije
in medved gamsa ubije
in pingvin v vodo skoči
in se pes na dežju zmoči.

Petelin

Nežka Močnik, 3. a

Ko se petelin zbudi,
reče kikiriki.

Ko pa vse zbudi,
se ustraši in zbeži.
Kokoške od daleč opazuje,
sam sebe se sramuje.
Potem se vrne na kmetijo,
kjer se piščančki izvalijo.

r ^ 4 W f i 4 ^ &&>4Y

H a i k u - OGENJ (2006/2007)

Velik hlod gori - JM&&■■■ •'--*•-+;-■*? ■■ ■■--•-■^.':V:■S ^>" "■^-.^* *L^#-C: * *>;^1v; i^«^a>Mr*!JS«xu34spK7^S
na vse strani iskrice,
nato siv pepel.

Maja Tušar.

' . . : . : i ;.1 v

fy//::-.*

Svedobo daje,
vidi se vse. Na mizi
plapola sveča.

Jasmina Kacin, 7. a

.<'*■.-■ ■

■a-tia^s* '.-■■■ ' .1 >.|-A>*,'SWk. #'-r. "

Tiho, temna noč. I:.--.■■»-■■---*-* ii > » filt^-V^t* V-V"'
Glej, tam v daljavi vidim
ognjeni plamen.

Maja Jeram, 7. b

P-e-^hiii^ p-e-4Hai

£

Fantičekjoka.
Rane močno skelijo.
Opekelseje.

Petra Močnik, 7. b

Rdečpetelinse
je sprehodil po vasi
inpožgalhiše.

Sabina Hadalin, 7. a

■ .1

i .-:■*?
■■-■-■? ; - ■ . . • -•:■ - -.■- -• :•-■■■-. .-■w.-„f ■ . - ^ ? « * ■

- ■"" v i f l . • . - ■ 1 - ; . , - . ■ ■ j V s : f •■■,'.■■'.V<vi rii;>IM»""jliflHC1■,, * .

ij.- ja&:. Ogenj prasketa,
drvagorijovpeči
4<č • ■'- . . . . . . . . ■ " - . £ ■ : . - - £ . - - - 3
in mesimo kruh.
Peter Demšar, 7. a

R^4K/ttu? p ^enu

Glažek nesmrtnosti

(poustvarjanje ob A.škerčevi Caši nesmrtnosti)
Polona Klavžar, 8. b

V stari hiši
na stari peči
stari Ivo bere staro knjigo.
Tam piše o smrti
ledeni strahotni,
a Ivo je slišal
za glažek nesmrtni.
On noče umreti,
on hoče živeti!
Pa misli in misli,
ter se domisli:
»Kaj če pokličem tri ljudi,
ki vedo kaj o nesmrtnosti.
Vsaj eden od njih
pomagat bo znal,
da jaz nesmrten bom postal.«
Pa pokliče stari Ivo
k sebi tri ljudi.
Prvi je sosed čudaški,
drugi je coprnik logaški,
tretji je duhovnik vaški.
Pride k njemu njegov sosed čudaški:
»Naredi si lestev do neba,
pa splezaj po njej,
da boš prišel do Boga.
Ta ti bo dal piti
iz glažka nesmrtnosti.«
Ivo pogleda ga izza čela
kar najbolj čudno na svetu.
Pa odloči se Ivo,
da naredil bo to.
Zbije si lestev
gor do neba.
Pa spleza na lestev
ter pleza in pleza.
Pa začne se lestev majati,
pa pade Ivo kot papirček zlati.
In že pride k njemu coprnik logaški:
»Poglej, tu je kamen modrosti.
Popij ga sedemkrat, ko sonce zahaja,
nato glažek nesmrtnosti ti bo dan.«
A Ivo zaupal ni alkimiji,
zato odšel je v urni tišini.
Za konec pride k njemu še duhovnik vaški:
»Dobra dela naj te spremljajo,
čim več naj se jih nabere v glažku nesmrtnosti.
Ko tvoj glažek nesmrtnosti poln bo,
takrat nesmrtno postalo bo tvoje telo.«

Stovenci » f t ^ ^ ,

%,

m*te pa bo»|

SBBS"vl * ! * • * * *

enip se rom/sm ^^

Venamemv
gene

Cas novih izzivov

I^h^fvu? ^U^al/^--e-

42.

