Glasilo 2016-17

Naše stopinje

ŠOLSKO GLASILO 2016-2017

Junij 2017

Pustimo sanjam svojo pot!......................................................................................... 2
Naši uspehi ............................................................................................................... 3
Pogovor z Zinko Muhič, dobitnico nagrade MO Novo mesto za leto 2016 ........... 6
Osnovna šola Center prvič v dvoletnem mednarodnem projektu Erasmus+........ 8
Rusko obarvan tehniški dan ......................................................................................11
Pogovor z Boštjanom Gorencem Pižamo ................................................................ 12
Pogovor z Nino Plankar-Hodžič ..............................................................................19
Zeleni beli turizem ................................................................................................... 20
Zeleni turizem .......................................................................................................... 26
Ruski kotiček ............................................................................................................ 29
Gagarin, prvi v vesolju .............................................................................................. 31
Intervju z Borutom Kinclom ................................................................................... 33
Intervju z Mirkom Štularjem, urednikom Vala 202............................................... 34

1

Pustimo sanjam svojo pot!
»Ujemi svoje sanje, deli svoje znanje …« je refren pesmi Nine Pušlar in
je bil moto letošnje zaključne prireditve OŠ Center.
Vemo, da je otroštvo čas igrivosti in mladostništvo čas vihravosti. To je
tudi čas, ko pustimo sanjam svojo pot. Kako pusto bi bilo življenje brez
njih! Če omejuješ svoje sanje, omejuješ svoje življenje, pravijo, zato
uresniči svoje želje in dopusti, da tvoja podzavest dela zate.
Vsak od vas je sanjal svoje sanje, mi pa smo delili znanje in skupna pot

nas je pripeljala do prijetnega konca šolskega leta. Ne smemo pa pozabiti, da je za nekatere
učence že majhen premik na bolje uspeh. Zato si vsi učenci zaslužite naše priznanje in
pohvalo. Zahvala gre tudi staršem in strokovnim delavcem šole za usmeritve in spodbude.
Želim, da ste pri tem prav vsi zadovoljni in da boste pridobljeno znanje znali uporabiti. Naj
bodo to vaše sanje v prihodnost.
Drage devetošolke, dragi devetošolci!
Se še spomnite, ko ste pred devetimi leti prvič sedli v šolske klopi? Devet let ste uresničevali
svoje sanje na OŠ Center. Prepričana sem, da smo vas, dragi devetošolci, dobro pripravili na
jutri. Vaša pot se sicer pri nas zaključuje in prišli ste do razpotja. To je čas, ko ne morete
storiti drugega kot nadaljevati svojo pot. Zavedajte se, da vi usmerjate svoje sanje, usmerjajte
jih po poti, ki vas bo popeljala k željenemu cilju. Do sedaj ste osvojili mnogo zastavljenih
ciljev na najrazličnejših področjih, le-te boste še nadgradili in obogatili.
Vsi ste se trudili biti dobri. Nekateri med vami pa ste se vseh devet let trudili biti boljši ali celo
najboljši. Težili ste k odličnosti.
Dragi učenci! Če koga vprašate za nasvet, kako ujeti sanje, je odgovor le eden - verjeti moraš
vanje!

Marta Pavlin, ravnateljica

2

Naši uspehi

V šolskem letu 2016/2017 smo bili razglašeni za najuspešnejšo šolo v tekmovanjih iz znanja
v MO Novo mesto, v športu pa smo na drugem mestu.

Na tekmovanjih iz znanja so naši učenci osvojili 655 bronastih , 166 srebrnih in kar 47 zlatih
priznanj.

DOBITNIKI ZLATIH PRIZNANJ

Logično pošast je ukrotilo 14 učencev:

1. razred: Andraž Kirm,
2. razred: Sara Bratič, Katjuša Cetina
5. razred: Tea Hren Pavlin, Izak Fabjan, Tija Žura, Tin Bevc Taraniš
6. razred: Timotej Gornik, Ed Baša
7. razred: Ema Baša, Ema Čuk
9. razred: Tjaša Remec, Domen Zupančič in Eva Malenšek

Matemčkovo priznanje je prejelo 14 učencev:

1. razred: Lina Kamenšek
2. razred: Žiga Pincolič
4. razred: Teo Tomažič, Lenart Bernik
5. razred: Izak Fabjan, Jurij Dović, Luka Ilovar, Tea Hren Pavlin
6. razred: Ed Baša, Izak Muren
7. razred: Zala Brodarič
8. razred: Ema Baša
9. razred: Domen Zupančič, Eva Hočevar

Na področju razvedrilne matematike se je posebej izkazalo 8 učencev:

6. razred: Ed Baša, Timotej Gornik
8. razred: Zala Ilovar, Monika Udir, Ema Čuk
9. razred: Teja Zajc, Domen Zupančič in Sergej Pelko

Najhitreje sta računala (LEFO)

Tin Bevc Taraniš in Tija Žura, učenca 5. razreda. Tin in Tia sta se uvrstila tudi na
meddržavno tekmovanje, ki je potekalo v Litvi. Tin je prejel medaljo za odlično
drugo mesto, Tia pa je v hudi kunkurenci zasedla 15. mesto.

V logičnem sklepanju sta blestela
Sara Mihalič in Feliks Fortuna, učenca 9. r.,

na področju matematike pa
Tjaša Remec, učenka 9. r.

Največ znanja o sladkorni bolezni je pokazala devetošolka

Eva Hočevar.

3

Zlato Cankarjevo priznanje za natančno branje sodobne slovenske književnosti in

ustvarjalno pisanje je prejela Neža Ilovar iz 8. r.

Svoje znanje nemščine je pozlatil David Kos iz 9. r.

Na državnem natečaju Evropa v šoli je za literarni prispevek prvo mesto osvojila

Ivana Amber Erenda.
Šestošolka Nina Pečnik si je na meddržavnem likovnem natečaju prislikala prvo nagrado.

NAJ UČENEC ŠOLE

Šola letno podeli naziv Naj učenec šole učencu, ki v tekočem šolskem letu osvoji največ
najvišjih priznanj na tekmovanjih v znanju. Učenec mora poleg teh dosežkov biti šoli v ponos.

Letošnji Naj učenec je Domen Zupančič, učenec 9. a razreda.

DOMEN

je uspešen učenec 9. razreda. V letošnjem šolskem letu se je uvrstil na 3 državna tekmovanja:
iz prostorske predstavljivosti za matemčkovo priznanje, iz logičnega sklepanja za priznanje
logična pošast ter iz razvedrilne matematike. Na vseh treh področjih je osvojil zlato priznanje.
Na področnem tekmovanju iz fizike je osvojil srebrno priznanje. Ponosen je na bronasto
Vegovo priznanje iz matematike, bronasto priznanje na tekmovanju v znanju o sladkorni
bolezni in bronasto priznanje iz geografije, kjer se je uvrstil tudi na področno tekmovanje.
Osvojil je naziv zlati bralec. Večino svojega prostega časa nameni športu. Vsak dan trenira
namizni tenis, vse vikende se udeležuje regijskih, državnih in meddržavnih tekem. Je državni
podprvak v namiznem tenisu.

ŠPORTNICA IN ŠPORTNIK ŠOLE

Tudi na športnem področju smo, glede na pogoje dela, dosegli zavidljive rezultate. V skladu
s Pravilnikom o pridobitvi naziva Športnica in športnik šole sta si ta laskavi naziv letos
prislužila Nika Medle iz 9. a in Nace Zajc iz 7. b.

NIKA je najboljša športnica OŠ Center. Je mirna, tiha, zadržana, delavna in zelo odgovorna
učenka. V tekmovanju za najboljšo športnico je zmagala zelo prepričljivo. Kot vratarka v
rokometni ekipi je prišla do državnega polfinala, v odbojki do četrtfinala, igrala je tudi
nogomet in košarko ter sodelovala na vseh tekmovanjih v krosu. Njen glavni šport je atletika.
Že nekaj časa v atletskem klubu trenira mete. V suvanju krogle je bila letos na občinskih
tekmovanjih brez konkurence, na področnem posamičnem tekmovanju pa je osvojila srebrno
medaljo in se uvrstila na zaključni del državnega tekmovanja v atletiki v Žalcu.

4

NACE

je najboljši športnik naše šole. Uspešno se je preizkušal tudi na tekmovanjih iz znanja. Njegov
prvi šport je rokomet, v okviru šolskih športnih tekmovanj pa je zelo uspešno sodeloval na
tekmovanjih v košarki, odbojki, badmintonu, krosu, smučanju. Njegov največji dosežek je
srebrna medalja v skoku v daljino na področnem tekmovanju v atletiki in uvrstitev na zaključni
del državnega tekmovanja v atletiki v Žalcu.

Zavedamo se, da imamo na šoli še veliko odličnih športnikov, ki dosegajo visoke rezultate na
posameznih športnih področjih, npr. Luka Ilovar, ki je letošnji državni prvak v skokih na mali
prožni ponjavi in državni prvak v športni gimnastiki, ter Mitja Omerzel, državni prvak v
namiznem tenisu.

NAGRADE IN PRIZNANJA OB KONCU 9. RAZREDA

Nagrada za odličnost na učnem področju:

Elizabeta Kranjec Eva Malenšek

Marta Pirnar Mirjam Ogrinc
Izabela Požar
Tjaša Remec Teja Zajc
Domen Zupančič
Sara Mihalič Feliks Fortuna
Eva Hočevar Anja Košmrlj
Eva Košmrlj
Stela Miklavčič

ZLATO PRIZNANJE OŠ Center za vse letne pohvale v času šolanja:

Marta Pirnar Nika Kapš
Tjaša Remec Eva Hočevar
Domen Zupančič Anja Košmrlj
Sara Mihalič Eva Košmrlj

Kar 46 učencev je pridno in zavzeto vseh devet let bralo tudi knjige za bralno značko in so si
pribrali naziv ZLATI BRALEC. Na podelitvi knjižnih nagrad društva Bralna značka so
prejeli knjižno nagrado Od genov do zvezd Saše Dolenca.
Manca Judež, Marta Pirnar, Teja Zajc, Sara Radulović, Sara Mihalič, Maša Berger in Maja
Bojanc so vseh devet let veselo prepevale v pevskem zboru, za kar so prejele posebno
priznanje.

Vsem iskreno čestitamo!

5

Pogovor z Zinko Muhič, dobitnico nagrade MO Novo mesto za leto 2016

Zelo nas je razveselila novica, da je eno od treh nagrad MO Novo mesto
za leto 2016 prejela naša učiteljica matematike in fizike Zinka Muhič.
Dobila jo je za »pomembnejše trajne uspehe na vzgojno-izobraževalnem
področju«.1

Vprašanje: Slišali smo, da ste dobili nagrado Mestne občine Novo
mesto.

