Stiški_svobodnjak

Urša si je odvezala predpasnik in z njim pokrila golo mučenico. "Zdaj pa le pojdimo!" je
rekla skozi zobe, rjave oči so se ji preteče užigale.

Prišli so do samostana. Še je gorel in se treskajoče v vsej veliki razsežnosti rušil sam vase.

Trlep je z rokami na obrazu vzdihoval: "O menihi, menihi – kaj je, kje ste?"

Iz tistega skrivališča na Tekavnici je prilezel begun tlačan in povedal, kaj se je z
nekaterimi menihi godilo pred nekaj urami. "Tjale stopite in poglejte!" je pokazal z roko.

In so videli gole, do nespoznave raztepene meniške mrliče, še v smrti nagnusno
onečaščene.

Urša je zardela in umaknila pogled. Trlep je s Kopičem in tlačanom pobral razmetano
meniško obleko in z njo pokril oskrunjene mučence.

"Kje so Turki?" je velikanka revsknila v tlačana. "Kje so, povej brž, če ne, te lučim po
Tekavnici, da se boš razletel v sončni prah!"

"I, šli so, odkoder so prišli, tamle čez Krko nekamo. Čast Bogu, da so se pobrali! Ali bi ti,
glej jo, videla nemara rajši, ko bi še klali po Stični?"

"Pojdimo!" je Trlep hripavo rekel in se nameril v Veliki boršt.

"Kaj bi tam gori?" je Urša s peto udarila ob tla. "Za Turki pojdimo, za Turki!"

Trlep jo je molče pogledal, pa tako ostro, da vso pot ni zinila nobene več.

V Velikem borštu je opat obupaval z ubežnimi menihi. Ko je zagledal Trlepa, se je
razjokal. "Zakaj te nisem slušal?" je poihteval. "Vest me peče, da bi umrl."

"Nič ne obupujmo, vse bo spet dobro, Bog bo pomagal!" je Trlep tolažil, čeprav ga je jezik
srbel.

Menihi so se odločili, da se bodo preselili v Šentvid, dokler se samostan ne popravi.

Gospod Ambrož je bil prav vesel te odločitve. "Tako bova z vikarjem v Šentvidu uganila že
še katero!" si je mislil, na glas pa je rekel:

"O, kdaj pa boste v Malem Gabru že kaj svatovali? Da me ne pozabite tačas! Posebno rad
bi bil na Kopičevi svatbi."

"Ne vem, z gospodom patrom opatom bo treba še prej govoriti," je Trlep resno odgovoril.

Kopič se je ustrašil, Urša je pogledala v tla.

151

"Kaj je?" se je opat vtaknil.
"Ženil se bom, treba mi je, saj ste me silili že sami."
"Da, oženi se, precej se oženi!"
"Tudi tale moj Kopič bi se rad. Vzel bi tisto šumbreško Lizo, saj se je spominjate."
"Naj se vzameta!"
"Tale devica bi pa rada uzakonila tistega turškega človeka, ki so ga moji prežuni ujeli tako
srečno."
"Ne bom branil, če mož prestopi v našo vero," je opat počasi pokimal, pa Urša se je že
zadrla:
"Nak, o nak, Turka jaz jemala že ne bom!"
"Saj ni pravi Turek," jo je Trlep miril. Urša ga je samo še debelo gledala.
Kopič je videl nesrečo in obup menihov, nič več se jih ni bal, moško je rekel:
"Svatovali prav veselo ne bomo, časi so prežalostni."
"Ne, ne!" se je pater opat jemal iz otožnosti. "Svatujte, živite in veseli bodite pa meni
krščansko odpustite, da vam v stiski in nesreči nisem bil previden vodnik."
Trlepa je opatova potrtost zmogla, kar zajokal bi bil; pa je šel z obema silakoma.

XLVII.

