VEDNO JE PRAVI ČAS - zgodbe, ki navdihujejo

NIKOLI NE
PRENEHAJTE Z
UČENJEM, SAJ

ŽIVLJENJE NE
PRENEHA
PODAJATI
ZNANJA

- neznani avtor -

VEDNO JE
PRAVI ČAS

ZGODBE, KI NAVDIHUJEJO

Regijsko študijsko središče že od leta 2013 z veseljem prevzema nalogo tematskega koordinatorja projekta Tedna
vseživljenjskega učenja. Kot inštitucija, ki deluje na področju terciarnega izobraževanja, v projektu TVU
povezujemo predvsem regijske višje in visokošolske zavode ter njihove partnerske organizacije.

Vsako leto razširimo partnersko mrežo, v letošnjem TVU 2019, povezujemo že 21 različnih partnerjev, ki so v dveh
mesecih pripravili več kot 70 prireditev, katerih poudarek je na pomenu in možnostih učenja v vseh življenjskih
obdobjih. Naša partnerska mreža je relativno majhna, kar pa nam omogoča odlično povezovanje in krepitev
sodelovanja. Že nekaj let zapored je zaključni dogodek partnerske mreže RŠS-TVU namenjen druženju partnerskih
organizacij in posvečen določeni temi, s tem pa se med sodelujočimi organizacijami odpirajo tudi možnosti, poti za
nadgradnjo sodelovanja oziroma skupne projekte.

KATJA ESIH, direktorica Regijskega študijskega središča

V vseh letih sodelovanja pri projektu TVU smo se srečali z mnogimi posamezniki, ki s svojimi življenjskimi
zgodbami poosebljajo bistvo vseživljenjskega učenja. Zato smo se odločili, da zaključni dogodek TVU 2018
namenimo prav njim, ki so lahko navdih tudi za vse nas. Njihove zgodbe so zbrane v tej publikaciji.

JERNEJA MEŽA, koordinatorica RŠS TVU mreže

PRIDOBILA SEM
SAMOZAVEST IN

SAMA SEBI
DOKAZALA, DA

ZMOREM

TANJA
ŠULER

MEDNARODNA FAKULTETA ZA
DRUŽBENE IN POSLOVNE ŠTUDIJE

Sem absolventka zadnjega letnika Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije. Želela sem si študirati,
vendar po končani srednji šoli tega nisem mogla realizirati. Pri mojih petintridesetih letih pa se je ponudila
priložnost in vpisala sem se na fakulteto, ki je omogočala študij tudi za zaposlene in ponudila dovolj prilagodljiv
urnik za mamico dveh šoloobveznih otrok.

V prvi letnik sem vstopila s strahom, da se ne bom znašla in da bo snov prezahtevna. Presenetilo me je, da je bilo
kar nekaj študentov moje generacije, pa tudi starejših. Hitro smo navezali stik, saj je tudi predmetnik od nas
zahteval skupinsko delo. Takoj je postalo lažje, delo smo razdelili, si pomagali pri opravljanju obveznosti ter se
spodbujali, če se je kje zataknilo. Študij je potekal brez večjih težav, če pa so se kje pojavile, so bile na voljo
brezplačne ure pomoči za skoraj vsak predmet. Profesorji so bili prilagodljivi in so učno snov podajali strokovno.
Vodstvo šole je vedno imelo čas in posluh za študenta.

Fakulteta izvaja različne projekte, kot npr. Erasmus+, ki omogoča študentom opravljanje dela študija ali prakse v
tujini ali pa RoMigSc, ki obravnava vključevanje Romov in migrantov v učna okolja s pomočjo učiteljev in
prostovoljcev. Priložnost spoznati projekt RoMigSc sem dobila pri predmetu Prostovoljstvo, v katerega sem se kot
prostovoljka prijavila. Prostovoljstvo sem opravljala na OŠ Lava v Celju. Dodelili so mi tri otroke, ki so se pred
kratkim preselili iz Bosne v Slovenijo in so potrebovali pomoč pri učenju slovenskega jezika. Med opravljanjem dela
sem imela možnost spoznati občutke otrok in njihovih staršev, težave, ki nastajajo pri učenju zaradi nerazumevanja
jezika in pri vključevanju med ostale vrstnike. Otroci so bili sprva zadržani in nezaupljivi, sčasoma pa sem si
pridobila njihovo zaupanje. Občutila sem njihovo hvaležnost, saj jim starši niso mogli veliko pomagati, ker prav tako
niso znali jezika. Imela sem priložnost vpogleda na problematiko tujcev iz njihove perspektive in spoznala, da ni
vse čisto tako, kot mi vidimo od daleč.

