The words you are searching are inside this book. To get more targeted content, please make full-text search by clicking here.
Discover the best professional documents and content resources in AnyFlip Document Base.
Search
Published by , 2017-07-06 05:53:24

Izpod naših peres 2016-17

Izpod naših peres 2016-17

Naše stopinje II

Izpod naših peres

PESMICE, PRAVLJICE, ZGODBE

Junij 2017

Kazalo

Boginja vetrov in neurja Slon na glavnem trgu
Drevo, ki daje sanje Reka
Kako so gusarji izumrli Bratu
Miškine dogodivščine Kaj je ljubezen?
Pevec Če imaš koga rad
Pogumni panda Miki Človek – bojevnik za življenje
Raziskovalec Jurij Ljubezen
Živel je deček Jan Ljubezen je...?
Razburljivi ples Ljubezen
Bilo me je strah Ljubezen
Moja velika ljubezen – konji Ljubezen, kemija in ples
Ko zgodba Ljubezen vse ozdravi
Svet, v katerem želim živeti (Pravičen svet) Najboljša prijateljica
Svet, v katerem želim živeti (Verjemi v Najboljša prijateljica
svoje želje) Pesem o ljubezni
Vse je eno Pomembna šolska snov
Svet, v katerem želim živeti »Kaj pomeni Rada imam ...
popolnost?« Psička Bela
Moj svet z živalskimi prijatelji Rada imam svojo muco
Svet, v katerem želim živeti Zlomljeno srce se težko nazaj sestavi
Želim živeti v lepem, mirnem in prijaznem Revščina
svetu Ne sovraštva, ljubezni je treba …
Svet, v katerem želim živeti V upanju na boljši jutri
Bil je en samorog Svet, v katerem živim
Slon na glavnem trgu
Slon na glavnem trgu

Ljubezen je vsepovsod …

Beseda kultura se pojavlja povsod. Dandanes govorimo o kulturi ne samo v povezavi z
umetnostjo, ampak tudi o kulturi bivanja, prehranjevanja, o telesni kulturi, in vse več tudi o
kulturi medsebojnih odnosov. Kultura je način človekovega življenja v skladu z njegovim
znanjem, prepričanji, zgodovino in predvsem tudi z jezikom. Brez jezika ni naroda.

Pesnik Tone Pavček nam sporoča:
»Ne verjemite njim, ki vam pravijo: Ta svet je grozen, grob, grd. Ni res. Res je, da je lahko še
hujši. Toda za vas je to vaš edini svet, edini, ki v njem živite, da se v njem udomite in ga v
dobrem naravnate po svoji podobi. Ne verjemite tudi njim, ki vam pravijo: Življenje je trdo,
trpko in težko. Ni res. Res je, da je lahko še hujše. Toda za vas je to življenje edino, enkratno,
neponovljivo ... Vaše je, da iz njega naredite vse, kar je v dobrem mogoče. Ne verjemite
komurkoli in karkoli. Ne bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas
nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje,
imelo rado vas!"

V letošnjem literarnem glasilu objavljamo zanimive prispevke učencev razredne stopnje. Ob
slovenskem kulturnem prazniku pa smo za učence od 4. do 9. razreda razpisali literarni in
likovni natečaj z naslovom Ljubezen je vsepovsod.

Učenci so v svojih izdelkih izrazili, kako cenijo in spoštujejo vrednote ter jih tudi upoštevajo.
Skozi besedo ali sliko so sporočili, na kaj so ponosni, ker živijo v današnjem času, katera so
njihova vodila otroštva, mladosti, kaj jim pomenijo: ljubezen, družina, prijateljstvo, zaupanje,
iskrenost, spoštovanje, pomoč …
Njihove izdelke, ki so pretkani z ljubeznijo do marsikoga in marsičesa, objavljamo v
pričujočem glasilu.

Želimo vam prijetno branje!

Mentorji

Naše pesmice, pravljice, zgodbe …

Boginja vetrov in neurja

Nekoč je v daljni Afriki zavladala tako velika suša, da se je prebivalcem mešalo. Otroci so
dolgo, a zaman iskali vodo. Odrasli so zato prosili boginjo vode: »Prosimo, daj nam vode.« A
jim ni uspelo. Boginja vode je v zameno hotela vse zlato v tej deželi. Prebivalci so jo rotili in
ji obljubljali vso svojo živino. Boginja jim ni in ni ustregla. Bila je sebična. Zelo dolgo so se
pogajali. Vse dokler ni izginila in se ni več vrnila. Prebivalci so brez vode tako živeli kar nekaj
časa, vse dokler ni za njih slišala boginja vetrov in neurja. Ta boginja je bila čisto nasprotje
boginji vode. Bila je prijazna in radodarna. Prebivalci so jo rotili za nevihto in takoj jim je
ustregla. Dobili so, kar so želeli. Veliko neurje je napolnilo reke in jezera. Vaščani so boginjo
hvalili in jo obdarjali. Boginja je bila počaščena. Za vaščane je bila kraljica in ljudje so jo
hvalili. Vsi so bili srečni, vse dokler ni za to slišala boginja vode. Tako se je razjezila, da je
stopila pred boginjo vetrov in neurja in ji rekla: »Izzivam te na dvoboj!« Boginja vetrov in
neurja ni mogla storiti nič drugega kot se spopasti. Bojevali sta se s svojimi božanskimi močmi.
Ko je boginja vode že skoraj zmagala, se je ena izmed ogrlic na vratu boginje vetrov in neurja,
ki jo je dobila v zahvalo od prebivalcev, zableščala in iz nje se je pokazala velika zlata palica,
s katero je lahko pokončala boginjo vode. Vsi vaščani so bili navdušeni in so se še enkrat
zahvalili boginji vetrov in neurja za vodo in zmago. Boginja se je poslovila in s ponosom, ker
je pomagala prebivalcem, živela naprej.

Meta Taufer, 4. a

Drevo, ki daje sanje

Obstaja zgodba o drevesu, ki daje
sanje. Je rjave barve in živi na koncu
obzorja, na modri travi. Pomagajo mu
čarobne ali bolje rečeno magične vile,
ki prenašajo sporočila. Ko otroci ne
potrebujejo več pomoči od drevesa, je
drevesu dolgčas, zelo zelo dolgčas.
Jeseni, oziramo pozimi, ga revčka
zebe, zato spremeni barvo. Spremeni
se iz rjave v vijolično barvo. Tudi vile
zebe in lahko kdaj odidejo na dopust.
To drevo je že staro mnogo let, od
prvega človeka do sedaj. Veliko, kaj
ne? To drevo dobi sporočilo od nas
ljudi. Vsakemu pomaga za tisti večer
najti prečudovite sanje.
Nekoč je živela pogumna deklica po imenu Zoja. Ko se ji je majal prvi zob, ni mogla zaspati.
Vse mogoče je počela, da bi lahko zaspala. A ni in ni mogla zaspati. Ura je odbila deset. Bim
bom, bim bom! Nato je drevo, ki je dajalo sanje, le dobilo sporočilo in ji predalo sporočilo
nazaj. »Lezi v posteljo in jaz drevo, ki dajem sanje, ti bom poslal prelepe sanje za lahko noč.«
Poslal ji je sanje, kjer leta med oblaki in se smehlja. Takšne, kjer je videla mavrice, letala in
ptice ter strehe hiš in stolpnic. Take sanje, ki si jih vsak, ampak res vsak, želi. Ne hecam se,
res so bile prečudovite. Tako je Zoja na koncu lahko le zaspala. Zjutraj, ko se je zbudila, jo
zob ni več bolel.
Na drugem koncu mesta pa je v sirotišnici živel mali Filip. Neke noči sploh ni mogel zaspati,
ker ga je ponovno tlačila mora o tem, kako sta mu umrla oče in sestra. Sedaj ima le mamo in
starejšega brata. Še babice, niti dedka nima. Mama je na potovanju in se vrne šele čez deset
let, brat pa je hudo zbolel in je v bolnišnici na zdravljenju. Drevo je dobilo to sporočilo in mu
je poslalo enako sporočilo kot Zoji, da bo dobil najlepše sanje v sirotišnici. Drevo mu je poslalo
sanje, da sta ga prišla iskat mamica in brat ter mu govorila, da bo vse v najlepšem redu, da so
se preselili v lepo hišo na jasi, da so dobili nazaj svojega psa Ernesta, ki je sedaj v zavetišču
za živali, in da bodo odšli skupaj na sprehod ter na sladoled in igrala. Filip je tako lahko v miru
in brez skrbi zaspal.
Tako je vsako noč potekalo delo, ki ga je opravljalo drevo iz sanj in otrokom pomagalo spati.

Taja Skubic, 4. c

Kako so gusarji izumrli

Nekoč so živeli gusarji po imenu
Marko, Tine, Peter in Polde. Na
začetku so bili čisto majčkeni in
srčkani. Vsak dan so zrastli en
centimeter. Vsi štirje gusarji so
hoteli krmariti ladjo. Živeli so v
Piranu. Vsak dan so jedli meso
piranh. Nekoč je Marko prišel na
idejo: »Kaj, če bi danes jedli kaj
drugega?« »Ja! Prav imaš,« je rekel
Tine. »Pojdimo iskat še drugo
hrano. A! Že vem!« Marko je bil
najpametnejši in je zaklical: »Stara
ladja od našega očeta! V kleti je!
Pojdimo jo izvleči!« Gusarji so jo privlekli iz kleti. »O, NE!« je vzkliknil Peter. »Poglej, luknja
je v njej.« Polde je zagledal staro desko.« Kaj, če bi to desko uporabili?« je predlagal Marko.
Namestili so jo in pritrdili. Nato so jo porinili v vodo. Pluli so dolgo, še in še skozi celo morje,
ko so, kar naenkrat zagledali slap. Padli so ter vsi utonili. Nihče jih ni več našel.

Nastasja Ivanuša, 4. c

Miškine dogodivščine

Nekega večera je babica rekla miški, da je čas za spanje. Miška pa ni bila zaspana. Zanimalo
jo je, kaj se dogaja na Luni. Babica se je spomnila, da ima knjigo o Luni. Ko je hotela začeti
pripovedovati, je nekaj na vrtu povzročilo velik hrup.
Pogledali sta skozi okno. Na dvorišču je stala pisana raketa. Miška je bila tako vesela, da je
poskočila. Zraven rakete je zagledala nešteto malih vesoljčkov. Vprašali so jo, če gre z njimi
na Luno. In miška se je takoj strinjala. Vsi razen babice so se vkrcali in pripravili za odhod.
Toda raketa se ni hotela premakniti. Prestrašeno so se spogledali in zajela jih je panika. Takrat
pa je babica poskočila in odbrzela v hišo. Ostalim pa ni bilo nič jasno, kam je izginila.
Ko se je prikazala iz hiše, je imela v naročju čarobno orodje. Nekaj časa je trajalo, da je bila
raketa popravljena. Tako so končno vzleteli na Luno.
Ob pristanku na Luni jih je obkrožilo še več majhnih vesoljčkov, ki so veselo poskakovali
naokrog. Zanimalo jih je, kje so se tako dolgo zadržali. Miška jim je vse razložila. Vesoljčki
so jo z zanimanjem opazovali in se z njo pogovarjali. Odpeljali so jo na skrivnostno
raziskovanje Lune. Za miško je bilo vse tako čudovito in zabavno. Igrali so se skrivalnice,
gradili hiške iz kamnov in peska, peli, plesali ter se smejali. Nenadoma pa je miška postala
utrujena, lačna, zaspana in zelo je pogrešala svojo babico. Želela si je nazaj domov. Vesoljčki
so ji ustregli. Ko je prišla domov, se je ulegla v posteljo in v hipu zaspala.
Zjutraj se je zbudila in ni prav dobro vedela ali je bilo vse res ali pa so to bile samo sanje.

Ema Bekrić, 4. c

Pevec

Bober Jaka je nekoč povabil sovo, ptico,
kužka in lisico na predstavo, ki jo je pripravil
na štoru pred sovino votlino. Naslednje jutro,
ko je bober Jaka prišel, so bili že vsi
poslušalci zbrani. Bober je vzel storž namesto
mikrofona, se postavil na štor in začel peti.
Pel je tako glasno, da je sova zletela v svoje
gnezdo in si zatisnila ušesa. Kužek je na srečo
s seboj imel vzglavnik in se je z njim pokril
čez ušesa. A to mu ni bilo kaj dosti v pomoč.
Tudi ptičku petje ni bilo všeč. To je trajalo kar
dolgo časa. Ko je končal, ga je sova takoj
okregala, kako je grdo pel. Tudi ptiček in kužek sta ga okregala. Le lisica ga je pohvalila. Dala
mu je sladoled in skupaj sta odšla na sprehod. Dohiteli so ju kužek, sova in ptiček. Bober Jaka
je začel peti in spet so se vsi razbežali. Lisica in Jaka sta šla naprej in spet so ju dohitele ostale
živali. Bober Jaka je spet začel peti, toda sedaj so vsi imeli čepke. Kričali so, naj neha in
končno je nehal. Povedali so mu, kaj je bilo narobe pri petju, in da lahko naredijo skupaj pevski
zbor.
In res so ga. Peli so tako lepo, da si ne moremo predstavljati. Od takrat so postali najboljši
prijatelji vseh časov. In bober Jaka se je naučil peti tako lepo kot ptiček, lisica, sova in kužek
skupaj in še lepše.

Gaja Klobučar, 4. c

Pogumni panda Miki

Nekoč je živel pogumni panda Miki. Imel je mamo, očeta in sestro Pedi. Oče je nekega dne
šel na potovanje in ga ni bilo več nazaj.
Vse pande so sovražile riso po imenu Geta, ker jim je vedno grozila, da jih bo pojedla. Nekega
dne so šli Mikijeva sestra Pedi, mama in Miki po hrano. Srečali so Geto, planila je na Pedi in
mamo ter ju pojedla. Miki je hitro zbežal. Geta ga ni opazila. Tako je Miki ostal sam samcat.
Ubogi. Šel je domov. Bil je žalosten, saj je ostal sam in je zelo pogrešal svojo mamo in sestro.
Zato si je naredil nov dom. Nekega dne je šel po hrano. Srečal je Geto, ki se je je ustrašil.
Nagnil se je in se skril. Geta ga na vso srečo ni opazila. Minilo je mesece in mesece in bližala
se je zima. Mikija je zelo zelo zeblo, zato je šel po tople prigrizke. S sabo je vzel orožje. Videl
je Geto, ona pa ga ni videla. Vzel je nož, skočil je od drevesa do drevesa in ji na vso silo
zapičil nož v hrbet. »Končno sem te pokončal«, je rekel. Še druge pande so ga videle in tako
so ga izvolili za kralja pand.
Tako je pogumni mali panda Miki rešil vse druge pande in se maščeval drugim risom, poleg
tega pa je še postal kralj pand, na kar je bil zelo ponosen.