V gradišču na Primskovem so jih Trlep, Kopič in Urša hudo skrbeli.
"Turki so jih kje prestregli," so se bali.
Straže v cerkvenem stolpu so strmolele proti Stični in vpile, da je ondi videti dosti dima.
"Jezus – gori, Stična gori!" je ljudstvo ječalo.
Trlepka in Maruša sta se skrili v cerkev in ihteli pred Marijinim oltarjem, skrb in molitev
sta iskali prenaglega in pregorečega Trlepa.
"Bolj bi mu bila morala braniti tudi ti," je stara zunaj očitala Maruši.
"Kaj mu nisem, kolikor sem mogla? Pa saj se vrne, boste videli, da se vrne."

152

Rádoh ju je mrko gledal in brambovce seganjal za obzidje. "Pripravite se, Turek utegne
privreti zdaj zdaj! In ne bojte se, zaupajte si, pa nas ne zmore!"

"Nič se ne bojimo, dobi jih, le pride naj!" so fantini junačili.

"Prav, prav," je hvalil. "Vendar, vi mladi, slušajte starejše, ne vihrajte v boju in ne jokajte,
če koga piči sulica ali uprasne sablja. Na dlani si brž s slino razmoči malo prsti, zmazek
pritisni na rano, pa bo kmalu dobro."

Brambovci so se na gosto ustopili za obzidje in zagledali po dolinah, odkoder bi Turek
prilomastil.

Rádoh je še tekal po gradišču, ukazoval in tolažil.

"Kaj se pa vedve cmerita?" se je skrben in osat spotaknil ob Trlepko in Marušo, ki sta zdaj
kolovratili po taboru. "Trlep pozna nevarnost in vé, kako se ji je ogniti in jo izpodvreti.
Lizi pomagajta, babi trapasti, pri kuhi ji pomagajta, ali pa v cerkev in molita. Samo tu mi
ne razkazujta cmeravosti, ko še vesta ne, ali je je res treba!"

Saj res: takale cmera bi še možaka za obzidjem ušibila in oplašila.

Lizi ni bilo več treba velike pomoči. Sosede so pospravljale in pomagale, a skrivaj tudi
jokale, Turkov so se strašno bale.

Kar so ti stražarji in brambovci zagnali: "Trlep –, Trlep!"

Po vsem gradišču je završalo, oči vseh so držale Trlepa, Kopiča in Uršo, ki so iz Mišjega
dola kobalili navkreber.

A Trlep je prišel ves mrk in tih, tudi Kopič in Urša sta se držala trdo.

"Stične ni več," je trudno povedal in potlej pravil, kaj so videli in slišali.

"O žalostna Mati božja stiška!" so ihteli. "Kaj pa drugod?"

"Kdo vé? Po Suhi Krajini in kočevski strani je moralo biti hudo; našim vasem se ni zgodilo
nič."

"O, hvala Bogu! Zdaj pa kar brž domov!"

"Dokler je Turek v deželi, nismo varni," je Trlep svaril. "Potrpimo še nekaj dni."

"Za Turki se vlačijo klateži. Včasih so hujši ko Turki. Vsaj nekaj stražarjev naj bi šlo
domov."

153

Trlep jim je počasi pritegnil in pogledal Kopiča.

"V Mali Gaber pojdem jaz," se je Kopič oglasil.

"Jaz tudi," je Urši ušlo od hvaležnosti do Trlepa.

"Kdo pa ti bo pestoval Turka?" so jo dražili.

"Z menoj pojde!" Zdaj šele se je ozrla po Bošnjaku. Le za spoznanje se mu je nasmehnila,
pa nasmehnila se je brez nejevolje. Trlep ji je že spotoma dopovedal, da njen varovanec ni
zaresen Turek.

"Saj res, laže se bosta zvadila na samem," so se ji smejali. "Ti, Kopič, pa netoliko pazi, da
ga Urša ne uduši, če bi jo gnalo preveč. In na dvoje ju drži ali pa Uršo prikleni, dokler ju
ne sklene šentvidski vikar!"