Letos bom uspešno zaključila študij in razmišljam o nadaljevanju študija, kar mi je bilo pred vpisom na fakulteto
nepredstavljivo. Pridobila sem samozavest in si dokazala, da zmorem. S študijem sem pridobila nove izkušnje,
nova znanja in večne prijatelje, ki jih sicer ne bi spoznala.

MOJA SLUŽBA IN
PROSTOVOLJSTVO

ZAHTEVATA
NENEHNO UČENJE IN

IZPOPOLNJEVANJE

JANEZ
HUDEJ

ZAVOD VOZIM

Rodil sem se leta 1963, leta 1980 sem končal poklicno kovinarsko šolo.
Spomladi 5. maja 1981 sem imel med vožnjo z motornim kolesom po gozdni cesti prometno nesrečo v kateri sem
se tako hudo poškodoval, da sem ostal trajno paraliziran na spodnjih okončinah. Od takrat se lahko premikam le s
pomočjo invalidskega vozička.

Po nesreči sem bil hospitaliziran v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Najhujše je bilo spoznanje, da se je pričelo življenje,
ki ga nisem poznal, niti ga nisem pričakoval. Šele po končani rehabilitaciji v Ljubljani sem s podporo domačih in
sodelavcev prišel do spoznanja, da mi bo edinole znanje zagotavljajo dostojno življenje. Dve leti sem v Velenju
obiskoval Srednjo elektro kovinarsko in računalniško šolo smer Obratni strojni tehnik in jo v šolskem letu 1983/84
uspešno končal. Dve leti so me sošolci nosili po stopnicah gor in dol. Za to njihovo pomoč sem jim neizmerno
hvaležen, ker sicer ne bi mogel obiskovati pouka.

V podjetju, kjer sem bil zaposlen so dejali, da imajo strojnih tehnikov preveč in mi zato ne morejo zagotoviti
delovnega mesta. Zaradi hitro razvijajoče se računalniške tehnologije so v podjetju nujno potrebovali informatike.
Sicer z nejevoljo, poleti istega leta sem se namreč poročil, sem le pristal na nadaljevanje šolanja in pot me je vodila
na Višjo ekonomsko in komercialno šolo v Mariboru, smer poslovna informatika. Spet je bil obisk predavanj odvisen
od pomoči in dobre volje sošolcev, ki so me nosili po stopnicah gor in dol. Leta 1987 sem diplomiral in se takoj po
končanem študiju zaposlil v Gorenju, v informatiki. V delovno okolje sem se dobro vključil, delo opravljam z
veseljem. S svojega strokovnega področja sem napisal več navodil in priročnikov ter vodil tečaje za računalniške
programerje. Izdelal sem veliko različnih računalniških aplikacij za računovodstvo, knjigovodstvo in proizvodne
procese, ki jih uporabljajo v različnih službah in proizvodnji naše firme. Sedaj sodelujem pri projektih za nadgradnjo
računalniškega informacijskega sistema za planiranje proizvodnje.

Takoj po prometni nesreči in že med rehabilitacijo v Ljubljani, sem se aktivno vključeval tudi v športne dejavnosti
Zveze paraplegikov Slovenije. Leta 1990 so me uvrstili v državno reprezentanco invalidov v atletiki. Nastopal sem
na treh evropskih prvenstvih, dvojih svetovnih igrah, treh svetovnih prvenstvih in štirih paraolimpijskih igrah. Moji
največji uspehi: evropski prvak in rekorder v suvanju krogle v Assnu na Nizozemskem, tretji na svetovnem
prvenstvu v Birminghamu v Angliji v peteroboju in dvakrat četrti na paraolimpijskih igrah (Atlanta ZDA - peteroboj
in Atene - suvanje krogle). Sem prejemnik nagrade Sklada Roka Petroviča.