Živa Bojanc, 4. c

Raziskovalec Jurij

Nekega dne se je rodil deček. Ime mu je bilo Jurij.
Ta deček je bil tako pameten in srečen, da je bila mama zelo ponosna nanj. A njegova želja ni
bila samo biti znanstvenik, ampak tudi raziskovalec.
8 let kasneje:
Jurij je bil star 13 let. Bil je zelo odločen, predan, srčen in moder. Postal pa je to, kar si je želel.
Dobival je pokale, čast in veselje. Odkrival je to, kar človeštvo ni poznalo. To, kar je našel, je
uporabil za dober namen in revnim delil denar.
Nekega dne se je opogumil in šel v jamo Takakora. Tam je našel grobnico. V njej pa je bilo
veliko dragocenih predmetov in zapuščin. Naenkrat so iz krste skočile mumije, iz drugih pa
zombiji. »A!« je zavpil in stekel proč, a bili so mu takoj za petami. Mumije in zombiji so se
sprehajali po mestu in se razmnoževali. Medtem pa je Jurij koval načrt, kako ustaviti vojsko
zombijev in mumij. Noč za nočjo, dan za dnem je premišljeval. »Aha!« se mu je končno
posvetilo. Spomnil se je, da zombiji in mumije ne marajo vode. Zbral je veliko veliko vode za
protistrup. A to ni bilo tako preprosto, kot je mislil. Epedemija mumij in zombijev je bila velika
kot gora. Na srečo je imel načrt A, B, C in D. Najprej je stekel proti njim in rešil nekaj ljudi z
veliko vedri vode. Ker pa niso tekli dovolj hitro, so jih spet spremenili. Drugič se je prikradel
za njimi in jih cepil. Ker pa so ta bitja imela dober voh in sluh, je šel načrt po zlu. V načrtu C
se je preoblekel v enega od njih ter jih cepil. A tudi to ni šlo. Načrt D pa je bil zapleten. Nastavil
jim je past: zombijem umetne možgane, mumijam umetnega človeka. Nihče pa ni vedel, da so
v njih protistrupi. In tako je premagal zombije in mumije, da so postali normalni ljudje. Ko so
vsi ozdraveli, so ga v znak zahvale razglasili za župana mesta.

Selma Hirkić, 4. c

Živel je deček Jan

Nekoč je živel deček Jan. Njegova družina ni imela
veliko denarja, zato je čez poletje nosil malo raztrgane
hlače. Rad se je potepal in odkrival nove svetove.
Po deževni noči se je Jan kot po navadi šel potepat. Šel je
mimo gozda in tam zagledal jaso, ki je še nikoli prej ni
videl. Na tej jasi so bile prelepe rože. Jan je utrgal veliko
rdečo rožo in jo poduhal. Svet okoli njega se je začel
spreminjati. »Ampak ta blazina je tako udobna,« si je
mislil sam pri sebi. Ugotovil je, da leži na travi. Nekaj
metrov od njega je tekel potok. Bil je žejen, zato je šel
pit. Opazil je, da je za njim še nekdo. Tam je stala deklica
višja od njega. Imela je dolge zlate lase. Na laseh je imela
roza venček in nosila je belo dolgo svilnato obleko. »Jaz
sem vila Maja. Kdo si pa ti?« je rekla. »Jaz sem Jan. Vila
Maja, ali veš, zakaj sem tukaj?« Vila je poznala odgovor:
»Jan, v to deželo pridejo le tisti, ki si res nekaj želijo.«
Jan je rekel: »Želim si biti tako močan, da bi lahko dvignil
skalo.« »Jan, spij ta napoj, pa boš postal zelo močan,« je
rekla vila in mu ponudila stekleničko z napojem. Jan je spil napoj. V trenutku je dvignil in
izpulil celo drevo. Čisto je bil presenečen nad svojo močjo.
Jan in vila Maja sta nato šla na sprehod po deželi. Prišla sta do jazbeca, ki je jokal. »Zakaj
jokaš?« ga je vprašala vila Maja. Odgovoril je: »Ta velika skala je zaprla moj dom.« »Nič ne

skrbi, jazbec,« je rekel Jan. »Jaz bom dvignil skalo in ti
odprl pot do doma.« Jan je dvignil skalo s tako lahkoto kot
bi dvignil svinčnik. Jazbec je Janu v zahvalo podaril
piškote. Jan se mu je zahvalil in že sta z vilo Majo šla nazaj
do potoka. »Jan, če želiš greva do kraljice te dežele.« »O,
ja!« se je razveselil. Ko sta prišla v dvorec, sta že takoj
opazila zlat prestol in kraljico. Priklonila sta se. »Jaz sem
kraljica Andreja. Kdo pa je ta fant?« »Jaz sem Jan.« »Joj, ja
kakšen pa si,« je rekla kraljica! »Pridi!« Kraljica Andreja je
Jana odpeljala v garderobo. Jan je dobil nove hlače in novo
majico. Poslovila sta se in sta se odpravila k potoku.
»Vila Maja, pogrešam svojo družino,« je nekega dne potožil
Jan. »Če želiš, lahko vsak dan prideš sem, le v svoje želje
se moraš potopiti.« Jan je pomislil na bratca in se znašel
doma.
Zvečer, medtem ko si je umival zobe, se je še enkrat
spomnil na prijetno dogodivščino in kmalu zaspal.

Neža Skvarč, 4. c

Razburljivi ples

V dvorano prišli so pari.
Prvi ples bil namenjen Luku in Lari.

Postal je pravi raj,
a ustavil ga je strašljivi zmaj.

Ustavil se je ples,
saj je nastal pravi kres.

Zmaj vse je zažgal
in še tri torte pobral.

Ajda Hočevar, 5. a

Bilo me je strah

Joj, iz zoba mi teče kri. Ko sem bila stara pet let, sva se z babico odpravljali v vrtec. Pojedla
sem zajtrk, se oblekla in obula. Ko pa je babica že zaklepala vrata, sem v ustih začutila
bolečino. Iz dlesni mi je tekla kri! A babici tega nisem zaupala, saj me je bilo strah, da me bo
odpeljala k zobozdravniku. Nekdo je samo omenil zobozdravnika in že me je kar zmrazilo.
Klešče, plombe, zvezdice, ogledalce in sam vonj ordinacije, je bil zame strah in trepet sedmih
morij.
No, babici nisem povedala in čisto normalno, kot vsak dan, me je odpeljala v vrtec. V vrtcu
sem kar dobro skrivala svojo bolečino, a pri kosilu je vzgojiteljica opazila, da ne jem in me
vprašala zakaj tako. Povedala sem ji celo zgodbo. Vzgojiteljica je iz muhe naredila celega
slona in takoj poklicala babico, ki me je prišla iskat. Doma je babica izgledala zelo zaskrbljeno.
Preoblekla sem se in narisala enega konjička. Kljub strahu sem odšla z babico k
zobozdravniku. Saj sem bila že večkrat pri njem, a name je naredil slab vtis. V čakalnici sva
dolgo čakali, da me bo sestra poklicala. In res. Sestra je izgovorila moje ime. Šli sva v
ambulanto. Sedla sem na stol in poslušala svoje srce, ki je takrat bilo tako močno, da si ga
lahko slišal. Zdravnica je prišla s svojim ogledalcem in mi začela pregledovati moje zobke.
Povedala mi je, da bo moj zob, pri katerem je tekla kri, potrebno izpuliti. Zobozdravnica je
vzela klešče. Babica me je prijela za roko in ko mi je zobozdravnica izpulila zob, sem jo močno
stisnila. Bolečina v mojih ustih je pojenjala in z njo tudi moj strah. Zobozdravnica mi je
pokazala zob, ki mi ga je izpulila. Hotela sem ga vzeti domov. Zobozdravnici sem se zahvalila
in z nasmehom zapustila ordinacijo.
Doma sem dedku povedala za mojo hrabrost in ta mi je za pogum dal čokolado. Zdaj se
zobozdravnika ne bojim vrč in ga z veseljem obiskujem. Vem pa tudi, da je bil moj strah čisto
odveč, saj zobozdravnik ni strašen bavbav in da je še veliko bolj strašnih stvari kot zvezdica
na zobu.

Tija Žura, 5. a

Moja velika ljubezen – konji

Moja najljubša žival je konj, to vedo že mnogi, a mnogi ne vedo, kako potekajo in so potekale
moje ure jahanja. No najprej sem jezdila, ko sem bila še v vrtcu in smo z mami in očijem po
odhodu iz vrtca skoraj vsak dan odšli na jahališče v Češči vasi, kjer me je prijazni gospod
Brane povzpel na majhno kobilico Miško. Z majhnega sem naredila preskok na veliko, saj sem
začela z rednimi jahalnimi urami in to na veliki kobili Srni. Kmalu sem začela obiskovati ure
jahanja na Bajnofu, kjer je bila moja druga trenerka Tjaša Radešček, pri kateri sem jahala več
konjev: Floro, Galusa, Favorija, Rashel, Emulet, Jill in še bi se dalo naštevati. Vas zanima, kaj
je vultažiranje? Galus je bil namreč žrebec, s katerim smo to izvajali. Vultažiranje je jahanje
brez sedla. Na žalost pa je Tjaša odšla na porodniško. Prodala je konja in opremo, meni pa ni
povedala, kam in kako. Po pol leta čakanja mi je dedek Jože prek znanca Janeza Bratkoviča
našel novo trenerko, gospodično Urško Bratkovič, ki sem jo poznala že iz jahalnega tabora
Pegaz. Končno je napočil čas, da razkrijem potek jahanja in priprave konja. Najprej konja
skrbno skrtačimo z raznimi krtačami, da ne dobi žuljev, s klinom očistimo kopita, saj ne
želimo, da bi začel šepati. Če je konj že očiščen, si nared za drugi korak >>SEDLANJE<<.
Najprej na konja položiš podsedelnico – to je nekakšna odejica, ki konja ščiti pred trdim
sedlom. Podobno funkcijo ima tudi pena, ki jo položimo na podsedelnico, po navadi je bele
barve in se prilagaja sedlu. Na koncu pa še sedlo, ki je iz usnja. POZOR, le redki so iz blaga.
Pozabila sem še na podsedelni pas oz. koland, ki služi temu, da se sedlo ne vrti. Mislim, da
nočeš pasti dol z njega. Nato pa napoči čas za uzdanje. Morda boš imel manjše težave, ker ti
bo konj odmikal glavo in počel podobne vragolije. Uzda je tista reč, ki jo ima konj na glavi in
v ustih, z njo ga usmerjaš. Končno bo napočil čas, ko gre zares. Povzpni se na konja, in če ne
gre, ti bo pomagal trener oz. trenerka. Po navadi konja najprej sprehodimo, nato prekasamo in
na koncu pregalopiramo. Galop pride šele takrat, ko jahaš že kakšne pol leta. Na koncu ure

boš razjahal. Potem pa si opravki
sledijo enako, le v obratnem vrstnem
redu. Razuzdaš, odpneš podsedelni
pas –za katerega boš moral zjutraj
pojesti žgance, daš dol sedlo, peno in
podsedelnico. Konja spet pošteno
očistiš in mu daš posladek.
Upam, da nisem bila preveč
podrobna, in da bo mogoče kdo celo
vzljubil konje. Jaz vem, da ne bom
nikoli obupala nad njimi, naslednji
petek pa me čaka že prvi trening
preskakovanja ovir.

Lejla Strniša, 5.a

Ko zgodba

Nekega dne sem odšla v kobilarno, ki se nahaja v Kopru. Videla sem polno konjev. Zame je
bila najlepša kobila v kotu. Njej je bilo ime Kobilica. V majhni koči blizu kobilarne je živel star
gospod, ki je bil lastnik tiste kobile. Iz koče se je slišalo ropotanj. Pomislila sem, da gospod
izdeluje podkve za kobilina kopita.

Meta Taufer, 4.a

Svet, v katerem želim živeti (Pravičen svet)

Svet, v katerem želim živeti, je svet, v katerem imamo vsi ljudje enake pravice. Vsi smo
svobodni in zadovoljni z našim življenjem. Imamo prijatelje, družino in sorodnike. Ni vojn in
prepirov. Nihče nam ne ukazuje, kaj lahko in česa ne. Bogati pomagajo revnim. Ni psov na
ulicah, saj so vsi v toplih in udobnih domovih. Za vsako majhno pozornost smo zelo veseli.
Živimo v čistem in urejenem okolju. Ni žalosti in depresije. Vsak človek, vsaka žival, vse
rastline in sploh vse, kar je živo, je zelo veselo. Mojemu svetu vladajo mir, zadovoljstvo in
svoboda.
No, to je svet v katerem želim živeti.

Meta Taufer, 4.a

Svet, v katerem želim živeti (Verjemi v svoje želje)

Nekoč v nekem zapuščenem mestu je na stopnicah sedela deklica. Sedla sem zraven in začela
je jokati. Vprašala sem jo, zakaj joka in povedala mi je, da ji ta svet ni preveč všeč. Začela je
govoriti. Prišla je na temo o njenem svetu, kjer bi živeli samorogi in vile, kjer ne bi bilo
avtomobilov in tovornjakov, še posebej pa ne bi bilo nesramnih in neprijaznih ljudi. Končala
je s tem, da bi rada imela starše. Rekla sem ji, da se ji bo ta svet enkrat zgradil, če bo le močno
verjela v to. Nato me je objela, se mi nasmehnila ter odšla v hišo in tako se je najin pogovor
končal.
Močno upam, da se ji želje nekega dne uresničijo.