Skrivnost tolpe Treh gnilih paradajzov

Napolicijskipostaji

Dl: Halo, tukaj policijska postaja Acvirkajca. Kako??? Da ga je kap? Koga? Kako? Polha!! No in, kaj naj mi
naredimo?? Naj poiščemo tistega, ki ga je prestrašil?? Kdo pa je bil?? Aha, a tako. Potem pa se obrnite na OS
Cerkno!
D2: Ja ... PP Acvirkajca! Da, policijska postaja. Ne, ni mesnica. Nimamo svinjskih rebrc. Tu PP! Da, policijska
postaja, nimamo domače salame!
TADEJfcadiban):Je tu policijska postaja Acvirkajca?
D2: Ne, tu je mes.. .ups.
Dl: Saj ni čudno, da se kolegica detektivka Pepika moti. Same nemogoče klice dobivamo.
TADEJ: Ampak moj primer je nujen. Ukradli so mi h ...
INŠ.: Hrčka?
TADEJ:Nehrčka...H ...
Dl: Hladilnik?
TADEJ: Ne hladilnik! H...
D2: Hamburger?
TADEJ: Ne hamburger ... Ha...
INŠ.: Harija Poterja?
Dl: Reče se vendar Herija Poterja.
D2: Nehaj se no važit.
INS.: Povejte nam vendar, kaj za boga milega, so vam ukradli!
TADEJ: Har ... moniko.
INŠ.: Kakšno Moniko?
Dl: Prijateljico?
D2: Nam jo lahko natančneje opišete?
TADEJ: Ja ... ima meh in rada sopiha ... na eni strani ima devet gumbov, na ta drugi pa celo reč ...
D2: Take tiralice pa še nisem delala.
INŠ.: Pa poglejmo, kaj je nastalo.
Dl: No, je vaša prijateljica Monika kaj podobna tej sliki?
TADEJ: Samo ...
Dl: Kaj samo? Tako sva se mučili s tiralico!
D2: Ne grem se več. Gospod inšpektor, odpoved dajem!
Dl: Potolaži se Pepika, saj bomo našli Moniko!
MINA: Dober dan, jaz sem novinarka Mina!
INS.: Mina?? Teroristični napad!!!!!
TADEJ: Nikoli več ne bom videl svoje harmonike!
INŠ.: Kako si rekel? Harmonike?
Dl: Har-monike?
D2: Har-monike?
TADEJ: Ja, harmonike. Nikoli več je ne bom videl! Raznesla me bo tale mina!
MINA: Nehajte ga vendar srati. Jaz sem novinarka in snemalka - Mina is maj nejm!
INŠ.: Novinarka?
Dl: Snemalka?
D2: In te ne bo razneslo?
MINA: Normalno, da me ne bo razneslo! In tudi vem, kdo je temu gospodu ukradel harmoniko!
INŠ.: Ali res veš?
Dl: Kdo?
D2:Dokažil.
MINA: Vse imam posneto tu, na tem filmu.

Pri^pri naposnetku

pribliiatapo eni strani, Poldekpapo drugi.

POLDEK: Arduš, poglej, kakšna bejba!

TADEJ. Na pomoč, polkija Acvkkajca! Zelje! Okr.dli so me! Helpl

JVa policijski postaji

Tadej se dere.

INŠ.: Umiri se vendar, za boga milega!
D l : Rajši se zahvali snemalki Mini, ki nam bo s svojim posnetkom pomagala rešiti pnmer.
D 2 : Saj boste, kajne? G o s p o d inšpektor, jaz pa ne b o m dala odpovedi ... Kajne, da b o m dobila medaljo, če
pravilno povem, kdo je dotični osebi ukradel harmoniko?

D1in inšpektor seje^ita nanjo.

MINA: Pomagala vam bom in vam odstopila posnetek v policijsko obravnavo ... ampak samo pod enim
pogojem - če bom lahko o dogajanju sproti pisak v mojo revijo PADGURSKE FALAWZE ...
INS.: Velja, ampak o nas boste pisali samo dobre stvari!
D l : Ježešmarička, postali bomo slavni!
D2: Ja, že vidim naslov - NAJLEPŠA IN NAJPAMETNEJŠA POLICAJKA PEPIKA UJELA NEVARNE
T O L O V A J E . (Prime %a kravatk inšpektorja in Tadeja.)
To bo ponosen moj stric, Bonifacij, upokojeni policaj ...
D l : Nehaj no, saj ju boš zadavila!

D2:JJps...