Leta 1983 sem se aktivno vključil v delo Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske. Najprej sem bil vodja
atletike, potem športni referent in namestnik predsednika društva, od leta 2000 pa sem predsednik društva. Aktiven
sem tudi v organih Zveze paraplegikov Slovenije, kjer sem član upravnega odbora od leta 2000. Na Zvezi za šport
invalidov sem od leta 2013 predsednik častnega razsodišča.

Zavzemam se enakopravno vključevanje invalidov v družbo ter odpravo vseh ovir, ki onemogočajo samostojno in
neodvisno življenje invalidov.

Moja služba zahteva nenehno učenje in izpopolnjevanje. Poleg službenih obveznosti pa danes kar precej časa
namenjam izobraževanju mladih o varnosti v cestnem prometu v okviru gibanja “ŠE VEDNO VOZIM – VENDAR
NE HODIM”. Gre za povsem inovativen način ozaveščanja mladih, ki lahko spoznajo pomen prometne varnosti
skozi osebno pripoved poškodovanca v prometni nesreči. Enkrat letno se udeležim Akademije »Še vedno vozim –
vendar ne hodim«, namenjene izobraževanju za izvajanje interaktivnih delavnic z mladimi. Žal zaradi objektivnih
razlogov v osnovni šoli nisem imel možnosti za učenje tujih jezikov. Osnov nemščine sem se naučil sam, da sem
se lahko vpisal na srednjo šolo. Znanje angleščine pa pridobivam na tečaju, ki ga organizira Društvo paraplegikov
jugozahodne Štajerske v Celju.

Kadar mi čas dovoljuje, pa vzamem v roke harmoniko, ki sem jo pričel igrati pri svojih petdesetih, in upam, da bo
tudi za ta moj hobi še prišel »pravi čas«.

DRAGICA ŠTUDIJ JE BIL
KEŠE NEPOZABEN,

ŠOLSKI CENTER ŠENTJUR SPLETLO SE JE
VIŠJA STROKOVNA ŠOLA VELIKO

PRIJATELJSTEV
IN VEZI

Sem nekdanja študentka Višje strokovne šole Šolskega centra Šentjur, smer Živilstvo in prehrana. Za študij sem
se odločila zaradi boljše možnosti zaposlitve. Delala sem v gostinstvu in nisem imela veliko časa za družino.

Odločila sem se, da izberem šolo, ki bo nudila najbolj dostopen in prilagodljiv način izobraževanja ob delu. Če bi
morala izbirati še enkrat, bi ponovno izbrala to. Prijaznost zaposlenih, predavateljev in vodstva šole me je
prepričala, da je to pravi naslov za bogatenje znanja in pridobivanje izobrazbe. Prav tako je zanimiv in pester
študijski program, obogaten z ekskurzijami in ogledi različnih živilskih in gostinskih obratov. Znanje, izkušnje in
prakso si študenti lahko pridobijo tudi v tujini preko Erasmus plus in drugih projektov. Všeč mi je pristop in način
dela predavateljev, so prijazni do študentov in najdejo rešitev za še tako zahtevne, znanja željne in zaposlene
študente.

Študij je bilo mogoče uskladiti tudi s službo in družino, kar mi je veliko pomenilo. Sem mamica treh najstnic, ki so
sedaj že skoraj samostojne, v času študija pa so me zelo podpirale in mi dajale novih navdihov. Imam pa tudi
zelo razumevajočega moža, ki je prisluhnil željam in potrebam družinskih članov. Ko pa se je stvar le preveč
zapletla, so bili “poslušni in ubogljivi” tudi predavatelji. S skupnimi močmi je moj študij popolnoma uspel in vesela
sem, da se je tako izteklo.