Zinka Muhič: Res je. Nagrada je rezultat dolgoletnega dela. Vesela
sem, da je moje delo prineslo uspeh učencem. To je bil in bo tudi v
prihodnje moj cilj. Samo učenci, s katerimi delam, in njihovi starši vedo, koliko truda je treba
vložiti, da dosežeš nekaj več. Zelo vesela sem, da so mojo prizadevnost opazili tudi učitelji s
sosednjih šol. Čestitke kolegov se mi zdijo zelo pomembne. Resnično sem ponosna, da sem
med letošnjimi dobitniki nagrade MO Novo mesto.

Vprašanje: Gotovo imate preštete vse generacije učencev, ki ste jih učili.

Zinka Muhič: Te številke pa res nimam! Bolj kot preštevanju učencev se posvečam delu z
njimi. Razredničarka sem bila, mislim, desetkrat. Te učence sem najbolje spoznala, učila pa
sem seveda veliiiko več fantov in deklet – najstarejši so le malo mlajši od mene. Marsikoga
težko prepoznam, ko me pozdravi – posebno fantje se spremenijo. Tako kot nisem preštevala
učencev, tudi o dosežkih nisem sistematično razmišljala. Kar nekaj časa sem potrebovala, da
sem vse preštela.2

Vprašanje: Vemo, da so učenci naše šole izjemno uspešni na matematičnih tekmovanjih in
tudi na NPZ. V čem je skrivnost?

Zinka Muhič: Skrivnosti ni. Res pa je, da se je treba zelo potruditi, da učenci začnejo delati.
Največji izziv so tisti, ki so bistri, a leni. V te je treba vložiti še posebno veliko truda in
vztrajnosti. Sicer pa menim, da je za uspeh najpomembnejše samostojno delo in volja s strani
učenca, včasih je zares potrebno malo več pomagati.

Vprašanje: Bi koga označili, kot svojega najljubšega učenca?

Zinka Muhič: Najljubšega učenca nimam, je pa veliko ljubih.

Vprašanje: Vemo, da poučujete tudi fiziko. Kako to, da je letos ne?

Zinka Muhič: Tudi letos učim fiziko! Razpored dela je odvisen od tega, koliko ur je na
razpolago. Če je treba, z go. Karmen Novak učiva tudi fiziko. Letos učim en oddelek 8.
razreda.

Vprašanje: Na naši šoli učite že zelo dolgo. Ali ste tudi začeli pri nas?

Zinka Muhič: Res je, svojo poklicno pot sem začela na Osnovi šoli Katje Rupena, ko je bil
ravnatelj Franc Nahtigal. Pred leti, ko se je število učencev zmanjševalo, sem razmišljala, da

6

bi šla na »svojo« šolo v Mirno Peč, a se nisem odločila za ta korak. Zdi se mi, da je laže učiti,
če nisi v stiku z ljudmi, ki jih neposredno poznaš.

Vprašanje: Ali ste imeli poleg učiteljevanja izbran še kakšen drug poklic?

Zinka Muhič: Starši so me videli v drugem poklicu. Želeli so, da bi šla na ekonomsko srednjo
šolo in potem delala v pisarni – takrat se je to zdela idealna poklicna pot za dekle. Nekako sem
jih pregovorila, da sem šla na gimnazijo. Nato jih je bilo treba prepričevati še po gimnaziji.
Jaz sem sebe vedno videla le kot učiteljico in nič drugega. Poučevanje matematike je bil moj
edini cilj in tudi danes se ne bi odločila drugače. Moj vzornik, profesor matematike Franc
Hočevar mi je nekoč svetoval, naj ne izgubljam časa na osnovni šoli in naj nadaljujem s
študijem, ampak se tudi zaradi osebnih razlogov nisem odločila za to in sem z veseljem ostala
na osnovni šoli.

Vprašanje: Vas je poleg matematike in fizike zanimal še kakšen drug šolski predmet?

Zinka Muhič: Pri vseh predmetih mi je šlo dobro tako v osnovni šoli kot na gimnaziji. V
četrtem letniku sicer nisem bila odlična in sem delala maturo – a vsaka ocena je bila pošteno
zaslužena. Zelo dobra sem bila pri jezikih, tako da sem razmišljala, da bi za študij izbrala
matematiko in nemščino, vendar bi bilo toliko težav z urnikom, da sem to misel opustila.
Matematika se mi zdi najbolj urejena in tudi po toliko letih vidim, da to res drži. Učence se da
navaditi na red, ki jim pride prav tudi na drugih področjih delovanja in tudi kasneje v življenju.

Vprašanje: Vam je bila nagrada že podeljena?

Zinka Muhič: Ne. Slavnostna podelitev nagrad bo 7. aprila na dan občinskega praznika.

Vprašanje: Vam nagrada veliko pomeni?

Zinka Muhič: Nanjo nisem računala in v javnosti se zelo nerada izpostavljam. Že prej sem
povedala, da mi je v veliko čast, da je moje delo opaženo in pohvaljeno. Za nagrado so me
predlagali sodelavci in s tem pokazali, da cenijo moje delo. Če moj trud opazijo kolegi, moji
učenci in njihovi starši, je zame čisto dovolj.

Hvala za pogovor. Tudi mi se pridružujemo čestitkam ob tem pomembnem priznanju!

Izabela Požar, Gašper, Turk, Domen Zupančič, 9. a, Eva Kocjan, 7. b

1 http://www.novomesto.si/media/doc/svet/seje/2017/20.%20seja%20mandat%202014%20-
%202018/11.%20PredlogNagradPriznanj2016.pdf

2 Prav tam: Mentorstvo učencem z zlatimi priznanji: 30 iz matematike, 38 iz logike, 121 iz
razvedrilne matematike, 41 iz matemčka in 17 iz logične pošasti; 41 učencev se je uvrstilo na
prva tri mesta na državnem tekmovanju, 20 jih je osvojilo 1. nagrado. (Predlog za podelitev
nagrade MO Novo mesto – utemeljitev)

7

Osnovna šola Center prvič v dvoletnem mednarodnem projektu Erasmus+

Naša šola se je v letošnjem šolskem letu pridružila dvoletnemu mednarodnemu projektu
Erasmus+ z naslovom Multikulturno občutljiva generacija (Multi-culturally sensitive
generation). Projekt bo potekal 24 mesecev od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018, v njem pa sodelujejo
šole iz šestih držav – Romunija (vodja), Poljska, Italija, Latvija, Turčija in Slovenija. Skupna
tema projekta so predsodki in stereotipi, ki jih bomo odkrivali in spreminjali s številnimi
dejavnostmi projekta. Skupaj bomo tako raziskovali verske, vedenjske, narodnostne in
okoljske stereotipe ter stereotipe o učenju, invalidih in predvsem tujcih, saj so tema naše šole.
Prva naloga vseh partnerjev je bilo oblikovanje in izbor skupnega logotipa projekta, sledilo pa
je oblikovanje vprašalnika o stereotipih, s katerim smo preverili, kakšno je pravzaprav stanje
v naših okoljih in kateri so najpogostejši stereotipi.
Sledila je izdelava skupnega koledarja 2017 vseh šestih sodelujočih držav, ki smo ga konec
decembra 2016 sestavili na naši šoli. Tema koledarja so pogosti stereotipi, ki smo jih opazili
v posameznih državah in smo jih poskusili čim bolje predstaviti s sliko. Vsaka šola je
prispevala po tri slike, izmed katerih smo z glasovanjem izbrali po dve iz vsake države, ki zdaj
krasijo mesece koledarja.
Prvo srečanje partnerjev je potekalo novembra 2016 v Italiji v Neaplju, kamor je odpotovalo
pet naših učiteljev. Udeleženci smo se učili pomagati otrokom, ki imajo zaradi različnih
vzrokov težave z vključevanjem in sodelovanjem pri pouku. Spoznali smo nekaj metod in
didaktičnih pripomočkov, s katerimi lahko v razredu opremimo učence za lažje sprejemanje
drugačnosti, izražanje mnenj in občutkov ter reševanje konfliktov. Italijanski gostitelji so se
pričakovano izkazali s svojo srčnostjo in gostoljubnostjo. Okusili smo italijansko kulinariko,
obiskali kulturne in naravne znamenitosti Neaplja ter začutili utrip obmorskega velemesta.

8

Prvič pa so se učenci srečali na izmenjavi konec januarja v mestu Varias v Romuniji. Na 5-
dnevno srečanje so odšli učiteljica Anka Zupančič in devetošolci David Kos, Jan Zajc in
Domen Zupančič. Tokratna tema so bili verski stereotipi, zato so se učenci že vnaprej
pripravili in izdelali predstavitve vere in verskih obredov svojih držav. Skozi delavnice so na
osnovni šoli v Gelu predstavljali in spoznavali značilnosti rimsko-katoliške, muslimanske,

pravoslavne in protestantske vere ter z delom v skupinah poiskali razlike in podobnosti med
verskimi obredi. Ogledali so si romunski tradicionalni ples, pravoslavno, rimokatoliško in
protestantsko cerkev ter arabsko šolo. V delavnicah so izdelovali izdelke iz papirja v quilling
tehniki in vrvice ‘martisor’, ki jih Romuni podarjajo 1. marca kot znanilce pomladi. Ob
prazniku svetega Save so obiskali mašo v srbski pravoslavni cerkvi, skupno druženje pa so
zaključili s prijetno poslovilno zabavo.

Naslednja izmenjava je potekala marca 2017 v
Neaplju v Italiji, kamor sta odpotovali devetošolki

Elizabeta Kranjec in Mirjam Ogrinc, spremljali pa
sta ju učiteljici Zlatka Gazvoda in Manca Pezelj
Berger. Tokrat so se posvečali okoljskim
stereotipom, o katerih smo že v šoli s pomočjo
učiteljice Mojce Saje pripravili PowerPoint

predstavitev in dva video posnetka. Gostitelji so
razkazali svojo srednjo tehnično šolo Giordani-
Striano, čez teden pa so se zvrstile delavnice v
kemijskem laboratoriju, računalnici in matematični
učilnici. Obiskali so starodavno mesto v

senci Vezuva Scavi di Ercolano, ki ga je ob izbruhu
vulkana prekril pepel in uničil, ter znan obmorski

kraj Costiero Amalfitano. Ob poti so opazovali
čudovito pokrajino in velike nasade limon ter uživali v morski hrani in pogledu na mirno, sinje
modro morje. Večere so učenci preživljali na plaži z igrami, pogovori in smehom, poslovili pa

so se s skupnim plesom.