INS.: No, zdaj pa na delo, najprej poiščimo sledi.
D2: In dokaze.
D l : Tega se lotimo po najboljših evropskih policijskih metodah.
TADEJ: Saj ni važno. Lahko tudi p o zakriških ali šebreljskih, samo da dobim nazaj svojo harmoniko.

INŠ.: Oglejmo si še enkrat film.

Pri^ori naposnetku, slovmovšn sprevijanjem na^aj.

INŠ.: AAAAHA!
Dl: AAAAHA??
D2: AAAAHA?
INŠ: AAAAHA!! Sta jo videli?
Dl: KOGA?
D2|KOGA?
INS.: Koga neki? Bejbo vendar! In ta nam bo povedala celo štorijo ...
TADEJ: Aplavz za inšpektorja!
D2: Samo, kako bom pa jaz iskala bejbo, ko me tako boli kurje oko?
D l : In mene je prijel krč v levi mezinec ...
INS.: Brez panike, dekleta, mi smo vendar sodobna evro policijska postaja.
INŠ.: Prinesi imenik, da poiščem najbolj kvalitetno agencijo.

44

D1 prinese imenik vprahu.
MINA: Grozno, kaj tukaj nimate sesalca?
Dl: Bom jaz poiskala. Detektivska agencija Civava, Gnili paradajz, Kuhan krompir, policijska postaja
Acvirkajca ...
D2: Ja, pokličimo jo!
INŠ.: Halo? Tukaj je mesnica.
D2: Ne, tukaj je mesnica!
TADEJ: Nehajta ga srat, PP Acvirkajca ste vendar vi!
INŠ.: Aja, saj res, čisto sem pozabil.
D l : Pa če bi poklicali detektivsko agencijo Gnili paradajz?
INS.: V redu (kliče). Halo? Tukaj mesnica ... pardon, tukaj PP Acvirkajca. Nam pomagate rešiti primer?
C E N E : Zakaj pa sploh gre?
INS.: Nujno moramo poiskati bejbo.
C E N E : Kakšno bejbo?
INŠ.: Tisto iz filma!
C E N E : Iz kakšnega filma?
SMICK (v^ame Cenetu slušalko it^ rok): A ste vi normalni? Kdo pa sploh je tam?
INS.: PP. Radi bi najeli detektivsko agencijo Trije gnili paradajzi. Dobro plačamo.
ŠMIČK: Koliko plačate?
INŠ.: Plačamo 1500 mark in 2000 lir na minuto.
POLDE: Takoj pridemo.
INS.: Rekli so, da pridejo takoj ...
Vsi tolovaji (ŠMICK, CENE, POLDE): Dan!
Dl: Ste že tukaj?
D2: Ste pa res hitri!!

Člani Dramskega studia 7 (2005/2006)

Igra na žalost še ni ugledala scenskih luči in ponižno čaka na ugoden trenutek.

Osebe:
detektiv 1 (Dl),
detektiv 2 (D2),
inšpektor (INS.),
Tadej, Mina, Polde, Smičk, Cene

45

/ i VM muuiic ^ss^
;-4podsoncem
Cf.S //Z/!"f///j!f

NEKAJIDEJIN

mmi

KNAJDLJ|tfQST{

UPORABiTE
DOMIŠUIJO

lš^iM^MP^^^V0'^i^ft,0 ^š^
o
tcv° indesno ~do
sladkat!
Pejte se

*#

(dobrovoljna liražba)

^UIc^ «kH

4<S

EKSKLUZIVNO!!!!!!!!!!!!!!

Intervju z Romanom Eberlincem
1. Katero solato najraje jeste?

Najrajejem mešano solato, vsakega malo.
2. Ali se ukvarjate s kakšnim športom, s katerim?

Seveda, zelo radplaninarim, ukvarjam sezjogo ...
3. Ali menite, da ste pesniško nadarjeni?

Občasno, čeje razpoloženje pravo.
4. Ali med poukom kdaj zaspite ali zadremate?

Ja, občasno zadnje ure, če me učenci zelo izmučijo.
5. Kako se je sončiti na poznem jesenskem soncu?

Zelo lepol Lani sem se še novembra kopal v istrskem morju.
6. Kateri je vaš naj časopis, revija?

Občasno preberem Mladino in tudi kaj drugega.
7. Se morda ukvarjate z j ogo ali meditacij o?

Ja, toje moj hobi in način življenja.
8. Kdaj bomo spet pisali nenapovedano kontrolno?