Študij je bil nepozaben, spletlo se je veliko novih prijateljstev in vezi, ki so pomembne za delo v prihodnosti.
Znanje, pridobljeno s tem študijem, je zelo obširno, uporabno v praksi in v življenju samem. Sedaj sem zaposlena
v šolstvu, kot učitelj praktičnega pouka, kar mi je v veliko veselje.

TO JE BIL
ZAME PRAVI

POZITIVNI
IZZIV

ALENKA
KOŠIR

VISOKA ŠOLA ZA VARSTVO OKOLJA

Po končani srednji tekstilni šoli v Mariboru sem želela več. Velika želja je bila Srednja modelarska šola Maribor.
Bila je edina v Jugoslaviji, specializacija za risanje krojev. Za vpis v to šolo sem potrebovala delovno dobo. Zato
sem morala leto dni delat v tovarni M-club, kjer sem pridobila izkušnje šivilje. Na šolo so me sprejeli takoj, eno
izmed redkih Slovenk, imela sem sošolce iz vseh držav takratne skupne države Jugoslavije. Izobraževanje je
trajalo dve leti. Zamikal me je študij, vendar je bil neuresničljiv, saj nisem imela finančne podpore. S končano
Modelarsko šolo sem se zaposlila, želja po študiju pa je bila vedno večja. Tako velika, da sem pustila službo in se
vpisala na Fakulteto za strojništvo – smer Tekstilstvo. Uspešno sem dokončala študij in se zaposlila kot dipl. ing.
tekstilstva v manjši proizvodnji.

Po izgubi vseh tekstilnih služb in po upadu tekstilne industrije v Sloveniji, sem se odločila, da je še vedno čas, da je
življenje samo eno in da je čas za nove izzive. Ravno med mojim odločanjem kako naprej, se je v Velenju
ustanovila Visoka šola za Varstvo okolja. To je bil zame pravi pozitivni izziv.

Vedno bolj me je zanimalo ohranjanje narave in odpadki. Ja odpadki. Že med študijem so bili zame odpadki najbolj
priljubljena tema. Zato sem kot študentka sodelovala pri dveh projektih: Organko in Center ponovne uporabe.
Slednji je bil zame »usoden«, saj sem takoj po diplomi (ker sem bila zelo zagnana, sem tudi prva diplomirala)
dobila priložnost za zaposlitev. Zdaj v svoji službi združujem oba poklica, saj velikokrat pripravim delavnice šivanja
na temo” ponovna uporaba starih, zavrženih kavbojk”. Zelo rada imam svoje delo, delam s srcem, v vsaki še tako
»odsluženi« stvari, ki jo v Center dobimo, vidim priložnost za ponovno uporabo. Moje delo je tudi, da osveščam
vse, ki v naš Center pridejo. Vedno si rečem: »Ne bi imela takšne službe, če moja izobraževalna pot ne bi bila
takšna kot je bila!« Priznati pa moram, da sem imela pri obeh študijih, torej študiju tekstilstva in varstva okolja
veliko podporo pri svojem možu Bogdanu in verjamem, da mi je tudi zato uspelo.

ALEŠ Z ŽELJO PO
DOLINŠEK ZNANJU IN
IZOBRAZBI

USKLAJUJEM
IZZIVE

VISOKA ŠOLA ZA PROIZVODNO
INŽENIRSTVO

Že 27 let sem zaposlen v podjetju Emmi v Slovenski Bistrici, danes znanim kot Aluminium Kety Emmi, predelava
aluminija, d.o.o. Za izdelavo polizdelkov in končnih izdelkov imamo na voljo moderen strojni park in najsodobnejšo
tehnologijo. Mehanska obdelava s CNC tehniko, razrez, izsekovanje, rezkanje, varjenje, vrtanje, upogibanje in
kombiniranje (kompletiranje) aluminija z drugimi materiali, so stalnica naše proizvodnje.

