2 Naslov zbornika: Ovekovečimo spomine Avtorji prispevkov: Mirko Fekonja, vodja gasilskega muzeja Miklavž pri Ormožu; mag. Franc Zemljič, Mag. Dejan Jurkovič, Mitja Kosec, Janko Korpar, Zdravko Munda, Katja Korpar, Ciril Meško, Patricija Kosi; Ana Kaučič; Ciril Ambrož; Andrej Horvat; Ksenija Trs; Iza Korpar; Jože Rakuša; Davorina Rakuša; Jasna Turin; Živa Fras, Maja_Ana_Tajda_Noel_Tilen, Maša Balažič in Zoja Kirič (dijaki Gimnazije Ormož pod vodstvom mentorice Aleksandre Štih); Anže Lašič, Nela Senica, Maks Horvat, Val Kosi, Neli Tišlar, Eva Jamer, Aljaž Kovačec, Lin Matjašič, Anej Tišljarić, Rok Šmigoc, Rok Moravec (učenci 4. a razreda Osnovne šole Velika Nedelja pod vodstvom mentorice Alenke Korpar). Spremno besedo napisala: Marinka Vnuk Lektoriranje: Marinka Vnuk Oblikovanje: Marinka Vnuk, Marijana Korotaj, Damjan Rizman Založnik: Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož Odgovorna oseba: Milica Šavora, direktorica Ormož, 2023 Zbornik je nastal v okviru natečaja Ovekovečimo spomine ob 750-letnici prve omembe Ormoža.
3 Ovekovečimo spomine zbornik
4 Ob izdaji zbornika natečaja Ovekovečimo spomine Živimo, dokler nas pomnijo. V mislih, spominih ljudi, ki ostanejo za nami. Preteklost sestavljajo spomini dogodkov, izkušenj, čustev, občutkov. Sedanjost ustvarjanje spominov. V prihodnosti so shranjeni tisti, ki jih bomo šele doživeli in pospravili globoko vase, o njih pripovedovali drugim, jih spravili na papir. Povsem enako živijo mesta. Skozi spomine ljudi, ki v njih živijo. Svoja skrivna življenja živijo mimo nas, minljivih, kratkotrajnih bitij v njihovih očeh. V stavbah, dogodkih, parkih, domovih … tudi v knjižnicah. Živijo in preživijo. Spremembe. Vojne. Ljudi, ki so jih oblikovali in zaznamovali. Koščke njihovih življenj zbiramo, hranimo, razstavljamo v muzejih, galerijah, jih pridno beležimo na kose papirja, računalniške diske in delimo v oblakih, na omrežjih in med sabo. So del nas, naših življenj. Naših otroštev, naših spominov. Podobno kot ljudem tudi mestom podeljujemo imena, jim damo posebno mesto v naših srcih, praznujemo njihove rojstne dneve. V letu 2023 je visoko obletnico obeleževalo naše mesto, 750 let prve omembe mesta Ormož. Friderik (Fric) iz Ormoža je na listini, ohranjeni iz leta 1273, kot priča dokumenta o izročitvi kmetije nemškemu viteškemu redu, takrat seveda nevede, poskrbel, da se je ime mesta - v nekoliko drugačni obliki, kot ga poznamo danes - zapisalo v zgodovino. "Vitez »Wluingus de Poumgarten« se odpove v korist nemškega reda pri Veliki Nedelji (»in sancto Dominico«) ene kmetije na Gornji Hajdini pri Ptuju z vsemi pritiklinami pod pogojem, da mu nemški red izroči v dosmrtni užitek dve kmetiji v istem kraju. Listino potrdi deset prič. Prvi med njimi je Friderik s Ptuja, za njim ptujski župnik Konrad, nato komendator brat Bertold in še štirje redovni bratje. Na zadnjem mestu je kot priča omenjen »dominus Frizo de HOLERMUOS« - vitez Friderik (Fric) iz Ormoža. 1273, 16. junij, Ptuj" (Ormož skozi stoletja, 1973, str. 103-104.) V Knjižnici Franca Ksavra Meška Ormož smo obletnico pospremili s številnimi dogodki, tako v samostojni izvedbi kot v sodelovanjih z drugimi zavodi in posamezniki. K deljenju spominov na Ormož smo pa povabili vas, bralce, občane, sokrajane, predvsem pa ustvarjalce, da na svoj način prispevate k temu, da Ormož in njegova zgodovina ne bosta utonila v pozabo. Natečaj Ovekovečimo spomine je zaživel 16. januarja in trajal do 30. aprila 2023. Na razpis natečaja se je odzvalo 27 posameznikov in dve društvi oz. ustanovi. Skupno smo prejeli 25 prispevkov, od tega dva strokovna, pet pesniških, enajst likovnih prispevkov,
5 en intervju, pet prispevkov v prozni obliki in en prispevek s fotografijami iz zgodovine Ormoža. Prispela besedila so nas popeljala skozi zgodovino in sedanjost Ormoža; od poroke grofice Irme do razvoja gasilstva in železnic na Ormoškem, se potepali po mestu v rdečih škornjih, zrli v mestno cerkev, grad, se podali v učiteljske klopi, peljali kravo na ocenjevanje, se zazrli v podobe Ormoža iz preteklosti, se v pristni prleščini spomnili še Ksavra Meška in Kerenčiča, kot Titova pionirka »šlukali« pivo pred trgovino in še mnogo več. V Tednu splošnih knjižnic, med 20. in 26. novembrom 2023, smo sodelujoče povabili na predstavitev svojih izdelkov, vse prispevke pa obenem razstavili še v razstavi Ovekovečimo spomine v knjižnici v Ormožu. V želji, da te spomine ovekovečimo še na nekoliko trajnejšo obliko, smo sklenili, da prispela besedila, fotografije in likovne izdelke zberemo še v pričujočem zborniku. V duhu trajnostne knjižnice predvsem v e-obliki – morda bo tudi zaradi nas kakšno drevo živelo dan ali dva dlje. Zahvaljujemo se vsem udeležencem natečaja za deljenje svojih spominov in ustvarjalnosti, vsem bralcem pa prijetno branje. Naj knjiga, ki je pred vami, tudi v vas prebudi tiste najlepše spomine na Ormož. V Knjižnici Franca Ksavra Meška Ormož boste vedno dobrodošli, da jih delite z nami. Marinka Vnuk
6 Od grofice Irme do Moškona
7 Zgodba o poroki grofa Wilhelma in grofice Irme Ana Kaučič Grof Wilhelm von Wurmbrand-Stuppach in Irma von Pongratz sta se poročila 10. 2. 1908 v škotskem samostanu na Dunaju. V časniku Wiener Salonblatt je na naslovnici bila objavljena njuna fotografija in krajši opis njune poroke in prisotnih na poroki. Kmalu po poroki sta se naselila v ormoški grad, ki sta ga dobila kot poročno darilo od svojih staršev. Irmina starša sta bila Oskar in Flora von Pongratz, Wilhelmova starša pa Paul in Flora von Wurmbrand-Stuppach. Irmin oče Oskar in Wilhelmova mama Flora sta bila brat in sestra, kar seveda pomeni, da sta bila Wilhelm in Irma bratranec in sestrična. Po naselitvi v grad je dal grof vzidati grb družine Wurmbrand nad vhodna grajska vrata, kjer ga lahko vidimo še danes. Grajski park naj bi dala obnoviti po načrtih krajinskega arhitekta Swenssona, ki je v tem času za širšo družino Pongratz obnavljal grajske parke (ob vili Zora na Bledu, ob dvorcu Šenek v Polzeli, ob dvorcu Maruševec). Grof Wilhelm se je rad ukvarjal s konji in ko so leta 1910 v Ormožu ustanovili Konjerejsko zadrugo za noriško plemensko pasmo za Ormož in okolico, so njega izvolili za načelnika. Irma je bila med Ormožani znana kot ljubiteljica rož in marsikdo se še spomni narcis, ki so včasih v izobilju rastle v grajskem parku. Sledi zgodba o poroki Wilhelma in Irme, v kateri so vse omenjene osebe dejansko bile prisotne na tem dogodku. Sam potek dogodkov in pogovorov je pa seveda plod avtoričine domišljije. Vir: Wiener Salonblatt, letnik 39, št. 7, 15. 2. 1908, fotografija na naslovnici in članek na str. 9. Z življenjsko zgodbo grofice Irme, zadnje zasebne lastnice ormoškega gradu, se lahko seznanite v naslednjih prispevkih: Ana Kaučič: Zadnja ormoška grofica Maria Irma Wurmbrand-Stuppach, Zgodovinski zapisi 15, 2018. Ana Kaučič: Ormoška grofovska družina Wurmbrand-Stuppach, Zgodovinski zapisi 16, 2019. Ana Kaučič: Irma Wurmbrand-Georgievits, zadnja zasebna lastnica ormoškega gradu, spletni portal Kamra. Manica Hartman, Ana Kaučič: Ormoški grad: dom, opremljen z okusom, ljubeznijo in s sanjami: oprema gradu v prvi polovici 20. stoletja, razstavna publikacija.
8 1. Wilhelm se je udobno namestil v naslonjač v svoji hotelski sobi in si z užitkom prižgal cigareto. Imel je še dobre pol ure časa, preden se bo potrebno odpraviti v cerkev na njegov poročni obred. Čeprav je že dlje časa vedel, da se ta dan nezadržno približuje, ga je nekje v ozadju glodala misel, da bi mogoče še raje nekaj časa ostal samski. Po drugi strani pa si je želel, da se ustali in začne gospodariti na svojem posestvu kot odrasel moški, kakršen je že bil. »Še malo sin, pa gremo,« je po nepotrebnem dejal njegov oče Paul, ki je na dvosedu umirjeno kadil cigaro. Videti je bilo, da se mu prav nikamor ne mudi in je verjetno to dejal samo toliko, da je prekinil tišino, ki je nastala ob prižiganju cigar. »Pogodba o nakupu gradu je urejena,« je odprl pomembnejšo temo njegov stric in bodoči tast Oskar. »Delavci so najeti in obveščeni, da se bosta v naslednjem tednu naselila in začela gospodariti. Verjetno prav zdaj hitijo z urejanjem zadnjih podrobnosti, da bo vse pripravljeno na vajin prihod.« Paul je pogledal Oskarja in k temu dodal: »Malo pa smo imeli srečo, da je ravno grad v Ormožu bil naprodaj in smo ga lahko kupili. Boljše lokacije skorajda ne bi dobili. Sorodnike imata na skoraj vsakem vogalu,« je zaključil v smehu. Tudi Wilhelm se je nasmehnil. Za sorodstvo se mu res ni bilo potrebno bati, saj jih je imel v gradu Maruševec, gradu Borl, dvorcu Turnišče, dvorcu Dornava … Mogoče je bolje, da ne razmišlja o tem, ker je vedel, da ga bo čakalo veliko obveznosti, da bosta z Irmo vse obiskala in jih povabila na obisk. V mislih si je zadal, da se mora dogovoriti s stricem Rudolfom, da mu proda nekaj boljših konj iz njegove konjušnice, da bo imel tudi on nekaj iskrih konj v svoji pristavi. »Oče,« se je obrnil k Paulu, »s stricem Rudolfom bi se rad pogovoril o nabavi nekaj konj za moj hlev. Razmišljal sem vsaj o štirih konjih za ježo in za lov. Zaenkrat jih več ne potrebujem, kaj misliš?« je kanček negotovo končal misel. »Se strinjam,« mu je pokimal Paul, pa tudi Oskar je vneto prikimaval. »V primeru, da jih boš potreboval več, pa se boš že dogovoril z njim. Ne vem pa, koliko jih ima trenutno na voljo za prodajo. Že lep čas se nisem uspel oglasiti pri njem.« Oskar je premišljeno potegnil še en dim in nadaljeval: »Razmišljam tudi, da bi lahko nabavil nekaj noriških konjev. Posestvo je le veliko in dodaten par ali dva konjev bi omogočila hitrejše delo na polju.« Paul je prikimal: »Včasih so imeli dobre živinske sejme v Čakovcu, zagotovo jih lahko tam nabaviš.« Oskar je pritrdil: »Poznam par rejcev, ki nam bodo prodali dobre, čvrste živali.« Wilhelm je ugasnil pokajeno cigareto in ošinil svojo žepno uro. Vstal je in se na hitro preveril v ogledalu, da je bil suknjič poravnan in vsak las na svojem mestu. Obrnil se je k možema, rekoč: »Mislim, da se mi čas izteka. Nevesta me bo vsak čas pričakovala v cerkvi. Bolje, da gremo, da ne zamudimo.« Oba, Oskar in Paul, sta se gromko zasmejala, ugasnila cigari, si oblekla plašča in se odpravila za Wilhelmom.