Zala Plut, 4. a

Vse je eno Podam ti roko in te peljem tja,
kjer vsak otrok mamo ima,
Travnik cvetoč neskončno prostran. kjer človek zna jezik srca in
VSE JE ENO. kjer je ljubezen doma.
VSE JE ENO.
Ribnik v miru počiva.
VSE JE ENO. Misli so lepe, nasmeh je iskren.
JUTRI BO LEPŠI DAN.
Gozd raja od veselja.
VSE JE ENO. Amber Ivana Erenda, 3. b

Na nebu se veter z oblaki igra.
VSE JE ENO.

Svet, v katerem želim živeti »Kaj pomeni popolnost?«

Veliko ljudi bi mislilo, da je popolnost človek, ki nima lepotne napake, denarnih težav in težav
s popularnostjo. In seveda, se motijo! Spet.

Popolnost ne pomeni imeti popolne akcije v popolnem svetu, marveč primerne ideje v
nepopolnem. Torej, ko se poglobimo v zapisano definicijo, vemo, kaj moramo v resnici storiti
za naša svetova. NAŠA svetova? Tako je.

Vsak človek živi v dveh svetovih, četudi se tega ne zaveda. En svet je ta, na katerem stojijo
njegove noge. Svet, ki ga je potrebno izboljšati v prid našim potomcem. Vsak starš iz
preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti si ne želi, da bi njegov otrok živel v strahu, stresu ali
izgubi. Naša zemlja je v vesolju gotovo zaščitena. Dvomim pa, da dovolj. Človek je sposoben
uničiti svojo domovino. Notranjost tega skupnega planeta je že zatemnil. Jedro naše narave se
z nasiljem, številnimi vojnami, rasizmom in nepravičnostjo uničuje. Nekateri ga hočejo
pokončati. Očitno uživajo v tem, ko gledajo lačne družine, ki za svoj položaj niso popolnoma
nič krive. Družine so že tako težko shajale, saj sta bila starša brezposelna, potem pa so jim še
z nasiljem odvzeli dom. Družina je torej prepuščena le ljudem, ki jim je mar zanje. In take
občudujem. Oni jim dajejo upanje in potrdilo, da je vredno živeti. Jaz imam to srečo, da nisem
prepuščena sivim ulicam, omejenimi s hladnimi zidovi. A kdo pravi, da se tudi to ne more
spremeniti?

Zavedam se, da imam svoj varni kraj, kamor se lahko zatečem in pomirim. Vsakič, kadar me
je strah, zaprem oči in si predstavljam popoln svet: ima čisto modro nebo, visoko zeleno travo,
dišeče rože, predvsem pa iskrene poglede. V tem svetu tudi v največjem zločincu opazimo
nekaj dobrega in ravno zaradi tega je ta svet tako čaroben. Tu še noč ni tako temna, kot se sliši,
zvezde sijejo globoko do zemlje in luna ti obsije obraz. Ko pa se kar naenkrat pojavi sonce, se
ti povsem zablešči. Spet si skrit pod mizo in poslušaš, kako vsi streljajo vsepovprek. Strah te
je in ne moreš si pomagati. A se ravno tega ne bojimo?!

Vem, da vsi veliko mislimo, a le malo ljudi kaj naredi. Želim si, da bi vsi videli še ta drugi
svet, ki bi moral preskočiti na prvega.

Vedno bodo obstajali ljudje, ki bodo razmišljali le o tem, kako bodo pohodili druge. A nanje
se ni vredno ozirati. Ko vidiš nekoga v težavah, mu reci: »Tukaj sem samo zate, gotovo imaš
sanje, zaupaj mi jih in še danes jim bova uresničila.« V mislih veš, da to ni mogoče, a zagotovo
mu boš vlil upanje. Že dolgo razmišljam o tem in menim, da je že pravi čas za ta korak.

Pot dolga tisoče kilometrov se začne s prvim korakom in kmalu bomo vsi vzklikali: »Jutri je
nov svet, nov začetek, nov dan, nov plan, vzpodbujalo nas bo bitje mladih src. S povzdignjeno
glavo gremo močno naprej, a se bomo kmalu vrnili tam, kjer smo začeli. Stali si bomo ob
strani, svet bomo v celoti preobrazili. Tukaj bomo vztrajali, nič nas ne bo oviralo na poti do
zmage.

Jaz pravim tako: SANJAJ Z ZAPRTIMI OČMI, ŽIVI PA JIH Z ODPRTIMI!

Ema Srebrnjak, 8. a

Moj svet z živalskimi prijatelji

Mislim, da je v vesolju veliko
svetov, za katere sploh ne vemo,
da obstajajo. Mogoče je celo bolje
tako, kajti že na Zemlji smo
naredili dovolj škode. Naš Modri
planet je le majhna frnikola v
vesolju, za katerega znanstveniki
pravijo, da je neskončno. Tega si
ne znam predstavljati, kajti na
Zemlji ima vsaka stvar svoj
začetek in konec. Morda je
otroška domišljija edina stvar na
celem planetu, ki je neskončna.
Otroci si z njeno pomočjo lahko
ustvarimo poseben svet v lastni glavi. To pogosto počnemo. Odrasli po navadi nimajo časa za
to, ker so preveč zaposleni s službami, sestanki, pospravljanjem in našo vzgojo. Naši otroški
svetovi so taki, kot si želimo, da bi bil svet v resnici.
Tudi jaz včasih živim v svojem svetu. V moji ulici sem edini otrok, zato mi je pogosto dolgčas.
Sosedje so večinoma prijazni upokojenci, ki že malce slabše slišijo. Že od malega mi je
primanjkovalo otroške družbe. V vrtcu sem sicer imela nekaj prijateljic, ena pa je živela v
sosednji ulici. Včasih sta k sosedi na počitnice prišla njena vnuka, dva razgrajaška fanta. Z
njima sem se kar dobro razumela, dokler niso naše bitke s koli in vejami postale preveč
divjaške. Potem je mami naredila red in okoli naše hiše je spet zavladal mir. Po navadi sem
bila osamljena, zato sem si ustvarila svoj svet. Vendar to ni bil svet namišljenih prijateljev,
temveč svet živali, ki jih imam zelo rada in s katerimi sem se lahko igrala. Vedno se je našla
kakšna, ki mi je popestrila dneve. Ob naši hiši je velik vrt, ki meji na Marof. Tam se vedno kaj
zanimivega dogaja. Večkrat sem od daleč opazovale plašne divje zajce in srne, zgovorne
vrabce na žicah, vreščeče srake, pridne čebelice in zavaljene čmrlje, ki so marljivo leteli s
cveta na cvet. Beli in rumeni metulji so frfotali okoli rož in na babičino jezo tudi okoli zelja,
kamor so pridno odlagali jajčeca. Po vrtu so se redno sprehajali naši in sosedovi mački, ki so
nam v nočeh, ko je zadišalo po pomladi, prirejali glasne koncerte po 22. uri, s čimer so kršili
javni red in mir. Zabavala sem se ob opazovanju našega mačka Mikija, ki si je domišljal, da
bo ujel srnjaka. Ko se je na hribu za našo hišo pasla čreda srn, se je potuhnil v visoko travo in
jih od tam krvoločno opazoval. Prav počasi se je plazil proti njim, podobno kakor lev pri lovu
na gazele v televizijskih oddajah. Vendar Mikiju ni nikoli uspelo. V trenutku, ko ga je njegov
»plen« opazil, je hitro odnesel pete. Bil pa je strah in trepet mišjega zaroda in tudi martinčki,
ki so dremali po škarpah okoli naše hiše so bili večinoma brez repa. Velikokrat sem na vrt
prinesla posodo s paličnjaki. Z njimi nisem imela veliko dela, saj so bili zmožni cel dan
dolgočasno ždeti na istem mestu.
Nekega dne sem se vračala iz trgovine in spotoma srečala potepuškega psa. Bil je tako
prikupen in navihan, da sem ga morala popraskati za ušesi. Očitno sem mu bila všeč, saj mi je
sledil do doma. Ker je bilo vroče, sem mu v skledo natočila vode. Mislila sem, da kuža živi v
katerem od blokov ali hiš v soseščini in da se bo vrnil domov. Toda potepinček je ostal v bližini
naše hiše. Nahranila sem ga in ga z zasilno ovratnico peljala na sprehod, da se ne bi ponečedil
na balkonu, kjer sem ga nastanila. Poizvedovala sem, kdo je njegov lastnik, vendar neuspešno.

Izkazalo se je tudi, da ima najdenček bolhe. Tega ni bilo težko ugotoviti, saj se je ves čas divje
praskal. Moja mami je zato predlagala, da ga kličemo Bo, kar naj bi bila okrajšava za Bolhač.
Sama pa sem se raje odločila za ime Beau, ki se izgovori enako, vendar v francoščini pomeni
lepotec. Meni se je kuža zdel neznansko ljubek. Bil je manjše rasti, vendar ni nadležno bevskal,
kot večina majhnih psov. Imel je skodrano črno dlako, ki je bila zavozlana, nepočesana in
umazana, vendar bi z malo nege in ljubezni postal lepotec, vreden svojega imena. Najbolj pa
so mi bile všeč njegove čokoladno rjave očke, ki so se navihano lesketale in poredno mežikale
v svet. Močno sem se navezala nanj. Ker psička ni nihče poznal, sem s težkim srcem poklicala
zavetišče za živali. Zvečer je prišel ponj njihov uslužbenec. Bilo mi je zelo žal, da se moram
posloviti od kužka, ki je bil tudi sam mali planet, naseljen z bolhami.
Na Beauja se pogosto spomnim. Včasih razmišljam, če so mu našli dom. Če je še vedno v
zavetišču, mi bo morda uspelo prepričati starše, da ga posvojimo. V mojem svetu bo ta psiček
vedno dobrodošel.
V moj živalski svet še vedno sprejemam nove člane. Naša druščina je že zelo pestra.
Dobrodošle so vse nove živali: pernate, rogate, kosmate, luskaste, repate – v vsej svoji
raznovrstnosti!
Sedaj me pogosto obiščejo moje prijateljice, zato mi ni več tako dolgčas. Vendar mislim, da
nikoli, res nikoli ne bom pozabila in opustila svojega sveta z živalskimi prebivalci, ki so me
tako prijazno, dobrodušno in tolažeče sprejeli medse.

Eva Kocjan, 7. b

Svet, v katerem želim živeti

Želim živeti v svetu, ki je dober, zaupljiv, v katerem se dogajajo le dobre stvari, ne pa v svetu,
v katerem vojna potuje iz države v državo, kjer z vozili podirajo vse, kar vidijo pred sabo. Ne
mislijo, kakšno škodo bodo naredili naravi. Podirajo gozdove, ki ne bodo nikoli več zrasli,
podirajo srce narave, ki se nikoli več ne bo zacelilo. Nekje zadaj daleč pa je duša dobrega
človeka, ki zdravi ubogega galeba, ki skoraj ne more dihati in leteti zaradi nafte in dima. Ne
želim živeti v svetu, kjer se jame udirajo in uničijo več kot polovico kapnikov, ki rastejo zelo

počasi. Želim si živeti v svetu, kjer
vsaka žival dobi, kar je potrebno, kjer je
srce narave še vedno celo poraščeno z
lepimi cvetlicami in dišečim mahom. V
svetu, kjer si sosedje menjavajo jajca za
mleko, sadje za zelenjavo in si
pomagajo. Ne v svetu, kjer se sosedje
grdo gledajo in spuščajo na prostost
kokoši, potem pa jih ubijejo in pojedo.
Vidiš, želim živeti v svetu, ki je boljši,
kajti svetova sta dva. Svet, v katerem
želiš živeti ti, in svet, v katerem živiš.
Odloči se, v katerem res želiš živeti.

Jana Žibert, 5. b

Svet, v katerem želim živeti

Dva svetova sta in jaz, vi, mi moramo izbrati,
v katerem bomo živeli. Je to svet, v katerem je
vse lepo in prav, ali je to svet, v katerem so
nasilje, vojne, rasizem, nepravičnost.

Svet, v katerem živimo danes, je na žalost
postal strašljiv. Poln je sovraštva in strahu.
Ljudje bi radi zbežali iz vojn, za katere sploh
niso krivi sami, a jim novi sklepi ljudi na vrhu
družbe in žičnate ograje to preprečujejo. Na
svetu so ljudje, ki bi radi delali, pa nimajo s čim
in kje. Živijo ljudje, ki zaradi nedostopnosti do
zdravil in lakote umirajo in se nad ničemer ne
pritožujejo, mi v malo lepšem svetu, pa se
pritožujemo, ker čevlji niso svetovno znane
znamke, ker nam niso obračunali popusta in ker
je na pomembni tekmi izgubil naš najljubši
nogometni klub. Seveda so na svetu tudi takšni
ljudje, ki jim ni treba skrbeti za nobeno stvar.
Živijo v gromozanskih hišah, se prenajedajo s
precenjeno hrano, vozijo se v luksuznih avtomobilih, izkoriščajo druge ljudi do onemoglosti
in razmišljajo samo o tem, kako bi lahko še bolj obogateli in razmetavali svoj denar.

Živimo v svetu, v katerem bi morali svoje zadolžitve razdeliti. Lahko je reči to ni moja družba,
to ni moj svet, to ni moj problem. Ampak na svetu so tudi ljudje, ki jim ni vseeno. Vidijo
težave, si pred njimi ne zatiskajo oči in se na njih odzivajo. Takšni ljudje so moji vzorniki. Po
takšnih ljudeh bi se morali zgledovati. Potrebujemo več ljudi, ki bi delo opravljali zastonj,
prostovoljno. Več ljudi, ki bi hodili po svetu in nudili vsaj najnižjo izobrazbo tistim, ki nimajo
ničesar, tiste, ki bi ljudem iz nič pomagali pridelati vsaj najnujnejše za preživetje.

Na žalost ne moremo sami izbrati, v kakšen svet se bomo rodili. V grd, nepravičen svet, ki ga
je na žalost za cel Jupiter, ali pravičen, lep svet, velik le za Venero? Večja verjetnost je, da
bomo pristali na Jupitru, če stvari ne bomo vzeli v svoje roke.