Sem vodja enote Vzdrževanje s 17 zaposlenimi, kjer je pogoj izobrazba strojnega inženirja. Iz kratke predstavitve
podjetja je razvidno, da imamo raznovrstne stroje, opremo in orodja, kjer je potrebno tekoče, interventno in
preventivno vzdrževanje. Permanentno izobraževanje na področju strojništva je tako zame nujno.

Moja formalna izobraževalna pot po srednji tehnični šoli je potekala ob delu. Najprej sem diplomiral s področja
ekonomije na Fakulteti za management, sedaj pa obiskujem 2. letnik Visoke šole za proizvodno inženirstvo. Pri
študiju povezujem teoretična znanja s stroko, saj predavatelji podajajo teme s primeri iz prakse. Predavanja so
popestrena s strokovnimi ekskurzijami, timskim delom. Pri vsem aktivno sodelujemo tudi slušatelji.

Ni pa vedno enostavno združiti vseh obveznosti (družina, služba, študij). Z odrekanjem je bilo možno opraviti
študijske obveznosti, tedenski inšpekcijski nadzor v službi, pridobivanje standardov... A vendar, z željo po znanju in
izobrazbi usklajujem tovrstne izzive.

Izziv mi predstavlja dokončanje študija pred srečanjem z abrahamom ( verjetno sem najstarejši slušatelj).
Strokovna znanja, ki jih pridobivam na študije, kot so robotika, materiali, računalništvo, nove tehnologije, mi bodo v
pomoč pri opravljanju delovnih nalog v službi. 21. stoletje je čas novih znanj, modernih tehnologij, ki jih moramo
slediti, ne le zaradi poklicne kariere, ampak tudi zaradi osebnostne rasti. Verjamem, da se ob uspešnem
izobraževanju lahko utrne tudi navdih za nova raziskovanja.

Za zaključek še misel Alberta Einsteina: Življenje je kot vožnja s kolesom. Da bi ohranil ravnotežje, se moraš
premikati. Študij na Visoki šoli za proizvodno inženirstvo me vodi v pravi smer.

PRIDOBILA SEM
ŠIRINO ZA
ŽIVLJENJE

ANA
ZADNIK

VISOKA ZDRAVSTVENA ŠOLA V
CELJU

Sem študentka 3. letnika Visoke zdravstvene šole v Celju. Sicer sem zaposlena kot patronažna sestra v
Zdravstvenem domu Velenje.

Dvajset let sem opravljala poklic frizerke - lep, umetniški poklic, delo z ljudmi in spoznavanje ljudi. Delo, ki ga še
danes rada opravljam za domače potrebe, kolikor mi čas dopušča. Vendar je to dokaj težek poklic. Pred desetimi
leti so se mi začele pojavljati zdravstvene težave z rameni in hrbtenico. Začela sem razmišljati, kako naprej. Vedela
sem, da tega poklica ne bom mogla opravljati do upokojitve. Misli so mi velikokrat uhajale v čas, ko sem se
odločala za poklic, v najstniška leta. Spomnim se, da so se mi zdele medicinske sestre nekaj svetega, lep, zanimiv
poklic. Vendar se mi je zdelo, da je ta poklic zame nedosegljiv, bolj skrita, neizrečena želja. Tudi splet okoliščin je
takrat kazal drugače; sedem otrok nas je bilo v družini in je bilo kar nekako samoumevno, da si je vsak začel
čimprej sam služiti kruh. Res pa mi tudi učenje takrat ni kaj prida dišalo in sem šla po drugi poti, ki pa je tudi nikoli
ne bom obžalovala.

Ko sem bila sedaj postavljena pred vprašanje kako naprej, mi tista neizrečena želja izpred mnogo let ni dala miru in
me pred desetimi leti privedla nazaj v šolo.