9 2. Irma si je z rahlo tresočo se roko pogladila svojo belo obleko in se zastrmela v svoj odsev v ogledalu. Lasje so bili tesno povezani in speti v čudovito pričesko, ličila so poudarila njeno lepo polt in rjave oči. Dvakrat je globoko vdihnila in si v mislih predstavljala, kako bo izgledal poročni obred. Ob misli na poroko ji je vedno malce zatrepetalo srce, čeprav se je že več let pripravljala na ta dan. »Prečudovita si,« ji je dahnila mama na uho, ko ji je stopila za hrbet in se v ogledalu ozrla v hčerin obraz. »Najlepša nevesta, kar jih je kdaj bilo,« je še zatrdila in nežno stisnila Irmo za roko. »Oh, mama, vse neveste so lepe,« se je nasmehnila Irma, čeprav ji je pohvala dobro dela. Vsaka ženska rada sliši, da je lepa, in Irma ni bila nobena izjema. »Res je,« je z naslonjača potrdila Irmina teta Flora, ki bo po poroki postala še njena tašča. Irma ni bila prepričana, komu je teta potrdila, a je kljub temu prikimala v njeno smer. »Manjka ti samo še ogrlica,« je dejala Flora, elegantno vstala in z mizice vzela šatuljo s čudovito bisernato ogrlico. Irma je pustila, da ji je Flora zapela ogrlico, medtem ko jo je mama še enkrat nežno pogladila po roki. Opazila je, da imata obe rahlo rosne oči. To ne bo dobro, zdaj ni čas za sentimentalen jok, se je opomnila Irma in, da bi mamo in teto speljala na druge misli, na hitro vprašala: »Kdaj bo Wiener Salonblatt objavil najino fotografijo? Ali je vse pripravljeno za pogostitev?« Obe Flori, in čeprav je Irma to vedela že od otroštva, ji je vseeno bilo zabavno, da imata njena mama in teta (kmalu tašča) enako ime, sta dobili odločen obraz, ko sta morali začeti razmišljati o praktičnih zadevah. Mama Flora je kot iz topa ustrelila: »V ateljeju Adele so mi zatrdili, da bodo v treh dneh pripravili vajine fotografije in jih dostavili v uredništvo časopisa. Objavljene bodo v naslednji številki, mislim, da je to 15. februarja. Saj boš dobila svoj izvod, da si ga boš shranila za spomin.« Še preden je dokončala misel, je že nadaljevala teta Flora: »Dvorana za pogostitev je pripravljena, mize so okrašene, kuharice so pripravile slastno pojedino. Ne skrbi, vse je urejeno in pod nadzorom.« Irma je pokukala na stensko uro, še enkrat globoko vdihnila in dejala: »Mislim, da je čas, da gremo v cerkev.« Mama in teta sta ji prikimali. »Mislim, da je čas, da poiščem svojega sina in moža,« se je poslovila teta Flora, odprla vrata in smuknila poiskat svojega sina, da bi skupaj šli v cerkev. Mama ji ravno pomagali obleči plašč, ko je na vrata potrkalo. »To bo oče, da gremo skupaj,« je dejala mama. »Sta pripravljeni dekleti?« je vprašal Oskar in končno pogledal svojo hčerko. »Čudovita si,« jo je na rahlo potrepljal po rami, saj ni bil navajen izkazovanja čustev. »Vidim, da sta pripravljeni. Malo še bomo počakali, da se ženin odpravi, nato pa gremo še mi.«
10 3. Wilhelm, njegova mama Flora in oče Paul, so se srečali v preddverju hotela, v katerem so bivali za čas poročnega obredja. Flora je s solznimi očmi pogladila Wilhelmov plašč in se stisnila k Paulu, da jo je ta potrepljal po rami in jo s tem narahlo potolažil. »Iti moramo, da ne zamudimo na našo poroko,« je poskusil s humorjem bodriti ženo, čeprav so tudi njemu solze silile v oči. To je le njun prvorojenec, ki stopa na samostojno pot. Ko so stopili iz hotela, jih je že čakal avto, s katerim jih je njihov voznik odpeljal do samostana, v katerem se bo vršil obred. Čeprav se je Flora v avtu vedno počutila nelagodno, odkar sta z Wilhelom imela prometno nesrečo pred dvema letoma, je kljub temu vstopila in skozi vso kratko vožnjo držala svojega moža za roko. Tako se je počutila varnejša. Wilhelm je sedel spredaj in se s prsti rahlo nervozno trepljal po kolenih. Kaj kmalu so ustavili pred cerkvijo, pred katero so že bili zbrani njuni gosti. Komaj so izstopili, je voznik že obrnil avto in se odpravil nazaj do hotela, da pripelje še Irmo in njena starša. Kot da bi čakal za cerkvenimi vrati, je skoznje stopil duhovnik Herz in jim ob pozdravu stisnil roke. Za tako drobnega možica je imel precej močan stisk, je pomislil Wilhelm in se mu nasmehnil. »Kar naprej, kar naprej, na svoja mesta,« je glasno povabil duhovnik vse navzoče, naj vstopijo in se pripravijo na prihod neveste. Zbrani sorodniki so ga na hitro pozdravili in zaželeli srečo ter eden za drugim izginili za cerkvenimi vrati. »No, pa gremo še mi,« ga je s stiskom za ramo povabil oče Paul. Mama mu je še zadnjič podala roko, nato pa se skupaj z očetom pred njim odpravila po prehodu do prvih klopi. Wilhelm jima je sledil in čutil, kako se mu je pospešil srčni utrip. V zadnjem letu so se udeležili kar nekaj družinskih porok, ampak biti na svoji, je popolnoma drugačen občutek, je razmišljal in se ustavil pred oltarjem, da pričaka svojo nevesto. Duhovnik Herz, ki je ostal pri vratih, je v tistem stopil skoznje na plano; očitno je prispela še nevesta. Čez par minutk je že videl drobnega možica hiteti proti zakristiji, saj lahko sedaj, ko so vsi zbrani, prične z obredom. V tistem je vstopila Flora, Irmina mama, in se široko nasmehnila ob pogledu na lepo okrašeno cerkev in družinske člane, ki so se udeležili poročnega slavja. V tistem sta iz zakristije pritekli dve deklici, ki sta nosili košaro, za njima pa še dve starejši dekleti, vsaka s svojim šopkom. Postavile so se ob Flori in čakale na znak. Orglar je začel s preigravanjem in Wilhelm je videl, da sta skozi cerkvena vrata vstopila Irma in njen oče. Skupaj sta se postavila za dekleti. Ko so zadonele prve note poročne koračnice, je Flora na rahlo potisnila obe dekletci, da sta začeli s svojim pohodom med klopmi in ob tem trosili liste vrtnic. Takoj za njima sta se podali na pot še starejši dekleti, ki jima je sledila Flora. Na koncu pa še Irma s svojim očetom. Sprevod se je končal pred oltarjem, dekleta so posedla, oče pa je še zadnjič poljubil svojo neoženjeno hčerko na lice in jo predal njenemu bodočemu možu. Irma, oblečena v čudovito belo in enostavno poročno obleko, ga je sramežljivo pogledala in mu podala roko. Obrnila sta se proti duhovniku in se zaobljubila drug drugemu, dokler ju smrt ne bo ločila.
11 4. »Lahko poljubite nevesto,« je duhovnik končal poročni obred in se jima drobno nasmehnil. Irma se je obrnila k svojemu možu in počakala, da se je sklonil k njej in jo nežno poljubil. V času dveletne zaroke sta se že večkrat poljubila, a ta poročni poljub je vseeno bil nov in drugačen. Sedaj je postala grofica Irma von Wurmbrand-Stuppach. Nasmehnila se je možu, ki jo je prijel okoli ramen in obrnil h gostom, ki so vstajali in jima ploskali. »Na vrsti je zabava,« je skoraj preveč na glas za umirjeno cerkveno okolje vzkliknil Wilhelm in Irmo povedel proti izhodu in v veliko samostansko dvorano, v kateri bo poročno slavje. Gostje so vstali in se odpravili za njima v dvorano, kjer so bile mize, okrašene z bleščeče belimi prti, drobnimi cvetličnimi aranžmaji in čudovito porcelanasto posodo. Wilhelm in Irma sta prejela čestitke in dobre želje, nato so pa posedli in se pogostili z odličnimi jedmi, pojedino pa zaključili z Irmino najljubšo sladico, snežnimi kepami. Večerno druženje se bo pa zaključilo s čudovito poročno torto. »Grem se pogovorit s stricem Rudolfom,« je Wilhelm dejal Irmi po slastnem kosilu in z rahlim poljubom na njeno lice vstal. »Stric Rudolf, lepo, da ste uspeli priti na poroko,« ga je pozdravil in mu krepko stisnil roko, ko je pristopil do njega. »Še enkrat čestitke, lep obred je bil in zelo okusna hrana,« mu je čestital stric. »Hvala. Kako je kaj v konjušnici?« je bil nagel Wilhelm, ki je že v mislih načrtoval, kaj vse bo naredil in izboljšal na ormoškem posestvu. Rudolf se je nasmehnil: »Pa si res neučakan fant. Najprej nevesta in potem konji,« se je nasmejal lastni šali. Ampak posel s konji je le resen posel, zato je nadaljeval: »Imam tri mlade konje, ki bodo čez par mesecev pripravljeni na odhod iz naše konjušnice. Zate imam že pripravljeni dve lepi rjavi angleški kobili in enega črnega kasača. Niso preveč vročekrvni, so pa zagotovo dovolj temperamentni, da ti bodo v ponos.« »Sijajno,« se je navdušil Wilhelm. »Stric Oskar pravi, da so v grajski pristavi primerni boksi za konje, in seveda je na posestvu veliko prostora za ježo. Nabavil bom pa tudi nekaj medžimurcev in noričanov za delo na njivah.« »Kam jih boš šel kupovat?« je zanimalo Rudolfa. »Verjetno v Čakovec,« mu je zatrdil Wilhelm. »Sporoči mi, bi šel s tabo pogledat, kaj ponujajo. Vedno se najde kakšna zanimiva žival na takšnih sejmih.« »Seveda, stric. Ampak najprej bi se z Irmo oglasila pri tebi na Turnišču, da si ogledava žrebeta.« »Dobrodošla. A ne pozabi, sedaj je žena na prvem mestu,« se je še enkrat
12 nasmejal Rudolf. Wilhelm je vrnil nasmeh, s kimanjem pozdravil strica in se odpravil čez dvorano do Egona, s katerim sta bila dobra prijatelja. Medtem ko je njen mož klepetal s stricem Rudolfom, se je Irma odpravila do sestrične Marie, mladega dekleta, s katerim je rada klepetala, saj je bila vedno nasmejana in zgovorna. »Irma,« je skorajda zacvilila Maria in s svojo značilno vihravostjo objela starejšo sestrično. »Tako sem vesela, da te končno vidim kot nevesto. Prečudovita si, kar na jok mi je šlo, ko si šla proti oltarju,« je kar vrelo iz nje. Irma se je morala sestrični od srca nasmejati. »Hvala, Maria. Tudi ti boš čudovita nevesta, ko se bosta z Egonom spomladi poročila.« »Saj vem,« se je navduševala Maria, »zadnjič sem bila na pomerjanju pri šivilji. Čudovita obleka bo. Ima čipke in trakove in vlečko. Za poročno torto sem pa izbrala sacherco. Ni je čez klasično čokolado, kaj praviš,« je končno vdihnila Maria. »Se strinjam glede torte, res je klasika,« je potrdila Irma, ki je tudi izbrala sacherco, saj je bila Wilhelmova najljubša. Pa tudi njej je čokolada teknila. »Čim prej morata priti na obisk k nama v Ormož. Imam kar nekaj idej, kako bi preuredila glavne sobane in mislim, da mi boš lahko v pomoč.« Maria je bila v družini znana po tem, da je imela pretanjen občutek za barvne kombinacije in majhne detajle, ki so elegantno urejeni sobi dodali prefinjen okus. »Tudi midva s Heinrichom se bova oglasila, hočem pobliže videti ta vajin grad in se sprehoditi po parku,« je pristopila teta Maria, Mariina mama. Včasih je res nerodno imeti toliko sorodnikov z istimi imeni, je pomislila Irma in na hitro pogledala dva Wilhelma, dve Flori, dva Guida in dva Rudolfa. In to so samo ti, ki so prisotni na poroki. No, lahko sem hvaležna, da sem vsaj jaz edina Irma v družini, si je še dodala in odgovorila: »Teta Maria, seveda boste vsi povabljeni. Z Wilhelmom sva se že pogovarjala, da bi pripravila vselitveno zabavo, ko bova vse uredila. Mogoče na spomlad, po Mariini poroki,« je še hitro dodala, saj je vedela, da sta obe, sestrična in teta, z mislimi že na njuni poroki. »Krasno, to bo čudovita priložnost, da si kupim novo obleko,« se je nasmehnila teta Maria, ki je z veseljem nakupovala oblačila in zapravljala možev denar. Pristopila je njena mama Flora, ki pa Marii, svoji sestri dvojčici, ni bila preveč podobna. »Jaz si tudi hočem pobližje pogledati grad in park,« je vskočila v pogovor Flora. »S Paulom sva zadnjič na hitro šla skozi park. Mislim, da bi ga bilo potrebno malo obnoviti.« »Seveda, Swensson bi lahko uredil še ormoški in maruševski park,« se je Maria spomnila na krajinskega arhitekta, ki ga je najela družina Pongratz za prenovo grajskih parkov. Kot da bi vlekla na ušesa, se je skupinici pridružila še tretja sestra Fanny: »Swensson je že naredil načrte za naš park okoli dvorca Šenek. Videti je čudovito, komaj čakam, da bodo vrtnarji zaključili z delom in bodo vsa ta na novo posajena drevesa malce zrastla. Najbolj se pa veselim tulipanovca. Na slikah, ki mi jih je pokazal Swensson, ima tako lepe rahlo zeleno-rumenkaste cvetove, ki so videti nežni