Svet, v katerem živimo, je svet, ki si ga ustvarimo sami. Nekateri imajo pogum, da soustvarjajo
boljši svet, večina pa živi v svetu, ki ga je ustvarila manjšina in ki je pisan njej na kožo. Bodimo
neustrašni in ustvarimo svet, ki bo pravičen. Ustvarimo svet, v katerem se ljudem čez nekaj
desetletij ali čez nekaj stoletij ne bo treba več odločati, v kakšnem svetu bodo živeli, saj slabega
sveta ne bodo več poznali. Zgodilo se ne bo čez noč. Potrebovali bomo čas in majhne otroške
korake, ki bodo grd, nepravičen svet spremenili v lep, pravičen.

Nika Gašpar, 8. a

Želim živeti v lepem, mirnem in prijaznem svetu

Svet, v katerem živim, mi ni preveč všeč.
Sedaj se šele zavedam, kakšen je naš svet. Zrak je onesnažen, narava uničena, voda umazana,
preveč je vojn in ljudi, ki zaradi njih ostanejo brez družin in strehe nad glavo …
Vesela bi bila, če ne bi bilo avtocest, velikih tovarn in onesnaženosti. Vesela bi bila, če bi vsi
ljudje živeli v miru.
Z mami se velikokrat sprehodiva do gozda v naši vasi, in ko samo pomislim, da bo enkrat tam
potekala avtocesta, kot jo obljubljajo, mi ob tej misli ni prijetno. Saj je res, da je veliko lažje
priti do cilja po hitri cesti, ampak nekaj se mi ob tem ne zdi v redu. To, da ves čas gledamo
samo na napredek.
Če bi si lahko izbrala svet, bi bil tak: namesto avtomobilov bi imeli letala na elektriko. Ne bi
bilo avtocest. Namesto tega bi bile le stare ceste ali kolovozne poti. Imeli bi več gozdov, manj
onesnažen zrak in na svetu ne bi bilo podležev, kradljivcev, nesramnežev ter brezdomcev. Ne
bi bilo bogatašev, le vsi bi imeli dovolj denarja. Ne bi bilo vojn in zato bi imel vsak človek
svoj dom. Tak svet si lahko želimo vsi. Lep, čist, miren in prijazen.
Ko sem bila majhna, sem sanjala, da je nebo roza. Po zraku letajo samorogi in za sabo puščajo
mavrico, na drevesih pa rastejo sladkarije. Veliko je potočkov in v vsakem izvira drug sok in
voda. Vse naokrog so vile, palčki, morske deklice in druga prijazna bitja.
Vem, da je svet iz sanj nemogoč in da je svet danes hiter, prav pa bi bilo, če bi v njem veljalo
eno pravilo: VELIKO SMEHA IN ISKRENIH TER PRIJAZNIH LJUDI.

Špela Berger, 6. b

Svet, v katerem želim živeti

Zagotovo si vsak od nas želi živeti v svojem svetu. V svetu brez skrbi, šole, tečnih staršev,
pravil … Ali pa v svetu, kjer vsaka princeska najde svojega princa in vsi živimo srečno do
konca svojih dni. Vsi s takšnimi ali podobnimi željami se ne zavedamo, da v resnici živimo v
pravljičnem svetu. Da imamo srečo, da lahko hodimo v šolo in da imamo starše, ki nas imajo
radi. Nihče od nas se ne zaveda, da si prav v tem trenutku na drugi strani sveta otrok želi vodo
in nekaj za pod zob. To res ni pošteno, zato upam, da se bo kmalu kaj spremenilo na bolje. Ker
res ne želim živeti v svetu, kjer otroci umirajo zaradi lakote, medtem ko se otroci na drugi
strani sveta iz hrane delamo norca. Vem, da je to lažje reči kot storiti. Vem, da ne morem
ustaviti vojne ali krivice, ki se dogaja po svetu. Lahko pa si zaželim, da bom opravljala poklic,
s katerim bom zadovoljna in imela dovolj, da pomagam drugim. Ko odrastem, nočem poslušati
o žrtvah terorističnega napada. Ali o izumiranju vrst. Želim si, da bi v novicah brala o tem, da
v Afriki gradijo bolnišnice in šole, da se lakota zmanjšuje. Na radiju si želim poslušati pesmi
o koncu vojne in miru po svetu in ne o nesrečni ljubezni in podobnem … To je svet, v katerem
želim odrasti in živeti. Predvsem pa si želim, da bi k temu pripomogla tudi sama. Upam, da
bom nekega dne lahko svojim otrokom ponosno povedala, da so zaradi mene ena lačna usta
manj na svetu. In da sem nekomu polepšala božične praznike ter mu omogočila boljše
življenje. Predvsem pa si želim, da se me bodo ljudje spominjali kot osebo, ki je pripomogla
k boljšemu svetu.

Tara Srovin, 8. a

Dogodivščina z zmajem

Neke noči sem se spravljala spat. Ko sem se namestila v posteljo in zaprla oči, me je nekaj
dvignilo v zrak in me poneslo v neznano deželo.
Letela sem nad zemljo in izginila v morje oblakov. Nisem mogla verjeti svojim očem, letela
sem z bleščeče belim zmajem. Bil je bel s srebrnimi bodicami, kamnenimi zobmi ter kraljevo
diamantnimi očmi. Bilo je čarobno. Letela sva v oblakih, nežni veter me je žgečkal po licih.
Oblil me je beli puh in se ovil okoli mene in zmaja. Zdelo se mi je, kot da sem v pravljici z
zmaji. Ni trajalo dolgo, ampak bilo je čarobno. Pristala sva v majhnem zmajevskem mestu z
velikim in mogočnim gradom. Peljal me je po grajskem obzidju do velikih težkih lesenih vrat.
Potrkal je in vrata so se odprla. Vstopila sva v kraljevo dvorano. Na svilenem stolu je sedel
kralj. Priklonila sva se in kralj naju je povabil na bogato pojedino. Ko se je zvečerilo, so se vsi
brlogi zaprli in zmaji so trepetali od strahu. Nič mi ni bilo jasno. Zmaj se je ovil v svoja krila
in se umaknil na rob brloga. Zanimalo me je, kaj se dogaja. Kar naenkrat se je pred gradom
pojavila črna postava. Lahko sem videla, kako so se v gradu ugasnile vse luči in na obzidju je
bila cela vojska s puščicami usmerjenimi v črnega zmaja. Moj zmaj me je potegnil stran od
okna in me zavil v svoja mogočna krila. Isto je bilo naslednji večer, samo da sem bila tokrat
pripravljena, da črnega zmaja preženem iz dežele. Imela sem lok in puščico usmerjeno v
zmaja. Sledil je hud boj. Oba sva dobila kar nekaj ran. Zmaja sem zadela v krilo in ga porazila.
Celo mesto si je oddahnilo. Proslavljali smo celo noč.
A zame je prišel konec, zbudila sem se v domači postelji. Čeprav so bile samo sanje, tega ne
bom nikoli pozabila.

Meta Taufer, 4. a

Bil je en samorog

Nekoč je bil en samorog, je plesat znal kot kozorog.
Plesal je noč in dan, dokler ni postal zaspan.
Mama ga lepo pokrije, on samo v spanec rije.

Ko se zbudi naslednje jutro, ritma več ne čuti čutno.
Samorog začne jokati, mama pa za njim lopati.
Zakaj ne plešeš, se jezi?

Jezna je tako, da začne plesati, samorog pa na njo kričati.

Mama se ne da vdati ,
ona skače, pleše, žvižga in razbija vse stvari.

Kuhinja, dnevna soba, vse je razbito.
Mama gre v trgovino,
na polici vidi pivo.

Vzame, gre in popije pivo.
Samorog pa gre za njo in spušča vetrove kot zlato.

Iz njega prihaja mavrica in speštana kašica.
Mama se na sredi postavi in samoroga ustavi.
Na vse kupce zakriči: to so mavrične zveri.

Naj kriči, dimnik vse starše pogubi.

Maša Turk, 4. a

Slon na glavnem trgu Slon na glavnem trgu

Nekega dne se slon odločil je, Na Glavni trg je prikorakal,
da na glavni trg vkorakal bo, na sredini se pokakal,
kjer mrgolelo je vseh ljudi, tam usedel se na rit
ki bi slona videli. in je šel iz vodnjaka pit.

Ko slon tako hodil je, videl je vse: Tam sedel je noč in dan,
vodnjak, ki tam stoji, rimske kocke, izgledal ni prav nič zaspan.
ter sonce, ki sije ti v oči. Mimo je letel komar,
slon pa vpije, da je car.
Tako se naš slon odločil je,
da vrne se v živalski vrt v Ljubljani, Ljudje so ga opazovali,
kjer je vedno vse tako kot lani. s prstom nanj so vsi kazali,
ampak slon se zase briga,
Ella Repše, 5. c stvar ga briga kakor figa.

Slon na glavnem trgu Tjaž Glažar, 5. c

Nekega daljnega dne, se v mestu Novem Reka
sliši ropot.
Na trg glavni prikoraka sam veliki gospod, Kaj je reka, mama?
z ogromnim bitjem, ki nima ne konca ne Je reka res, kar pravijo, da je?
kraja. Ne, sinko, reka je nekaj, kar nima nihče.
Reka je vse, kar hočeš, da je.
Vse se trese, vse grmi, Lahko je tvoja mama, oče, sin, brat, sestra.
breg dol pade in ga več ni. Reka je nekaj najlepšega na svetu.

Novomeščani vsi stojijo kot pribiti Ko si jezen, te pomiri.
in strmijo v ta veliki stvor. Ko si žalosten, te razveseli.
Nihče ne ve, kaj je to. Reka je kot otrok, ki se uči.
Slon veliki ali celo Miki Je kot dojenček, ko se rodi.
koraka po ulicah, pa ga več ni. Je kot nekdo, ki sameva v svoji samoti.
Reka je ljubezen do otroka.
Novomeščani se še zdaj sprašujejo,
kdo je bil ta stvor. To je reka, sinko.
Le stari Janez popotnik se posmehuje, Reka je zlato, rumen cekin, ki nikoli ne
saj le on ve, kdo je bil to. umre.

Otis Heric Zagrljača, 5. c Nina Bajec, 4. c

Bratu Če imaš koga rad

Smejala sva se kakor nora, Ljubezen, ljubezen,
skupaj sva po polju se podila to je prava stvar,
in ko nisva mogla spati, a le, če imaš nekoga izjemno rad.
sva v odejo tesno se zavila.
Če imaš koga rad,
Ko sem padala na rosni travi, mu podariš objem,
si z močno roko me ujel, poljub, roko,
pomagal nežno si mi vstati, pa tudi poroko.
krepko, a ljubeče si me objel.
A včasih nastopi slovo,
Ni kaj, rada skupaj sva bila to je slabo.
včasih, ko si zelo me rad imel, Žalost, solze,
zmeraj skupaj sva tičala, objemi, roke,
z mano sladke pesmice si pel. prijazni pogledi
vračajo se.
Sedaj pa iščem tvojo roko,
da bi zopet me pobral, Nekega dne
a kaj, ko vidim le gosto temo, pa spoznaš,
ko sama se pobiram s tal. se ozreš in pozabiš solze.

Špela Bajec, 8. c Fant, ki ga gledaš, všeč ti je
in kmalu prebrodiš vse.
Kaj je ljubezen?
V začetku dober prijatelj je,
Ljubezen je to, da ko zagledaš njo, a kmalu spoznaš,
polepšal se ti dan bo. da ljubezen je.
Ljubezen je to, da skupaj v kotu tičita
ter si sladoled delita. Ponovno dogaja se,
bije srce,
Ljubezen je to, da skupaj se učita ljubezen razvija se.
in vse knjige preletita.
Ljubezen je to, da na vsak način skupaj boš z A tokrat drugače konča se.
njo, Tokrat ljubezen je prava,
pa tudi, če to ne bo možno. tokrat nikoli konča se ne.

Ljubezen je to, kar ona hotela bo, Če imaš koga rad,
na vsak način pridobil ji boš to. mu pokloniš nasmeh
Ljubezen je to, da drug brez drugega ne moreta, in pogled, ki za vedno ostane.
skupaj pa vse zmoreta.
Maša Berger, 9. b
Ljubezen je zgodba, ki trajala za večno bo,
pa četudi drugega več ne bo,
vse dogodivščine v spominu zapisane bodo,
za zmerom tam obtičale so.