Moja otroka sta bila takrat še v osnovni šoli, hči ravno na prehodu v srednjo. Septembra 2009 sva obe s hčerko
odšli v 1. letnik , jaz v Srednjo zdravstveno šolo v Celje. Leta 2012 sem že delala pripravništvo in se kmalu po
opravljenem strokovnem izpitu zaposlila kot srednja medicinska sestra v Domu za varstvo odraslih. Pred dvema
letoma pa sem zamenjala delovno mesto in se zaposlila v Patronažni službi v Zdravstvenem domu v Velenju, kjer
delam še danes, kot srednja medicinska sestra. Delo v patronaži je glede prostih vikendov in praznikov (razen v
času dežurstva), v primerjavi s prejšnjo službo v domu, prava poslastica, saj sem kar naenkrat imela veliko prostih
popoldnevov in vikendov. Gnalo pa me je dalje. Sošolki iz srednje šole sem rekla, če greva za hec na informativni
dan na VZŠCE in dejansko sva v septembru 2015 tudi odšli in bili navdušeni in odločeni, da se v naslednjem
študijskem letu vpiševa. Sošolka si je kasneje premislila, sama pa sem odšla še enkrat na informativni dan in se
naslednji dan vpisala v Visoko zdravstveno šolo v Celju.

Sedaj sem tukaj, uspešno zaključujem 3. letnik. Ko pogledam nazaj, kaj vse sem v času šolanja doživela, vem, da
prevladujejo pozitivne stvari; predvsem sem s svojim zgledom dala otrokoma energijo za učenje. Skratka, z
učenjem in uspehi smo drug drugemu v veliko oporo in spodbuda za delo naprej.

Kljub naporu, ki spremlja študij ob delu, mi je na koncu lepa ocean ali pohvala profesorja samopotrditev, da še
zmorem. Tudi pohvala otrok, da sem »faca«, mi veliko pomeni. Poleg znanja in strokovnosti pri delu, ki mi ju nihče
nikoli ne more vzeti, mi največ pomeni širina, ki jo dobim z vsakim posameznim predmetom, profesorjem oz.
predavateljem, sošolcem in sošolko. Vse to bo zagotovo vedno ostalo del mene. S šolo rastem in se še
vedno učim, predvsem za življenje.

Na vprašanje od kod črpam moč za vse to, imam več odgovorov Najprej je seveda družina – otroci, ki me pri tem
podpirajo. Največ energije dobim od moje krasne vnukinje Zale, saj sem medtem postala tudi stara mama.
Sproščam se še pri odraslih skavtih, najraje s kakšnimi prostovoljnimi deli. Pojem tudi pri cerkvenem pevskem
zboru pri sv. Martinu v Velenju. Vse to je moja Moč, ki mi kaže pot naprej.

Kako sem prestopila iz enega v drugi poklic in se po tolikih letih usedla za šolske klopi? Oba poklica, tako frizerka
kot medicinska sestra sta si v določenih pogledih podobna, oziroma imata skupno točko - delo z ljudmi. Kot frizerka
sem si nabrala izkušnje v medsebojni komunikaciji, se naučila spoštovanja in pravilnega odnosa do ljudi, kar pa je
v poklicu medicinske sestre ključnega pomena, saj je pri tej populaciji v ospredju bolezen in nemoč pacientov.

Glede šole in učenja pa sem se enostavno odločila, da bom s pozitivno energijo ter z zavedanjem, da sem zdrava
in sposobna v življenju naredila še korak naprej in s tem pridobila širino za življenje.

Hvala vsem, ki ste z mano.

PRVO DIPLOMSKO
DELO JE BILA

PRELOMNICA V
MOJEM ŽIVLJENJU

CVETKA
SKALE

DRUŠTVO SVETOVALCEV ZA
LAKTACIJO IN DOJENJE

Leta 1986 sem v Celju končala Srednjo zdravstveno šolo in se zaposlila v Splošni bolnišnici Celje na Odseku za
neonatalno pediatrijo Ginekološko porodniškega oddelka, kjer delam še danes. Delo srednje medicinske sestre
sem opravljala 16 let. Ves čas sem si želela dodatnega znanja, zato sem se je leta 1999 vpisala na Visoko šolo za
zdravstvo v Ljubljani, kjer sem leta 2002 tudi diplomirala. Diplomsko delo »Vloga medicinske sestre pri dojenju po
porodu s carskim rezom« pod mentorstvom dr. Silvestre Hoyer je bilo pravzaprav prelomnica v mojem življenju.