Ne smem izdati, kdaj. (Boste pravočasno izvedeli.)
Radovedne so bile: Petra Brelih, Agnes Hadalin in Špela Ušaj, 8. a

ž^klce- i^ki-i^-e-

Smučarski tečaj j

Cetrtošolci smo imeli februarja smučarski tečaj. Zjutraj smo se tisti, ki smo želeli zajtrkovati, zbrali v šoli.
Cerkljani so prišli v šolo ob 8.30. Nato smo se z avtobusom odpeljali proti Crnemu vrhu. Spremljali so nas
učitelji Ančka, Anka, Anita, Marija, Andraž, Andrej, Janko, Mitja in Rado. Ko smo prispeli na smučišče,
smo najprej preizkusili naše smučarsko znanje. Učitelj Andraž nas je razporedil v štiri skupine. Prevzel je
skupino z najboljšim smučarskim znanjem. Smučali smo po vseh progah. Ko smo se prvič spustili v dolino,
smo pustili palice ob strani smučišča in učitelj nam je dal navodila, v kateri tehniki naj smučamo. Vsakič je
spremenil navodila in zamenjal tehniko. Vsak dan smo si vzeli odmor za kosilo. Po kosilu smo nadaljevali s
smučanjem do 14.45. Zgodilo se je, da je Alen izgubil karto in je moral pešačiti, da jo je spet našel. Sandro je
po padcu skoraj zasul sneg. Preživeli smo nekaj padcev, odpetih smuči, nerodnosti na sedežnici... Zadnji
dan smo imeli tekmovanje. Učitelj je po radijski postaji povedal, kdaj naj začnemo smučati. Nato smo se
vsakposebej spustilipo progi. Učiteljici stamerili čas. Tečaj nam jebilzelo všečin ob koncu je nekaterim šlo
kar malo na jok, ko smo zapuščali smučišče.

Eva Debeljak, 4. a in Tinkara Černič, 4. b

Prihod laufarjev na OS Cerkno

V petek, malo pred pustom, so našo šolo obiskali laufarji. Najprej smo jih videli na hodniku. Učenci smo se

jih ustrašili, tekali po šoli in kričali. Nekateri so se poskrili za klopi, stole in celo v omare. Dva ta tirjasta sta

prišla v učilnico za angleščino, kjer imamo podaljšano bivanje. Vse punce smo se tesno držale učiteljice. Ta

tirjasta sta s šibo udarjala po tleh. Tudi fantje so bežali pred njima. Ta tirjast je učiteljico pobožal po laseh.

Eden j e vzel kredo in na tablo napisal 1 a. Uganili smo, da gre za laufarj a. Nekaj časa sta nas strašila,

nato pa sta se naveličala in odšla. Učenka, ki je morala k zobozdravniku, je bila tako prestrašena, da je nujno

potrebovala spremstvo, ker se je bala, da na poti sreča pustne šeme.

Eva Debeljak in Manca Serženta, 4. a

Naravoslovni dan — Energija

9. februarja zjutraj smo se petošolci kot običajno zbrali vgarderobi. Naše delo je ta dan potekalo vučilnicah
za zemljepis in fiziko. Naš razred se je razdelil v dve skupini. S skupino, vkateri sem bil jaz, smo najprej šli na
razredno stopnjo v arhiv, da bi tam z učiteljico Valerijo Peternelj delali poskuse s svetlobo. Malo nam je
nagajalo, ko smo hoteli narediti mavrico. Ostalo je šlo kot po maslu. Naslednje je bilo proučevanje energije
pri Ervinu Florjančiču, ki nas sicer uči matematiko. Tam ni bilnič posebnega, vsaj zame. Tretjo šolsko uro je
bilo najboljše, delali smo kemične poskuse z učiteljico Anito Močnik Dovnik. Najprej je bil na vrsti poskus
vulkana, potem smo merili temperaturo kisline. Po malici pa smo v fiziki samo merili temperaturo vrele,
tople in mrzle vode. Peto uro pa smo dokbnčali naše delo in dopolnili delovne liste.

