Vedno je pravi čas_moder TVU

NIKOLI NE
PRENEHAJTE Z
UČENJEM, SAJ

ŽIVLJENJE NE
PRENEHA
PODAJATI
ZNANJA

- neznani avtor -

VEDNO JE
PRAVI ČAS

ZAPISI ZGODB, KI NAVDIHUJEJO

DOBILA SEM
SAMOZAVEST IN

SAMA SEBI
DOKAZALA, DA

ZMOREM

TANJA
ŠULER

MEDNARODNA FAKULTETA ZA
DRUŽBENE IN POSLOVNE ŠTUDIJE

Sem absolventka zadnjega letnika Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije. V meni je bila vedno želja po študiranju, vendar je po
končani srednji šoli študija ni bilo mogoče realizirati. Pri 35 letu se je ponudila priložnost in vpisala sem se na fakulteto, ki je omogočala študij tudi
za zaposlene in je ponujala dovolj prilagodljivega časa, saj sem tudi mamica dveh šoloobveznih otrok.

V prvi letnik sem vstopila s strahom, da se ne bom znašla in da bo snov prezahtevna. Presenetilo me je, da je bilo
kar nekaj študentov moje generacije ali še starejše. Hitro smo navezali stik, saj je tudi predmetnik od nas zahteval
skupinsko delo. Takoj je postalo lažje, saj smo si delo razdelili in pomagali pri opravljanju obveznosti ter se
spodbujali, če se je kje zataknilo. Študij je potekal brez večjih težav, če pa so se kje pojavile, so bile na voljo
brezplačne ure pomoči za skoraj vsak predmet. Profesorji so bili prilagodljivi in so učno snov predajali strokovno.
Vodstvo šole je vedno imelo čas in posluh za študenta.

Fakulteta ima različne projekte, kot so Erasmus+, ki omogoča študentom opravljanje dela študija ali prakse v tujini,
in RoMigSc, ki obravnava vključevanje Romov in migrantov v njihova učna okolja s pomočjo učiteljev in
prostovoljcev. Priložnost spoznati projekt RoMigSc sem dobila pri predmetu prostovoljstvo, v katerega sem se kot
prostovoljka prijavila. Prostovoljstvo sem opravljala na OŠ Lava v Celju. Dodelili so mi tri otroke, ki so se pred
kratkim preselili iz Bosne v Slovenijo in so potrebovali pomoč pri učenju slovenskega jezika. Skozi opravljanje dela
sem imela možnost spoznati občutke otrok in njihovih staršev, težave, ki nastajajo pri učenju zaradi nerazumevanja
jezika in vključevanje teh otrok med ostale vrstnike. Otroci so bili sprva zadržani in nezaupljivi, vendar sem si
sčasoma pridobila njihovo zaupanje. Pri učenju sem občutila njihovo hvaležnost, saj jim doma starši niso mogli
veliko pomagati, ker prav tako niso razumeli. Imela sem priložnost vpogleda na problematiko tujcev iz njihove
perspektive in da ni vse čisto tako, kot mi vidimo od daleč.

Letos bom uspešno zaključila študij in razmišljam o nadaljevanju študija, kar se mi je bilo pred vpisom na fakulteto nepredstavljivo. Dobila sem
samozavest in sama sebi dokazala da zmorem. Skozi študij sem pridobila nove izkušnje, nova znanja in večne prijatelje, ki jih drugače ne bi
spoznala.

MOJA SLUŽBA IN
PROSTOVOLJSTVO

ZAHTEVATA
NENEHNO UČENJE IN

IZPOPOLNJEVANJE

JANEZ
HUDEJ

ZAVOD VOZIM

Rodil sem se leta 1963 v Slovenj Gradcu. Leta 1980 sem končal poklicno kovinarsko šolo.
Spomladi 5. maja 1981 sem z motornim kolesom med vožnjo po gozdni cesti imel prometno nesrečo v kateri sem
se tako hudo poškodoval, da sem ostal trajno paraliziran na spodnje okončine. Od takrat se lahko premikam le s
pomočjo invalidskega vozička.

Po nesreči sem bil hospitaliziran v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Najhujše je bilo spoznanje, da se je pričelo življenje,
ki ga nisem poznal, niti ga nisem pričakoval. Šele po končani rehabilitaciji v Ljubljani sem s podporo domačih in
sodelavcev prišel do spoznanja, da mi bo edinole znanje zagotavljajo dostojno življenje. Dve leti sem v Velenju
obiskoval Srednjo elektro kovinarsko in računalniško šolo smer Obratni strojni tehnik in jo v šolskem letu 1983/84
uspešno končal. Dve leti so me sošolci nosili po stopnicah gor in dol. Za to njihovo pomoč sem jim neizmerno
hvaležen, ker sicer ne bi mogel obiskovati pouka.