13 in trdni obenem,« se je skoraj dekliško navduševala. »Pisala bom Gustavu na Bled, naj pošlje tega arhitekta še k nam,« se je odločila Irma. Tudi ona se je že sprehodila čez svoj novi park in je opazila, da ga je potrebno obnoviti in mu dodati več življenja. Mogoče z narcisami. Te pomladne rožice so ji vedno polepšale dan s kimajočimi rumenimi cvetovi. Tri sestre so nadaljevale pogovor, Irma jim je pa pokimala v pozdrav z opravičilom, da gre pozdravit teto Sidonio, staro, a najbolj prijetno osebo, ki jo je Irma poznala. Še preden je dobro uspela stisniti njeno roko v pozdrav, jo je čez rame objel Wilhelm in ji na uho zašepetal: »Čas je za torto in najin poročni ples, nato pa se bova odpravila v hotel.« Njegov pogled ji je dal vedeti, da sledi pričetek njunega skupnega, družinskega življenja, ki se ga je že zelo veselila.
14 Grof Wilhelm in grofica Irma von Wurmbrand-Stuppach Vir: Wiener Salonblatt, letnik 39, št. 7, 15. 2. 1908
15 Pri Ormožu Kdaj sem prvič slišal zanj in kdaj sem ga obiskal, se seveda ne spomnim. Mi pa spomin seže v drugi razred osnovne šole in na izlet (v prvem smo šli na Jeruzalem in od tod je verjetno moja zasvojenost z goricami) v Ormož na železniško postajo, še na staro, preden so jo pred desetletji pobegli vagoni porušili. Veliko črno parno lokomotivo smo si od blizu ogledali. Prava pošast za kratke noge, a velike oči. Vinska klet nad postajo je bila še višja, toda to ni bil objekt, ki bi ga takim gledalcem in poslušalcem kazali ter jim pomen stroke in proizvoda razkrivali. Nekaj let kasneje, kakšnih pet jih je minilo, ko se je slavila 700-letnica, sem bil spet uradno pri Ormožu. Oče, ki je bil občinski odbornik, kot se je tedaj reklo današnjim svetnikom, je poznal veliko ljudi in modro je razmišljal, zato je bil soudeležen pri teh dogodkih. Verjetno veterinarji ali pa kmetijski pospeševalci, ki so tedaj še hodili po terenu, so opazili, da je pri nas v štali krasna telica Beba. Povabili so jo, da se udeleži razstave domačih živali. Ne vem, kako so jo transportirali v mesto, peš je verjetno niso vodili, saj bi ji tako dolga pot verjetno pustila sledove na lepoti in podplatih. Na razstavišču je bilo potrebno živino voditi pred komisijo. Oče je določil mene, kot najstarejšega sina, ne vem, če prestolonaslednika, ker je bila Beba krotka in ni bilo strahu, da bi otroku zbezljala, naj opravim mimohod. Bebine postavnosti, oblin in svetle polti komisija ni spregledala in postala je mis Ormoža. Še danes je pri hiši velik pokal, ki je skoraj primerljiv s tistim z najslavnejše teniške tekme na travi. Že sredi sedemdesetih let je pa Ormož, in vračanje vanj, postal za učna leta prostor vaje in spoznanj. Ne le strokovnih. Dve leti vsak dan s kolesom in potem še eno z mopedom. Mesto se je v tem času močno spreminjalo. Blok nad banko je bil v fazi dokončanja, v Skolibrovi so rovali arheologi, milica je bila še nasproti banke ob Žigru. Ja, Jakec, omembe vredno ime, zimski sladoled, poleti ledeni in njegovi bonboni kot poživilo za kolesarjenje domov. Začela se je gradnja Skolibrove, pozneje še Tima, ob Dravi je nastajalo največje gradbišče v zgodovini Ormoža, vsekakor po površini in količini vgrajenega materiala, veliko gradbenega, strojniškega in pozneje strokovnega znanja s področja pridelave sladkorja je bilo. Zlahka in prehitro so se upognili ubogljivi in upogljivi hrbti, da se je to prehitro končalo. V tem času je bila zgrajena tudi mrliška vežica, veterinarska postaja, opekarna se je delno obnavljala in potem je pogorela. V tem času je bil še klobučar v Vrazovi, fotograf pri cerkvi in šola v mestu. Veliko se je gradilo, predvsem stare podobe so dobivale nov lesk, spremenil se je glavni trg, ki je namesto Marijinega kipa dobil Jožetovega. Zame je bil to čas odraščanja, učenja, spoznavanj, počasne rasti, simpatij, dela na gradbiščih, nošenja pijače in malic iz trgovin, predvsem iz Doma na trgu (ne vem, kako se je tedaj trg imenoval). Lep čas.
16 Podoba mesta se je v tistih letih močno spremenila. Nekaj v lepše, nekaj pa je merila lepega zaobšlo. Po treh letih sem se umaknil v Maribor in tam nadaljeval delo, šolanje in potem učenje drugih. Več kot štiri desetletja. Ves ta čas sem živel v bližini in se vedno znova vračal v mesto. Od začetka osemdesetih je bila glavna vez na Ormož planinsko društvo in planinska ekipa, sestanki v hotelu, ki je tedaj slovel po odlični kuhinji in je bil središče dogajanja in dobrot. V teh letih sem srečeval in se zagledal tudi drugačne lepote v mestu in to me je zaznamovalo še za v sedanjost. V vsem tem času sem vedno bolj postajal opazovalec in zapisovalec lepega, saj me je fotografija vedno bolj spremljala, dopolnjevala in vodila v iskanje nevsakdanjega. Veliko manj lepe so bile posledice razpada družbenega sistema nekdanje domovine in s tem neko nelagodje, ne ni bilo sovraštvo, saj to najbolj škoduje tistemu, ki sovraži, bil je pa pogum in iskrena želja za novo pot domovine. Vpoklicani smo bili že v nedeljo zvečer, ko smo se vrnili s hribov. Takoj v uniformo, ki je bila potem glavno oblačilo do avgusta. Rezultati so znani, mesto je bilo ranjeno in tudi duše na obeh straneh. Najbolj dolgo se je na cesti med vožnjo slišalo petje gum po od gosenic ranjenem asfaltu. Domovina se je osamosvojila, vojne rane so se pokrpale, v soseščini se je pa še dolgo čutila neumnost oblastnikov in oficirjev. Zopet nova spoznanja, utrditev znanih in navezanost na mesto še z druge plati. Ja, še ženo sem dobil iz Ormoža. Ta leta so bila krasen čas za izdajo fotomonografij. S tem, ko je rasla kvaliteta posnetkov, je bila vedno večja želja po knjigi. S krasno ekipo smo dali Prlekiji končno podobo besedil in posnetkov, manjkal je le še denar. Tu se je izkazal župan Vili, ki je knjigi pomagal na svet in svetlo pot, saj je bila kmalu razprodana. Vsem v ponos. Čas je v mestu počasi puščal sledi, kakšno je zgladil, kakšno poglobil. Vanj sem se vedno znova vračal, dobival in dajal. Čeprav malo z razdalje, a s stalnim vračanjem, vedno živim s teboj, malo mesto. Ciril Ambrož Meseca sušca 2023
17 V parku: Aljaž Kovačec, 4. a, Osnovna šola Velika Nedelja (mentorica Alenka Korpar)
18 Store Ormož Sredek pomladnega marca se je Jože Kerenčič šeto prote grade. Tan je meja Franc Ksaver Meško svojo knjižnico. Joža je doma meja nekšno storo knjigo, ki jo je že šteja skürite. Kda je Joža končno prišeta do knjižnice, je tan vidjo Franca, kak zlaga tote jegove bükve na polico, pa ga pita, če mu treba kej pomagate. Franc ga hüdo pogledne, pa mu reče: »Vepa sen še ne tak store, ka nebe moga tega san naredete.« Jože se začne smejate, pa mu blekne nazej: »Maš praf, resen nese tak store, kak naprimer tote naš lübe Ormož.« Franc se prime za keblačo, pa si san pri sebe zgüči: »Samo si predstavlej tote Ormož, kda naje več nade.« Jože pa obupano reče: »Upejma samo, ka do se baren te spotle na naje.« Franc pa zmagovalno nazej: »Toga pa nen püsta, glede na to, kejko sen trüda vloža f tote Ormož. Bog in o bogme, ka bon meja knjižnico na tiste Žigrove ulice, ka nen več treba gnite v toten grade.« Jože pa je tan šteja mete svoj kip, pa je Franc reka, ka jeme nede nihče güča, ki de on meja knjižnico, pa ki ne. Maša Balažič in Zoja Kirič, 3. letnik Gimnazije Ormož
19 Pred cerkvijo svetega Jakoba: Anej Tišljarić, 4. a, Osnovna šola Velika Nedelja (mentorica Alenka Korpar)
20 Titova pionirka, gulaš in pivo Ksenija Trs (takrat Masten) Če smo hoteli v trgovino, smo morali v pet kilometrov oddaljeno mesto Ormož. S staro mamo sva velikokrat šli peš po bližnjicah. Pot se je vila po vinogradu, sadovnjaku, preko travnikov, med njivami, po gozdu. Ko si prispel v Ormož, si bil zmatran kot pes, žejen kot pes in lačen kot pes, zato je mama vedno zavila k Havlasu, stari gostilni sredi mesta. Tam je naročila eno veliko porcijo gulaša, ki je počasi polnil najina želodca, ki sta pred tem opozarjala nase z glasnim kruljenjem, še posebej moj. Čeprav sva bili po tem gulašu še bolj žejni, nisva nikoli naročili pijače, ker je bila v gostilni predraga. Odšli sva čez cesto v Market, kjer je mama nakupila, kar smo potrebovali, povrh pa še steklenico piva. Usedli sva se na klop pred trgovino, kjer je potem z velikim užitkom požirek za požirkom šlukala grenko tekočino. Tudi meni je ponudila požirek in rekla, da pivo pogasi še takhudo žejo, pa da je dobro za ledvice. Po tem ceremonialu sva se počasi odpravili spet peš proti Humu, katerega zvonik lahko opaziš takoj, ko prideš na obrobje mesta. Vseeno je bila za moje kratke otroške noge pot predolga, čeprav so golaž in dva ali trije požirki piva hojo pospešili. Leta so minevala, v šolo sem rada zahajala in prav požirala znanje, ki mi ga je šola nudila. Razrede sem kot za šalo izdelovala z odličnim uspehom in bila ponosna na to. Še posebej sem bila ponosna, ko smo bili sprejeti med pionirje, Titove pionirje. Kar prekipevala sem od veselja, ko so mi na črnolaso glavo posadili modro čepico z rdečo zvezdo, okrog vratu privezali rdečo rutico, oboje pa je tak fajn pasalo k modremu krilu in beli bluzici. Potem sem se z drugimi na ves glas drla, da pred pionirsko zastavo obljubljam, da se bom marljivo in vztrajno učila, da bom s svojim znanjem in pridnostjo koristila naši socialistični domovini Jugoslaviji in vsem njenim delovnim ljudem, svečano sem obljubljala, da bom zvest tovariš in dober človek in da sem vreden otrok svojega ljudstva in vreden član velike družine narodov, ki hočejo po poti napredka, pravice in miru. Na koncu smo pa naravnost zatulili še: »Za domovino s Titom naprej!« Pojedli smo hrenovko in puding, spili malinovec ter odšli domov.