Po opravljeni diplomi sem se še intenzivneje posvečala pomoči pri dojenju, ki jo potrebujejo matere po porodu.
Tako sem s pomočjo dr. Zlate Felc navezala stik z Zvezo avstrijskih društev, ki združujejo svetovalce za dojenje v
Avstriji in se na njihovo pobudo in povabilo spomladi 2004 udeležila Pripravljalnega tečaja za opravljanje izpita
IBCLC v avstrijskem Gröbmingu. Leta 2004 sem nato kot prva medicinska sestra v Sloveniji, takrat še v nemškem
jeziku, uspešno opravila izpit za Mednarodno pooblaščeno svetovalko za laktacijo – IBCLC, licenco sem zdaj že
dvakrat obnovila.

Takoj po opravljenem izpitu sem prevzela vodenje Skupine za podporo dojenju, ki se je enkrat mesečno srečevala
v Projektni pisarni Celje zdravo mesto, od leta 2012 pa se dvakrat mesečno srečujemo v prostorih Regijskega
centra medgeneracijskega druženja. Ves čas tudi prostovoljno svetujem materam pri težavah pri dojenju. Število
klicev se iz leta v leto povečuje, tako da mesečno odgovorim vsaj na 25 klicev.

Leta 2016 sem uspešno zagovarjala diplomsko delo »Stili vodenja in vključevanje zaposlenih v procese odločanja«
na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju in pridobila naziv univerzitetna diplomirana organizatorka dela.

Leta 2006 sem bila ena izmed ustanovnih članic Društva svetovalcev za laktacijo in dojenje Slovenije, že tretji
mandat sem predsednica društva, ki ima sedež v Celju. Od leta 2006 sem tudi vodja 100 urnega »Tečaja iz
laktacije in svetovanja o dojenju« in sodelujem pri organizaciji strokovnih srečanj »IBCLC svetovalci izboljšujemo
znanje«, ki že od leta 2009 enkrat letno potekajo na Dobrni.

Sem članica Nacionalnega odbora za spodbujanje dojenja pri Društvu Unicef Slovenija, kjer aktivno sodelujem pri
organizaciji strokovnih srečanj in kjer sem marca 2012 prejela priznanje za večletno uspešno delo. Pri
Nacionalnem odboru za spodbujanje dojenja imam tudi status zunanjega ocenjevalca za pridobitev naziva
»Novorojenčku prijazna porodnišnica« in »Dojenju prijazna zdravstvena ustanova«.

Kot vabljeni predavatelj sodelujem tudi z Medicinsko fakulteto v Splitu, s Katedro za družinsko medicino.

Na Visoki zdravstveni šoli v Celju sem šolski koordinator kliničnega usposabljanja za predmetno področje
Zdravstvena nega otroka. V študijskem letu 2017/18 sem bila izvoljena v naziv predavateljice za področje
Zdravstvene nege otroka.

Sodelujem na strokovnih srečanjih doma (srečanja medicinskih sester v pediatriji in ginekologiji, Unicefovi
simpoziji…) in v tujini, v strokovnih zbornikih in literaturi je bilo objavljenih že veliko mojih prispevkov.

Več let sem si prizadevala za pričetek izvajanja projekta »Priprave na porod in starševstvo v Splošni bolnišnici
Celje«. Projekt je na mojo pobudo uspešno zaživel v januarju 2018.

Združenje za perinatalno medicino Slovenskega zdravniškega društva mi je letos podelilo posebno zahvalo za
življenjsko delo na področju perinatologije.

Kolofon

Vedno je pravi čas: zgodbe, ki navdihujejo (zapisi protagonistov zaključne prireditve TVU 2018)
Zbrala in oblikovala: Jerneja Meža
Uredila: Milena Ževart
Izdalo: Regijsko študijsko središče Celje, zanj direktorica Katja Esih
Celje, 2019