V podjetju, kjer sem bil zaposlen so dejali, da imajo Strojnih tehnikov preveč in mi zato ne morejo zagotoviti
delovnega mesta. Zaradi hitro razvijajoče se računalniške tehnologije so v podjetju nujno potrebovali informatike.
Sicer z nejevoljo, ker sem se poleti istega leta poročil, sem le pristal na nadaljevanje šolanja in pot me je vodila na
Višjo ekonomsko in komercialno šolo v Mariboru, smer poslovna informatika. Spet je bil obisk predavanj odvisen
od pomoči in dobre volje sošolcev, ki so me nosili po stopnicah gor in dol. Leta 1987 sem diplomiral in takoj po
končanem študiju sem se zaposlil v Gorenju v informatiki. V delovno okolje sem se dobro vključil, delo opravljam z
veseljem. Iz svojega področja sem napisal več navodil in priročnikov in vodil več tečajev za računalniške
programerje. Izdelal sem veliko različnih računalniških aplikacij s področja računovodstva, knjigovodstva in
proizvodnih procesov, ki jih uporabljajo v različnih službah in proizvodnji naše firme. Sedaj sodelujem pri projektih
za nadgradnjo računalniškega informacijskega sistema za planiranje proizvodnje.

Takoj po prometni nesreči in že med samo rehabilitacijo v Ljubljani, sem se aktivno vključeval tudi v športne
dejavnosti Zveze paraplegikov Slovenije. Leta 1990 so me uvrstili v državno reprezentanco invalidov v atletiki.
Nastopal sem na treh evropskih prvenstvih, dveh svetovnih igrah, treh svetovnih prvenstvih in štirih paraolimpijskih
igrah. Moji največji uspehi: Evropski prvak in rekorder v suvanju krogle v Assnu na Nizozemskem, tretji na
svetovnem prvenstvu v Birminghamu v Angliji v peteroboju in dvakrat četrti na paraolimpijskih igrah (Atlanta ZDA
peteroboj in Atene suvanje krogle). Sem prejemnik nagrade Sklada Roka Petroviča.

Leta 1983 sem se aktivno vključil tudi v delo Društva paraplegikov jugozahodne štajerske. Najprej sem bil vodja
atletike, potem športni referent in namestnik društva, od leta 2000 sem predsednik društva . Aktiven sem tudi v
organih Zveze paraplegikov Slovenije, kjer sem član upravnega odbora od leta 2000. Na zvezi za šport invalidov
sem od leta 2013 predsednik častnega razsodišča.

Zavzemam se enakopravno vključevanje invalidov v družbo, odpravo vseh ovir, ki onemogočajo samostojno in
neodvisno življenje invalidov.

Moja služba zahteva nenehno učenje in izpopolnjevanje. Poleg službenih obveznosti, pa danes kar precej časa v
okviru gibanja »ŠE VEDNO VOZIM – VENDAR NE HODIM« namenjam izobraževanju mladih o varnosti v cestnem
prometu. Gre za povsem inovativen način, kjer mladi lahko spoznajo pomen prometne varnosti skozi osebno
pripoved poškodovanca v prometni nesreči. Enkrat letno se udeležim Akademije »Še vedno vozim – vendar ne
hodim«, namenjeno izobraževanju za izvajanje interaktivnih delavnic z mladimi. Žal zaradi objektivnih razlogov v
osnovni šoli nisem imel možnosti učenja tujih jezikov. Osnov nemščine sem se naučil sam, da sem se lahko vpisal
na srednjo šolo. Znanje angleščine pa pridobivam na tečaju, ki ga organizira Društvo paraplegikov jugozahodne
Štajerske v Celju.

Kadar pa mi čas dovoljuje pa vzamem v roke harmoniko, ki sem jo pričel igrati pri svojih 50-tih, danes pa upam, da bo tudi za ta moj hobi prišel
»pravi čas«.