21 Bila sem zavedna pionirka, še posebej, ko smo ob dnevu mladosti nosili kurirčkovo torbico s pošto za tovariša Tita. Ta pošta je bila polna mladostnih želja za njega, ki je bil obešen v vsakem razredu točno sredi stene. V četrtem razredu me je doletela čast, tako je rekel spoštovani ravnatelj Lovro Pišek, da nesem kurirčkovo torbico v OŠ Ormož, in to v popolni pionirski opravi. Kapa na glavi, rutica okrog vratu, modro krilo, bela bluzica, pa hajd po vinogradu, med njivami, travniki, po gozdu do Ormoža. Tam sem z velikim zanosom in še večjim ponosom oddala pionirsko, tako zelo pomembno pošto, bila pohvaljena in napotena nazaj na Hum. Ampak kaj, ko sem bila tako lačna, še bolj pa žejna. Na mojo nesrečo se mi je po žepih valjalo nekaj kovancev in sem vstopila v ta nesrečni Market ter kupila flašo piva. Še odprli so mi ga na mojo željo, misleč, da je z menoj stara mama, saj so poznali najino tradicijo. Pravijo, da je žeja hujša od domotožja, in pri meni je takrat bilo tako. Majhna, še ne desetletna frklja, sem zunaj pred trgovino počasi nagibala flašo in šlukala pivo. In to v popolni pionirski opravi. Kak je pasalo. In kak so gledali. Vsi, ki so hodili mimo. Morate vedeti, da je bilo to sredi mesta, kjer je bila tudi avtobusna postaja, pa banka, pošta in presneto veliko ljudi. Eni so se režali, eni mrščili, deca buljili z vlkimi okami, jaz pa ponosna, z vsakim šlukom bolj. »Toti sploh ne vejo, da je pivo najbojše za žejo, še boj pa za ledvice,« sem si mislila, flašo spraznila do samega podna in jo evforično, s pionirsko zaobljubo v sebi ubrala skoraj po zračni liniji proti Humu. Epilog je bil po vzorcu, da dober glas seže v deveto vas, slab pa v deveto deželo, in slab me je kaj hitro dohitel in zadonel v ravnateljevih ušesih. Čeprav so bila kosmata, so zelo dobro slišala. Še tisti dan sem bila tepena z dolgim lesenim ravnilom in to pred celim razredom. To zame itak ni bilo najhujše, ampak to, da mi je dal ravnatelj pred vsemi jasno in glasno vedeti, kako sem s svojim nedopustnim ravnanjem onečastila pionirsko prisego, tovariša Tita, mogoče še celotno Jugoslavijo, njega, pa še cel razred zraven. Da nisem vredna, da nosim pionirsko opravo, še posebej kapo z rdečo zvezdo. Da je še tovariša Tita, na steni pribitega, sram, ko me dol gleda. Saj mene je bilo tudi sram. Pa še kako. Samo čakala sem, da se bodo Titu na steni vsipale solze po licu.
22 Doma sem bila tisti dan še enkrat tepena in to z blagoslovljeno leskovko. Ker je bila takrat cerkev strogo ločena od države, se mi zdi danes s političnega stališča nesprejemljivo, da je bila leskovka blagoslovljena. Ne bi smela biti. Na koncu leta se je v izkazu pod rubriko Vedenje svetila čista 3. Bila sem edina.
23 Na grajskem trgu: Anže Lašič, 4. a, Osnovna šola Velika Nedelja (mentorica Alenka Korpar)
24 Ormož Darinka (Davorina) Rakuša Ormož sem malo poznala iz otroštva, saj so tukaj nad nekdanjo galanterijo, pozneje pa v Poštni ulici, živeli mamini sorodniki Malinar oz. Štermanovi. Včasih sem prišla k Štefki na počitnice in lepo se je bilo igrati na terasi ob stanovanju, pa tudi v Mestni grabi in graščini. Ormož je imel slaščičarno. Ko smo od Središča do Ormoža dobili asfaltirano cesto, sem se v gimnazijskih letih včasih s kolesom pripeljala v Ormož k Žigru na sladoled. Februarja 1972 pa sem Ormož začela bolje spoznavati, saj mi je tukajšnja osnovna šola ponudila prvo službo, ki je bila tudi edina. Njen takratni ravnatelj, Zlatko Kovačič, me je prišel iskat kar na moj dom v Obrež in mi v Ormožu poiskal sobo pri prijetni družini Lesničar, da sem se lahko v miru pripravljala na pouk. Poklical me je v pisarno in mi jasno povedal, kaj pričakuje od mene pri pouku matematike. Teden dni po diplomi, bil je četrtek, sem začela poučevati. Prišla sem v čudovit kolektiv, bila sem lepo sprejeta in deležna potrebne začetniške podpore. Za mnogo neformalnih stvari je poskrbela čudovita tajnica Pjerina Žnidarič, nekakšna mama kolektiva. Zelo sva se navezali z učiteljico Vido Rajh in prijateljstvo je trajalo do Vidinega slovesa. Bila je umirjena, nikdar ni dirkala kot nekateri, naredila pa je veliko in dobro. In vedno je bila pripravljena pomagati. Takrat smo imeli zaradi pomanjkanja prostora na predmetni stopnji, kjer sedaj domujeta občina in upravna enota, deljeni delovni čas: od osmih zjutraj do deset minut čez osemnajsto zvečer. Vsi sestanki in konference so bili po pouku zvečer, včasih pozno v noč. Moj urnik je bil med bolj krutimi, saj je bila matematika na urniku štiri dni v tednu. Tovarišica Giza, ki ga je včasih sestavljala, pa mi je rekla, da moram mlada vedeti, kaj je služba. Drugače sva z njo dobro sodelovali. Težava je bilo popoldansko varstvo otrok. Vrtec so zapirali ob 15.30 in če moža ni bilo domov kljub dogovoru (novinarska služba), nisem imela kam s hčerkico. Tako sem jo dvakrat vzela s seboj v šolo, da bi jo čuvala katera kolegica, ki je imela prosto uro. Ko je tovarišica Giza to slišala, je rekla:« Vi, idite lepo v razred, punčko bom pa jaz vzela k nemščini.« V razredu je bila pridna in bilo ji je všeč. Radi smo si pomagali. Poleg rednega pouka sem takoj začela tudi z dodatnim poukom matematike v šestem razredu in s pripravo na tekmovanje mladih matematikov. Moji učenci Janko, Milena, Darja in Marta so na občinskem tekmovanju dosegli prva štiri mesta. Bila sem srečna. To je bilo sredi aprila 1972. Poučevanja sem se lotila s polno mero optimizma in odgovornosti, pa tudi malo naivna, misleč, da bodo vsi moji učenci vsaj za silo znali matematiko. V veselje so mi bile priprave učencev na tekmovanje mladih matematikov, kasneje pa še logikov. Uživala
25 sem ob dejstvu, kaj vse so se bili učenci sposobni naučiti. Nič manj zavzetosti pa nisem imela pri tistih, ki so potrebovali pomoč za dosego minimalnih ciljev. Takrat so bili časi, ko nekateri starši šoli niso dajali takega pomena kot danes. In tu so bili naravnost neverjetni izgovori učencev, zakaj nečesa niso naredili ali zakaj ne morejo biti pri dopolnilnem pouku. Njihova sposobnost izmikanja je bila tako čudovito navihana, da je bilo včasih prav smešno. Zavod za šolstvo RS je redno preverjal delo učiteljev. Deležni smo bili obiskov svetovalcev oziroma, kot smo jim mi rekli, inšpektorjev, ki so podrobno pregledovali naše delo. Prihajali so v razred k pouku, tako da ni bilo dobro biti v zaostanku s predelano učno snovjo, pogledali so zvezke učencev in tudi kakšne naloge so bile v tistih, ki so jih učenci pisali za ocene. Z leti je prihajalo do veliko sprememb. V kontrolo k pouku so prihajali le še ravnatelji, inšpektorji so pa več dni na šoli pregledovali samo papirje. Več je imel napisano, bolje je bilo. Pouk jih pa ni zanimal, saj niso bili svetovalci za posamezne predmete. Tako sem opravljala svoj sanjski poklic, ki sem ga imela rada od prvega dne do upokojitve. V letu 1972 je bilo mesto Ormož bistveno drugačno kot danes. Spominjam se starih hiš v Vrazovi ulici, kamor smo hodili tudi k frizerju, poslopij, kjer sedaj stoji TIMA, globokih luž ob dežju pred gostilno Havlas, kjer je bila avtobusna postaja, in podobnega razdrapanega pločnika pred takratno policijsko postajo, kjer sem se enkrat visoko noseča spotaknila in si potolkla kolena (drugih posledic ni bilo). Ob naši tedanji šoli je zevala ruševina, kjer je sedaj banka. A tedaj so se začele priprave na praznovanje 700-letnice prve omembe Ormoža v pisnih virih (14. junija 1273). Leta 1972 je bil zgrajen blok v Kolodvorski ulici 2, v katerem od avgusta 1972 stanujem. Tukaj je zrasla moja čudovita družina. Stanovalci tega bloka smo izoblikovali veliko strpno in prijateljsko družino, v katero vedno potegnemo tudi nove prišleke, se družimo, dogovarjamo, si pomagamo in tudi praznujemo. Leto 1973 je bilo v znamenju praznovanja 700-letnice. Mesto je dobivalo novo podobo. Za arhitekturno ureditev je bil izbran profesor Dušan Moškon. Spominjam se ga, kako je hodil po Ormožu in opazoval. Ob novem bloku so zgradili lepo avtobusno postajo in zasadili park. Urejena je bila okolica cerkve, pozneje je zrasel poslovno stanovanjski blok ob šoli … Ormož je postal čudovito malo mesto. Veliko ljudi, s katerimi smo se družili, je bilo nad njegovo urejenostjo navdušenih. Dušan Moškon je dobil za urejenost Ormoža Plečnikovo nagrado. Sama sem bila zelo vesela novega vrtca in še posebej nove šole, ki smo jo dolgo čakali, pozneje še telovadnice. Za vse to smo pa prebivalci globoko segli v svoje žepe s krajevnim in občinskim samoprispevkom. A stvari so se kar dogajale. Ormož je imel
26 veliko podjetij, ki so uspešno delovala, zaposlovala veliko domačinov, ki so imeli blizu v službe. Tako smo imeli tudi veliko učencev. Za prebivalce Ormoža je ugodno to, da ni nikamor daleč. V vse ustanove lahko prideš peš. Tako se prihrani veliko časa. Otroci so imeli blizu v šolo in v glasbeno šolo. Potem so se pa stvari začele spreminjati. Povsod. Tudi v šoli. Pričeli so se pritiski staršev. Nekateri so želeli odločati tudi o tem, kdo bo sodeloval na višjem nivoju tekmovanja mladih matematikov. In to brez vsake vaje. Sedaj negujem spomin na tiste čase in aktivno preživljam sedanji čas, vesela vseh uspehov, vseh lepih stvari. Spomin ohranja tudi tiste manj lepe, trpke, a prevladuje pozitivno. Še enkrat bi izbrala isti poklic. Tudi v prostem času smo imeli kam iti. Bilo je veliko različnih kulturnih dogodkov, pa tudi zabave. Vsak vikend je bila v hotelu, kamor sva z možem rada hodila plesat, živa glasba. Prišla so leta zapiranja , ukinjanja delovnih mest in siromašenja prebivalcev. Veliko je obljub. Marsikaj ne gre. So pa svetle točke. Ena takšnih je tudi ormoška knjižnica, ki organizira veliko dogodkov, ki jih rada obiskujem.