9

Šolsko leto smo
zaključili z obiskom
mesta Słupsk ob
Baltskem morju na
severu Poljske konec
maja in raziskovanjem
vedenjskih stereotipov.
Osmošolca Neža Ilovar
in Ajet Rustemi ter
učiteljici Mojca Saje in
Nina Vovko so v šoli
Siemianice sprejeli s
kratkim kulturnim programom ter predstavitvijo kemijskih in fizikalnih poskusov. Goste so
postregli s tradicionalno poljsko hrano in sladkimi dobrotami. Nekaj večerov so se učenci
družili skupaj tudi z ostalimi družinami, odšli na bowling ali igrišče in ob ognju pekli poljske
klobase. Ogledali so si gledališko predstavo in v delavnicah o vedenjskih stereotipih izdelovali
različne stvari iz rjuh (lutke, predmete), nastopali in se učili rapanja, izdelovali grafite, barvali
morske podobe in se učili poljskega plesa. Odpeljali so se v narodni park, bosi hodili po
peščenih sipinah in na obali Baltskega morja igrali odbojko. Zadnji dan so si ogledali center
za mlade v čudovitem obmorskem mestu Ustka, po kosilu v prijetni morski restavraciji pa si
ogledali mesto in kupili spominke.

Julija 2017 bo sledilo drugo 3-dnevno srečanje koordinatorjev projekta v obmorskem mestu
Izmir na zahodu Turčije. Obisk je namenjen evalvaciji dosedanjih aktivnostih ter usklajevanju
načrtovanih dejavnosti projekta.

GOSTOVANJE TUJIH GOSTOV PRI NAS oktobra 2017

V naslednjem letu se veselimo obiska Turčije in Latvije marca in maja 2018, že oktobra
2017 pa bomo na vrsti mi, da gostimo tuje partnerje na naši šoli. Obiskalo nas bo osem
učiteljev in deset učencev (13 do 15 let) iz Italije, Turčije, Romunije, Latvije in Poljske.
Izmenjava v Sloveniji bo potekala od 2. do 6. oktobra 2017, v tem času pa bodo učenci iz
gostujočih držav nastanjeni pri slovenskih družinah. Učenci gostitelji bodo svojega gosta ta
teden spremljali na aktivnostih po programu, starši pa bodo poskrbeli za nastanitev, prevoze
in varnost gosta ter njegovo sodelovanje po uradnem programu gostovanja. Skupaj bomo
obravnavali stereotipe in predsodke o tujcih (stereotypes about foreign pupils), zato že pridno
pripravljamo različne aktivnosti na to temo. Seveda bomo obiskali tudi lokalne znamenitosti
in pokazali našim gostom lepote naše dežele na izletu po Sloveniji. Vabimo torej predvsem
učence 6., 7. in 8. razreda, ki bi želeli v okviru tega projekta en teden v svojem domu gostiti
enega tujega učenca, da se o tem pogovorijo s starši in se za več informacij oglasijo pri
učiteljici Mojci Saje.

Člani ekipe pridno skrbimo tudi za urejen kotiček projekta, predstavitev in promocijo v
medijih ter predvsem na šolski spletni strani, kjer sproti obveščamo o novostih in poteku naših
aktivnosti.

Mojca Saje

kordinatorka projekta Erasmus+

10

Rusko obarvan tehniški dan

Prvi ponedeljek v decembru na OŠ Center Novo mesto
vsako leto namenimo ustvarjanju praznično obarvanih

izdelkov. Tudi letos so nastajali okraski za jelko,
voščilnice, drobna darila, darilna embalaža
in sladke dobrote. Učenci od 6. do 9. razreda smo

ustvarjali v 20 delavnicah. V treh urah je nastalo nekaj
prav lepih izdelkov, ki jih bomo pokazali staršem ob
decembrskih govorilnih urah. Na žalost ne bodo mogli

poskusiti sladkih in slanih dobrot, kajti vse smo pojedli
že tisti dan.

Sprehodili smo se po delavnicah in zapisali nekaj
zanimivih vtisov. V več delavnicah so učenci izdelovali
darilno embalažo, tj. darilne vrečke, ovojnice in škatlice,
ter jih na razne načine okrasili z zimskimi motivi. Povedali
so, da delo ni težko, ker so dobili dobre napotke. Zelo
natančni so morali biti tudi pri ustvarjanju voščilnic, saj so
delali s tankimi papirnatimi prtički (servietna tehnika) in

majhnimi zvitki papirja (Iris folding tehnika). Ugotovili so,
da je napaka pri vezenih voščilnicah lahko zelo boleča!
Nastalo je tudi nekaj elektronskih voščilnic za tiste, ki gredo v korak s časom – ki je minil tako
hitro, da učenci niso mogli uresničiti vseh idej. Kot darilo bodo učenci lahko uporabili srečne
pujske, poslikane prodnike, koralde iz papirja ali pa poslikane keramične krožnike. Praznično
vzdušje bodo v šoli in doma ustvarile papirne krogle, nastale z zgibanjem papirja, okraski iz

naravnega voska in satnic, volneni cofki in zvezdni mobile.

Na naši šoli že vrsto let deluje krožek ruščine, ki ga vodi učiteljica Danica Rangus. Na hodniku
imamo tudi Ruski kotiček. K ruskemu zaključku tehniškega dneva sta vodili dve delavnici. V
eni so ustvarjali matrjoške iz stekla, v drugi pa pekli ruske specialitete. Četrto in peto uro smo
namreč v šolski telovadnici poslušali potopisno predavanje o Rusiji. Turistične zanimivosti

Moskve, Sankt Peterburga in Sibirije nam je predstavila direktorica Ruskega ekspresa Olga
Kupljenik. Pozornost učencev je pritegnila tudi z
nagradno igro, saj je 20 izžrebanih učencev dobilo
matrjoške, značilne ruske spominke. Prav vsi učenci pa

smo dobili sladke ruske dobrote, ki so jih spekli dijaki
novomeške gostinske šole. To je bil namreč del
projekta, ki smo ga izvedli ob pomoči Sklada Toneta
Pavčka, ki spodbuja spoznavanje ruske kulture in
učenje ruščine v šoli, deluje pa pod okriljem Društva

Slovenija Rusija iz Ljubljane.

Učenci naše šole pa so v mesecu decembru nastopili tudi v dvorani Krke v Ljubljani na Dnevu
ruske kulture. Zaigrali so igrico Svetlane Makarovič Premraženo sonce in navdušili s pesmijo
Čebelar, ki so jo zapeli tudi v ruščini.

Eva KOCJAN, Anamarija VERČEK, Klara KLEMENČIČ, 7. b

11

Pogovor z Boštjanom Gorencem Pižamo

Letošnji gost na zaključku bralne značke je bil znani
stand-up komik, igralec, raper, pisatelj in prevajalec
Boštjan Gorenc – Pižama. Takoj po prireditvi je moral
odhiteti v Ljubljano, a je obljubil, da si bo vzel čas za
pogovor, ko se bo naslednjič mudil v bližini Novega
mesta. Obljubo je držal in 19. aprila smo v šolski knjižnici
z njim preživeli prav zanimivo uro. Precejšen del
pogovora je odigral, česar nismo znali uloviti v zapisane
besede, zato smo uporabili drugačen tip črk, da si boste
bralci laže interpretirali gostove odgovore.

Boštjan Gorenc – Pižama: Kako ste? Opravičujem se za
zadnjič, mudilo se mi je v Ljubljano. Na žalost boste
zaradi mene danes zamudili pouk. Kaj pa zamujate?
Kemijo? Zgodovino?

Vprašanje: Bomo preživeli. V nekem intervjuju ste rekli, da smo preveč na internetu. Še vedno
menite tako?

Boštjan Gorenc – Pižama: Saj smo vsi! Vsi smo preveč na internetu. Je pa pomembno, kako
internet »zapravljaš«. Če štiri ure igraš Candy Crush ali War of the Clans ali pa kaj podobnega,
je drugače, kot pa če štiri ure brskaš po Wikipediji ali pa po člankih. Internet ni slab, ampak
pomembno je, kako ga uporabljaš – tako kot nož. Z nožem lahko razrežeš zrezek ali pa ga
uporabljaš za trebljenje solate. (???) Kaj ste pa mislili, da bom rekel?!

Vprašanje: Ste opravili bralno značko?

Boštjan Gorenc – Pižama: Sem, ker sem bil piflar. Seveda sem! Resnično sem rad bral! Ko
sem bil majhen, smo živeli sredi nekega tovarniškega kompleksa in nisem imel vrstnikov v
bližini. Babica, ki me je pazila, mi je veliko brala. Tudi sam sem se hitro naučil brati in sem
požiral knjige. To mi je ostalo. Vseh osem bralnih značk imam narejenih.

Vprašanje: Kaj menite o usodi knjižne slovenščine? Ali res izumira?

Boštjan Gorenc – Pižama: Jezik se spreminja. Današnja knjižna slovenščina je drugačna kot
tista pred 50 leti. Knjižna slovenščina bo gotovo ostala kot splošni pogovorni jezik. Jezik je
živa tvorba in se spreminja. V jeziku je veliko inovacij in izumov. Tudi jaz vedno iščem, kako
bi na nov, svež način povedal določene stvari. Vi, najstniki, ste super pri izmišljanju novih
besed, pri slengu, ko se igrate z besedami in skušate narediti kakšno »foro« ali pa želite doseči,
da tisti, ki poslušajo, ne bi razumeli. Če so besede dobre in se razširijo, pridejo v splošno rabo
in sčasoma tudi do slovarja. Slovenščina je daleč od izumrtja. Z dvema milijonoma govorcev
je velik jezik in je v vrhnjih 6% vseh svetovnih jezikov. Nam se zdi, da je glavna angleščina

12

ali pa španščina ali pa kitajščina, a dva milijona je veliko za jezik. So tudi čisto majhni jeziki
– menda nekega govorita le dva človeka, pa še ta sta že pet let skregana in ne govorita! (Ha
ha ha!) Morda bo taka tudi usoda slovenščine – na koncu ostaneta dva skregana Slovenca.

Vprašanje: Kakšni so bili vaši učitelji slovenščine?

Boštjan Gorenc – Pižama: Izredni! Zato
tudi počnem te stvari, ki jih počnem, ker so
mi znali vdahniti ljubezen do jezika – še
posebno profesorica v srednji šoli, ki je bila
izjemno stroga, prav pasja, a je predavala s
takim žarom, da sem zavzeto poslušal.
Pomembno se mi zdi, da je dopustila lastno
interpretacijo literature. Pesem pomeni tisto,
kar pomeni tebi, moraš pa znati to utemeljiti.
Ne moreš trditi kar nekaj, npr. ko berem
Zdravljico, se mi zdi, da je to pesem o uvozu špagetov v Afriko (Ha ha ha!) – ker to ni. Posebno
poezija je zelo osebna (Angleži rečejo temu »gut feeling«, ker jo je treba začutiti v predelu
prsi –zgrabi te, te stisne, se te dotakne in potem veš, da je res super).

Vprašanje: Bi hoteli biti učitelj slovenščine?