DRAGICA ŠTUDIJ JE BIL
KEŠE NEPOZABEN,

SPLETLO SE JE
VELIKO

PRIJATELJTEV
IN VEZI

ŠOLSKI CENTER ŠENTJUR
VIŠJA STROKOVNA ŠOLA

Sem nekdanja študentka Višje strokovne šole Šolskega centra Šentjur, smer Živilstvo in prehrana. Za študij sem se
odločila, zaradi boljše možnosti zaposlitve. Delala sem v gostinstvu in nisem imela veliko časa za družino.

Odločila sem se, da izberem šolo, ki bo nudila najbolj dostopen in prilagodljiv način izobraževanja ob delu. Če bi
morala izbirati še enkrat, bi ponovno izbrala to. Prijaznost zaposlenih, predavateljev in vodstva šole me je
prepričala, da je to pravi naslov za bogatenje znanja in pridobivanje izobrazbe. Prav tako je zanimiv in pester
študijski program obogaten z ekskurzijami in ogledi različnih živilskih in gostinskih obratov. Znanje, izkušnje in
prakso si študenti lahko pridobijo tudi v tujini preko Erasmus plus in drugih projektov. Všeč mi je pristop in način
dela predavateljev, so prijazni študentom in najdejo rešitev še za tako zahtevne, znanja željne in zaposlene
študente.

Študij je bilo mogoče uskladiti tudi s službo in družino, kar mi je veliko pomenilo. Sem mamica treh najstnic, ki so
sedaj že skoraj samostojne, vendar so me v času študija zelo podpirale in mi dajale novih navdihov. Imam pa tudi
zelo razumevajočega moža, ki je prisluhnil željam in potrebam družinskih članov. Ko pa se je stvar le preveč
zapletla, so bili poslušni in ubogljivi tudi predavatelji. S skupnimi močmi je moj študij popolnoma uspel in vesela
sem, da se je tako izteklo.

Študij je bil nepozaben, spletlo se je veliko novih prijateljstev in vezi, ki so pomembne za delo v prihodnosti. Znanje pridobljeno s tem študijem je
zelo obširno, uporabno v praksi in v življenju samem. Sedaj sem zaposlena v šolstvu, kot učitelj praktičnega pouka, kar mi je v veliko veselje.

TO JE BIL
ZAME PRAVI

POZITIVNI
IZZIV

ALENKA
KOŠIR

VISOKA ŠOLA ZA VARSTVO OKOLJA

Po končani srednji tekstilni šoli v Mariboru sem želela več. Velika želja je bila Srednja modelarska šola Maribor.
Bila je edina v Jugoslaviji, bila je specializacija za risanje krojev. Za vpis v to šolo sem potrebovala delovno dobo.
Zato sem leto dni morala delat v M-clubu, kjer sem pridobila izkušnje šivilje. Na šolo so me sprejeli takoj, eno
izmed redkih Slovenk saj sem imela sošolce iz vseh držav takratne skupne države Jugoslavije. Izobraževanje je
trajalo dve leti. Zamikal me je študij, vendar je bil neuresničljiv, saj nisem imela finančne podpore. S končano
Modelarsko šolo sem se zaposlila, želja po študiju pa je bila vedno večja. Tako velika, da sem pustila službo in se
vpisala na Fakulteto za strojništvo – smer Tekstilstvo. Uspešno dokončala študij in se zaposlila kot dipl. ing.
Tekstilstva v manjši proizvodnji.

Po izgubi vseh tekstilnih služb in po upadu tekstilne industrije v Sloveniji, sem se odločila, da je še vedno čas, da je
življenje samo eno in da je čas za nove izzive. Ravno med mojim odločanjem kako naprej, se je v Velenju
ustanovila Visoka šola za Varstvo okolja. To je bil zame pravi pozitivni izziv.

Vedno bolj me je zanimalo ohranjanje narave in odpadki. Ja odpadki. Že med študijem so bili zame odpadki najbolj priljubljena tema. Zato sem kot
študent sodelovala na dveh projektih: Organko in center ponovne uporabe. Slednji je bil zame »usoden« saj sem takoj po diplomi (ker sem bila zelo
zagnana sem tudi prva diplomirala) dobila priložnost za zaposlitev. Zdaj v svoji službi združujem oba poklica, saj velikokrat pripravim delavnice
šivanja na temo ponovna uporaba »starih, zavrženih kavbojk«. Zelo rada imam svoje delo, delam s srcem, v vsaki še tako »odsluženi« stvari, ki jo v
center dobimo vidim priložnost za ponovno uporabo. Moje delo je tudi, da osveščam vse, ki v naš center pridejo. Vedno si rečem: »Ne bi imela
takšne službe, če moja izobraževalna pot nebi bila takšna kot je bila!« Priznati pa moram, da sem imela pri obeh študijih, torej študiju tekstilstva in
varstva okolja veliko podporo pri svojem možu Bogdanu in verjamem, da mi je tudi zaradi njega uspelo.