27 Sprehod po mestu: Eva Jamer, 4. a, Osnovna šola Velika Nedelja (mentorica Alenka Korpar)
28 Jože Rakuša: intervju o Ormožu Z njim se je pogovarjala Simona Rakuša. Kako vidiš ti Ormož v zadnjih 50 letih? Predvsem je dobil edino slovensko tovarno sladkorja in jo tudi izgubil na zahtevo EU. Ormož sam je pa kar lepo podeželsko mestece in ostalo je tako, kot je velikokrat dejal prof. Dušan Moškon, nekdanji ormoški mestni arhitekt, mesto odprtih dvorišč in to je ostalo in je čisto v redu, da je tako. Medtem je dobil prvo srednjo šolo, gimnazijo, še vedno pa ima dobro osnovno šolstvo, novo osnovno šolo je dobil med tem, pa zelo dobro založeno knjižnico ima, kar mene zelo veseli. Kako pa gledaš na podjetja, ki so bila in jih več ni? V glavnem so jih prevzeli tujci in so jih odselili drugam, ker je tam cenejša delovna sila, si mislim. Kaj so pa napake? Napačno se mi zdi, da izginjajo ambientalne ureditve Ormoža, za katere je profesor Moškon dobil nagrado Prešernovega sklada. Te, ki so zdaj, ki so nadomestile Moškonove, pa niso dobile niti nobene javne pohvale, kaj šele nagrade. Hotel, denimo, njegova okolica in okolica cerkve. Mostovž je sicer ostal, a v tisti funkciji, kot je bilo zamišljeno. Drugače je pa mostovž lep. Kako pa gledaš na praznjenje lokalov v centru Ormoža? To pa je nekakšen klic časa, da se po mestih lokali zapirajo in se delajo veliki trgovski centri na obrobju. Ormož ima dobro urejeno osnovno šolstvo in tudi otroško varstvo. Še ena prednost majhnega mesta je, da nikamor ni daleč, da povsod lahko prideš peš – ali greš k zdravniku, v šolo ali v vrtec. Ormož je v tem obdobju 50 let dobil tudi dom starejših občanov, skratka, dobil je marsikaj zanimivega, praktičnega, prijetnega in koristnega. Dom je bil prvo javno zasebno partnerstvo v Sloveniji, kar zdaj mnogi posnemajo. Vem, da je v Radencih in Gornji Radgoni bil zgrajen tudi na ta način.
29 Kaj pa družabno življenje? Družabno življenje ni kaj prida. Prej smo imeli amatersko dramsko skupino, ki je včasih kaj pripravila, zdaj dela na Dobravi. V Ormožu na grajskem dvorišču smo včasih imeli pevski festival, kamor so prihajali zbori iz vse Slovenije, imeli smo kino, poklicna gledališča so prihajala v kulturni dom. Jaz v glavnem pogrešam pevske zbore. Kina jaz ne pogrešam, mnogi ga pa. Ko smo imeli hotel, je bilo fino. Ob sobotah zvečer so bili plesi in smo lahko šli, bila je živa glasba. Zdaj pa je hotel truplo. Kdor koli ga kupi, napoveduje, da zdaj pa bo. Potem pa je že spet na prodaj. Kaj pa promet? To je krasno urejeno – imamo severno obvoznico, da promet ne gre več skozi mesto. Z ukinitvijo tovarne sladkorja je pa bila Ormožu narejena tisočletna škoda – ne samo Ormožu, ampak tudi kmetijstvu v okolici in še dalje. Ko so pri Čurinih (sosedih v Obrežu) gradili tiste velike štale in sva sedela tam na eni deski, mi je rekel: »Če ne bi blo cukorice, tega ne bi mogli nikdar delati.« Kmetje so si opomogli v času pridelovanja pese. Najprej so se branili pridelovati, potem pa so ugotovili, da je to donosna zadeva. Bila je dobro in redno plačana. Jeseni so jo dali v tovarno, najpozneje marca naslednje leto so dobili peneze. Se spomniš, kako so jo imenovali, peso? Koristila je za zrak. Takrat so povedali, da 1 hektar sladkorne pese pošlje v zrak več kisika kot 5 ha gozda. Imenovali so jo kraljica polj. Potem pa so jo zapravili politiki, na zahtevo Evropske unije. V Ormožu ni bilo nobenih protestov proti njenemu zaprtju, ker so bile obljubljene bogate odškodnine in nagrade. Kaj pa Ormožani, kakšni ljudje so? Ormožani so precej pasivni – kak bo, pač bo. Nič se preveč ne ženejo za svoje mesto: »Tu ni mi nič ne moremo, oni od zgoraj bodo itak naredili, kakor sami hočejo.« So pa med seboj prijazni, to je gotovo dobro, tudi političnega prerivanja ni prehudega. Vsak svoje žene pa gre dalje. Marsikaj je bilo narejeno s samoprispevkom – nova osnovna šola. Solidarnost je bila velika. Imeli smo občinski in krajevni samoprispevek. Za novo pošto smo prispevali, za bolnico v Mariboru. Zdaj je vse to državna last. Ormoška občina je medtem razpadla na tri manjše, Središče, Sveti Tomaž in Ormož.
30 Na sprehodu po mestu: Lin Matjašič, 4. a, Osnovna šola Velika Nedelja (mentorica Alenka Korpar)
31 Stebri družbe – gasilstvo in železničarstvo
32 Mag. Franc Zemljič, Mag. Dejan Jurkovič, Mitja Kosec, Janko Korpar, Zdravko Munda, Katja Korpar, Ciril Meško, Patricija Kosi 1 Ormož na križišču železniških prog, Osluševci v središču železniške dediščine Avtorji, kot člani društva Prleški železničar, v prispevku predstavijo železniško zgodovino, kako, kje … je v Ormož pred več kot 160. leti pripeljal prvi vlak. Čez čas, ko je nastalo pomembno železniško križišče, je le-to vidno vplivalo na pomemben razvoj območja. Predstavijo pa tudi železniško dediščino, ki nastaja v Osluševcih kot pomnik na zgodovino železnice. Ključne besede: Ormož - križišče železniških prog, Osluševci - železniška dediščina, umikanje in inačice železniških prog 1. Uvod O železniški zgodovini, železniških progah so vir za ta prispevek, saj je veliko že napisanega, naslednje knjige, publikacije, predvsem pa: - Svet med Muro in Dravo; Železnice med Muro in Dravo v 19. in 20. stoletju, Jože Jenko, izdana leta 1968 ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868– 1968; - Zgodovina železnic na Slovenskem, Ivan Mohorič, 1968; - Pogled na zgodovino železnice Prlekije in Prekmurja na prelomu modernizacije, Zbornik, 2020. O železniški dediščini v Osluševcih so pa vir za prispevek arhivski dokumenti in podatki društva Prleški železničar, kot tudi aktivnosti, dogodki in zgodbe, ki nastajajo ob ustvarjanju Učnega parka/centra železniške dediščine v Osluševcih. 2. Ormož na križišču železniških prog v preteklosti Pisalo se je leto 1860, ko je bilo 24. aprila uradno odprtje železniškega odseka Pragersko– Čakovec–Kotoriba–Nagy Kanizsa (Velika Kaniža) na Madžarskem v dolžini 110 km. Pomembno dejstvo za to železniško progo skozi Ormož je, da je bila zgrajena že tri leta po prvi železniški povezavi na sedanjem slovenskem ozemlju oz. po povezavi dveh 1 Mag. Franc Zemljič, Janko Korpar, Zdravko Munda, Katja Korpar, Ciril Meško, Patricija Kosi; Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, Osluševci 48, Podgorci, ter so že objavljali o železniški dediščini v Zgodovinskih zapisih oz. lastnem Zborniku.
33 bogatih trgovskih centrov Dunaj in Trst. In že naslednje leto je bila povezava še s tretjim bogatim trgovskim centrom, Budimpešto. Železnica je v kraje ob progi prinesla velik gospodarski razvoj in omogočila ljudem lažjo pot v druge kraje. Železniške postaje so bile okno v svet. Slika 1: Železniške proge v letih 1858–18682 Pisalo se je leto 1924, ko je bila izvedena železniška povezava Ormož–Ljutomer– Murska Sobota (odprtje proge je bilo 22. novembra 1924). Tako so lahko Ormožani po krajših poteh potovali v Avstrijo preko Radgone, na Madžarsko pa preko Murske Sobote in Hodoša. Pomembno dejstvo za železniško progo Ormož–Ljutomer je, da se je prvič omenjala že okoli leta 1860.3 Slika 2: Železniške proge v letih 1918–19454 2 Pregled razvoja železniškega omrežja v Sloveniji in okolici, Tiri in čas št. 10, prof. Mladen Bogić. 3 Jože Jenko, 1968, str. 617.