Boštjan Gorenc – Pižama: Uf!!! Imel sem blodnje, da bi bil učitelj angleščine – tak kot učitelj
v filmu Društvo mrtvih pesnikov. Nekaj malega sem res učil, a sem ob prvi priložnosti
pobegnil iz prosvete. Bolj mi je všeč tako, kot sedaj delam. Dva do tri mesece sem po šolah in
imam možnost, da vam dam kaj drugega kot učitelji, ki morajo spoštovati učni načrt, jaz pa si
lahko privoščim, da vam pokažem kakšne traparije in vas spodbujam, da se zakopljete v
literaturo in najdete zanimive stvari.

Vprašanje: Ste radi pisali spise?

Boštjan Gorenc – Pižama: Kar, kakšen hud presežek pa nisem bil. Vesel sem bil, ko smo v
osmem razredu pisali domišljijski spis in sem pisal o risanki He-man. Imel sem sošolko, ki je
napisala samo pol strani, a tako dobro in poetično, da učiteljica ni vedela, kaj naj naredi.
Kasneje v srednji šoli sem že poskušal pisati bolj humorno – razen kadar je moral nastati
literarni esej.

Vprašanje: Če bi lahko bili kateri od slovenskih klasikov, kdo bi bili?

Boštjan Gorenc – Pižama: Fiju! Tavčar je kar dolgo živel. Zagotovo ne bi bil Srečko
Kosovel! 23 let je čisto premalo! To je težko vprašanje. Ne vem, če sem se pripravljen odreči
lagodju 21. stoletja. Lejte, jaz sem France Prešeren, ja, ciroza jeter, konji, fige, vsebina kahle
skozi okno, super mi je v prvi polovici 19. stoletja! (Ha ha ha!) Primož Trubar: Kuga, živio!
(Ha ha ha!) Zelo sem zadovoljen tukaj, kjer sem. Mogoče pa bi se preselil 15 let nazaj, v čas,

13

ko je bilo videti, da bo svet normalen, na vidiku ni bilo nobene velike vojne in je bilo moč
mirno dihati. Bil bi klasik, ki je živel recimo leta 2005 – Dane Zajc bi bil!

Vprašanje: Kako bi prenovili pouk slovenščine v šoli?

Boštjan Gorenc – Pižama: Vsi oddelki bi morali biti majhni, da bi se učitelji lahko bolj
posvetili posameznikom. Učiteljem ne bi naložil toliko birokratskih stvari. Učence bi pa za
ušesa, dokler ne bi poleg svojih pravic poznali tudi svojih dolžnosti. Pomembno je, da učenci
veste, da je treba delati …Ojoj, kdaj se je ta človek spremenil v strogega zateženca? (Ha ha
ha!)

Vprašanje: Kako nastane knjiga? Kje dobite navdih?

Boštjan Gorenc – Pižama: Dolge ure ždim pred
računalnikom ali beležnico ter tuhtam in pišem ideje. Ko
sem delal Klasike, sem zelo veliko bral in razmišljal,
kako me nagovorijo in kako bi jih malce obrnil. Pri
Cankarju sem se ukvarjal z Vinjetami in sem se spomnil,
da so na internetu nagradne igre za vinjete, potem sem
izbrskal, na katere strani bi hodil Cankar. Ves čas tuhtaš,
da ti v glavi kar brni. To je neprekinjen proces, poln
iskanja in prebliskov. Dobiš veliko idej za knjige in za
druge stvari. Imam tudi teorijo o »navdihu keramičnega
prestola«. Ko sediš na stranišču in se napenjaš, se prekine dovod kisika v možgane, zato
nevroni malce čudno preskakujejo in dobiš idejo. (Ha ha ha!) To ni znanstveno potrjeno, a jaz
verjamem v svojo razlago, zakaj dobiš ravno na stranišču najboljše ideje. (Ha ha ha!)

Vprašanje: Koliko svoje ustvarjalnosti lahko uporabite pri prevajanju?

Boštjan Gorenc – Pižama: Kar veliko. Prevode si izbiram tako, da je treba vedno biti
inovativen pri iskanju jezikovnih rešitev, npr. v Dobrih znamenjih je bilo treba narediti kvazi
starinsko slovenščino ali pa v Gatniku in Gnilcu besedne igre ter prevesti cel kup pop kulturnih
referenc ali pa v Vihri mečev, kjer je bilo treba postaviti cel fantazijski svet. Delam prevode,
kjer je treba zelo veliko izumljati in se igrati z jezikom.

Vprašanje: Kako poteka prevajanje? Najprej preberete knjigo ali kar sproti prevajate?

Boštjan Gorenc – Pižama: Najprej pretipkam, dam v Google translate, potem pa popravim
vejice. Ha ha ha! Seveda najprej preberem knjigo! Gatnika po navadi dvakrat. Če pa je knjiga
taka kot Svet ledu in ognja, jo preberem enkrat. Ko se je nekoč zelo mudilo, sem začel
prevajati, preden sem prišel do konca. Nikoli pa nisem prevajal »a prima vista« – to je sproti
ob prvem branju. Pravzaprav enkrat sem: gre za knjigo Sranje, to je zbirka motivacijskih rekov,
torej ni zgodbe. Posamezne reke sem lahko prevajal sproti in iskal, kako bi misli zvenele čim
bolj visoko leteče, da bi bralce navdahnile, da bodo šli v nov dan polni optimizma.

14

Vprašanje: Sami izberete knjige za prevajanje?

Boštjan Gorenc – Pižama: Ne. Založbe mi
ponudijo knjige v prevajanje. Eno delo Davida
Fosterja Wallaca sem res predlagal sam, pa jo
je založba potem dala Milanu Deklevi – kar je
v redu, saj je dober prevajalec in tudi časa ne bi
imel za vse. Ker veliko delam, imam to možnost
in prednost, da delo, ki mi ne leži, odklonim. V
zadnjem času prevajam veliko slikanic za
otroke, za katere porabim dva ali tri dni. Zveni
malo, a mora biti vsak stavek res brezhiben.
Sicer pa nimam najljubšega žanra. Najbolj me
pritegne izziv, ki zahteva kreativen pristop k
prevodu. Čeprav bi mi kdaj ustrezala tudi
kakšna dolgovezna romantična ljubezenska zgodba (Koprneče ga je pogledala, ko je prijezdil
do nje na belem vrancu. Kod si hodil tako dolgo je rekla. Čutila je kako se njegovi bicepsi …).
(Hahaha!)

Vprašanje: Prevajate doma? Imate posebno pisarno?

Boštjan Gorenc – Pižama: Da, imam urejeno pisarnico. Če bi živel v Ljubljani, bi si morda
želel kakšen prav poseben prostor za delo s sodelavci. Ker pa živim na obrobju Kranja, to ni
potrebno. Delam v udobju doma.

Vprašanje: Katera je bila vaša najljubša knjiga?

Boštjan Gorenc – Pižama: Je bila? Je še sedaj? Po navadi so to meniji v restavraciji. (Ha ha
ha!) Iz osnovne šole, sta mi ostali v spominu dve knjigi (Maria Gripe: Hrošč leti v somraku in
pa Štoparski vodnik po galaksiji). Malo kasneje, verjetno na začetku srednje šole, se prebral
Zmaji so Toma Kočarja, ki je bila prva knjiga, ki mi je pokazala, kaj je postmodernizem – ni
nujno, da je knjiga pot, ki te pripelje od a do b, ampak se pisatelj lahko zafrkava, se pojavi v
zgodbi … V šoli beremo zelo klasično zgrajena dela, nenadoma pa ugotoviš, da obstajajo zelo
drugačna dela, ko se nenadoma s tabo pogovarja pisatelj in se literarni liki zavedajo, da so le
del zgodbe in da niso resnični. To mi je zelo razširilo literarno obzorje. Trenutno pa me
navdušuje knjiga Small Gods pisatelja Terryia Pratchetta.

15

Vprašanje: V knjigi Čudo, ki ste jo prevedli, je literarni junak prav poseben. So vam všeč taki
liki?

Boštjan Gorenc – Pižama: Saj sem tudi jaz
poseben! Skušam delovati, kot je August rekel v
knjigi, da bi bilo fino, če bi vsi nosili maske in bi
se spoznali, preden bi se videli. Ljudi je treba
presojati po tem, kaj počnejo, ne pa po tem, kako
jim je ime, kakšne barve so, od kod prihajajo.
Dokler je nekdo človek, bodimo človeški do njega.

Vprašanje: Kateri filmski junak se vam zdi najbolj
»kul«?

Boštjan Gorenc – Pižama: Oh!? Zdaj se moram
pa na hitro nekaj spomniti! Mora biti ravno filmski ali je lahko tudi televizijski? Aha, že imam:
Lego Batman! (Ha ha ha!) Bolj »kul«, kot je Batman, je lahko samo Lego Batman. Kaj dela
Will Arnett s svojim glasom! Tega filma še nisem gledal, ampak v Lego filmu je bil »totalno
carski«.

Vprašanje: Zakaj ste si nadeli vzdevek Pižama?

Boštjan Gorenc – Pižama: To je bil eden od treh, ki so bili na voljo v kataloški prodaji.
Odločil sem se namreč, da potrebujem izdelek, poslali so mi katalog in ta je bil med
najcenejšimi – res pa ni bilo možnosti vračila. Čakati sem moral 2 do 3 tedne, da so mi ga
prinesli in od takrat je z mano. (Ha ha ha!) V resnici pa je bilo tako: v prvem razredu sem bil
malo manj socializiran in tisti učenec, na katerega so se drugi radi spravljali. Dvakrat ali trikrat
sem prišel v šolo v trenirki z Jako Racmanom in so rekli: To je pa pižama! In se me je prijelo.
Naslednja tri ali štiri leta tega nisem smel slišati – vsakič sem mi je utrgalo, potem pa sem se
nekako navadil, vzel vzdevek za svojega ter tako vzel »težakom« njihovo najmočnejše orožje.

Vprašanje: Kateri predmet ste imeli v šoli najraje?

Boštjan Gorenc – Pižama: Matematiko. Čisto zares! Vprašajte me, katerega pa najmanj. To
je bila pa fizika. Še vedno mi ni jasno, kako se nekaterim zdita ta dva predmeta povezana.
Matematika je »kul«, Pri fiziki pa neki upori – upori so pri zgodovini! Tu je tako vezje pa dve
tuljavi in še kmečki upor leta 1713 – NE! (Ha ha ha!)

Vprašanje: Kaj so pa o vas rekli učitelji na govorilnih urah?

Boštjan Gorenc – Pižama: So me kar pohvalili, saj sem pozorno poslušal in si tudi veliko
zapomnil – še danes mi hodi narobe, ker sem zapolnil svoje kapacitete. (Ha ha ha!) Bil sem
priden, vzoren učenec, predsednik razreda.

Vprašanje: Ste naredili kaj porednega?