ALEŠ Z ŽELJO PO
DOLINŠEK ZNANJU IN
IZOBRAZBI

USKLAJUJEM
IZZIVE

VISOKA ŠOLA ZA PROIZVODNO
INŽENIRSTVO

Že 27 let sem zaposlen v podjetju Emmi v Slov. Bistrici, danes znanim kot Aluminium Kety Emmi, predelava
aluminija, d.o.o. Za izdelavo polizdelkov in končnih izdelkov imamo na voljo sodobni strojni park in najsodobnejšo
tehnologijo. Mehanska obdelava s CNC tehniko, razrez, izsekovanje, rezkanje, varjenje, vrtanje, upogibanje in
kombiniranje (kompletiranje) aluminija z drugimi materiali so stalnica naše proizvodnje.

Sem vodja enote Vzdrževanje z 17 zaposlenimi, kjer je pogoj izobrazba strojnega inženirja. Iz kratke predstavitve
podjetja je razvidno, da imamo raznovrstne stroje, opremo in orodja, kjer je potrebno tekoče, interventno in
preventivno vzdrževanje. Permanentno izobraževanje na področju strojništva je tako zame nujno.

Moja formalna izobraževalna pot po srednji tehnični šoli poteka ob delu. Najprej sem diplomiral s področja
ekonomije na Fakulteti za management, sedaj pa obiskujem 2. letnik Visoke šole za proizvodno inženirstvo. Pri
študiju povezujem teoretična znanja s stroko, saj predavatelji podajajo teme s primeri iz prakse. Predavanja so
popestrena s strokovnimi ekskurzijami, timskim delom. Pri vsem aktivno sodelujemo tudi s slušatelji.

Ni pa vedno enostavno združiti vseh obveznosti (družina, služba, študij). Z odrekanjem je bilo možno na primer
opraviti študijske obveznosti, tedenski inšpekcijski nadzor v službi, pridobivanju standardov... A vendar z željo po
znanju in izobrazbi usklajujem tovrstne izzive.

Izziv mi predstavlja dokončanje študija pred srečanjem z abrahamom (saj sem verjetno najstarejši slušatelj).
Strokovna znanja, ki jih pridobivam na študijski smeri robotika, materiali, veščine računalništva, nove tehnologije
mi bodo v pomoč pri opravljanju delovnih nalog v službi. 21. stoletje je čas novih znanj, modernih tehnologij, kar je
potrebno slediti ne le zaradi poklicne kariere, ampak tudi zaradi osebnostni rasti. Verjamem, da se ob uspešnem
izobraževanju lahko tudi utrne navdih za nova raziskovanja.

Za zaključek še misel Alberta Einsteina: Življenje je kot vožnja s kolesom. Da bi ohranil ravnotežje, se moraš premikati. Študij na Visoki šoli za
proizvodno inženirstvo me vodi v pravi smer.

PRIDOBILA SEM
ŠIRINO ZA
ŽIVLJENJE

ANA
ZADNIK

VISOKA ZDRAVSTVENA ŠOLA V
CELJU

Sem študentka 3. letnika Visoke zdravstvene šole v Celju. Sicer sem zaposlena na Patronaži v Zdravstvenem
domu Velenje.

20 let sem opravljala poklic frizerke - lep, umetniški poklic, delo z ljudmi, spoznavanje ljudi, delo, ki ga še danes
rada opravljam za domače potrebe, kolikor mi čas dopušča. Vendar je to dokaj težek poklic. Pred desetimi leti so
se mi začele pojavljati zdravstvene težave z rameni in hrbtenico. Začela sem razmišljati, kako naprej. Vedela sem,
da tega poklica ne bom mogla opravljati do upokojitve. Misli so mi velikokrat uhajale v čas, ko sem se odločala za
poklic - v najstniška leta. Spomnim se, da so mi bile medicinske sestre nekaj svetega, lep, zanimiv poklic, vendar
se mi je zdelo, da je ta poklic zame nedosegljiv, neka skrita neizrečena želja. Tudi splet okoliščin je takrat želel
drugače; sedem otrok v družini in je bilo kar nekako samoumevno, da si je vsak od otrok začel čimprej sam »služiti
kruh«, pa tudi učenje za šolo mi takrat ni kaj prida dišalo in sem šla po drugi poti, katere pa tudi nikoli ne bom
obžalovala.