34 3. Umikanje in inačice železniških prog na Ormoškem območju Besedno zvezo »umikanje in inačice« je uporabil avtor Jože Jenko v knjigi Svet med Muro in Dravo, ki je bila izdana leta 1968 ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968, in sicer v prispevku z naslovom Železnice med Muro in Dravo v 19. in 20. stoletju, str. 600–603. Gre pa za variante železniških prog, ki so se preučevale kot možne za gradnjo ali so se pa pojavljale kot predlogi takratnih mest, krajev, občin, zainteresiranih uporabnikov itd. 3.1 Železniška proga Pragersko–Ptuj–Ormož–Središče–Čakovec–Kotoriba– Velika Kaniža–Budimpešta Pobudo za gradnjo proge z zahodne Madžarske preko vzhodnega območja Štajerske z zvezo v Špilju na dvotirno magistralo Mürzzuschlag–Graz–Celovec, ki je tekla že od 2. junija 1846, je dalo mesto Velika Kaniža in izvira iz leta 1850. Mestni občinski odbor in okoliška naselja so sklenili pogodbo, da železnici potrebna zemljišča podarijo, če bo proga speljana v Kanižo ali vsaj neposredno mimo nje.5 Za železniško progo na relaciji Pragersko–Ptuj–Ormož–Središče–Čakovec–Kotoriba– Velika Kaniža–Budimpešta so bila umikanja in inačice naslednje: - Velika Kaniža–Lendava–Murska Sobota–Radgona–Špilje; - Velika Kaniža–Maribor; - Velika Kaniža–Mura-Keresztúr–Kotoriba–Draškovec–Prelog–Totovec–Varaždin– Zavrč Borl–Ptuj–Maribor z vejo Varaždin–Ormož. 4 Pregled razvoja železniškega omrežja v Sloveniji in okolici, Tiri in čas št. 10, prof. Mladen Bogić. 5 Jože Jenko, 1968, str. 595.
35 Slika 3: Umikanje in inačica železniške proge Pragersko–Ptuj–Ormož–Središče–Čakovec–Kotoriba– Velika Kaniža–Budimpešta. Vir: 2019: Pregled umikanja in inačic železniških prog na ormoškem območju pred letom 1860 in letom 1924, Zgodovinski zapisi XXVI. 3.2 Železniška proga Ormož–Ivanjkovci–Ljutomer–Murska Sobota Prvič se ta proga (op. a. Ormož–Ljutomer) omenja že okoli leta 1860.6 Trasa naj bi bila položena po ivanjkovski dolini, ki je naravna posredovalka prometa med spodnjim Dravskim poljem in Hrvaško na južnem delu, ter med Murskim in Ljutomerskim poljem v severnem delu. Tekla naj bi preko gričev in vrhov desno od Žerovinskega ribnika, po tako imenovanih Kačjih grabah. Prav v tem predelu so merili železnico Dunaj–Novi (op. a. Bosanski Novi, smer Split), ki naj bi šla mimo Radgone, Ljutomera in Ivanjkovcev. Od tod dalje so jo usmerjali v Ormož, kjer bi se priključila progi Pragersko–Budimpešta. Dolina nima enotnega imena in tudi potok je brez naziva vse do Pušencev pri Ormožu, kjer se nekoliko nižje izliva v Dravo pod oznako Žabjak. 7 Za železniško progo na relaciji Ormož–Ivanjkovci–Ljutomer–Murska Sobota je zaslediti naslednja umikanja in inačice: - Slenčja ves, Miklavž pri Ormožu; - Ljutomer–Središče; - Murska Sobota–Ljutomer–Ptuj; - Ormož–Varaždin–Zagreb; - Radgona–Ptuj–Krapinske Toplice–Zagreb–Novi (op. a. Bosanski Novi, smer Split)–Knin. 6 Jože Jenko, 1968, str. 617. 7 Jože Jenko, 1968, str. 617–618.
36 Slika 4: Umikanje in inačica železniške proge Ormož–Ivanjkovci–Ljutomer–Murska Sobota. Vir: 2019: Pregled umikanja in inačic železniških prog na ormoškem območju pred letom 1860 in letom 1924, Zgodovinski zapisi XXVI. 4. Ormož na križišču železniških prog v sedanjosti Da je Ormož na križišču železniških prog tudi trenutno, kaže to, da so bili v zadnjih dvajsetih letih izvedeni številni projekti za modernizacijo železniške proge Pragersko– Hodoš. Šlo je za projekt Rekonstrukcija, elektrifikacija in nadgradnja proge Pragersko–Hodoš za hitrosti do 160 km/h in modernizacija nivojskih prehodov in izvedba podhodov na postajah. Predstavlja realizacijo investicijskih ukrepov, ki ležijo na glavni progi, ki je sestavni del TEN-T omrežja, in sicer železniške osi Lyon–Trst–Divača/Koper–Divača– Ljubljana–Budimpešta–ukrajinska meja, ki predstavlja prednostni projekt št. 6 TEN-T omrežja. Realizacija projekta je potekala v obdobju od maja 2009 do maja 2016, osnovni cilji, ki so bili doseženi z realizacijo posameznih investicijskih ukrepov v okviru projekta, so: - elektrifikacija 109 km proge Pragersko–Hodoš–d.m. ter s tem omogočanje uporabe okolju prijaznejše vrste transporta; - zagotovitev osne in dolžinske obremenitve proge za kategorijo D4-225 kN/os oziroma 80 kN/m na celotnem poteku Pragersko–Hodoš–d.m.; - usposobitev proge za hitrosti do 160 km/h; - modernizacija nivojskih prehodov ter s tem povečanje stopnje varnosti prometa; ukinitev 32 obstoječih nivojskih prehodov, 27 prehodov se je uredilo z zavarovanjem z avtomatsko napravo ter izvedlo 19 izvennivojskih prehodov (12 podvozov, 5 nadvozov ter 2 podhoda za pešce in kolesarje);
37 - uvedba modernih tehnologij v skladu z evropskimi varnostnimi in kvalitetnimi standardi; implementacija ETCS sistema in uvedba digitalnega radijskega komunikacijskega GSM-R sistema; za signaliziranje in nadzor ter upravljanjevodenje vlakov; - povečanje prepustne zmogljivosti proge odseka Pragersko–Ormož–Hodoš–d. m.; - skrajšanje časa potovanja (zaradi skrajšanja voznih časov); - skrajšanje časa zadrževanja vlakov na postajah Pragersko in Hodoš, ker ne bo več potrebne menjave vleke. Realizacija projekta je pomembna tudi z vidika vplivov na okolje, saj je elektrifikacija železniške proge sama po sebi najbolj učinkovit ukrep za zmanjšanje emisij hrupa in onesnaževanja zraka zaradi dizelske vleke, prav tako so pa bili v okviru projekta izvedeni tudi ukrepi za zmanjšanje hrupa z gradnjo protihrupnih ograj, kakor tudi s pasivno obliko varovanja objektov pred hrupom. Izvedba projekta je predstavljala največjo infrastrukturno naložbo na področju železniške infrastrukture v zadnjem času, z njo je pa odsek Pragersko–Hodoš postal najsodobnejši odsek železniške infrastrukture v Sloveniji. 5. Središče železniške dediščine v Osluševcih Pisalo se je leto 2014, ko se je v Osluševcih ustanovilo Društvo Prleški železničar; društvo ki se zavzema za ohranjanje železniške in prleške dediščine. V letu 2015 je Društvo Prleški železničar v Osluševcih v čast 155. obletnice odprtja proge Pragersko–Čakovec–Kotoriba–Nagy Kanizsa (Velika Kaniža) predalo svojemu namenu obnovljen muzejski potniški vagon. Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar se ponaša s skrbno obnovljenim vagonom iz leta 1926, kjer je postavljena na ogled zbirka predmetov, povezanih z železnico. Vagon je preurejen kot postaja v malem, kjer je možno občudovati potniško blagajno, čakalnico, prometni urad in skladišče ter z njim povezane številne predmete.
38 Slika 5: Muzejski potniški vagon iz leta 1926, ki je skrbno obnovljen in preurejen kot postaja v malem ter so predstavljeni delovni prostori, kot so čakalnica, potniška blagajna, prometni urad, skladišče itd. Foto: Zdravko Munda V naslednjih letih je v Osluševcih na Stanici nastajal Učni center/park železniške dediščine, kjer so zraven muzejskega potniškega vagona še: mali park železniški vozil in naprav s progovnim vozičkom iz leta 1904 in modranom za prevoz materiala po eni tirnici; Stanica kot objekt bivšega železniškega postajališča iz leta 1926, ki je obnovljena in opremljena s predmeti železniške dediščine; atelje/galerija za umetniške predmete, kjer so slike na steklu z železniško tematiko in modelarna maketa Železniške postaje Ormož s tirno sliko od 1927 do 1975 ter objekti v neposredni bližini: mlini na Dravi, vinska klet …; veliki park železniških vozil in naprav, kjer je postavljena tirna platforma za montažo vozne mreže, korenska kretnica, tirnice tipa X Južne železnice … Slika 6: Učni center/park železniške dediščine v Osluševcih na Stanici. Foto: Zdravko Munda
39 Dodana vrednost našemu Učnemu centru železniške dediščine na Stanici v Osluševcih, od leta 2019 dalje, je lokomotiva DHL 200A, letnik 1973, ki predstavlja izjemen eksponat železniške dediščine. Z lokomotivo so se nam uresničile velike sanje. Slika 7: Lokomotiva DHL 200A letnik 1973, ki predstavlja izjemen eksponat železniške dediščine. Foto: Zdravko Munda Piše se leto 2023, ko se naše sanje nadaljujejo. Naj bodo del tudi vaših sanj na spomine iz naše skupne dediščine, ki jo je vredno ohranjati. Pisalo se bo leto … pisalo se bo …, ko bo … 6. Sklepne misli V Muzeju na Stanici v Osluševcih, kjer deluje Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, imamo še veliko načrtov, kot tudi edinstvenih oz. posebnih predmetov in dokumentov železniške dediščine. Veselilo nas bo, če si boste Učni center železniške dediščine v živo ogledali na Stanici v Osluševcih ter da se tja pripeljete z vlakom. Vozni redi so dostopni na: https://potniski.sz.si/ Literatura: Mladen Bogić, Pregled razvoja železniškega omrežja v Sloveniji in okolici, Tiri in čas, št. 10, 1998. Sto godina železnica Jugoslavije 1849–1949, 1952. Jože Jenko, Svet med Muro in Dravo; Železnice med Muro in Dravo v 19. in 20. stoletju, ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968, Založba obzorja