Wentao He, 7. b

Človek – bojevnik za življenje

Kot lesene kocke, položene druga na drugo. Ena je popustila in vse se je razsulo. Prav spomnim
se te igre. Z bratcem sva se jo igrala vsak mrzel večer. Posedla sva se na preprogo pred kamin,
zložila kocke in vlekla drugo za drugo. A zame je to daljna preteklost. Zdaj se počutim kot
tujec, brez imena, brez preteklosti, brez čustev. Kakor da bi bila lesena lutka. Želim si, da bi
bila to. Nihče me ne bi nikoli vprašal, kako sem ali zakaj sem taka ali pa zakaj to počnem. A
na žalost ne morem kar čez noč oleseneti

Temna hosta, ki niti malo ni prijetna. Težak poletni zrak, ki postane še bolj vlažen in soparen,
ko se z njim pomešajo vodni hlapi iz bližnje reke. Zvoke narave duši šumenje in trepetanje
lističev ter moje globoko dihanje. Z vsakim korakom moje dihanje postane hitrejše in globje.
Hodim nekam v daljavo. Nekam v neskončnost. Ne vem, kam, samo vem, da nekam. Nakar
zagledam močno, premočno svetlobo, ki mi bolšči v oči. Vedno bolj se mi bliža, vse večja je.
Nato se ustavi pred mano. Imam morda privide? se vprašam. Nekako razločim postavo. Stoji
nekaj metrov pred mano. Iščem njene ali njegove oči. Pogledujem levo, desno, gor in dol.
Stiskam svoje oči, da bi izostrila sliko. To mi ravno ne uspeva.
Zaslišim glas, ki ni moj: »Ne boš ju našla. Četudi boš vse na meni pregledala, ju ne boš
ugledala.«
Kako je to bitje vedelo, kaj razmišljam? Glas mi je bil od nekod znan, samo ne spomnim se,
od kje.
»Prav razmišljaš. Od nekje me poznaš. Samo ne moreš se spomniti, ker …«
Iztegnem roke, ne vem, zakaj. Modra zato, da bi se prepričala če on ali ona ali pa ono obstaja,
zares. Še nekaj milimetrov je manjkalo, da bi se dotaknila svetleče svetlobne postave. V tisti
sekundi, v kateri bi se morala moja roka srečati s postavo, se svetloba razblini. Švigne v vse
smeri. Čez mene, nad mano, pod mano in levo ter desno. Ko svetloba preide skozme, me obdari
toplina. Zaprem oči in poskušam uživati v tistem trenutku. Ko oči znova odprem, nisem več v
strah vzbujajoči hosti, temveč v svoji lastni postelji.
So bile to sanje ali realnost? Sanje. Spet. Bulim v svoj prelepi rdeči strop. Rada imam rdečo
barvo. Vzbuja toplino in tudi strahoto. Zakaj ravno rdeča? Tehten razlog je, da je poleti veliko
komarjev. Tu je še ena stvar, ki je ne maram – komarji. Brenčijo okoli tebe in te z vso svojo
požrešnostjo pičijo, no, bolj kot ne izsrkajo kri kot vampirji. Po navadi začnem opletati z
rokami in jih pritisnem ob strop, ki ni veliko višji kot jaz in moja postelja. Tako, da se splača.
Ošinem uro na nočni omarici. Kazala je
nekaj čez pol šesto zjutraj. Vem, da moja
mami dela že dobro uro in pol. Pospravim
posteljo, se oblečem in zbudim bratca.
Pojeva zajtrk in se odpraviva v šolo. Pešačiva
nekaj kilometrov. Medtem prijetno pihlja
vetrič in nosi listje sem ter tja. Vsako minuto
si moram popraviti lase, ker jih veter
neprestano mrši. Še vedno si nisem oprostila,
kako sem dovolila, da me je mami postrigla.
Bratec zmeraj hodi nekaj metrov za mano.
Kot da bi se bal. Ali pa samo išče zavetrje.

Ne vem, tega ga nikoli ne sprašujem. Jaz
razmišljam o vseh mogočih rečeh, bratec pa si
brunda pesmico, za katero ne morem določiti
pravega naslova. Tako mine najin mali
sprehod.

Že sva na šolskem igrišču. Zaprem oči in

globoko vdihnem. Štejem do pet in ko si v

mislih rečem številko pet, me prizadene močan

objem. Vem, da je to moja najboljša prijateljica

Evelyn. Vem, da je oblečena v pulover, ki ga je

sama naredila. Vem, da ima lase spete v figo ali pa v dve kiti. Vem, da je zdaj moj bratec

nestrpen, saj hoče v šolo. Zakaj ter kako to vem? To preprosto vem. Vsak moj dan je enoličen.

Vsako jutro do mene prihiti ona. Vsako jutro je oblečena v eno izmed svojih mojstrovin. Vsak

dan ima kito ali figo. Vsak dan me bratec preganja, saj hoče čim prej videti svoje tovariše, če

so se kaj spremenili od prejšnjega dne. Odprem oči in zagledam prikupen par modrikasto

zelenih oči, ki me z zanimanjem pogledujejo.

»Prisegla si, da te majice ne boš nikoli več oblekla,« mi reče ter si ogleduje mojo majico z

vojaškim potiskom. »Zdaj, ko jo vidim na tebi, Fae, se zdi še kar v redu.«

»A?«

»Kaj?« reče.

»Ne maram, da me tako kličeš,« sem bila užaljena.

»Daj no, vsi imajo vzdevke, tako da ga moraš imeti tudi ti,« pove. Evelyn je seznanjena z

vsemi trači in trenutnimi modernimi stvarmi. Ne bi rekla, da je tiste vrste dekle, ki najame

maserja in pedikerja vsak zvečer, gleda vse najstniške telenovele ter točno ve, kje se trenutno

nahaja Justin Bieber, kateri drugi zvezdnik ali pop pevec. Je pa vsekakor dobra prijateljica in

vredna zaupanja.

»Faith …« zavzdihne. Zavem se, da je večina učencev že odšla z dvorišča. Samo še jaz, Evelyn

in bratec Nick ter še nekaj drugih ljudi postavamo zunaj. Nick se rahlo odkašlja in prekine

prijetno tišino. Pogledam ga in z očmi namignem, naj gre kar naprej. To je zanj pomenilo, da

je sam svoj šef, in urno steče proti vratom.

»Greva?« rečem, ona pa pokima. Kdaj pa kdaj pomislim, kaj bi se zgodilo, če nekoga ali

nekega trenutka v mojem življenju ne bi bilo. Če se Nick ne bi odkašljal, bi še vedno stali tam?

Takšno pač je življenje. Polno vprašanj. Z Evelyn odhitiva v učilnico za zgodovino. G.

Moore (spet) zamuja. Ni dneva, ko ne zamudi. Zvonec že zazvoni, njega pa še ni. Za Evelynine

pojme je to super. Ona se skoraj vedno pred uro ustavi pri mizah s fanti. Jaz sem bolj mirne

duše. Ne maram pogledov. Ko pridem v razred, hitro odskakljam do svoje mize in se ugreznem

v stol. Po možnosti se še trikrat spotaknem ob torbe, ki so razmetane ob mizah. Ob meni sedi

dekle, ki zmerom zbrano posluša učitelja, na drugi strani pa fant z irokezo. No, ne ravno tiste

vrste irokezo, ki je visoka dvajset centimetrov. Taka, kot je zdaj moderna, to me je podučila

Evelyn. Dobro pri njiju je, da me pustita na miru. Pa četudi sem v družbi sebi podobnih, se

nekako ne počutim sprejeto. Raje sem sama kot v skupini. Med urami si skrbno delam zapiske.

Mami mi pravi, da je dobro narediti vtis na učitelja, da ti ni mar za njegov predmet. Sama

menim enako. Ko smo že pri moji družini. Kar mi je še ostalo od nje, sta moja mami in Nick.

Oči mi je umrl v hudi motoristični nesreči, pred tremi leti. Vsi mislijo, kako sem žalostna

zaradi tega. No, seveda sem. Ampak nisem
spet tako žalostna, da bi prebila cele dneve v
svoji sobi in prebirala žalostne zgodbe.
Življenje gre pač naprej.
»Faith Ritter?« Dvignem pogled. Zagledam
kup prežečih obrazov, ki se zgrinjano name.
»Ja?« rečem nezaupljivo.
»Sprašujem te, kakšen je odgovor na moje
vprašanje.«
Praznina. Nikoli se mi ni še zgodilo, da ne bi
poslušala. No, mogoče kakšnih trikrat in ne
več. Zaslišim šepetanje. Tisti trenutek si
zaželim, da bi imela super ušesa in bi slišala vse odgovore. Le zakaj ni bila mati narava bolj
radodarna s tem?
Fant z irokezo mi zašepeta: »Edison, 184- «
»Tišina,« povzdigne glas učitelj.
184 in? Gotovo mora biti še ena številka. Faith, razmišljaj, no. Edison … to je tisti, ki je izumil
žarnico! Najbrž sprašuje za letnico njegovega rojstva. Mogoče. Kdaj za vraga se je rodil?
»No?« reče učitelj. Stoji čisto pred mano.
Naj bo sreča. Moja srečna številka je tri. Prosim, naj se je Edison rodil leta 1843.
»1843,« rečem samozavestno.
»Ne, po uri pri meni. Sania, kdaj se je rodil Thomas Alva Edison?«
Ne, no.
»Leta 1847 v Milanu,« odgovori brezhibno.
Krasno. Zdaj bom morala viseti pri g. Mooru … Naslednjih nekaj minut sem le nekako
preživela … Zazvonil je zvonec. Gruča brezglavih mladcev se je zapodila ven.
»Naj se to ne ponovi,« mi reče učitelj in odide.
Uf. Hvala bogu. Tako nekako so minile tudi druga, tretja, četrta, peta in šesta ura. Samo, da
sem jaz bolj poslušala.
Po pouku pred šolo počakam Nicka, nato pa se skupaj odpraviva domov. Večkrat razmišljam,
kako je moje življenje enolično. Vsak dan je enako. Vsak dan je večji dolgčas. Vsakič bolj.
Nick kot vedno hodi za mano, kot bi bila njegov ščit. Ko prideva do vhodnih vrat, jaz pobrskam
po šolski torbi in izvlečem ven ključ. Že ga vstavim v ključavnico, a potem se vrata odprejo.
Kako to, da je mami že doma? je prva misel, ki mi šine v glavo.
»Na izlet gremo. Bom med vožnjo vse razložila,« so prve njene besede.
»Prav,« reče Nick in si v ušesa potisne slušalke.
»Oblecita se v nekaj toplega in čakam vaju v avtu,« reče mama in doda, »brez telefonov,« s
tem ošine mene in odide iz hiše.
Kaj je zdaj to? Nikoli ne gremo na izlete. Čeprav je danes petek, je to zelo sumljivo. Stečem v
svojo sobo in upoštevam mamine besede. Iz omare izvlečem topel temno moder pulover brez
kapuce, ki zgleda kar zelo fantovski. A mene to nič ne moti. Slečem vojaški pulover ter si
nadenem modrega. Lase si spnem v figo in se še nekajkrat zasukam pred ogledalom. Iz fige
mi pokuka nekaj las, ki nočejo in nočejo zrasti. Nato stečem do vrat, prej se še oblečem v
zelenkasto rjavo jakno in malo nižje škorenjčke. Mami in Nick me že čakata. Usedem se na
sovoznikov sedež. Mami spelje z dvorišča in prižge radio. Ljudi nikoli ne razumem, zakaj raje

poslušajo radio oziroma glasbo, namesto da bi se pogovarjali. Mami se zdrzne in ugasne radio,
kot da bi mi brala misli.

»In kako je bilo v šoli?« naju vpraša. Nick ji pove vse živo, jaz pa samo strmim predse na
cesto.
Ko znova odprem oči se zavem, da sem zaspala.
»Še malo pa bomo prišli,« reče mam,i medtem ko se jaz pretegnem in zazeham.
Peljemo se po navadni lokalni cesti. Vsakih nekaj kilometrov je postavljena kakšna hiša ali pa
vsaj bencinska črpalka. Drugače pa cesto obdajajo travniki in gozdovi. Temni se, tako da gozd
že malo spominja na hosto iz mojih sanj. Samo da zdaj ni poletje, temveč pomlad.
Mami ni ravno govorila resnice, ko je rekla, da bomo kmalu prišli. Od takrat se vozimo že tri-
četrt ure. Mrak je že. Začutim nekaj, kar me vleče za lase. S sunkom se obrnem. Kdo drug kot
Nick.
»Faith, pazi!« mi reče mami. Obrnem se in zagledam razlito vsebino steklenice. »Počisti,
hitro,« mi reče ter pogleduje zdaj mene zdaj razliti sok in zdaj cesto. »Pohiti!« mi reče. Jaz pa
samo bulim v plastenko, kjer je bil še pred nekaj minutami sok. Mami v svoji nemirnosti začne
puliti robčke iz mojih rok in briše mokre predele. Sem kot okamenela, samo še gledam lahko.
In diham. Vse se dogaja kot v počasnem posnetku.
Zaslišim glasen pok. Nato še par majhnih pokov. Čutim lomljenje vej. Slišim, da se za trenutek
moje srce ustavi. Vem, kaj se je zgodilo.
***
Smrtonosni zvok tišine. Tako je, da slišim lastne misli in bitje srca. Kot bi se čas ustavil. Vse
bi se nehalo premikati. Avtomobili bi obstali. Ptice bi nehale leteli in zamrznile v zraku. Kakor
da bi bili vsi mrtvi. Ni ne zvoka, ki bi lahko dokazal, da je nekdo v bližini. Živ. Samo jaz in
vsa ta črnina. Zaprem oči. Poskušam se spomniti, kaj se dogaja ali kaj se je zgodilo. Moji
možgani si projicirajo sliko. Avtomobil. Hosta. Tema. Plastenka. Samo to vidim, po delčkih.
Zazdi se mi, da zaslišim nizek krik. Z naglico odprem oči, vidim svetlo meglico. Približuje se
mi. Meglica se nenadoma zostri. Prepoznam postavo. Žensko. Brez kakršnih koli zvokov se
približuje. Še vedno je čista tišina.
Obstane pred mano. Z rokami mi nakaže, naj ji sledim. A jaz le bežno iščem njene oči in upam,
da bi mi sporočale kaj več. Spreleti me srh.
Najprej oklevam, a kmalu me premagajo lastne
noge. Hodim za njo. Ženska me ne pogleda. Najbrž
zato, ker sploh ne more videti. Ampak kako me je
potem opazila?
Ne vem, kje sem, kam hodim ter kdo je ona.
Noge se premikajo v temo, v upanju, da bodo
zmeraj pristale na trdna tla.
Ženska se ustavi, jaz pa za njo. Skloni se oziroma
počepne, kot bi se hotela zviti v kroglo ali
zavarovati. Kot jež.
Nakar se razprši v sto bilijonov meglic, žarkov …
Prevzame me čista lahkotnost. Počutim se mehko
in lahko. Kot pero kokoši. Kot bi bila drug človek,
prerojena Faith. Nova Faith. Začnem teči. Nekam.