Sedaj sem bila postavljena pred dejstvo - kako naprej. Nekaj me je gnalo naprej, neke misli, tista neizrečena želja
izpred mnogo let, ki mi ni dala miru in je ostala skrita do pred deset let nazaj - ŠOLA.

Moja otroka sta bila takrat še v osnovni šoli, hči je sicer že odhajala v srednjo šolo. Septembra 2009 sva obe s
hčero odšli v 1. letnik - jaz seveda v Srednjo zdravstveno šolo v Celje. Leta 2012 sem že delala pripravništvo in se
kmalu po opravljenem strokovnim izpitom zaposlila kot srednja medicinska sestra v domu za varstvo odraslih.
Pred dvema letoma in pol pa sem zamenjala delovno mesto in se zaposlila v Patronažni službi v Zdravstvenem
domu v Velenju, kjer delam še danes, kot srednja medicinska sestra. Delo v patronaži je glede prostih vikendov in
praznikov (razen v času dežurstva), v primerjavi s prejšnjo službo v domu prava poslastica, saj sem kar naenkrat
imela veliko prostih popoldnevov in vikendov. Gnalo me je naprej. Sošolki iz srednje šole sem rekla, če greva za
hec na informativni dan na VZŠCE in sva v septembru 2015 tudi odšli in bili obe navdušeni, da se v naslednjem
študijskem letu vpiševa v šolo za dipl. m.s. Ko sem septembra 2016 klicala sošolko, kot sva bili dogovorjeni, le-ta ni
bila posebej navdušena, sem sama odšla še enkrat na informativni dan. Tam sem izvedela vse potrebne
informacije in se naslednji dan vpisala v Visoko zdravstveno šolo v Celju.

Sedaj sem tukaj, uspešno zaključujem 3. letnik. Ko pogledam nazaj, kaj vse sem v tem obdobju šolanja doživela, vem, da prevladujejo pozitivne
stvari; v prvi vrsti sem s svojim vzgledom dala otrokoma energijo za učenje. Skratka, z učenjem in uspehi smo eden drugemu v veliko oporo in
spodbuda za delo naprej.

Kljub naporu, ki spremlja študij ob delu, mi na koncu lepa ocena, pohvala profesorja, samopotrditev, da še zmorem
in seveda pohvala otrok, da sem »faca«, veliko pomenijo. Poleg tega pa mi poleg znanja in strokovnosti pri delu, ki
mi ga nihče nikoli ne more vzeti, največ pomeni širina, ki jo dobim z vsakim posameznim predmetom, profesorjem
oz. predavateljem, sošolcem oz. sošolko. Vse to bo zagotovo vedno ostala del mene. S šolo rastem in se še
vedno učim, predvsem za življenje.

Na vprašanje: Od kod črpam moč za vso to delo, ki ga seveda določene mesece kar ni konca. Ja, v prvi vrsti je
seveda družina – otroci, ki me pri tem podpirajo. Največ energije dobim od svoje vnukinje - medtem sem postala
tudi stara mama. Imam krasno vnukinjo Zalo in če imam malo časa, sem z velikim veseljem z njimi in si s tem
napolnim baterije. Poleg tega se sproščam tudi pri Odraslih skavtih, najraje s kakšnimi prostovoljnimi deli. Pojem
tudi pri cerkvenem pevskem zboru pri sv. Martinu v Velenju. Vse to pa je seveda moja Moč, ki mi kaže pot naprej.

Kako sem prestopila iz enega v drugi poklic in se po tolikih letih usedla za šolske klopi? Oba poklica, tako frizerka,
kot medicinska sestra sta si v določenih pogledih podobna, oziroma imata določene skupne točke - delo z ljudmi.
Kot frizerka sem si z veliko kilometrine dela nabrala izkušnje v medsebojni komunikaciji, spoštovanja in pravilnega
odnosa do ljudi, kar pa je v poklicu medicinske sestre ključnega pomena, saj je pri tej populaciji v ospredju bolezen
in nemoč pacientov.

Kar se pa tiče šole in učenja, pa sem se enostavno odločila, da bom s pozitivno energijo, ter z zavedanjem, da
sem zdrava in sposobna v življenju narediti še korak naprej in s tem pridobiti širino za življenje.

Hvala vsem, ki ste z mano.