16

Boštjan Gorenc – Pižama: Rok si nisem umil pred malico.
(Ha ha ha!) V osmem razredu smo imeli orientacijski pohod.
Poleg natančnih navodil za iskanje točk je bilo treba najti še
dve skrivni točki. Učitelji so povedali, da ni važen vrstni red
ugotovljenih točk, samo vse moramo poiskati. Da bi si olajšali
delo, smo šli v nasprotno smer in našli vse zadnje točke.
Pomanjkljivost tega načrta pa je bila, da so učitelji na prvih
točkah mislili, da ne bo nikogar več in so zaključili ter odšli.
Tako so nam manjkali žigi s prvih treh točk. Iz te genialne
ideje se je izcimil dodatni pohod na hrib nad Kranjem.

Vprašanje: Ste bili v šoli zaljubljeni?

Boštjan Gorenc – Pižama: Da, nesrečno. (Ha ha ha!) To je cela zgodba!

Vprašanje: Imate radi šport?

Boštjan Gorenc – Pižama: Zelo! A me ne vidiš!? (Ha ha ha!) Problem je, če imaš imidž in
ga moraš vzdrževati. V tole je vloženo veliko truda! (Ha ha ha!) Veš, kolikokrat si rečem, da
bi šel za eno uro v fitnes? Potem pa se vprašam, kaj bo iz tega, in grem raje pojest torto. Trpim,
ampak pojem do konca in se odrečem fitnesu. (Ha ha ha!)

Vprašanje: Ste tudi doma stand up komik?

Boštjan Gorenc – Pižama: Le sem in tja. Nisem vsak trenutek komičen z željo, da bi bil v
centru pozornosti. Doma mi je lepo, ker se vse umiri in si vzamem pol ure čisto zase, odigram
NBA ali pa Heartstone, zmečeš enega Tempo priesta – ja, tudi 40-letniki se igramo. Lani sem
si kupil svoj prvi play station – priporočam, da postanete pisatelji in pri štiridesetih si boste
lahko kupili play station! (Ha ha ha!) Trudim se biti kar največ z družino. Veliko sem namreč
zdoma ravno ob urah, ko je večina ljudi doma, zato vse proste trenutke preživimo skupaj –
včasih tudi samo poležavamo. Zreš v strop in tuhtaš, kaj je s pajčevino, ki je že dve letina istem
mestu … (Ha ha ha!)

Vprašanje: Kaj vam je najbolj všeč pri nastopih?

Boštjan Gorenc – Pižama: Najbolj mi je všeč odziv publike. Dobiš direkten odziv – pa naj
bo smeh ali pa tudi ne. Energijo čutiš. Tudi ko greš po šolah, jo čutiš. Nastopi utrudijo in
izžamejo, a povratni odzivi – smeh, pozorno poslušanje – energijo vračajo in polnijo baterije.
Tudi to je fizikalno nedokazljivo! (Ha ha ha!)

Vprašanje: Kaj je pa z rapom?

17

Boštjan Gorenc – Pižama: Bolj slabo, ker nimam časa za vajo. Nazadnje smo nekaj snemali v
Postojnski jami, a si nisem zapomnil celega besedila – je bilo treba posneti po delih. Sicer se je rap
začel v 90-tih letih in se mi je zdelo, da je zanimiv način izražanja za tistega, ki ima ideje, nima pa
najboljšega posluha za petje.

Vprašanje: Imate tremo pred nastopi?
Boštjan Gorenc – Pižama: Tudi, posebno če gre za večjo prireditev in za nov material, za katerega
ne veš, kakšne reakcije publike lahko pričakuješ. 50 odtenkov njive lahko povem tudi med spanjem.
Vedno mora biti malo zdrave treme, nikoli ni dobro, če si preveč sproščen.
Vprašanje: Kateri poklic bi izbrali, če ne bi bili vse, kar ste?
Boštjan Gorenc – Pižama: Ne vem, kaj bi bil. Aha, bil bi sezonski delavec poleti na Islandiji. Pasel
bi ovce in jedel njihove hot doge. To bi delal! (Ha ha ha!) Oktobra bi pa pobegnil pred temo. Ko sem
bil otrok, sem imel željo biti učitelj ali pa novinar. Še prej pa tisto, kar sem videl: pri štirih letih sem
si želel biti poleti zidar, pozimi pa smučar kot Bojan Križaj.
Vprašanje: Ste imeli kakšnega vzornika?
Boštjan Gorenc – Pižama: Vedno ko sem se pogledal v ogledalo, sem ugotovil, kdo vse nisem. (Ha
ha ha!) Bolj kot pri osebnostih sem iskal navdih v stvareh, ki so jih počeli.
Vprašanje: Kaj bi rekli učencem za spodbudo?
Boštjan Gorenc – Pižama: Bodite kreativni in zvedavi, iščite stvari. Danes je problem v tem, da
živite v svetu preobilja informacij. Informacij ni težko najti, a se jih je treba naučiti izbirati in jih
ocenjevati glede na vir in način zapisa. Pa še en nasvet: Ne »šerajte« stvari na Facebooku, če jih prej
niste prebrali. Če vidiš samo zanimiv naslov, besedila pa ne prebereš in ga le deliš, naj pride dedek
Mraz, ti da eno vzgojno, ti poje čokolado ter pusti le rozine! (Ha ha ha!)
Hvala za pogovor.

Boštjan Gorenc – Pižama: Vam pa hvala za zanimiva vprašanja.

Z gostom so se pogovarjali: Eva Kocjan, Anamarija Verček, Hana Gros, Nika Gašpar,
Neža Ilovar, Izak Molan, Izabela Požar, Jan Zajc
Foto: Lovro Mirtič

18

Pogovor z Nino Plankar-Hodžič
V letošnjem šolskem letu je na vseh
šolskih prireditvah nastopala tudi
gledališka skupina.

Na velikem pomladnem koncertu pevskih
zborov naše šole so popestrili program
nekateri učenci gledališkega kluba. Vsi so
se vživeli v svoje vloge, rdečo nit pa je
držala babica, ki jo je izvrstno odigrala
Nina Plankar-Hodžič.

Vprašanje: Kako dolgo si že pri gledališkem krožku?

Nina: Nisem v krožku, ampak obiskujem gledališki klub, ki je izbirni predmet. Ker traja samo
eno leto, se bom naslednje leto vpisala h krožku. Pri urah se seznanjamo z gledališčem in se
pripravljamo na nastope. Scenariji so delo naše učiteljice Urške Vuk.

Vprašanje: Kako si razdelite vloge?

Nina: Avdicije do sedaj niso bile potrebne, vloge nam dodeli kar učiteljica, ki nas dobro pozna.
Začnemo z bralnimi vajami in ugotavljanjem karakterja posamezne osebe. Učenje besedila
nas čaka doma. Po navadi se učim sama, tokrat pa sem trenirala z babico – ampak med
nastopom nisem upodobila nje.

Vprašanje: Kdo je tvoj vzornik.

Nina: To je ameriški igralec Morgan Freeman. Všeč mi je njegov glas in to, da igra v dramah
in v komedijah. Moji sošolci pravijo, da meni bolj ustrezajo komične vloge.

Vprašanje: Kaj pa stand-up komedija?

Nina: To pa še ne. Ne bi znala improvizirati in treba je biti zelo previden, kaj, komu, kako in
kdaj rečeš.

Vprašanje: V prejšnjem tednu si imela tri nastope. Katera publika je bila najbolj prijetna?

Nina: Najbolje so se odzivali starši, ki so naše skeče najbolje razumeli. Najtežje je bilo pri
najmlajših, ker se je čutilo nerazumevanje. Pri učencih višje stopnje je bilo v redu.

Vprašanje: So tvoji starši glasno ploskali?

Nina: Doma vedo, da nastopam, videli me pa še niso!

Hvala za pogovor. Se že veselimo naslednjega nastopa!

Eva Kocjan, 7. b

19

Zeleni beli turizem
UŽITEK. Sonce. Sproščenost. Zeleno! Turizem…
Zaradi zavedanja o številnih negativnih posledicah hitrega, nenačrtnega in nepremišljenega
razvoja turizma, so se ljudje zamislili in spoznali, kako obremenjujemo naše okolje- tisti, ki
stalno živimo v nekem okolju, in tisti, ki to okolje le obiščemo. Zato se tudi v Sloveniji trudimo
uveljaviti zeleni turizem.
Zeleni turizem zaobjema vse poglede trajnostnega turizma, ki temelji na štirih osnovnih
principih: OKOLJSKI, DRUŽBENO- KULTURNI, GOSPODARSKI in PODNEBNI.
Trajnostne oblike turizma postajajo nujna smer nadaljnjega razvoja, saj bo le turizem, ki
temelji na ekonomski uspešnosti poslovanja in bo hkrati tudi prizanesljiv do naravnega,
kulturnega in socialnega okolja, konkurenčen tudi v prihodnosti. Tak turizem je potreben z
več vidikov:

GOSPODARSKI
Zagotovi konkurenčnost in sposobnost
preživetja turističnih destinacij in podjetij

DRUŽBENO-KULTURNI
Ohranja in izboljšuje kakovost življenja v lokalnih
skupnostih ter krepi in spoštuje kulturo.

OKOLJSKI
Zmanjšuje onesnaženost zraka, vode, zemlje ter
količine odpadkov, ohrani kakovost in značilnost
pokrajine, zavaruje in ohranja naravo, rastline in živali

PODNEBNI
Cilj je zmanjšati vplive turizma na podnebje in
povečati prilagajanje turizma podnebnim razmeram.

20

POSLEDICE

Naravni turizem prinaša več Seveda pa nobena stvar ni brez
PREDNOSTI:
SLABOSTI IN
- Bogati in ohranjeni naravni viri za
razvoj zelenega turizma, bogata OMANJKLJIVOSTI:
kulturna dediščina in krajinska
pestrost. - Ni zelenih destinacij (ni ustrezne
infrastrukture, produktov, zelenih
- Zeleno poslovanje turističnih verig dobaviteljev).
ponudnikov zmanjšuje stroške
poslovanja. - Ni ustreznega medsektorskega
povezovanja za zagotavljanje
- Zeleni turizem lahko prevzame pogojev zelenega turizma
vodilno vlogo na področju
ozaveščanja glede podnebnih - Ni dovolj ekološko pridelane
sprememb. hrane.

- Zeleni turizem uresničuje cilje - Javni prevoz ni kakovosten.
razvoja Slovenije
- Majhen delež zavarovanih
območij.

Vse, kar je zeleno, ni brez Vsaka neraziskana nova stvar pa
NEVARNOSTI. Pri eko turizmu se prinaša tudi PRILOŽNOSTI:
je treba zavedati: - Naraščajoč zeleni trg na bližnjih
- da nas trg morda ne bo opazil kot trgih. - Obdobje nove razvojne
zeleno destinacjo, ker bomo strategije slovenskega turizma.
prepozni v razvoju ponudbe, - Povezanost s strokovnjaki z
- morda smo prepozni zaradi različnih področij.
podnebnih sprememb.