Staš Božič, 5. b

i^kk-e- kk.Hi£>.e-

Izdelovanje dražgoških kruhkov

Osmošolci smo imeli 9. februarja gospodinjski dan. 8. b-razred je imel prve tri ure pouk v učimici za
gospodinjstvo, 8. a pa v učilnici za slovenščino, kjer so izdelovali unikatae dražgoške kruhke. Po malici
smo se zamenjali. Na mizah smo imeli že pripravljeno testo in pribor ter moko in vodo. Kmalu je prišla
gospa Cirila Šmid, ki nas je naučila izdelovati to medeno pecivo. Najprej nam je razložila, od kod, kako in
zakaj dražgoški kruhki. Kruhki izvirajo iz Dražgoš, Skofje Loke in okolice. Včasih so jih izdelovali kot
praznično jed. Po razlagi smo se lotili praktičnega dela. Za izdelavo kruhkov je potrebna prav posebna
tehnika, ki smo se je kar hitro naučili. Ko smo izdelali srce iz črnega testa, je sledilo okraševanje iz
svetlejšega testa. Da se je okrasje obdržalo na srcu, smo ga prej navlažili z vodo. Na srce lahko pritrdimo
veliko vrst rož, kot so planike, nageljni, šmarnice, travniške rože, pšenično klasje, grozdje ..., lahko pa
uporabimo tudi živalske motive, npr. golobčke. Mi smo izbrali planiko in marjetico. Gospa Cirila nam je
zaupala, da ji pri izdelovanju občasno pomaga mož. Na koncu, ko smo srce okrasili, smo nanj nalepili
začetnico svojega imena, gospa Cirila pa jih je odnesla v pečico. Po dvajsetih minutah jih je vzela ven in jih
premazala z medeno vodo. Na koncu je naše pecivo ocenila.

Maruša Tušar, 8. b

M^Z?t/\*7ȣ*v KiCtlc^-e-

Srečanje z drugačnostjo

Obiskala nasjeMetka Papšiči^Idrije.

V petek, 9. 3. 2007, nas je obiskala slepa gospa Meta iz Idrije. Najprej nam je zaupala svojo zgodbo, kako je
tajila učiteljicam, da ne vidi in kako težko se je pri štiriindvajsetih letih spopadla z drugačnostjo, s slepoto.
Vsi smo jo napeto poslušali, saj nas je njena pripoved zelo ganila. S seboj je v Cerkno prinesla tudi nekaj zelo
zanimivih predmetov, ki jih uporabljajo slepi. Belo palico, uro za slepe, poseben Clovek ne jezi se in še
mnogo drugih. S seboj je prinesla tudi poseben časopis, ki ga prejema na dom. Seveda je časopis napisan z
Braillovo pisavo. Vsak od nas je smel vzeti en list. Gospa pa je vsakemu od nas dala tudi kartonček z
abecedo, pod abecedo pa je bil napisan stavek z Braillovo pisavo, ki smo ga morali razvozlati.
Nad uro z gospo Meto smo bili vsi navdušeni in mislim, da bomo sedaj lažje sprejemali drugačnost drugih.

Katja Miklavčič, 5. b

Ko je prišla k nam Metka, ki je slepa, sem spoznala, kako je biti slep. No, saj se sčasoma privadiš, ampak od
začetka je izredno težko. Povedala nam je zgodbo svojega življenja, ki ni bila najbolj vesela. Že od majhnega
je videla bolj slabo. Pri 24. letih pa se ji je vid poslabšal in je videla samo še svedobo in nekatere obrise.
Predstavila nam je, kako živi danes. S sabo je prinesla razne predmete. Vsi so bili prirejeni za slepe, kot na
primer Clovek ne jezi se. Figure prilagojene igre imajo vsaka drugačen vrh, da igralec lahko prepozna svoje
figure, kocka pa je običajna, le da so pike izbočene. Ravno tako so na uri za slepe izbočene številke, ampak
sedaj obstajajo že novejše ure, na katerih samo pritisneš na gumb in ura ti pove točen čas. Povedala nam je
tudi, da si današnjega časa ne predstavlja brez računalnika. Ima posebno napravo, ki jo priklopiš na
računalnik. Ta naprava ima vrstico Braillove pisave. Naprava ti vrstico z računalnika pretvori vanjo.
Vsakemu posebej pa je tudi dala listek, popisan s to pisavo. S sabo pa je prinesla tudi izbočen zemljevid.
Slepi imajo v pomoč pri hoji psa ali palico. Palica je bela in ima na koncu rdečo črto. Palica je prepoznavni
znak slepih. Dandanes je življenje za slepe lažje kot kadar koli prej. Od tega srečanja dalje bom Metko
vedno pozdravila v znak spoštovanja. Ampak ne samo nje, tudi druge.

Lea Rejc, 5. b