Pod nogami čutim trda tla. Ne znam oceniti,
iz česa so. Beton, asfalt, kamen, ne vem.
Naenkrat začutim, kako mi noga zdrsne v
globino, nato pa še druga. Padam. V globino.
Vse je tiho, mračno in turobno. Sliši se samo
moje globoko dihanje ter moj krik, ki tone v
pozabo. Maham z rokami. Še enkrat spustim
glasen in cvileč krik. Nič. Glas potone, ni ga
več. Kot da ne bi nič naredila. Počutim se,
kakor da bi bila razdvojena. Na dva dela. Kot
da me ni več. Samo moje telo še živi, a duša
je odplavala stran. Puf ... ni me več. Nisem
več Faith Ritter. Ne, res ne. Sem samo izgubljeno telo brez duše, ki išče izhod. Torej sem …
jaz … mrtva?
***
Odprem oči. Zaslepi me belina. Vse je belo, a moje oči so navajene na črnino. Vidim nekako
megleno. Ne znam razločiti slike. Kje sem? Ozrem se naokoli, vse je belo. Tu pa tam je kakšna
barvna lisa. Pomežikam z očmi, nič bolje ne vidim. Mežikam v prazno. Nakar zaslišim kot
nekakšen zvonec ali nekaj takega. Vidim obrise. Začutim gibanje okoli sebe. Zaprem oči in jih
znova odprem. Zdaj vidim že malo bolje. Nekakšna ženska se sklanja nadme.
»Stephanie! Pokliči zdravnika!« zakliče ženska. Ta preklaplja neke cevčice. Pogledam
naokoli. Opazim, da je vse belo. Poleg moje postelje sta še dve. Na eni leži fant, na drugi pa
nihče.
»Mirno dihaj. Prosim, ostani z nami,« reče ženska.
Nato priteče še moški in še ena ženska. Čakaj. Sem jaz v bolnišnici?! Je ta ženska medicinska
sestra? In moški zdravnik ali karkoli že? Kaj se dogaja?
»Faith Ritter,« začne medicinska sestra, ki je prišla malo prej. Jaz pa se zastrmim vanjo. »Imela
si prometno nesrečo.«
Kaj?! Kako? Zaprem oči. Zaslišim glasen pok. Cviljenje gum. Premetavanje. Mami! Nick!
»K-kje-e je mami? In Nick?!« To ne more biti res. Prosim, prosim, naj se zdaj zbudim in lepo
ležim v svoji topli ter škripajoči postelji. Ne, da je ne maram, ampak res škripa, ko se vržeš
nanjo.
»Faith,« reče z mirnim glasom. »Pomiri se, vse bo v redu. Tvoja mami in bratec sta skupaj.«
Čisto mirna je!
»Kje sta?« rečem. Začnem hitreje dihati. Ženska me prime za roko. Saj nista mrtva?! »S-sta
m-r-tva?« Glas se mi zlomi. Oči mi se mi napolnijo z solzami. Ne rabim odgovora, odgovor
že vem. Premaknem nogo, da se lahko usedem. A le-ta me silno zaboli. Odgrnem odejo,
zagledam svojo nogo, v mavcu. Nesreča!
Ženska me pogleda in reče: »Vse bo še dobro. Samo zlom je. Mama in bratec pa bosta uživala
v onostranstvu.«
Kako lahko kaj takega reče?! ''Vse bo še dobro.'' Ne bo dobro. Začnem ihteti.
V jezi rečem: »Ali nimate otrok? Kako bi se pa vi počutili, če bi izgubili vse? Čisto vse!«
»Faith, zate bo dobro poskrbljeno. Nekaj časa si bila v komi, ne naprezaj se preveč. Bodi
vesela, da nisi izgubila spomina ali še kaj hujšega,« mi reče.
Kako lahko to reče?

»Nekaj dni boš še ostala v bolnišnici,
potem pa ti bomo našli varen in topel
dom.«
Varen in topel dom, pa ja! Očeta ni več,
mame in bratca tudi ne. Tete in strici so ne
vem, kje. Starša od mame sta mrtva. Od
očeta pa živi samo še mama, ki pa je nisem
videla že najmanj pet let.
»Če boš kaj rabila ali te bo kaj bolelo ali
pa boš morala iti na stranišče, samo
pozvoni zvonček,« reče druga medicinska
sestra, ki zgleda bolj razumna. Pomigne mi
na nekakšen gumb, ki ima spiralasto plastično vrv. Gospa mi pomežikne in odide skozi vrata.
Ostanem sama, no, ne čisto sama. Na sosednji postelji leži fant. Pogledam k njemu, a ta me
opazi.
»Hej,« reče. Je slišal in videl cel pogovor?
»Hej,« odvrnem. Opazim, da ima levo roko v mavcu, za nogi pa ne vem, ker ima čez njiju
pokrito odejo.
»Jaz sem Alex. Ti pa si …?« Premeri me od glave do pet.
Ne maram, da me ljudje gledajo. Ne da mi je nerodno, samo ne maram pozornosti.
»Faith,« rečem in se zazrem v njegove temno čokoladne oči.
»Se mi je zdelo,« se nasmehne. »Žal mi je. To medicinsko osebje je včasih malo tečno. Razumi
jih, delajo noč in dan. Rešujejo življenja …«
»Kateri dan je danes?« ga prekinem.
»Ponedeljek. Tebe so pripeljali v petek zvečer,« reče, kot da bi mi bral misli.
»Hvala,« se nasmehnem.
Zazrem se v strop. Zamislim se, kakšno srečo sem imela, da nisem tam, kjer sta mami in Nick.
A v naslednjem trenutku me prevzame žalost in jeza hkrati. Zakaj smo mogli iti na ta izlet?
Potem se ne bi nič od tega zgodilo. Lahko bi se uprla, da nočem na izlet. Ja, lahko bi se. A se
nisem. Nisem vedela, da se bo to zgodilo. Nisem si mislila, da se lahko kaj takega zgodi meni.
Le kaj se je zgodilo njemu? se vprašam sama pri sebi in pogledam k Alexu. Ta pa še vedno
bulji vame.
»Kaj se je pa tebi zgodilo?« vprašam.
On se mi zazre v oči, ne odmakne pogleda, samo reče: »Motor.«
Jaz pa pokimam. Moje veke postajajo vse težje, dokler se ne združijo.
Tavam po hosti, od drevesa do drevesa. Moji prsti se vsake toliko dotaknejo lubja dreves. Le-
to pa je hrapavo. Sprehajam se sem ter tja, gledam naokoli kot kakšen majhen otrok. Zagledam
meglico, približujočo meglico. Pred mano se ustavi postava. Prav takšna, ki sem jo zadnjič
sanjala. Brez oči, brez nosu, brez ust, samo glava, telo, roke in noge.
»Faith,« zavzdihne ženska. Le od kje me pozna?
»Kdo ste vi?« zamrmram.
»Sem nihče, tako kot ti in vsi drugi. Samo nihče. Mi smo samo podobe ali telesa, v katerih se
naselijo duše. Duša si sama izbere žrtev. Naseli se v njej kot polž v novo hišico,« reče.
»Zakaj mi to praviš? Zakaj to govoriš, kot da je skrivnost? Zakaj?!« rečem.

»Bodi vsaj hvaležna,« reče, nato pa se spremeni
v meglice in ''puf'' izgine.
A sama začnem teči po gozdu. Mimo vseh
dreves, ki se zgrinjajo nadme. Veje se zibajo v
vetru, zazdi se mi, da se premikajo. A ne le levo
ter desno, ampak tudi dol in gor. Nakar se neko
drevo upogne in mi zastre pot. Jaz pa padem
čezenj. Tema.
Zbudim se v beli sobi. Rabim nekaj trenutkov,
da dojamem, kje sem. Bolnišnica. Seveda.
Pogledam na mojo desno, kjer naj bi ležal Alex.
Vidim, da strmi vame. Moja lica se obarvajo rožnato, zato se obrnem stran.
»Zaspala si,« mi reče. Še vedno čutim njegov pogled na sebi.
»Zakaj me gledaš?« Zakaj me mora gledati? No, zakaj?
»Saj ni nujno, da gledam tebe,« reče čisto mirno.
»Oprosti,« rečem in pogledam stran. Zakaj sem tako neumna?
»Zakaj?« mi reče. Čutim, kako me gleda, to me naredi nervozno.
»Pozabi,« še rečem. Nato nekdo potrka.
Bela vrata se odprejo. Začutim rahel piš vetriča, najbrž zaradi odprtih oken na hodniku. Prišlek
je gospa, tam nekje srednjih let. Je tu zaradi mene? se najprej vprašam.
»Gospodična Ritter?« Ah, zaradi mene je tu. »Sem že mislila, da sem prišla v napačno sobo,«
reče smeje in pride bližje k meni oziroma moji postelji. No, ne k moji postelji ampak k postelji,
na kateri ležim. Ah, vseeno je.
»Ja …?« rečem nekoliko zdolgočaseno.
Gospa ali pa mogoče gospodična, koga briga, s svojimi zeleno rjavimi očmi bolšči vame. Takoj
odmaknem pogled in pogledam svojo rjuho. Vidi se, da je pretrpela kar nekaj tečnih najstnikov.
Na desni strani odeje je modrikast znak bolnišnice, ki je že nekoliko spran.
»Tukaj sem zaradi tvojega prebivališča,« reče. Kot da nisem ugotovila.
»Glede na to, da so tvoji starši preminuli …«
»Preidite k bistvu,« jo odsekam.
»Imaš sorodnike, ki so sposobni paziti na takšno … ljubeče dekle, kot si ti?«
Stavim, da je želela reči tečno, brezvezno, še kaj podobnega …
Misli so mi odtavale k mojim sorodnikom. Oče je umrl pred šestimi leti, ni imel ne brata ne
sestre. Bil je edinec. Moja babica po očetovi strani je zdaj najbrž kje v nebesih z dedkom.
Morda sedita na beli klopci in se smejita drug drugemu. Cvetovi češenj padajo na babičine
rumenkasto bele lase, a njen smeh ne potihne, četudi ve, da si bo morala znova razčesati lase.
Kot oče je tudi mama edinka. Njen oče je umrl, še preden sem se rodila jaz. Samo mama je še
živa, moja babica. Mami je izgubila stike z njo. Ne vem, kaj je bilo krivo, samo nekega
poletnega dne, ko bi morala oditi k njej, je mama rekla, da se ne bomo nikoli več videvali z
njo. Seveda sem najprej pomislila, da je mrtva, a hvala bogu ni bila. Zakaj me ob besedi mrtva
ali mrtev tako zmrazi?
»Gospodična?« reče gospa, da bi pritegnila mojo pozornost.

(Se nadaljuje …)

Nina Pečnik, 6. a

Ljubezen

Poleg ljubezni do domačega kraja ali običajev je ljubezen najpogosteje močan občutek sreče,
ki ga občutimo ob druženju z živim bitjem. Uvrščamo jo med čustva, nekateri pa trdijo, da je
ta pojav neke vrste bolezen, da je zmoten in škodljiv za človeka. Ljubezen lahko združuje
zakonca ali pa je to čustvo, ki povezuje sorodnike in tudi prijatelje.
Ljubezen nas čaka na vseh mogočih mestih in nas lahko spremlja na vsakem koraku. Prav
starševska ljubezen je tista, zaradi katere obstajamo in je bila z nami še pred rojstvom.
Ljubezen naše družine nam je pomagala narediti prve korake in nas je obvarovala pred
zgodnjimi nevarnostmi. Podpirala nas je pri dobrem in nas vzgajala v ljubezni. Tako smo sedaj
sposobni to ljubezen širiti tudi sami in spoznavamo nove ljudi, s katerimi se razumemo in si
med sabo pomagamo.
V določenem obdobju človek začne iskati nekoga, s katerim se bo postaral in z njim delil vse
svoje težave in veselje. Taka ljubezen je lahko neuslišana tako kot Prešernova do Primičeve
Julije. Za tako res ne gre zapravljati časa. Ljudje smo neučakana bitja, ki želimo biti ljubljeni,
zato se včasih lahko pojavi lažna ljubezen, ko si delamo utvare, da ljubimo in smo ljubljeni,
pa gre samo za napačne predstave o ljubezni. V filmih in knjigah je vse predstavljeno tako
popolno, v resničnem življenju pa je ljubezen vse več kot to. Ni nekaj, kar se zgodi čez noč in
traja večno ter brez zapletov. Je odnos, za katerega se trudiš in ga gradiš vse življenje. Šele ko
odpreš svoje srce, ljubezni postaneš zares ranljiv. Besede, dejanja ali celo izguba ljubljene
osebe se te najbolj globoko dotaknejo in prizadenejo. Po drugi strani pa ljubezen naših bližnjih
ostaja za vedno z nami, tudi če njih že davno ni več, in nam še naprej pomaga premagovati
težave in preizkušnje.
Mislim, da je ljubezen čudovito čustvo, ki temelji na dobrem odnosu in jo je vredno sprejeti
ter širiti. Morda bi bilo brez nje življenje bolj preprosto, vendar bi izgubilo ves svoj čar, toplino
in smisel. Ali kot pravi Biblija: »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne
imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.«

Ema Čuk, 8. b

Ljubezen je...?

Kaj je pravzaprav ljubezen? ... Je to prelepi občutek topline in sočutja … ali to, da imaš nekoga
neizmerno rad...? Ali veš?
Vsak bo na to vprašanje odgovoril drugače, čeprav se na prvi pogled zdi odgovor čisto preprost
in jasen. Mislim, da smo ljudje pozabili pomen prave in čiste ljubezni. Je samoumevno, da
imamo družino, streho nad glavo in mamo, ki ti skuha kosilo in zlika obleke? Pri naštevanju
takšnih reči se večini to zdi vsakdanje, vendar ni. Ljubezen je blizu občutku hvaležnosti, saj
se zelo pogosto med seboj prepletata.
Ko hodimo iz šole, ne razmišljamo, kam gremo, saj je logično – domov. Vsi pa nimajo te sreče.
Na milijone ljudi spi zunaj na ulicah ali v gozdovih, kjer jih požrejo volkovi temne žalosti in
nesreče. Nekateri nimajo družine in ljudi, ki bi jih imeli radi, in nimajo možnosti šolanja,
medtem ko se mi pritožujemo nad šolskim sistemom. Ni prav kar delamo. Glavni problem je
v tem, da smo vsi, ti in jaz, pozabili na ljubezen. Na ljubezen do življenja nasploh.
Dandanes ločujemo ljubezen do oseb od ljubezni do vsakdanjih reči. Ali boš nekoga, ki ti reče,
da ljubi svojega psa, jemal resno? Če ne, zakaj? Človek ima lahko najraje na svetu svojega psa
ali pa svojo hišo. Vse to je LJUBEZEN. Ljubezen je tudi odnos človeka do hrane in ostalih
stvari, ki se nam včasih zdijo nepomembne.
Naša ljubezen do ljudi je v glavnem pogojena. Nekoga »ljubimo«, ker smo od njega odvisni
in ga potrebujemo in ne zaradi samega njega. PRAVA ljubezen pa ni takšna. Če imaš nekoga
iskreno rad, ga sprejemaš takšnega, kakršen je, in ga ne obsojaš po izgledu ali slabi preteklosti.
Takih primerov ni veliko, kar nam pokaže, kako ljudje ne znamo ljubiti.
Tone Partljič je nekoč dejal: »Ne sovraštva, ljubezni je treba, tople in sočutne, ki je ne more
zatemniti nobena žalost.« S tem nam je hotel povedati, kako pomembna in močna bi morala
biti ljubezen, da bi premagala vsako oviro. Tega se ljudje ne zavedamo in ne cenimo. Če
preprosto ne bi imeli predsodkov, bi bilo življenje takoj lažje. Ne bi sodili knjige po platnici
in človeka po videzu. Imeli bi radi osebo iz srca in ne iz glave.