40 Maribor, 1968. Ivan Mohorič, Zgodovina Železnic na Slovenskem, 1968. Pogled na zgodovino železnice Prlekije in Prekmurja na prelomu modernizacije, Zbornik, 2020. Vir: Arhiv Društva za ohranjanje dediščine Prleški železničar, Osluševci, Podgorci. Spletna vira: http://www.vlaki.jesenice.net/zanimiv13.html. http://www.vlaki.jesenice.net/zanimiv13b.html. V Zgodovinskih zapisih pa tudi o železniški dediščini, in sicer leta: 2008: Ali se železnica za Prlekijo in Prekmurje začne šele na Pragerskem!?, Zgodovinski zapisi V. 2017: Železnica v Osluševcih skozi čas, Zgodovinski zapisi XXIII/XXIV. 2018: Učni center železniške dediščine Stanica Osluševci in Podgorci v malem, Zgodovinski zapisi XXV. 2019: Pregled umikanja in inačic železniških prog na ormoškem območju pred letom 1860 in letom 1924, Zgodovinski zapisi XXVI. 2020: Pisalo se je leto 1860, 1890, 1907, 1926 - leta, ko so bile zgrajene železnice v Prlekiji in Prekmurju, Zgodovinski zapisi XXVII. 2022: Edinstvenost železnice v sliki - Železniške posebnosti v sliki, Zgodovinski zapisi IXX. Povezava za dostop do navedenega: http://www.dlib.si/results/?euapi=1&query=%27keywords%3dzgodovinsko+dru%C5% A1tvo+ormo%C5%BE%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25
41 Mirko Fekonja, vodja gasilskega muzeja Miklavž pri Ormožu ORMOŽ v gasilstvu že desetletja skozi strpnost in humanost Avtor kot član Prostovoljnega gasilskega društva Miklavž pri Ormožu, ljubiteljski lokalni zgodovinar in ustanovitelj ter vodja Gasilskega muzeja Miklavž pri Ormožu, želim v naslednjem prispevku opisati zgodovino gasilstva na območju Ormoža. Kako je pred 137. leti nastajala prva požarna bramba in kasneje pred 68. leti občinska Gasilska zveza Ormož. Predstavljena je tudi gasilska dediščina, razvoj in delovanje prvega gasilskega muzeja v Podravju, ki se nahaja v Miklavžu pri Ormožu. Ključne besede: Ormož - razvoj gasilstva, Gasilska zveza Ormož, prostovoljna gasilska društva, kulturna dediščina in Gasilski muzej Miklavž pri Ormožu 1. Uvod Ormoško gasilstvo ima za seboj že skoraj stoletje in pol in to še za časa Avstro-Ogrske, stare Jugoslavije, po osvoboditvi nove Jugoslavije in samostojne Slovenije obdobje trdega, uspešnega in koristnega delovanja v prid svojega domačega kraja in oklice. Ormož je sicer med slovenskimi mesti med manjšimi, toda po svoji starosti in zgodovini spada med znamenite. Predvsem so omembe vredne rimska cesta in izkopanine iz železne in kamene dobe. Trške pravice je Ormož iz strateških razlogov dobil že leta 1293, mestne pravice pa izhajajo iz leta 1331. Leta 1540 so mesto močno utrdili, zgradili obrambni zid in izkopali širok jarek za napolnitev vode. Mnogo je trpelo mesto in okolica po turških napadih in napadih ogrskih Krucev. Ob prevratu 1918 je dobilo mesto Ormož takoj svoje pravo slovensko lice. Ki pa ga je zaradi velikega števila tukaj živečih tujcev bilo zelo težko obdržati. 2. Prehod iz oblastne gasilske službe v prostovoljno gasilsko društvo Na terasi nad reko Dravo je nastalo pomembno mesto STADT FRIEDAU, pomembno stičišče kultur, cestnih povezav in pomembna obrambna točka proti vpadom Ogrov, Turkov in kasneje Krucev. Prav zaradi tega so meščani potrebovali organizirano obrambo pred vpadi in obrambo pred vedno pretečim ognjem. Tako so počasi začele nastajati prve gasilske straže BRANDWACHE, ki jih je določeval takratni GEMEINDEAMT (občina). Prve požarne brambe na Krajnskem in Primorskem so bile pretežno slovenske, na Štajerskem in Koroškem pa nemške. Po ustanovitvi prvih gasilskih društev v Metliki
42 1869, Ljubljani 1870, na Ptuju 1870, v Laškem 1870 in Ljutomeru 1871 se je ideja prostovoljnega gasilstva širila po vseh večjih slovenskih deželah. Večina društev je nastala največkrat po večjih ali manjših požarih, pri katerih so bili ljudje brez moči in nesreče niso mogli ne preprečiti niti omejiti. Do leta 1881 je bilo na Slovenskem (brez Koroške) ustanovljenih 39 gasilskih društev, do leta 1914 pa več kot 380. 3. Ustanovitev gasilskih društev v ormoškem sodnem okolišu do leta 1940 Na prelomu devetnajstega stoletja so bila že oblikovana večja naselja in vasi po spodnjem Štajerskem med reko Dravo in Muro. Oblikovane so bile fare in spadali smo pod cerkveno oblast Lavantinske (Mariborske) škofije. Ormož kot mesto je imel svoj sodni okoliš, ki je bil nekoliko večji kot današnja občina. Sem so spadale tudi današnje občine Središče ob Dravi in Sveti Tomaž. Tako so po vzoru ormoške požarne brambe začela nastajati gasilske čete tudi po drugih vaseh. Ormož 1886 Iz raznih zapiskov na Ormoškem, ki jih navajajo kronike, je razvidno, da je že leta 1884 takratna občina določila posamezne požarne straže na območju mesta Friedau. Kupljeno je bilo tudi orodje, ročna črpalka in čelade. To je trajalo do leta 1886, ko so se posamezniki v Ormožu odločili ustanoviti FEUERBAND WACHE (požarno brambo). Ta letnica 1886 je tudi uradni začetek in predhodnica organiziranega prostovoljstva na področju mesta Ormož in uradna letnica ustanovitve Gasilskega društva Ormož. Društvo se je imenovalo FREIWILIGEBRANDWACHE FRIEDAU in je bilo nemško govoreče in povelja izrečena samo v nemškem jeziku. Slika 1: Ormož leta 1911 - gasilski dom z lesenim stolpom (razglednico hrani Mirko Fekonja)
43 Središče ob Dravi 1881 Središki občinski odbor je sklenil ustanoviti požarno brambo že leta 1881, vendar so jim bila trikrat zavrnjena pravila, ker je bilo uradovanje in poveljevanje zapisano v slovenščini. Tako je bil občni zbor sklican šele 6. 3. 1887. To je tudi uradni datum ustanovitve društva. Trgovišče 1895 Prostovoljno gasilsko društvo Trgovišče je za celotni teritorij vasi Trgovišče in Veliko Nedeljo z okolico ustanovilo 26 zavednih Slovencev 14. 7. 1895. Društvo je imelo svojo godbo na pihala od leta 1909 do 1925. Velika Nedelja 1895 Jeseni leta 1894 je požar upepelil kmetijo Hržičevih v Mihovcih. To je bil povod za ustanovitev društva (točen datum in uradni dokumenti ustanovitve niso znani). Društvo je delovalo pod okriljem avstro-ogrske oblasti, zato so dokumenti pisani v nemščini. Po letu 1919 je takratna občina Velika Nedelja prevzela nemško gasilsko društvo z vsem imetjem in izvoljeno je bilo novo vodstvo, ki je ustrezalo takratnim pravilom. Hardek 1896 Požarna bramba za ormoško okolico s sedežem na Hardeku je bila ustanovljena 22. 11. 1896 na pobudo zavednih Slovencev. Društvo je bilo ustanovljeno kot protiutež ormoškemu nemškemu društvu. Po trikrat zavrnjenih pravilih društva je zavladalo veliko veselje in na ustanovni občni zbor so prišli vsi zavedni ormoški Slovenci ter mnogo ljudi iz okolice. Ivanjkovci 1909 Društvo je bilo ustanovljeno 28. 11. 1909 zaradi vse večjih nesreč. Leopold Petovar, posestnik, je ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa občini Mihalovci izročil hranilno knjižico z vsoto 130 kron z namenom ustanovitve požarne brambe. Društvo ima v lasti tudi najstarejši ohranjeni društveni prapor na Ormoškem iz leta 1939. Loperšice 1911 Društvo je bilo ustanovljeno leta 1911 zaradi velikih požarov od leta 1887 pa do ustanovitve. V teh letih je bilo 9 velikih požarov, gorele so kmetije, šola na Humu, mežnarija, vinske kleti in gostilna. Društvo je v začetku delovanja imela ročno brizgalno.
44 Vitan-Kog 1912 Kog je bil pred II. svetovno vojno eden redkih majhnih krajev, ki je imel organizirani dve gasilski društvi. Leta 1912 je bila ustanovljena Požarna bramba Vitan in leta 1934 Gasilsko društvo Kog. Gasilsko društvo Kog je imelo svoje prostore v Jastrebcih in pozneje na Kogu. Leta 1970 sta se združili in od takrat delujeta kot Gasilsko društvo Vitan-Kog s sedežem na Vitanu. Sveti Miklavž pri Ormožu 1921 Povod za ustanovitev društva je bil velik požar na velikonočni ponedeljek leta 1920. Ustanovni občni zbor se je vršil 20. 11. 1921 v gostilni Edvarda Simoniča. Z dopisom št. 544 je JGZ v Ljubljani društvo sprejelo in uvrstilo v ormoško gasilsko župo. Društvo je imelo svojo godbo na pihala od leta 1930 in prirejalo gledališke predstave. Leta 1922 so postavili prvi gasilski dom in leta 1923 kupili novo ročno brizgalno. Cvetkovci 1923 Društvo je bilo ustanovljeno 18. 11. 1923 na pobudo skupine vaščanov in velikega pritiska ljudi na svoje može v Cvetkovcih. Pritisk so izvajali zaradi velikega požara pri Hanželiču, pa tudi zato, ker je sosednja vas Trgovišče že imela svoje društvo, čeprav je vas dosti manjša. Po ustanovitvi je požarni rajon obsegal vasi: Cvetkovci, Osluševci, Podgorci, Formin, Bresnico in Sodinci. Obrež 1924 Društvo je bilo ustanovljeno 27. 4. 1924. Začetek gasilske dejavnosti v Obrežu pa štejemo od leta 1877, ko so deležniki takratne agrarne skupnosti v Gradcu nabavili prevozno ročno brizgalno za potrebe gasilstva v kraju in bližnji okolici. Hitro po ustanovitvi so kupili prvo brizgalno in jo po štirih mesecih prodali ter kupili modernejšo Kernreuter, ki je bila največja prevozna v bližnji okolici. Žerovinci 1928 Društvo je bilo ustanovljeno 15. 4. 1928. Pobudnik je bil Franc Zemljič, ki je tudi odstopil zemljišče za gasilsko zidano orodišče, ki je bilo zgrajeno leta 1930, in zraven postavljen leseni stop za sušenje cevi, ki je stal 35 let. Franc Stojko, prvi poveljnik društva, je gasilski izpit opravil v Gradcu v Avstriji. Ključarovci pri Ormožu 1929 Društvo je bilo ustanovljeno 24. 11. 1929, ustanovni občni zbor je bil sklican v občinskem uradu Šardinje v hiši župana Franca Kosija. Vpisanih je bilo 24 članov.