21

Preden pa preveč poudarimo slabosti in nas prevzame strah pred novim in
drugačnim, je treba pomisliti na koristi trajnostnega turizma, ki jih ni malo:
- finančni prihranki, zaradi uporabe obnovljivih virov
- večja privlačnost za investitorje

- boljša pripravljenost na zakonodajo

- bolj kakovostni in motivirani kadri: podjetja z družbeno
sprejemljivo filozofijo, katere bistvo je v vedno večji
skrbi za naravo in družbeno okolje, kakovost življenja
ter zadovoljstvo zaposlenih, so sposobna uspešneje
pritegniti, motivirati in zadržati kakovostno delovno silo

- večje zadovoljstvo gosta http://www.esdw.eu/events/internationaler-umwelttag-2016/

- večji ugled

KONKURENČNOST ZELENEGA TURIZMA V SLOVENIJI

Slovenija se je po skupni oceni konkurenčnosti za razvoj turističnega sektorja
(Indeks turistične konkurenčnosti – ang. Travel & Tourism Competitiveness Index
(TTCI)), ki so jo med 133 državami v letu 2009 izvedli na Svetovnem
gospodarskem forumu, uvrstila na 35. mesto in tako napredovala za eno mesto
glede na leto 2008.

http://www.slonep.net/eko-
bivanje/obnovljivi-viri/novice/za-zeleni-razvojni-preboj

22

ZELENA SLOVENIJA

Tuji gostje prepoznavajo Slovenijo kot zeleno in urejeno deželo. Zeleno je tudi
zaželen element, ko govorimo o vzrokih za potovanja in iskanja destinacij. Narava
nam je dala zeleno, prva in zadnja izkušnja gostov s Slovenijo je zelena, zelenemu
se enostavno ne moremo izogniti. Čeprav smo v varovanju okolja veliko boljši od
mnogo drugih držav, lahko tudi pri nas veliko pokritiziramo in učinkoviteje to tudi
odpravimo. Jaz sem se osredotočila na naše hribe, gore ( smučišča ).

SMUČIŠČA

Začnemo lahko že z malimi stvarmi. Tokrat bi rada predstavila enega izmed
najbolj priljubljenih zimskih športov - smučanje. Pozanimala sem se o zimskih
počitnicah in izkušnjah moje babice in mami.

MOJA BABI PRAVI TAKO: » Zgrožena sem, kako je današnji svet
razvajen, čisto preveč zahteven! Še z današnjimi smučišči niso vsi
zadovoljni, ti pa presegajo vse meje varnega in naravnega okolja. Mi smo
zimske počitnice občutili kot skromen in preprost vikend. Mi nismo hodili
na orjaška smučišča. Vsi vaški otroci smo se zbrali in se povzpeli na najbližji
zasneženi hrib. Tam smo se preprosto kepali, sankali, delali snežake in se
tudi smučali. In to brez velikih, dolgih in širokih prog, brez sedežnic,… Pa
smo se vseeno imeli super. Ne vem, kako današnja mladina ni zadovoljna s
tem kar jim je mati narava podarila. Kaj šele, da bi to izkoristili!«

»Včasih je bila v bližini le kakšna lesena koča«, pa PRAVI MOJA MAMI.

Rekla mi je, da ona vidi ogromno razliko, kako se smučišča spreminjajo.

Omenila je, da so bila smučišča majhna, kratka in ozka. In seveda, jih ni bilo

toliko, kot danes. Gozdovi so bili nedotaknjeni in konec proge ni zaznamovala

velika žičnica. Včasih, ko se peljeva po sedežnici navzgor, mi pravi: » Kako

grozno je gledati to praznino…Malo dreves, nič živali, komaj da zagledaš

kakšno ptico, kaj šele kaj več! Rada imam naravo in težko je gledati, ko to

drugi z eno potezo uničijo…«

23

MOJE POČITNICE pa so videti tako:
Na tistem mestu, kjer je prej stala majhna lesena hiška, ni več gozda. Zdaj
kraj krasijo vsaj trije novi hoteli, s petimi zvezdicami. Seveda z velikimi
bazeni in samopostrežnimi restavracijami. Ko zjutraj odpreš okno vidiš
zelene trate. Ko pa prideš na smučišče zagledaš kako so cele proge bele.
Le zakaj? Tisti kemijski, umetni sneg, ki ga razmetavajo naokoli, prav
gotovo ne bo nikomur koristil. Razgledaš se še malo naokoli in vidiš še vsaj
dve kavarni. Ko se s smučmi pripelješ na začetek belih prog, vidiš kako
široke, dolge poti vodijo skozi gozd. Že takoj se vidi, koliko gozdu je bilo
posekanega, da so to lahko zgradili. In seveda, ko prideš na konec, zagledaš
dve, do tri vrste naprav, ki te popeljejo na vrh.

Prijetno, a na žalost ne eko…..

KAKŠNA PA SO SMUČIŠČA NA DOLENJSKEM?

SMUČIŠČE BELA…drugo ime: GAČE.
Mislim, da to smučišče poznamo vsi. To je najbolj znano smučišče na
Dolenjskem. Je edino večje dolenjsko in belokranjsko smučišče, ki leži v
neokrnjeni naravi blizu Novega mesta in Semiča. Mnogi bi mislili, da ni vredno
stopiti na tako smučišče, ki nima za ponudit nekaj velikega, posebnega. A pod
drobnogledom lahko vidimo še drugo plat zgodbe. Imamo srečo, da nimamo
ogromnih belih umetnih prog. To bi nam prineslo več škode kot koristi. Očitno
smučanje na Dolenjskem ni tako popularno, ali pa se znamo Dolenjci preprosto
zadovoljiti z malim. S tem spodbujamo zeleni turizem, saj ohranjamo življenja
mnogim živim bitjem. Nekomu, ki mu je to pomembno, ne bo plačeval dragih
kart za spust po kilometrskih stezah, ampak se bo odpravil , nam najbližje,
Gorjance. Spust bo isti, posledica pa povsem drugačna. Taki ljudje si zaslužijo
naziv REŠITELJ. En sam sicer ne bo storil veliko ampak, pot dolga tisoče
kilometrov, se začne s prvim korakom.

24

In ko smo že pri lepem in naravnem, vsi se
bomo bolje počutili, če bomo več krajev
zaščitili s samo temi znaki:

http://triglavskinarodnipark.weebly.com/varovanje-in-prepovedi.html

Več krajev bo podobnih Triglavskemu
narodnemu parku… Tako bomo zaščitili
mnogo živalskih in rastlinskih vrst.

http://www.slovenian-alps.com/si/kaj-odkriti/triglavski-narodni-
park

Vsi si želimo živeti v naravnem okolju in ne v umetnem… Bolj kot bomo prijazni do
okolja, lepše nam bo vračalo. In vedno bodo težave. Ko bomo odpravili eno, se
bosta pojavili dve novi. To sem ugotovila, ko sem iskala rešitve. Zdaj vem, da je
največji izziv za turizem, da ostane konkurenčen, obenem pa spodbuja trajnost
ter priznavati, da je konkurenčnost dolgoročno odvisna od trajnosti. Zeleni
turizem ni le fraza, je tržna prednost in priložnost, ki jo ima Slovenija pred
številnimi drugimi destinacijami.

Ema Srebrnjak, 8. a
Za Zeleno pero

Viri:
http://www.fm-kp.si/zalozba/ISBN/978-961-266-122-9/prispevki/004.pdf
www.logarska-dolina.si/knjiznica/projekti/Pak_ZeleniturizemvSloveniji.pdf
http://top10hotelbookingsites.webs.com/

25

Zeleni turizem

Jupi!!! Jutri gremo na Mauricijus! Nazadnje smo otok obiskali pred devetimi leti,
ko sem bila stara dobri dve leti. Mama pravi, da je pot do tja kar dolga, vsaj 12 ur
leta z letalom. Še dobro, da lahko na letalu ves čas gledamo risanke tako, da včasih
pozabimo spati. Komaj čakam, da pridemo, saj se Mauricijusa od zadnjič nič ne
spomnim.

PRVI VTISI

Pristali smo na letališču Ramgoolam. Mama presenečeno gleda in pravi, da se
je letališče precej spremenilo. Pred devetimi leti je bila to ena siva stavba, brez
trgovin in bankomatov ter z enim okencem za plačevanje vstopne Vize, pred
letališčem pa je stalo nekaj taksistov. Sedaj pa smo hodili po moderno urejenem
(za afriške razmere) letališču in pred izhodom je mrgolelo prevoznikov. Taxi nas
že čaka. Poslal ga je stric Ropsen, ki nam je uredil počitniško hišo.

POT DO POČITNIŠKE HIŠE

Z vzhodne strani otoka potujemo proti jugu, kjer bomo bivali v vasi La Gaulette.
Ko se peljemo, mama gleda skozi okno in pravi, da se ni veliko spremenilo, Na jugu
otoka živijo pretežno domačini. Hiške so preproste, ponekod zidane, ponekod pa
zbite iz velikih kosov pločevine. Stojijo ob cesti in nimajo urejenih vrtov. Okoli
njih tekajo otroci, ki zlahka zaidejo na cesto. Ljudje so veseli, posedajo pred
hišami in ob cesti, se pogovarjajo in smejejo. Nikamor se jim ne mudi.

VTIS PRED DEVETIMI LETI

V naši vasi precej piha, zato sem prihajajo surferji in kajtarji. Mama presenečeno
ugotavlja, kako se je »naša« vas v devetih letih spremenila. Takrat so vse hiške
stale le ob cesti in skoraj vse so bile napol zgrajene, do prvega nadstropja.
Drugega nadstropja oz. streh niso imele. Domačini so rekli, da je to zaradi davka.
Vas je bila veliko manjša in je imela eno samo trgovinico z arabskimi izdelki. Mama
je povedala, kako ni vedela, kaj piše na konzervah. Hrano smo kupovali tudi na ribji
tržnici. Turistov je bilo zelo malo in živeli smo pri indijski družini. Domačini so
pripovedovali, da živijo skromno, vendar niso lačni. Kljub temu, da so bili različnih
ver (Hindujci, Budisti, Kristjani, Muslimani) so se dobro razumeli med seboj.

26

VAS SE JE SPREMENILA

Naša vas je bila sedaj precej večja. Hiše so se razširile visoko v hrib, predvsem
zaradi lepega razgleda na morje. Zelo lepe so, dvonadstropne, z velikimi terasami
in zelo lepimi vrtovi. Vendar pa so vse hiše ograjene, zapahe imajo tudi na vratih
in oknih. Tudi naša hiša. Mama presenečeno vpraša gospoda Ropsna, če ni več
varno na otoku. On zmaje z glavo in pravi, da velikega kriminala na otoku ni, se pa
zgodijo tatvine. V vasi je veliko turistov, ki posedajo v lokalih ali kupujejo v
modernem nakupovalnem centru. Celo ruska zdravnica ima v vasi svojo ambulanto
in naš deskar Rok Flander svojo restavracijo.

