Nebesa so radioaktivna

»We can call it vandalism, or we can call it
špricarism, or we can call it paintilism
on the izložbas.«

V Firencah dobi vsaka umetnost priložnost.



DUBAI



Mali sendvič na najvišji zgradbi sveta, Burj Khalifi.

Mimogrede, najvišja zgradba v Sloveniji je visoka
99 metrov, se mi zdi.

Ptujski mestni stolp je že pred 300 leti segal
54 metrov visoko,

To pomeni, da smo v 300 letih v višino napredovali za 35 metrov.

Burj Khalifa ima 60 metrov globoke temelje.

Šejk je stal v puščavi in rekel svoji kameli:

»Veš, kaj bi jaz delal?
Smučal bi rad, 365 dni v letu, sneg bi rad mel v puščavi.«

Ali šejk smuča?
Smuča.

V puščavi smuča, mi pa se, medtem, ko sneži sprašujemo,
če bo sneg zdržal za Zlato lisico.







Senca Burj Khalife nad prometnim vozliščem.

Verjamem, da bo Dubai prvo mesto na svetu, kjer bodo ljudje
dejansko potovali po zraku - zgradbe so visoke, prostora je dovolj,

denarja je preveč, želja po tehnološkem napredku je velika.

Prepovedano držanje za roko na ulici.

Ne smeš se, pa bi se, pri nas pa se lahko, pa se ne.





Z morskimi psi pa je tak.

Kljub temu, da je Dubai senzacija,
morski psi, ne samo ta,
ne delujejo srečni.

Plava v prekrasnem akvariju, vse ima
- Gucci, Prada, Armani, Rolex -
pa ni srečen.

Niti strašljivo grozeč ni - popolnoma prazen je.

Empty shark.



BANGKOK



Mister, have a photo with snake.

Zakaj pa ne? Klik.

»Five hundred baht.«

»Can you give me discount?«

»Yes.«

»Three hundred baht.«

In pol računam: če nas tak pride 100 vsak dan - in pridemo, v to ne
dvomim, piton zasluži 869 evrov dnevno, neobdavčeno - including
holidays and sundays.







Moraš poskusit škorpiona.

Rečeno - storjeno.

Ni dober.

Klešče imajo okus in strukturo stekla,
kakor da bi grizel v kozarec.

Strupenega žela ni, rep še nekako gre,
pri trupu pa je konec.

Sicer pa ne vidiš nobenega domačina, ki bi jedel škorpiona
- why would I eat a scorpio, mister, there is a restaurant.

Khao san road.

Ta gneča me spominja na prva leta Festivala Lent.

Ob tem da se je prvi Lent odvil leta 1993, ulico Khao San pa je
Leonardo DiCaprio odkril šele leta 2000.





Kratek pogovor s poglavarjem opic, ki so se nastanile v napol
zapuščenem templju lečečega Bude.

Opice ne gledaš dolgo v oči, ker imaš občutek, da to razume kot
provokacijo, stepel pa se tudi ne bi rad z njo, ker ne veš, kolko jih
je še skritih zadaj - pravzaprav enako, kakor par minut prepozno ob

kakšnem šanku na drugi strani sveta, doma.



MIAMI



Na tej fotografiji me najbolj zanima,
kaj je napisano na tabli pod znakom s palmo.









Čakamo Dončića in Dragiča.
Ni bilo še nobenega, tekme konec pred pol ure.





Medtem ko tukaj nekaj vneto razlagam,
se mi za hrbtom približuje eden od resnično mnogih homelessov,

ki mi, ko v prevelikih čevljih stopa mimo mene, reče:
»Nice suit Sir, welcome to Miami, have a great time.«



SYDNEY



Jetleg, vročina, sonce.
Opero se da pogledat od zunaj in od znotraj.

Ta opera je v glavnem gledana od zunaj.

Velik je, ko si še daleč, potem veš,
kako je šele velik, ko si na njem.

Celo po oboku se da sprehodit,
do tam, kjer se vidita zastavi.

Nimam moči.

»Si bil na Sydney Harbour Bridge?«

»Ne.«





Satir, veseljak, stari prijatl,
niti nisn vedo, da si tu,
kaki dober razgled maš,
lahko enega selfija?

Prijatelje najdeš povsod - hitro.





Redka, skorajda edinstvena priložnost
- sam pred opero.

Nedelja zjutraj,
za posnetek samo par sekund časa.

Klik.