Monika Udir, 8. b

Ljubezen Oni so kot muhe,
povečajo mi muke.
Vsak dan skočim v pogubo, Ampak ona to popravi.
In nato še eno zgubo. Ona se ne norčuje
Potem pa , ko je konec, in se ne posmehuje.
mi še poči lonec.
Mojim šalam se hihituje.
Nobeden me ne mara, Tako bo večno,
nato me pa še vara. saj lepo je tako,
In ko sem izgubil vse, ko nekoga ljubiš zelo.
še pride dekle.
Miha Jenšterle, 7. b
“Lej, kako se joka,”
govorijo mi, pa nazaj
izstrelim iz loka.

Ljubezen

Ljubezen je kot ptica, ki leti.
Vedno je v zraku in molče lebdi.
Včasih se ozre nazaj, pa ne ve, ne kdo ne kaj,
Jo prinesel je do tja, kjer v srček je prišla.

Vsi so se mi zasmejali, ko prišla sem na obisk.
Zdaj bi me le spraševali, s kom bom doživela ta blisk.
Jaz pa rečem jim modro: Dragi moji, poslušajte to!
Ko trenutek bo odbil, ko se čas bo umiril,
bo prišel poljub sladak, ki odgnal bo vsak oblak.

Vsi so gledali me čudno, zadrhteli v obraz …
in prijazno odvrnili: Vem, da kmalu bo ta čas …

Anja Putiš, 8. b

Ljubezen, kemija in ples

Vedno je bila lepa in urejena. Iskala je fanta, ki je bil bogat, poznan in lep. Da, to je kratek opis
Marte. Hodila je v srednjo šolo, kjer je jemala dah in poglede na šolskih hodnikih. Bila je tako
lepa, da so ji tudi dekleta zavidala. Imela je dve najboljši prijateljici, Mio in Ulo. ki pa nista
bili tako lepi kot ona in nista sledili zadnjim trendom mode.
Marta je bila kot prijateljica zelo ukazovalna in neposlušna. Mia in Ula pa sta jo častili kot
kraljico. Po šoli se je govorilo, da se bliža maturantski ples in kdaj bo pričetek vaj. Marta ni
imela soplesalca, saj je iskala tistega pravega. Mia in Ula pa pri tem nista komplicirali, zato
sta našli vsaka svojega. Na šoli so imeli več športnih ekip, plesnih klubov in razne interesne
dejavnosti. Hodniki so bili vedno polni Filipovega šarma in nasmeha na njegovem obrazu.
Filip je bil med dekleti najbolj priljubljen, bil je lepe in športne postave, očarljiv in šarmanten.
Vse so bile zatreskane vanj. Marta pa ga je poznala že od osnovne šole in vedno sta si bila
všeč, zato sta bila velikokrat skupaj in še večkrat sta šla narazen. Trenutno sta bila par. Marta
je bila srečna, saj ji je nudil vse najboljše in seveda, kar je hotela. Hodila sta na drage večerje,
zabave, kupoval ji je drage obleke in nakit. Njene mame to ni motilo, ker ji je dejala, da si išče
fanta, kakršnega bo imela rada in jo bo iskreno ljubil. Marta je bila srečna. Od Mie in Ule pa
se je oddaljila. Filip se je dogovarjal in pisal še drugim dekletom, kar Marti ni bilo všeč.
V torek je imela zaključni izpit iz poskusov pri kemiji. Ta predmet ji ni nikoli šel od rok. Tako
je zadnje dni dobila nekaj slabih ocen. Profesor ji je svetoval, naj poprosi za pomoč Kristjana,
saj v tem blesti. Kristjan je bil Martin sosed. Skupaj sta hodila v šolo, a se nikoli nista zares
pogovarjala. Tako je zbrala pogum in ga vprašala za pomoč. Kristjan je bil za. Filipa je tlačilo
ljubosumje, Mia in Ula pa sta bili veseli zanjo. Vsak dan po pouku sta se dobila v knjižnici in
preučevala snov. Sčasoma sta Filip in Marta prekinila zvezo, saj nista imela časa drug za
drugega.
Dan pred izpitom je Marta z Mio in Ulo poležavala na postelji in se pogovarjala. Priznala jima
je, da ji je všeč Kristjan. On je treniral košarko in vedno bil priden v šoli, doma je pomagal pri

domačih opravilih in iskal le resne punce za zvezo
in ne nekakšne avše, kot je bila Marta. A tudi njemu
je bila všeč, saj se je zelo spremenila, odkar ni hodila
s Filipom in ven na zabave. Mia je Kristjana
predobro poznala, saj so družinsko povezani. Tako
jima je Mia na skrivaj dogovorila zmenek v prazni
učilnici. Tako je bila Marta že navsezgodaj zjutraj v
šoli in prav tako Kristjan. Oba sta mislila, da imajo
zjutraj vaje za izpit. Zagledala sta se v učilnici, ko je
Marta vstopila. Sedla je poleg njega. Začela sta se
pogovarjati in tako pozabila na pouk in vaje. Pred
koncem ure je Kristjan prijel njeno roko in Marta je zardela. Oba sta vedela, kaj to pomeni, in
strastno sta se poljubila. Zasmejala sta se in srečno spogledala. Kristjan ji je zažel srečo na
izpitu in tudi ona njemu. To je bil srečen dan za Marto. Pri pouku je dobila super ocene in
pohvale, izpit je opravila z odliko in na koncu dneva jo je Kristjan vprašal, ali bo njegova
spremljevalka na maturantskem plesu. Privolila je in skupaj z Mio in Ulo ter njunima
soplesalcema to proslavila.
Filip je bil pozabljen, nesramnost in ukazovalnost sta bili za Marto preteklost. Postala je zelo
prijazno in ugledno dekle. A še vedno se ni mogla upreti lepim in dragim oblekam. Spoznala
je, da prava ljubezen pride takrat, ko jo najmanj pričakuješ.

Maja Bojanc, 9. b

Ljubezen vse ozdravi Najboljša prijateljica

Ljubezen ni bolezen, Vsak potrebuje pravega prijatelja,
v ljubezni bolezni ni, ki pomaga ti ozdraveti,
če se vsak nov dan ko si bolan,
nova bolezen ne prerodi. pomaga se ti zbuditi,
ko si zaspan,
Ampak bolezen je sama in pomaga ti, ko si na tleh,
nesrečna nespečnost, skratka, v vseh stvareh.
ki ti znova in znova
ponoči v glavi bedi. Poveva si vse skrivnosti
in vrsto pisanih modrosti.
Zato pa ljubezen je
dobra bolezen, Med poukom ves čas skupaj sediva
ker vsako bolezen in o vsem se pogovoriva,
nora ljubezen ukroti. zato učiteljev dobra volja
n potrpežljivost je že minila.
Zato si pa zdaj
zapomnite vsi, Popoldne po telefonu govoriva,
da z dobro ljubeznijo druga drugi na vrata pozvoniva
bolezni več ni. in zopet se dobiva.

Tibor Šašek, 9. b Ema Jenšterle, 7. b

Najboljša prijateljica Pomembna šolska snov

Nekaj čutim, vendar kaj? Še 5 minut pa bo zvonilo
Kot da odšla bi v nek drugi kraj. in zgodovino z glave spodilo.
Čutim toplino, prijateljstvo, bližino, Saj sem preživela,
ki spominja me na raj. ampak med odmorom se bom
v nekoga »po nesreči« zaletela.
Skupaj v dobrem ali slabem
se boriva skozi dan Ko bo šel mimo
in druga drugi ne skrivava svojih sanj. in bodo njegove modre oči
Sanjava o pomladi in o šopkih rož, zrle v nepomembne stvari,
ki jih imava tako radi, me bo gravitacija posrkala vase
o poletju, ko na plaži leživa in preusmerila njegov pogled nase.
in v modro nebo strmiva.
Potem bo roka,
Sanjava o jeseni, ki se ji pozna,
ko veter hruške z dreves podi, da vsak dan basket igra,
midve pa pod hruško čakava, svojo smer k meni obrnila
če nama kaj v roke prileti. in njemu na obraz nasmeh naredila.
Sanjava o zimi beli,
ko v snegu se igrava veseli. Čeprav pri fiziki rabim pomoč,
vem, da bo z mišicami opravil takšno moč
Skupaj na šolskih hodnikih se smejiva in bo njegov pogled še vedno ostal vroč,
kot dva škrata nagajiva ko bo mene pobiral s tal čakajoč.
in sanjariva o tistem dnevu,
ko na koncu mavrice najdeš zaklad Moj strah bo objela njegova toplina
in za vedno ostaneš mlad. in vstala bom polna novega spomina.

Gea Bahč, 7. b Ko bi vsaj imela na sebi lepilo,
da naju nič ne bi ločilo ...
Pesem o ljubezni
Saj takrat bo zvonec ločil najina pogleda
Ko se zaljubiš, si začaran. in v moji glavi bo nastala zmeda,
Si v svetu čarovnij in vragolij, kaj vse se utegne zgoditi,
v setu rož in src. a jaz njegovih oči – ne morem pozabiti.
Ves svet ti zažari, ko vidiš jo.
In včasih kar zardiš, Sara Mihalič, 9. b
čeprav si tega ne želiš.

Ko pa te ogovori, si kakor skleda, ki ne
govori.
Ves začaran si od čarovnij.
Ko te vpraša za sprehod,
vse v pravljico se spremeni.
S srečnim koncem se konča,
z roko v roki se smehlja,

Maša Berger, 9. b

Rada imam ...

Kot vsak otrok sem se tudi jaz vprašala, kaj imam
rada, in kmalu pomislila na vse mogoče. Prvo na
kakšen predmet v šoli, nato kaj najraje jem in pijem,
na koncu pa sem dobro pomislila in se spomnila na
svojega kužka Žaka.
Dobila sem ga za svoj peti rojstni dan in od takrat
naprej je on zame nekaj, brez česar si sploh ne
predstavljam življenja. Spomnila sem se, kako je
bilo, ko smo prišli ponj h kmetu in je takoj skočil k
nam. Doma je najraje spal v spalni škatli in še vedno
se spominjam, kako pomembno sem se počutila, ko ga je prišel pogledat kak moj prijatelj. Z
njim sem se igrala ob vsaki priložnosti in kar nekajkrat me je prav grdo umazal. Moja mami
ni bila nič vesela, še posebej, ko je ponagajal prav vsem okoli sebe. Dostikrat se mi je zdelo,
da se moj Žak kar pogovarja z mano, tudi ko je lačen, mi da prav poseben »hov«, laja na svojo
posodo in jo meče vsepovprek. Kot mladička sem ga poleti večkrat umivala, a je ta lump
neprestano rinil iz banjice, zato je bilo lažje, če sem ga zmočila kar z vodno pištolico ali pa
sem ga pustila, da ga je zmočil dež. Za spanje zunaj si ob toplih nočeh izkoplje luknjo in se
kot polhek stlači vanjo. Če sem mu za v kočo prinesla odejico, jo je dal ven, kdaj pa jo tudi
razcefral na tisoč koščkov. Moram priznati, da Žak ni vedno tako priden in prisrčen, kot bi si
človek mislil, saj je enkrat želel napasti dedijevo raco Piko, mene pa je od veselja podrl v
blatno lužo, da sem uničila čisto novo oblekico. Kaj pa naj storim? To je moj pes Žak, ki je
tak, kot je, in ga imam prav zato zelo rada.
Moja druga misel me je spomnila na mojega mucka Feliksa, ki sem ga dobila kot presenečenje,
namesto muce Lize, ki ni bila moja muca, temveč sosedov muc. Bilo je nekako takole.....
Bil je lep sončen dan, ko sem po koncu šole prišla domov. Mami mi je rekla, naj grem pogledat
v predsobo, kjer me je čakala majhna siva kepica. Bil je tako srčkan in drobcen mucek. Nekaj
večerov je zelo cvilil, zato sem šla k njemu in ga božala, da je lažje zaspal. Tudi z njim sem se
ukvarjala cele dneve. Imel pa je en problem. Vsakič me je močno opraskal. Tako so minevali
dnevi in noči, Feliks pa je rasel in rasel. Poleti smo ga spustili ven, saj smo vedeli, da se bo
zdaj že znašel. Skrbelo nas je le, če ga bo tudi Žak sprejel kot novega člana na dvorišču. Nikoli
si ne bi tega mislila in tudi še zdaj ne razumem, saj ko gre Feliks čez njegov prostor, se Žak le
lepo umakne, Feliks pa se kljub temu našpiči, kot da ga bo zdaj, zdaj konec. Moj Feliks je res

verjetno iz televizijske reklame, saj želi le jesti in
jesti ... Če mu nihče nič ne vrže, zganja
neverjetno nadležen hrup in se motovili okoli nog
– najraje dediju.

Mislim, da sem prišla do odgovora, da
imam rada prav vse, kar me obkroža. Mogoče se
to res zdi čudno, ampak tako pač je. No, jaz še
vedno mislim, da imam najraje svojega kužka
Žaka in muca Feliksa. Psst: svojega bratca, pa
mamico in očija tudi ... hi hi!