PRVO DIPLOMSKO
DELO JE BILA

PRELOMNICA V
MOJEM ŽIVLJENJU

CVETKA
SKALE

DRUŠTVO SVETOVALCEV ZA
LAKTACIJO IN DOJENJE

Leta 1986 sem v Celju končala Srednjo zdravstveno šolo in se zaposlila v Splošni bolnišnici Celje na Odseku za
neonatalno pediatrijo, Ginekološko porodniškega oddelka, kjer delam še danes. Delo srednje medicinske sestre
sem opravljala 16 let. Ves čas sem si želela dodatnega znanja, zato sem se je leta 1999 vpisala na Visoko šolo
za zdravstvo v Ljubljani, kjer sem leta 2002 tudi diplomirala. Diplomsko delo »Vloga medicinske sestre pri dojenju
po porodu s carskim rezom«, pod mentorstvom dr. Silvestre Hoyer, je bila pravzaprav neka prelomnica v mojem
življenju.

Po opravljeni diplomi sem se še intenzivneje posvečala pomoči pri dojenju, ki jo potrebujejo matere po porodu.
Tako sem s pomočjo dr. Zlate Felc navezala stik z Zvezo avstrijskih društev, ki združujejo svetovalce za dojenje v
Avstriji in se na njihovo pobudo in povabilo spomladi 2004 udeležila Pripravljalnega tečaja za opravljanje izpita
IBCLC v avstrijskem Gröbmingu. Leta 2004 sem nato kot prva medicinska sestra v Sloveniji, takrat še v nemškem
jeziku, uspešno opravila izpit za Mednarodno pooblaščeno svetovalko za laktacijo – IBCLC, licenco sem že 2x
obnovila.

Takoj po opravljenem izpitu sem prevzela vodenje Skupine za podporo dojenju, ki se enkrat mesečno srečevala v
Projektni pisarni – Celje zdravo mesto, od leta 2012 pa se dvakrat mesečno srečujemo v prostorih Regijskega
centra medgeneracijskega druženja. Ves čas tudi prostovoljno svetujem materam pri težavah pri dojenju. Število
klicev se iz leta v leto povečuje, tako da mesečno odgovorim vsaj na 25 klicev.

Leta 2016 sem uspešno zagovarjala diplomsko delo »Stili vodenja in vključevanje zaposlenih v procese odločanja«
na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju in pridobila naziv: univerzitetni diplomirani organizator dela.

Leta 2006 sem bila ena izmed ustanovnih članic Društva svetovalcev za laktacijo in dojenje Slovenije, že tretji
mandat sem predsednica društva, ki ima sedež v Celju. Od leta 2006 sem tudi vodja 100 urnega »Tečaja iz
laktacije in svetovanja o dojenju« in sodelujem pri organizaciji strokovnih srečanj »IBCLC svetovalci izboljšujemo
znanje«, ki že od leta 2009 redno enkrat letno potekajo na Dobrni.

Sem članica Nacionalnega odbora za spodbujanje dojenja pri Društvu Unicef Slovenija, kjer aktivno sodelujem pri
organizaciji strokovnih srečanj in kjer sem marca 2012 prejela priznanje za večletno uspešno delo. Pri
Nacionalnem odboru za spodbujanje dojenja imam tudi status zunanjega ocenjevalca za pridobitev naziva
»Novorojenčku prijazna porodnišnica« in »Dojenju prijazna zdravstvena ustanova«.

Kot vabljeni predavatelj sodelujem tudi z Medicinsko fakulteto v Splitu, s Katedro za družinsko medicino.

Na Visoki zdravstveni šoli v Celju sem šolski koordinator kliničnega usposabljanja za predmetno področje
Zdravstvena nega otroka. V šolskem letu 2017/18 sem bila izvoljena v naziv predavatelj za področje zdravstvene
nege otroka.

Sodelujem na strokovnih srečanjih tako doma (srečanja medicinskih sester v pediatriji in ginekologiji, Unicefovi
simpoziji…), kot tudi v tujini, v strokovnih zbornikih in literaturi je bilo objavljenih že veliko mojih prispevkov.

Več let sem si prizadevala za pričetek izvajanja projekta »Priprave na porod in starševstvo v Splošni bolnišnici
Celje«. Projekt je na mojo pobudo uspešno zaživel v januarju 2018.

Združenje za perinatalno medicino Slovenskega zdravniškega društva mi je letos podelilo posebno zahvalo za življenjsko delo na področju
perinatologije.