* * *

Vasi so oživele. Zahvalne molitve so klečale, delo je pelo, ljudstvo je spet bilo mirno in
veselo.

Gospod Ambrož je kmalu jezdil od vasi do vasi in na raboto klical ljudi, da bi se zažgani
samostan brž brž popravil.

V Šentvidu se je zglasil pri vikarju. Ta je spet vedel že vse novice.

"Turki so to pot najbolj udarili po cerkvah in samostanih. Zažgali so Pleterje in Stično,
Bistro, Velesovo in Mekinje."

"Mekinje tudi?" se je gospod Ambrož ustrašil.

"Nič se ne boj, Adela še ni bila tam."

Plemič se je oddahnil.

"A zdaj pojde. Viljem je zvedel za njeno željo in se ji je pametno odrekel, stari se je tudi
podal – še ti si jo izbriši iz glave! Ni te ljubila, zdaj bo zate vsaj molila."

Gospod Ambrož je pokimal in vzdihnil.

"Našega samostana je škoda," je brž obrnil pogovor.

"Nič ne maraj, kmalu si spet opomore."

Bistri vikar je opazil, da prijatelja ščemi, čeprav se taji; porinil je predenj velik vrč vina:

154

"Na, pij, izplahni si srce in stisni zobé, če te boli še kaj."
Gospod Ambrož ga je molče pogledal in pil.
"Zdrav, vesel bodi, gospod Ambrož! Vino pij, zmerom bodi mož, babe pusti na miru,
nobena te ni vredna. Sam bodi, pomeniši se mi vendarle nikar ne: kuta ni zate. Kadar ti je
hudo, moli, odleglo ti bo. Potlej se napij po pameti, zdrav boš in vesel!"
Dolgo sta se menila, vmes sta pa pila.
Bog je dober. Nameril je šibo, udaril ni preveč. Ljudstvo je že pozabilo, kar je prebilo,
življenje teče svojo pot pri nas in povsod.
"Na Trlepovini bo zdaj lepo," se je gospod Ambrož domislil. "Trlep se oženi, Kopič se
oženi, Urše in Bošnjaka tudi ne bo mogoče ločiti!"
"Bog je Trlepa milostno pogledal. Mož zasluži. Lepo je živel z rajnko ženó, pošteno jo je
ljubil."
"Hoj, kakšne hruste bo imel pri hiši!"
"Samo Bošnjaka moram še nekoliko obtesati po naši veri, preden ga priklenem k tisti
uršasti Urši."
"Še pater opat bo vesel sreče na Trlepovini," se je gospod Ambrož spet spomnil samostana.
"Le patrom bo še dolgo pela prav tenka."
"Nikar no!" mu je vikar odganjal otožnost. "Hudobija je pogubila, kar je v samostanu
človeškega, minljivega; ni je pa sile, ki bi za zmerom zatrla moč njegove božje naloge."
Življenje, vere, upanja in ljubezni polno, je klicalo tudi s pogorišč in morišč ...

155

About this digital edition

This e-book comes from the online library Wikisource[1]. This multilingual digital library,
built by volunteers, is committed to developing a free accessible collection of publications
of every kind: novels, poems, magazines, letters...
We distribute our books for free, starting from works not copyrighted or published under a
free license. You are free to use our e-books for any purpose (including commercial
exploitation), under the terms of the Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0
Unported[2] license or, at your choice, those of the GNU FDL[3].
Wikisource is constantly looking for new members. During the realization of this book, it's
possible that we made some errors. You can report them at this page[4].
The following users contributed to this book:

Tanja
Mhladnik
Janezdrilc
Hladnikm
Dbc334

1. ↑ http://wikisource.org
2. ↑ http://www.creativecommons.org/licenses/by-sa/3.0
3. ↑ http://www.gnu.org/copyleft/fdl.html
4. ↑ http://wikisource.org/wiki/Wikisource:Scriptorium

156