TUDI OTOK SE JE SPREMENIL

Po cesti drvijo razni pick-upi, s katerimi surferji in kajtarji prevažajo svojo
opremo ter hitijo na spot, na vodo. Veliko je reklamnih tabel, kjer vabijo turiste
na snorklanje, plavanje z delfini, pa v živalski vrt, kjer lahko božaš leve in hraniš
žirafe. V bližini je tudi tovarna čaja, hiša eksperimentov, tovarna ruma in še kaj.
Najameš lahko tudi taxi, ki te prevaža po otoku od ene znamenitosti do druge, da
si lahko čim prej vse ogledaš. Oči pravi, da si bomo znamenitosti ogledali počasi,
sami. Obiskujemo javno plažo, kjer se kopajo domačini, saj jih mami rada opazuje.
Pravi, da sem se pred devetimi leti na plaži igrala z domačini. Čeprav nisem znala
jezika, smo si otroci vse delili: lopatke, kanglice, posodice, itd. Na plaži se z očijem
igramo, da je on velika hobotnica, ki nas meče po morju. Zelo vreščimo in k nam
prisedeta domačina,
babica in dedek. Med
pogovorom vprašata
mamico, kaj pogreša na
Mauricijusu. Mami pa
pravi, da ne želi
ničesar spremeniti.

Naj se ne podredijo
turistom in njihovim
željam ampak ohranijo
to, kar imajo.

27

KUPOVANJE

Nazajgrede gremo z mamico v
nakupovalni center, kot bi prišli v
Spar. Mami je po eni strani vesela,
ker izdelke pozna, po drugi strani
pa ne, ker nič novega ne poskusimo.
Otroci smo seveda veseli, saj je v
centru veliko igrač. Odločimo se,
da bomo v prihodnje sadje in
zelenjavo kupovali kar na stojnicah
ob cesti – od domačinov. Mami
pravi, da lahko končno srečamo kakšnega črva v sadju.

DENAR ŠKODUJE

Zvečer se pogovarjamo s gospodom Ropsnom in ga sprašujemo, kaj se je vse
spremenilo v zadnjih desetih letih. Pravi, da danes sicer bolje živi, vendar pa
pogreša svojo staro vas. Ljudje so bili povezani, pomagali so si v stiski. Denar je
naredil veliko škode, ljudje so se spremenili. Postali so bolj sebični in nekateri
zelo težko živijo zaradi revščine.

Ob koncu počitnic ugotavljamo, da je turizem ta otok z turkiznim morjem in belimi
plažami, spremenil. Otok sicer še vedno ima svojo dušo, vendar jo lahko izgubi z
gradnjo dragih hotelov, kjer se zahodnjaški turist pride spočiti in uživati v
zahodnjaški ponudbo. Več pozornosti bi morali posvečati svoji raznovrstni kulturi
in kuhinji, vegetaciji, morju in plažam. Predstaviti svoj način življenja, ne pa
zahodnjaški. Tudi v Sloveniji bi bilo bolje, da bi turistom predstavili našo prelepo
naravo in kulturo, naše hribe in polja, jame, sadovnjake, (gorske) kmetije. Ne
spodbujajmo množičnega turizma.

Tara Resnik, 6. a
Naloga za Zeleno pero

28

Ruski kotiček

Moje prvo srečanje z ruščino sega na prag
srednje šole, ko so našemu oddelku v soboški
gimnaziji kot drugi tuji jezik določili ruščino.
Imeli smo čudovito profesorico, klicali smo jo
»Babuška«. In potem študij ruščine na
Pedagoški akademiji v Mariboru. Zlata Vokač je
bila edinstvena oseba. Žal sem bila v drugem
letniku edina in zadnja študentka ruščine v
Mariboru.

Življenjska pot me je zanesla na Dolenjsko, kjer
sem po mnogih letih poučevanja samo
slovenščine zopet kresnila ob ruščino. Težko je
bilo po tolikih letih premora spregovoriti po
rusko. Toda ljubezen do jezika, njegove
milozvočnosti je ostala, močna želja in trdna
volja sta mi pomagali, da sem se vrnila k azbuki.

Včlanila sem se v Društvo Slovenija-Rusija in
odpotovala na strokovno ekskurzijo v
največjo državo na svetu. Moskva me je
očarala, kulturne znamenitosti prevzele. Ob
obisku Jasne Poljane so se mi v mislih odvrteli
literarni spomini na Tolstoja, Ano,
Vronskega, Natašo, Bolkonskega …

Kot mentorica krožka ruščine spodbujam
učence za spoznavanje ruske kulture in
učenje jezika. Vsako leto ob podpori DSR in
Sklada Toneta Pavčka v sodelovanju z
učiteljem likovne umetnosti izvedemo projekt, katerega namen je promocija ruščine v
našem okolju. Izdelali smo slovensko-ruski koledar, uredili in izdali več dvojezičnih
glasil, pesniško zbirko.

V šolskem prostoru smo uredili kotiček s promocijskim gradivom o Rusiji, slikanicami,
plakati, časopisi, razglednicami, značilnimi predmeti, knjigami ruskih klasikov.

Ob raznih obletnicah pripravimo priložnostno razstavo. Pri učenju sorodnega jezika
hkrati izpopolnjujemo svoj materni jezik.

29

Izjave učencev:

V Ruskem kotičku so mi najbolj všeč »matrioške«. V kompletu jih je kar 10. To so lesene punčke iz
dveh delov. Znotraj vsake je manjša punčka, v njej še manjša. Učiteljica nam jih včasih dovoli
sestavljati in razstavljati. (Ema)

Tudi doma imam igračo matrioško. Prinesel mi jo je oči iz Rusije. Naučil me je nekaj ruskih besed. Od
takrat se zanimam za ruščino. Pri krožku se imamo lepo. Abeceda je zelo težka. (Teja)

S starši sem že obiskal Moskvo in Sankt Peterburg. Videli smo mnogo znamenitosti. Jedli smo neko
čudno jed, ki je bila rdeče barve. Za spomin sem si kupil rusko kučmo ušanko, sestra pa matrioško.
(Adam)

Pri Ruskem kotičku se velikokrat ustavim. Tam je veliko zanimivih predmetov. Všeč so mi obeski z
babuškami. Spoznal sem samovar za pripravo čaja. (Andraž)

Lani smo imeli v Ruskem kotičku razstavljeno tudi maketo Ruske kapelice, ki je pod Vršičem. Letos je
minilo že 100 let, kar so jo postavili v spomin na sotovariše, ki jih je pri gradnji ceste zasul snežni plaz.
(Nika)

Prvo uro pri krožku ruščine smo se zbrali v Ruskem kotičku. Vsak izmed nas je pobarval sliko babuške.
Najlepše smo razstavili. Rada bi obiskala Rusijo, ki je največja država na svetu. (Sanja)

Pri pevskem zboru smo se naučili rusko pesem Katjuša. Tekmovali smo na festivalu Veseli veter in bili
zelo uspešni. Naučila sem se nekaj ruskih besed. (Eva)

Pri krožku se učimo abecedo, beremo besede, rešujemo
naloge na učnih listih. Večkrat gledamo filme o Rusiji.
Tudi moja sestrica rada gleda risanko Maša in medved.
(Matic)

Učiteljica nam je povedala, da so prvi ruski komplet
matriošk izklesali leta 1890. Zelo so kičaste, ampak meni
so zelo simpatične. Tudi doma imam babuško, ki sem jo
dobila za rojstni dan. (Ana)

Pri likovni umetnosti smo izdelovali babuške. Učitelj nam je dal na mizo par slik, nato nam je razložil
prvi postopek izdelave. Najprej smo naredili skico in na njej označili barve. Naslednji teden so nas že
čakale pečene glinene ploščice babušk. Skico smo položili na glineno ploščico in s kemičnim
svinčnikom zarisali črte na glini. Nato smo si izbrali barve za porcelan. Ker so babuške izrazito barvite
oziroma kičaste, smo si izbrali veliko različnih barv.

Sama sem izbrala osem barv. Babuške smo pobarvali in jih dali sušit. Na koncu smo se podpisali, jih
obesili v Ruski kotiček in se fotografirali. (Naja)

Ob spoznavanju jezika in kulture drugih narodov mladim vcepljamo ljubezen, naklonjenost
in zaupanje do doživljanja skupnosti ter lastne identitete.

Danica Rangus

30

Gagarin, prvi v vesolju

V tednu, ko 9. maja v Rusiji praznujejo dan
zmage, smo v Novem mestu lahko prisostvovali
dvema dogodkoma: v torek, 9. 5., je bil v
Kulturnem centru Janez Trdine koncert
otroškega pevskega zbora Navdih iz Moskve, v
četrtek, 11. 5., pa smo si učenci 7., 8. in 9. razreda
ogledali filmsko predstavo o ruskem
kozmonavtu Juriju Gagarinu, prvem Zemljanu
v vesolju. Oba dogodka je organizirala naša
učiteljica slovenščine in mentorica ruskega
krožka Danica Rangus, ki je v Društvu Slovenija
Rusija odgovorna za dogodke na Dolenjskem in
v Beli krajini.

Film, ki je bil posnet leta 2013, slavi pogum in
izjemen dosežek Jurija Gagarina, ki preživel
težko otroštvo med drugo svetovno vojno. Po
njej se je uspel z veliko energije in želje po
uspehu izšolati za vojaškega pilota. Nato so ga
uvrstili med najboljših 3000 vojaških
pilotov, med katerimi so izbrali majhno
skupino kandidatov za polet v vesolje. Po natančnih medicinskih in psiholoških
preizkusih ter neizprosnem treningu se je izkazal kot najboljši in bil izbran za polet, ki
se je z velikimi črkami za vedno zapisal v zgodovino človeštva.

Ne zgodi se pogosto, da se učitelji in učenci o čem strinjamo – tokrat se je to zgodilo.
Skoraj vsi, ki smo jih povprašali za mnenje, so bili nad filmom navdušeni.
Nekaj sedmošolcem se je sicer zdel predolg, večini pa je bil všeč:

 Veliko sem se naučil in obnovil znanje ruščine.
 Všeč mi je bilo, da je film trajal toliko kot Gagarinov polet v vesolje – 108 minut. Upam,

da bomo šli še kdaj gledati kakšen tak film.
 Dobri igralci, dobro prikazano urjenje in razmere v raketi Vostok 1, dobri prevodi,

prikazan polet kot tudi otroštvo in zasebno življenje, tragični trenutki in humor – dober
film z naukom za življenje.
 Film je bil poučen, saj je dobro prikazal življenje v 60-tih letih. Trening, potreben za polet
v vesolje, je bil videti zelo resničen. Igralci so dobro opravili svoje delo. Bolj sem navajen
filmov v angleščini.
 Dobro je bilo prikazano, kako se je Gagarinu ob poletu pred očmi zavrtelo celotno
življenje. Zagotovo mi bo ostal v spominu pretresljiv prizor okrutnega kaznovanja otroka,
ki je zaradi lakote ukradel nekaj krompirjev – kar srce se mi je ustavilo.