45 Člani so dobili soglasje za ustanovitev od Gasilske župe Ormož in Banovinske uprave v Ljubljani. Sprejeli so pravila društva in ustanovili odbor, ki ga je vodil Franc Raušl. Pršetinci 1938 Društvo je bilo ustanovljeno na občnem zboru 23. 1. 1938. Pobudnika sta bila Anton Kralj in Alojz Obran. Društvo je takrat spadalo pod okrajno Gasilsko zvezo Ljutomer. V majhni in nerazviti vasici so s skromnostjo lastnih prihrankov leta 1939 kupili novo motorno brizgalno ILO. Leta 1940 kupili zemljišče in med vojno 1943-44 zgradili prvo orodišče, sejno sobo in leseni stolp. 4. Ustanovitev občinske Gasilske zveze Ormož Po osvoboditvi maja 1945 se je nova oblast znašla pod težkimi vprašanji in problemi, med katerimi je bila tudi zaščita pred požari, eksplozijami in elementarnimi nesrečami. Gasilstvo je spadalo pod notranje ministrstvo. Ustanovni kongres GZS, ki se je odvijal v Ljubljani 2. oktobra 1949, je predstavljal tudi ustanovitev Gasilske zveze Slovenije. Na kongresu so izvolili tudi prvega predsednika in poveljnika gasilske zveze. Predsednik je postal Matevž Hace, poveljnik pa Miran Špicar. Prostovoljna gasilska društva so se nato povezala v okrajne gasilske zveze. S ponovno reorganizacijo okrajev in občin leta 1955 je prišlo do ustanovitve občinskih gasilskih zvez, ki so se ustanavljale po vsej Sloveniji. Tudi v Ormožu se je na ustanovnem občnem zboru 4. 9. 1955 ustanovila občinska gasilska zveza. Prijavo za registracijo je podpisalo deset članov. 1. Ivan Rakuša, dimnikar iz Ormoža; 2. Ivan Rajh, uslužbenec iz Ormoža; 3. Alojz Obran, kmetovalec iz Pršetincev; 4. Franc Rajh, kmetovalec iz Ivanjkovcev, roj. 29. 4. 1927; 5. Franc Pučko, uslužbenec iz Ormoža; 6. Štefan Bolcer, kmetovalec iz Dobrave; 7. Janko Kukol, uslužbenec iz Ormoža; 8. Franc Rajh, kmetovalec iz Ivanjkovcev, roj. 30. 9. 1900; 9. Edi Stropnik, krojač iz Ormoža; 10. Ivan Hanželič, kmetovalec s Hardeka. Občinska gasilska zveza Ormož je vpisana v register z Odločbo št. III. a-70/1-56/G z dne 22. 2. 1956, ki jo je izdal okrajni ljudski odbor Ptuj. Izvoljena sta bila: 11-članski upravni odbor - predsednik Ivan Rakuša;
46 5-članski nadzorni odbor - predsednik Ivan Hanželič. Na podlagi 82. in 87. člena Pravil o organizaciji in delu prostovoljnega gasilstva v LR Sloveniji je upravni odbor občinske Gasilske zveze Ormož na svoji seji dne 24. 9. 1955 izdal odločbe za: občinski štab brigade 7 članov poveljnik Ivan Vaupotič organizacijski odsek 5 članov vodja Ivan Rajh gospodarski odsek 7 članov vodja Ivan Masten kulturno prosvetni odsek 5 članov vodja Edi Stropnik ženski odsek 5 članic vodja Štefka Rajh sanitetni odsek 5 članov vodja Marica Horvat Na tem območju je takrat delovalo 17 prostovoljnih gasilskih društev: Bratonečice, Hardek, Hermanci, Ivanjkovci, Ključarovci, Kog, Koračice, Loperšice, Miklavž pri Ormožu, Ormož, Pršetinci, Savci, Senešci, Trgovišče, Trnovci, Velika Nedelja in Žerovinci. 5. Ustanovitev gasilskih društev po letu 1945 Savci 1947 Društvo ustanovljeno 19. 10. 1947. Gasilska četa v Savcih je v prošnji za ustanovitev navedla, da je četa potrebna iz tehničnih in strateških razlogov. Hermanci 1948 Društvo je bilo ustanovljeno 20. 1. 1948 na domačiji Alojza Šuta v Hermancih. Ustanoviteljev je bilo vpisanih 9 članov. Kot prvi predsednik je bil izvoljen Avgust Ribič, poveljnik pa kovač Ludvik Tomažič iz Vuzmetincev. Koračice 1949 Društvo je bilo ustanovljeno 14. 4. 1949 na pobudo nekaterih vaščanov, predvsem z razlogom pomoči sočloveku pred požarom in drugimi nesrečami. Ob ustanovitvi je bilo vpisanih 30 članov. Senešci 1950 Društvo je bilo ustanovljeno 10. 8. 1950 na prvi seji kot Prostovoljna gasilska četa Sodinci, Senešci in Vičanci. Leta 1952 se sedež društva preseli v Senešce in se preimenuje v Prostovoljno gasilsko društvo Senešci.
47 Podgorci 1951 Društvo je bilo ustanovljeno leta 1951. Društvo so ustanovili za potrebe požarne varnosti na lokacijah vasi Podgorci, Strjanci in dela Osluševcev. Trnovci 1952 Ustanovni občni zbor se je vršil 8. 8. 1952 na pobudo Franca Zagorška iz Rucmancev. Požarni rajon je zajemal vasi Trnovci, Rucmanci, Mezgovci in Senčak, društvo je pa spadalo pod okraj Ljutomer. Bratonečice (okrog leta 1954) Društvo je bilo ustanovljeno, vendar ni nikoli zaživelo in takoj po nekaj letih tudi zamrlo. Bresnica 1954 Ustanovni občni zbor je potekal 6. 1. 1954 v hiši Franca Rižnarja. Društvo dobi požarni okoliš vasi Bresnice, Preclave, Ritmerka, dela Prerada in dela Strjancev. Društvo se uradno imenuje Prostovoljno gasilsko društvo Bresnica in spada pod okraj Ptuj. Tovarna sladkorja Ormož 1980 Prostovoljno industrijsko gasilsko društvo Tovarne sladkorja Ormož (PIGD TSO) je bilo ustanovljeno 22. 4. 1980 na pobudo Franca Poliča, Danila Havlasa in Mirana Lašiča. Glavni namen je bil zagotoviti dobro požarno varnost za takrat na novo postavljeno tovarno sladkorja v Ormožu. Društvo je delovalo na območju Tovarne sladkorja Ormož. 6. Delovanje občinske Gasilske zveze Ormož in prednostne naloge Novo ustanovljena zveza je takoj začela z delom. Prednostne naloge so bile izobraževanje gasilcev, obnova in dograditev gasilskih domov, vzdrževanje obstoječe opreme in nakup nove po zmožnostih, kot tudi urejanje zemljišč, na katerih stojijo gasilski domovi, vključevanje mladih v društva in organizacija gasilsko športnih tekmovanj ter delo z gasilkami na področju civilne zaščite in prve pomoči. Ustanavljali so se sanitetni oddelki in tekmovanja v znanju le-tega področja. Že prvo leto ustanovitve, 1955, so uvedli dan gasilcev občine Ormož in sprejeli sklep, da se praznuje vsako leto 22. julija. Prvo praznovanje v občinskem merilu je praznovalo 17 gasilskih društev. Prvi dan gasilcev je bil v Ormožu in to z veliko parado in proslavo.
48 Gasilska zveza Ormož je danes močna, humanitarna in prostovoljna organizacija z zdravim in kolektivnim jedrom, ki ga vodi predsednik, izvoljen od vseh 15 gasilskih društev, ki so danes polnopravno vključene v organe gasilske zveze. Gasilsko zvezo so do danes vodili predsedniki: Ivan Rakuša 4. 9. 1955-2. 2. 1957 Franc Pučko 2. 2. 1957-14. 6. 1975 Stanko Kumer 14. 6. 1975-19. 1. 1987 Mirko Munda 10. 5. 1987-23. 4. 1993 Ivan Hržič 23. 4. 1993-18. 4. 1998 Miran Fišer 18. 4. 1998-21. 11. 2002 Toni Jelovica 21. 11. 2002-9. 5. 2003 Jožef Šterman 9. 5. 2003-27. 3. 2013 Dejan Jurkovič 27. 3. 2013- Poveljniki GZ Ormož do danes: Ivan Vaupotič 4. 9. 1955-1. 4. 1962 Edi Stropnik 1. 4. 1962-28. 5. 1967 Adolf Rižnar 28. 5. 1967-12. 5. 1985 Franc Šoštarič 12. 5. 1985-22. 4. 1989 Ivan Vajda 22. 4. 1989-21. 11. 2002 Robert Vaupotič 21. 11. 2002-9. 5. 2003 Slavko Tkalec 9. 5. 2003-14. 3. 2008 Tonček Lisjak 14. 3. 2008- Gasilska zveza Ormož je v svojem dosedanjem delu dosegala velike uspehe in organizirala velike prireditve. Zlet (srečanje) gasilk se je v Ormožu odvijal 28. in 29. 7. 1975. V obeh dneh je bilo prisotnih okrog 5.000 gasilk, na paradi 29. 7. pa 2.000 gasilk. Prihajale so iz vse Slovenije z rednimi vlaki, avtobusi in gasilskimi kombiji. To je bila največja manifestacija za gasilke v Sloveniji do takrat. Parado je vodila vodja gasilk GZ Ormož Marta Babič, organizacijski odbor sta vodila Stanko Kumer in Adolf Rižnar. Državno gasilsko tekmovanje za memorial Matevža Haceta se je v Ormožu na parkirnem prostoru Carrere Optyl odvijal 17. in 24. 5. 2014. To je bilo tekmovanje mladine (pionirji, pionirke, mladinci in mladinke). Mokro vajo so izvajali člani in
49 članice. Tekmovali so še veterani in poklicne gasilske enote. Skupaj je v dveh dneh nastopilo 434 desetin, to je okrog 4.000 gasilcev in gasilk. Spremljajočih gostov, sodnikov, redarjev in drugih pa še okrog 300. To je zabeleženo največje in tudi najbolje organizirano in vodeno tekmovanje v Sloveniji do sedaj. Prvi regijski vadbeni center v Sloveniji je bil zgrajen v Ormožu. Dne 27. 5. 2017 je bil slavnostno odprt. Sodobno urejen vadbeni poligon, ki se razprostira na 1 ha veliki površini. Poligon sestavljajo asfaltna ploščad, betonski stolp visok 14,5 m, različne vrste hidrantov ter jašek, ki služi za reševanje iz globin. Ob jašku je prav tako urejena ploščad, namenjena urjenju v tehnično-reševalnih vajah. V sklopu poligona sta večja zelena površina in pokrit zunanji prostor, ki služi kot učilnica na prostem, kar je zagotovo posebnost poligona v Ormožu. Zraven so kontejnerji za opremo, sanitarije in šotor za potrebe GZ Ormož. Gasilska zveza ima v Gasilskem domu Ormož lepo urejene svoje poslovne prostore, vozilo za prevoz in potrebe delovanja zveze in za vodenje intervencij. Gasilska društva so vsa v celoti dobro opremljena tako z vozili kot opremo. V zadnjem desetletju so se zgradili 3 novi gasilski domovi, vsi so pa v celoti adaptirani. 7. Gasilska dediščina predstavljena v Gasilskem muzeju Miklavž pri Ormožu Kulturna dediščina in zgodovina gasilstva na Ormoškem je predstavljena v Gasilskem muzeju Miklavž pri Ormožu, ki je odprt od 31. 10. 2009. To je prvi gasilski muzej v Podravju, ki hrani največjo zbirko motornih in ročnih brizgaln na Štajerskem. Ob bogatem fotografskem gradivu so razstavljeni številni predmeti, ki so jih gasilci uporabljali skozi čas. Razstavljenih je veliko uniform, med njimi tudi originalna iz leta 1921, ko je bilo Gasilsko društvo pri Miklavžu tudi ustanovljeno. Na ogled je tudi čelada ormoškega gasilskega društva iz leta 1886 z lepim barvnim ormoškim grbom. Na ogled je postavljenih veliko medalj, odlikovanj, filatelije, razglednic in drugih vrednih predmetov. Tudi krajevne zanimivosti in veliki možje miklavškega kraja imajo mesto v vitrinah, pa tudi godba na pihala in rojaki Vinko Štrucl, prof. dr. Stanko Janežič in lavantinski škof dr. Ivan Jožef Tomažič. Gasilski muzej je med najbolj obiskanimi muzeji na Ormoškem, saj ga letno obišče tudi do 1.000 gostov, kar priča, da je med najlepšimi v Sloveniji.
50 Slika 2: Gasilski muzej Miklavž pri Ormožu, ročna črpalka iz leta 1888 Povzetek Gasilstvo na Ormoškem deluje že 137 let, Gasilska zveza Ormož pa 68 let. To je dolga doba. V Gasilsko zvezo Ormož je danes vključenih 15 prostovoljnih gasilskih društev, ki so vse opremljene po merilih, ki jih predpisuje država. Društva so razvrščena v 4 kategorije in vsako društvo ima po teh merilih opremljeno in izobraženo članstvo. Vse operativne enote izvažajo brezhibno in hitro na intervencije ter opravljajo svoje delo z največjo možno disciplino in znanjem. Znanje se pa pridobiva na regijskem vadbenem poligonu v Ormožu in Gasilski šoli na Igu. Dobro se dela z gasilsko mladino, članicami in veterani. Vse enote tekmujejo in se izobražujejo po veljavnih predpisih gasilsko športnih disciplin. Dobro se skrbi za gasilsko dediščino, saj gasilski muzej hrani predmete in opremo, ki so jo uporabljali gasilci na Ormoškem nekoč in danes. Pri nas se nič ne zavrže. Viri: 100. obletnica gasilskega društva Ormož 50. let gasilske zveze Ormož Ob 100-letnici ustanovitve PGD Vitan-Kog 80. let dela in življenja PGD Ključarovci Arhiv Gasilski muzej Miklavž pri Ormožu Bilten GZ Ormož Državno gasilsko tekmovanje Matevž Hace 2014 Spletni vir: https://gasilec.net/zgodovina/