Zoja Gorše, 6. a

Psička Bela

Rada imam svojo psičko Belo. Imam jo že pet let. Že ime nam pove, da je bele barve. Skotila
pa se je v družini labradorcev. Opisala bom dogodek oziroma presenečenje po vrtcu.
Bil je ponedeljek, navaden delovni dan. Kot po navadi sem šla v vrtec, stara pa sem bila šele
pet let. V vrtcu smo risali in se igrali, nato pa smo imeli kosilo. Po kosilu smo bili vsi zelo
utrujeni, zato nam je vzgojiteljica razdelila ležalnike, kjer naj bi spali. Vsi smo se pokrili z
odejo, ko je skozi vrata prišla moja mami. Čudno se mi je zdelo, da je prišla tako kmalu, saj
sem navadno iz vrtca odhajala zadnja. Hitro sem se poslovila, si obula čevlje ter stekla k
mamici. Vprašala sem jo, kam gremo, a bila je skrivnostno tiho in mi ni odgovorila. Ko sem
prišla v avto, sta bila tam še moja sestrica in ati. Pogledala sem v prtljažnik, če so tam mogoče
smuči, da bi šli smučat, a jih ni bilo. V prtljažniku je bila le velika kartonasta škatla. Nisem
vedela, zakaj jo imamo, pomislila sem, da je ostala od kakšnih jabolk, saj jih mami kupuje v
škatlah. Atija sem vprašala, kam smo namenjeni. Odgovoril mi je, da gremo kupit kužka, ki si
ga že tako težko želim. Stavek sem si v glavi še enkrat ponovila in doumela, da bom dobila
kužka. Bila sem neznansko vesela, ker bom dobila čisto pravega psa. Ati mi je povedal, da je
na internetu našel oglas za pse labradorce, ki so se skotili šele prejšnji mesec. Ati mi je povedal,
da poznamo labradorce različnih barv. Najprej sem pomislila, da bi imela psa bele barve, saj
belih živali ni veliko in bi bil moj pes nekaj posebnega. Pot smo nadaljevali proti Kranju, saj
so tam doma labradorci.
Kmalu smo se pripeljali v neko vas, kjer so bile velike hiše, zraven njih pa hlevi, v katerih so
najbrž imeli živali. Ati je avto ustavil pred hišo, zraven nje je bil velik pesjak. Začudila sem
se, da v njej ni kužkov. Najprej sem pomislila, da so pobegnili ali pa so jih že vse prodali.
Mami me je prijela za roko in skupaj sva pozvonili na hišni zvonec. Vrata je odprla prijazna
gospa. Popeljala nas je v klet, tam pa so se igrali mama psica in njeni mladički. Mladih
labradorcev je bilo osem, sedem črnih in eden bel. Takoj sem se odločila, da bo moj bel. Mami
je podprla odločitev in gospa mi je v roke položila komaj en mesec starega labradorca.
Bil je zelo mehek in prijetno ga je bilo držati. Ati se je pozanimal, kako ga dobro vzdrževati

in s čim ga hraniti. Izvedela
sem, da pijejo vodo in niso
zelo izbirčni. Mojo psičko smo
položili v tisto kartonasto
škatlo. Varno smo jo odpeljali
domov, postavili pa smo ji zelo
lep pesjak.
Bila sem zelo vesela, da sem
dobila čisto pravega psa.
Psičko imam še zdaj in lepo
skrbim zanjo. Lahko pa
potrdim trditev, da se iz čisto
navadnega dneva lahko zgodi
prav poseben dan!

Maja Novak, 7. b

Rada imam svojo muco Vedno jo najdem;
takrat se v izgubljenem svetu znajdem.
Rada imam svojo
muco Lizo, Ljubezen si mi izkazoval na papir,
ki rada teče in se lovi. v meni to povzročilo je nemir.
Sem te navzven zavračala,
Rada jo imam, ker na skrivaj se za teboj obračala.
ima tudi ona mene
rada, Ves čas si mi v uho šepetal,
čeprav povsod ona celo v oči mi tako lagal.
vlada. Lagal si, da bo ta ljubezen večna,
Rada jo imam, ker mi jaz pa izključno samo srečna.
ne nagaja
in me tudi ne izdaja. Ti bil si moj navdih,
zate dala bi svoj zadnji dih.
Rada ima veliko sladkarij, Sem do zvezd in nazaj te ljubila,
še rajši pa miške lovi. se v kotu brez tebe osamljena zvila.
Je zelo pametna mucka,
zato ji včasih rečem tudi bučka, A zate to bila je le igra ...
saj se hoče umivati v kopalnici, Kmalu v morje potopil si sidra,
ne pa kar v spalnici. se nisi obrnil,
nikoli več vrnil.
Liza ima zelo košat rep
in vsak ji reče, da je zelo lep. V dežju se je srce zlomilo,
Njena dlaka je svetlo siva, misleč: nikoli več ne bo bílo.
vendar je veliko lepša Vse bolj in bolj je lilo,
kot kopriva. se sonce za oblake temne je skrilo.

Rada veliko spi To bil edini moj je greh,
in včasih se mi zdi , dolgotrajno mi zatrl je smeh.
da se nikoli ne zbudi. Preveč sem te ljubila,
zato pa nož v hrbet dobila.
Tjaša Golob, 7. b

Zlomljeno srce se težko nazaj Hudo mi je in jočem.
Te čimprej pozabiti hočem.
sestavi Nisem bila tiho
in zdaj res nisem število le liho.
Obdajajo me lažnivci,
skritih src kradljivci. Za ljubezen zdaj nočem umreti,
Njihova lepota je le trden ščit, temveč z njo uspeti.
romantična zgodba z njimi In kljub temu, da zdaj hodim z drugim,
bi bila le uganka, pripeta na tanko nit. te globoko v srcu še vedno ljubim.

Ta moja zgodba je globoko zakopana, Ema Srebrnjak, 8. a
a vsakodnevno iskana.

Revščina

Revščina po ulicah tava in išče
toplo domače ognjišče.

Milo vprašuje
za kruh ali mleko,
kakšen kovanec ali obleko.

In ko ob prazni skledi
revščini v oči pogledaš,
takrat se zavedaš,
da je ob trdem kruhu težko živeti.

Ko na tvojo roko
nekdo čaka,
ki v revščini noče več trpeti,
podaj mu jo.

Zala Ilovar, 8. c

Ne sovraštva, ljubezni je treba …

… »Ljubezni - tople in sočutne, ki je ne more zatemniti nobena žalost … «
Ljubezen ni samo čustvo do sočloveka. Zdi se mi, da danes otroci in tudi mladostniki ne
poznamo prave ljubezni. Pozabili smo na pomembno ljubezen do hrane, pa svobode, do
staršev … Dandanes delamo razliko ned ljubeznijo do ljudi in ljubeznijo do vsega drugega.
Današnja »pravilna« ljubezen sta samo dve sorodni duši. Med ljubeznijo do človeka in do
ostalega smo potegnili črto. Poleg tega pa je na svetu vse več sovraštva. Vsaka tretja beseda
sodobnega mladostnika je: »Sovražim te!« Ali to res mislimo, pa je vprašanje.

Začelo se je razvijati sovraštvo med državami, do ras in ver. In to je sovraštvo, ki že in še bo
povzročalo velike težave. Tudi ljubezen postaja vse manj vredna in plehka. Ljubezen ljudje
kupujejo z denarjem in dragimi darili. V današnjem svetu primanjkuje sočutja. Pari se
razhajajo, družine razpadajo in ljubezen izginja. V starih knjigah, ki jih beremo danes, lahko
vidimo, da so si pari med sabo odpuščali, bili sočutni in odpustljivi. Ko so otroci zalomili
kakšno stvar in naredili kakšno neumnost, so jim napake povedali in jim na koncu odpustili.

Tople in sočutne ljubezni, ki ni samo do sočloveka, bomo v prihodnosti potrebovali čedalje
več. V današnjih razmerah, ki postajajo vse težje, ljubezni zagotovo primanjkuje. Ljudje si ne
zaupamo dovolj in ne posvečamo dovolj časa ljubezni. Naša osnovna potreba je potreba po
ljubezni in po tem, da smo ljubljeni, zato spremenimo današnje razmere in izbrišimo črto med
ljubeznijo človeka in ljubeznijo do drugega. Bodimo spet z malim zadovoljni in hvaležni za
drobne radosti.

Nika Gašpar, 8. a

V upanju na boljši jutri

Na tem svetu je polno krivic. Izkoristili smo zemljo, ki nas je hranila, nas ljubila in nam
dala zavetje. Onesnažili smo reke, ki so nam dale piti in obrnili hrbet svojim bratom, jih
neusmiljeno pustili umirati v lakoti, žeji in bolezni. In ko so nas v grozi in nesreči prišli prosit
koščka kruha in prenočišča, smo jih tega odrekli. V želji, da bi postali mogočnejši, smo jih
zasužnjili, uničili njihove domove, kulturo in družine. Zasejali smo toliko groze.

Pa vendar vsako jutro sonce znova vzide, da razsvetli naše srce, drevesa nas vabijo pod
senco svojih krošenj in nam poklanjajo obilne sadove. Čeprav smo ji zadali toliko neusmiljenih
ran, nam narava brezmejno odpušča in nas obsipava z ljubeznijo.

Pravite, da živimo v svetu, ki si ga ustvarimo. Želim si živeti v svetu polnem ljubezni
in sočutja, dobrote in veselja. Pa vendar temu krivičnemu svetu nočem obrniti hrbta in si pred
grozotami zatiskati oči.

Želim si živeti v svetu brez denarja, lakomnosti in stiskaštva, pa vendar, kako naj
pomagam lačnim otrokom v Afriki brez financ? Naj jih le milostno gledam preko televizije in
jim prigovarjam tolažilne besede? Kje ima vse to smisel !?

In želim si živeti v svetu, kjer bi bili vsi enakopravni, ne samo navzven, temveč tudi v
srcih. Da bi znali deliti, pomagati in biti skromni.

Želim si živeti v svetu brez vojn, pa vendar ne vem, kako bi mi to uspelo, ko pa smo
tako nastrojeni drug proti drugemu in brez morale dirjamo v krvave bitke.

Želim si živeti v svetu, kjer bi bile reke čiste in gozdovi neokrnjeni. Le kje naj stoji moj
svet, ko pa je na Zemlji toliko umazanih rek, umirajočih gozdov in živali? Si sploh znamo
priznati, da naš planet kljub čistilnim napravam počasi umira? In če je odgovor da, zakaj ga
potem še vedno uničujemo?

Želim si živeti v svetu, kjer bi vsak otrok imel svoje ljubeče starše, ki bi ga v stiski
tolažili, preganjali njegove strahove in bojazni ter ga vzgajali v ljubezni do narave in človeka.

In želim si živeti v svetu, kjer bi bila ubogim vrata na stežaj odprta, kjer bi bilo lačnim
in žejnim dano piti in jesti in bi se svet po svojih najboljših močeh trudil biti ljubeč in dober.

Vsi ljudje smo velika družina, pa vendar se kot družina ne znamo obnašati. Pod pretvezo
udobja uničujemo svoj dom in si želimo življenje olajšati na celodnevno ležanje na kavču.

Čakam na odrešilno misel, ki nikakor noče priti. In ko gledam širno morje, ki mu ni
videti konca, se zavedam, da sem le drobna kapljica, ki sama ne more preusmeriti toka, umiriti
razburkanih valov ter napolniti praznih strug. Ne morem sama. In nikakor nimam jasnih vizij
in načrtov o tem, kaj je treba storiti. Počutim se tako nemočno. Tolikokrat smo se že izgubili

v iskanju poti do sreče. Zato mi prosim pomagajte,
v upanju na boljši jutri. Bodimo dobrohotni in
dobroto bomo dosegli, bodimo sočutni in okoli nas
bo raslo sočutje, bodimo usmiljeni in usmiljenje
nas bo pozdravljalo na vsakem koraku.

Na tem svetu je polno krivic. Ne zatiskajmo
si oči pred njimi. Potrebno je le neustrašno delati,
trmasto vztrajati pri svojem, odpuščati, predvsem
pa obsipavati z ljubeznijo pravične in krivične ter
vse naslednje rodove, kajti ljubezen gore premika.

Zala Ilovar, 8. c

Svet, v katerem živim

Svet, v katerem živim, mi ni preveč všeč.
Sedaj se šele zavedam, kakšen je naš svet. Zrak je onesnažen, narava uničena, voda umazana,
preveč je vojn in ljudi, ki zaradi njih ostanejo brez družin in strehe nad glavo …
Vesela bi bila, če ne bi bilo avtocest, velikih tovarn in onesnaženosti. Vesela bi bila, če bi vsi
ljudje živeli v miru.
Z mami se velikokrat sprehodiva do gozda v naši vasi in ko samo pomislim, da bo enkrat tam
potekala avtocesta, kot jo obljubljajo, mi ob tej misli ni prijetno. Saj je res, da je veliko lažje
priti do cilja po hitri cesti, ampak nekaj se mi ob tem ne zdi v redu. To, da ves čas gledamo
samo na napredek.
Če bi si lahko izbrala svet, bi bil tak: namesto avtomobilov bi imeli letala na elektriko. Ne bi
bilo avtocest. Namesto tega bi bile le stare ceste ali kolovozne poti. Imeli bi več gozdov, manj
onesnažen zrak in na svetu ne bi bilo podležev, kradljivcev, nesramnežev ter brezdomcev. Ne
bi bilo bogatašev, le vsi bi imeli dovolj denarja. Ne bi bilo vojn in zato bi imel vsak človek
svoj dom. Tak svet si lahko želimo vsi. Lep, čist, miren in prijazen.
Ko sem bila majhna, sem sanjala, da je nebo roza. Po zraku letajo samorogi in za sabo puščajo
mavrico, na drevesih pa rastejo sladkarije. Veliko je potočkov in v vsakem izvirata drugačen
sok in voda. Vse naokrog so vile, palčki, morske deklice in druga prijazna bitja.
Vem, da je svet iz sanj nemogoč in da je svet danes hiter, prav pa bi bilo, če bi v njem veljalo
eno pravilo: VELIKO SMEHA IN ISKRENIH TER PRIJAZNIH LJUDI.

Špela Berger, 6. b

Pri izdelavi glasila smo sodelovali:

Vsebina

Pisne izdelke učencev OŠ Center
je za razredno stopnjo izbrala
Manca Pezelj Berger
za predmetno stopnjo pa
Danica Rangus.

Slike

Likovne izdelke učencev OŠ Center je izbral
mentor: Valter Rabič.

Oblikovanje

Srečko Skube

Novo mesto, junij 2017


Click to View FlipBook Version