31

Tudi osmošolci so film pohvalili. Večina je omenila ruski jezik, saj je kar precej besedišča
zvenelo znano.

 Film je dober vpogled politične
razmere, življenjske pogoje in
tehnologijo. Igralci so bili
prepričljivi in zgodba je bila
napeta. Najbolj všeč mi je bilo, da
so govorili rusko, ker ta jezik sodi
k dogodku, zgodbi in k pokrajini.

 Film te ves čas drži v napetosti.
Priporočila bi ga vsem. Še enkrat
bi si ga ogledala.

 Glasba je dodatno obogatila
filmsko zgodbo. Spremenila bi
zaključek, saj se film kar prehitro
konča. Zagotovo bi si ga želela ogledati še enkrat.

 Film je poučen, ker o teh dogodkih še nismo veliko slišali. Na zanimiv način smo se poučili
o zgodovinskem prvem poletu v vesolje. Všeč mi je bil Gagarinovo vračanje v otroštvo
med poletom.

 Ruski jezik zveni zapleteno.

Devetošolci so pohvalili dokumentarno vrednost tega igranega filma, ki se je zaključil z
resničnimi posnetki velikega triumfa po uspešni misiji. Veliko jih je omenilo, da je bil glavni
igralec Jaroslav Žalnin lep.

 Zgodba je bila dobro zastavljena. Zadovoljen sem, da sem si lahko ogledal ta film.
Priporočil ga bom svojemu očetu.

 Dobro je bilo, da je bil film v ruščini, ki je ne slišimo prav pogosto. Prikazali so, kako
težke so bile priprave na izstrelitev Vostoka in vztrajnost glavnih likov (Gagarina, žene
Valentine Ivanove, kolegov pilotov, konstruktorja Koroljeva …).

 To je eden od redkih zgodovinskih filmov, ki mi je bil všeč in bi ga gledala še enkrat.
 Menim, da so bili specialni efekti dobri.
 Zemlja iz vesolja je bila zelo lepa!
 Zelo zanimivo, poučno, dokumentarno, znanstveno, vesoljsko, športno, romantično,

dramatično, strašljivo – zelo človeško!

In še eno mnenje za zaključek:

Film me je neverjetno navdušil. Tudi ko sem prišla domov, sem bila pod vtisom Gagarinovega
dosežka. Film je bil razgiban. Všeč mi je bilo, da so bila prikazana čustva Gagarinovih staršev,
žene in kolegov. Po filmu sem se zamislila, kakšno sled bom jaz pustila na tem svetu. Iskreno
se vam zahvaljujem, da smo si lahko ogledali ta čudoviti film – in to zastonj.

Novinarski krožek

32

Intervju z Borutom Kinclom
V četrtek, 1. 12. 2016, smo imeli učenci literarno
novinarskega krožka 4. in 5. razredov intervju z Borutom
Kinclom, trenerjem borilnih veščin Kempo Arnis.

Borut je odraščal v Novem mestu. Z borilnimi veščinami se je
začel ukvarjati že v osnovni šoli, bolj resno pa v srednji šoli.
Za borilne veščine ga je navdušil ogled njegovega najljubšega
filma Karate Kid 1. Prav za Kempo Arnis se je odločil zato,
ker se je želel naučiti samoobrambe. V karateju namreč ni
našel, kar je iskal. Je pa v Kempu Arnisu začel tako uživati,
da je postal tudi trener. V vlogi trenerja zelo uživa, najbolj pa
ga osrečuje napredek njegovih učencev. Ponosen je, da v
Sloveniji ta šport trenira že več kot 300 otrok. Ukvarja se še s
športom, ki se imenuje Kettle bell. To je šport, ki izhaja iz Rusije in pri katerem se dviguje
uteži.

Po poklicu je univerzitetni diplomirani sociolog. V šoli je imel vedno zelo dobre ocene. V
osnovni šoli Grm je dobil zlato pero, kar je pomenilo, da je bil vseh osem let odličen učenec.
Najraje je imel zgodovino, še posebej na gimnaziji.

Že 10 let sodeluje tudi s podjetjem Fox, ki izdeluje najboljše nože na svetu.

Kot otrok se je najraje igral ravbarje in žandarje, puščice in zemljo krast. Rad posluša stari
rock in glasbo z dobrimi besedili. V prostem času rad igra kitaro. Najraje je govejo juho z
ribano kašo, sladkarije ter pije kavo. Najbolj pogosto vzame v roko knjigo Alkimist, ki ga je
že večkrat prebral. Njegove največje želje so, da bi bil še vedno trener, da bi Kempo Arnis še

naprej tako cvetel, da bi bil zdrav in dober oče
svoji hčerki Riji. Svetoval nam je, da naj
bomo še naprej tako radovedni, drzni in da si
upamo vprašati več, kot drugi.

Ob koncu intervjuja je razdelil avtograme in
nam pokazal svojo zbirko fotografij in
člankov.

Intervju smo opravili

učenci literarno novinarskega krožka 4. in 5. razredov

33

Intervju z Mirkom Štularjem, urednikom Vala 202
Kaj ste študirali?

Študiral sem francoščino in novinarstvo.

Od kdaj ste urednik Vala 202?

Od leta 2006.

Zakaj ste se odločili za ta poklic?

Šel sem na avdicijo za radio. Bil sem sprejet in čedalje bolj mi
je delo na radiu postajalo všeč.

Kaj ste želeli postati po poklicu, ko ste bili otrok?

Policist in pilot.

Kako poteka vaš delovni dan?

Med računalnikom, sestanki s kolegi, prevajanjem, poslušanjem radia, aktivnosti na službenih
profilih, dogovarjanje za delo in izbiranje vsebin.

Koliko ljudi je zaposlenih na Valu 202 in kaj so po poklicu?

Na radiu je zaposlenih 40 ljudi. Po poklicu so večinoma novinarji, pa tudi voditelji,
jezikoslovci, družboslovci. Važno, da imajo smisel za delo na radiu.

Kakšne razlike vidite med Valom 202 in drugimi radijskimi postajami?

Val 202 je javni radijski program, del RTV Slovenije. Vse skupaj je v Sloveniji osem javnih
programov. Drugi so komercialni. Javni programi imamo določene naloge, ki jih moramo
opravljati. Več je informativnih oddaj. Na našem radiu predvajamo različne zvrsti glasbe.

Katero zvrst glasbe najpogosteje predvajate na vaši postaji?

Pop in rock. Želimo predvajati čimveč različne zvrsti glasbe in informirati ljudi na širokem
glasbenem področju ter predstaviti izvajalce, ki jih še poslušalci še niso slišali, čeprav ti
izvajalci ne pridejo na vrh lestvic.

Naštejte dobre in slabe strani vašega dela.

Delo je zanimivo, ker srečuješ in se spoznavaš z različnimi ljudmi. Lahko pa je tudi zelo
stresno, ker je treba loviti roke, pogosto se kam mudi, veliko je različnih nalog.

Kdo vas je navdušil za medije?

Že od nekdaj sem hotel postati športni, potem pa radijski novinar. Ni nikogar, ki bi me posebej
navdušil.

Katero radijsko postajo poslušate v prostem času?

34

Radio Ars, radio SI, BBC 1, 2, 4, občasno tudi
komercialne radijske postaje.
Katere šole ste obiskovali?
Podružnico Stopiče in OŠ Šmihel, Gimnazijo
Novo mesto, Fakulteto za družbene vede in
Filozofsko fakulteto.
Kakšne ocene ste imeli?
V osnovni šoli petice in štirice, v Gimnazije
večinoma od tri do pet, v tem času sem dobil
tudi prvo nezadostno oceno. Na fakulteti sem dobival ocene od 6 do 10.
Kateri je bil vaš najljubši predmet v šoli?
V osnovni šoli slovenščina in angleščina, v gimnaziji pa francoščina.
Kako vam je bilo všeč v šoli?
V šolo sem hodil zelo rad.
Se spomnite kakšne šolske vragolije?
Kakšne posebne ne, sem pa enkrat med poukom s sošolcem odšel kar ven. Vozila sva se s
kolesom, namesto da bi bila pri pouku.

Katere igre ste se radi igrali, ko ste bili majhni?

Med dvema ognjema.
Katera znana oseba vam je najljubša?
Veliko jih je. Tomaž Humar, Saint Exupery.
Kdo je vaš najljubši glasbeni izvajalec?

Dan D, Prince, Kings of lion in veliko drugih.
Kaj pa najljubši izvajalec iz otroštva?

Bon Jovi, Tina Turner, Bob Dylan, Madonna, Michael Jackson
Kje vam je ljubše živeti? V Novem mestu ali Ljubljani?
V Ljubljani, ker je vse bližje.
Glede na to, da ste Novomeščan - kakšne so razlike v življenju v Novem mestu ali v naši
prestolnici?
V Novem mestu se ljudje bolj poznajo med seboj in stiki so pristnejši, tempo pa bolj umirjen.

35

Katera je vaša najljubša hrana in pijača?
Najraje jem francoske sire, ribe in hobotnice ter lorensko pito. Rad pijem rdeče vino, cabernet
sauvignon, nefiltrirano pivo, vodo in sok.
V katero restavracijo radi zahajate (V NM in LJ)?
V Novem mestu v restavracijo Don Bobi in restavracijo Grad Otočec, v Ljubljani pa v Cubo
in h Koširju.
Vaš najljubši film?
Sedem.
Vaša najljubša knjiga?
Knjig, ki so mi všeč, je več. Med drugim bi izpostavil Veter, pesek in zvezde, Plešasta pevka,
Mačje pokopališče, Nočni let.
S čim se radi ukvarjate v prostem času?
Preživljam čas s svojimi otroki.
Vaše tri največje želje?
Zdravje, malo več časa za branje in potovanja.
Kakšne cilje imate še v življenju?
Potovati z družino, nekaj časa živeti v Afriki in oditi v Čile.
Nasveti za nas, bodoče novinarje:
Veliko je potrebno brati. Bodite radovedni. Ugotovite, kaj vas zanima in iščite…

Intervju smo opravili učenci literarno novinarskega krožka 4. in 5. razredov, 18. 5. 2017

36

37

Pri izdelavi glasila smo sodelovali:

Vsebina

Učenci literarno-novinarskega krožka razredne stopnje,
mentorica: Manca Pezelj Berger;
za predmetno stopnjo
mentorica: Danica Rangus.

Slika na naslovnici

Izdelek učenca OŠ Center,
mentor: Valter Rabič.

Fotografije

Foto krožek,
mentorica: Mojca Saje.

Oblikovanje

Srečko Skube

Novo mesto, junij 2017

38

39