The words you are searching are inside this book. To get more targeted content, please make full-text search by clicking here.

Brochure PBP: Present based on past was created for EU for CItizens project PBP (2017) and is beind used as screenplay for DS4S project (2018), also as part of EU for Citizens Programme.

Discover the best professional documents and content resources in AnyFlip Document Base.
Search
Published by petja.janzekovic, 2018-09-24 04:10:33

PBP: Present based on past

Brochure PBP: Present based on past was created for EU for CItizens project PBP (2017) and is beind used as screenplay for DS4S project (2018), also as part of EU for Citizens Programme.

Keywords: Ljudska univerza Ptuj,Ljudska univerza Ormož,Pučko otvoreno učilište Varaždin,DS4S,EU FOR CITIZENS

O projektu

Program Evropa za državljane gradi razumevanje in sodelovanje med državami Evropske unije,
povezuje ljudi iz različnih lokalnih skupnosti z namenom izmenjave znanja, izkušenj, mnenj in
vrednot.
S projektom Sodobnost temelji na preteklosti, ki smo ga pripravile tri partnerske organizacije Ljuds-
ka univerza Ptuj, Ljudska univerza Ormož in Pučko otvoreno učilište Varaždin, zbližuje mesta ob
Dravi: Ormož, Ptuj in Varaždin, želimo okrepiti demokratično delovanje in državljansko udeležbo
med ljudmi na obeh straneh meje. Naš namen je najti tisto, kar nas je povezovalo v preteklosti kot
državljane Habsburške monarhije, v obeh Jugoslavijah in danes kot državljane EU. Ljudje ob meji
že stoletja živijo skupaj in drug drugega tudi razumejo, čeprav so jih različni zgodovinski dogodki
zdaj razdvajali, drugič spet zbliževali.
V projektu smo se osredotočili na nabor zanimivih, življenjskih zgodovinskih zgodb, ki so se ne-
koč dejansko zgodile v partnerskih mestih, ali pa pojasnjujejo ukoreninjene mite. Vsak partner je
pripravil nabor štirih, petih zgodb, katere so v ta namen predhodno usposobljeni mentorji predsta-
vili udeležencem. V pričujoči brošuri se vsak partner predstavlja s po dvema zgodbama. Projektne
aktivnosti oziroma delavnice so potekale v vseh treh mestih od ponedeljka, 9. oktobra, do srede,
11. oktobra 2017, po 5 šolskih ur, zaključni dogodek pa je bil organiziran 12. oktobra 2017 v Varaž-
dinu, s čemer so se glavne projektne aktivnosti tudi končale.

Ptujska Romeo in Julija

Po Ptuju krožijo govorice, da ima tudi naše mesto slavno
ljubezensko zgodbo, ki se je je prijelo ime Ptujska Romeo
in Julija. Zgodba temelji na resničnih dogodkih, sicer ni
tako romantična kot Shakespearova tragedija, a konec ima

podobno dramatičen.

Kronist Minoritskega samostana na Ptuju govori o dveh bo-
gatih družinah, eni ptujski, drugi pa močno povezani s Ptu-
jem, še bolj pa z bližnjo okolico. Dogodki so postavljeni v
sredo 17. stoletja, natančneje v leto 1654.

Trgovska družina Qualandro-Kalandri-je bila
že od leta 1624 v prijateljskih in svaških od-
nosih s plemiško rodbino Moškon. Poleg
ostalih posesti, ki so jih bolj ali manj uspešno
upravljali, so imeli na Ptuju v lasti patricijsko
(gosposko)hišo na Murkovi 1, današnjo Za-
vernikovo hišo, nekdanji Merkur. Zanimivo je
njihovo družinsko geslo vklesano nad porta-
lom, ki prevedeno iz latinščine v slovenšči-

no pravi: „Kaj te briga nergač (Zoilus), če tako
Gospodu ugaja“. Zoilus je namreč bil filozof, ki je
vsevprek vsakogar kritiziral in nergal čez vse, pose-
bej rad pa si je privoščil ravno Kalandre.

Kalandri so leta 1654 bili povzdignjeni v plemiški stan
in družinski glavar, oče Mark Anton, se je z baronom
Moškonom dogovarjal o baronovi poroki s hčerjo. Vse
so se že domenili, le o doti nikakor niso dosegli so-
glasja. Baron si je obetal patricijsko hišo, Kalander pa
je ravno zato z oddajo hčere v zamož zavlačeval.

27. oktobra 1654 pa je Moškonu, ki je takrat imel v lasti tudi Lancovo
vas in Dravinjski vrh, prekipelo in s kakšnimi 30-imi oborožen-
ci je prijezdil na Ptuj, pred Kalandrovo hišo. Tam je rogovilil in
zahteval, kar mu po njegovem pripada. Njegovo „plemenito“
spremstvo je bilo precej hrupno, razgrajaško in se na sploh
vedlo obžalovanja vredno. V imenitno zabavo radovednih zi-
jal so žaljivke, zmerljivke in posmehljivke v obilju letele z
obeh strani, sem ter tja tudi kakšna nesnaga.

Baron Moškon je na koncu izgubil živce in zagrozil,
da bo, če mu zlepa ne odprejo, na silo vdrl v hišo.
Tedaj so se Kalandri prestrašili, najbolj pa mladi
Fermo, ki je v strahu pograbil mušketo in po njeg-
ovem zatrjevanju kar na slepo, le da bi naredil mir
in utišal rogovileže, ustrelili proti baronovi druščini. Pri tem pa je
enega izmed Moškonovih podložnikov smrtno ranil. Baron je zah-
teval takojšnje zadoščenje (maščevanje), ki pa ga ni dobil, saj je na
smrt prestrašeni Fermo pobegnil v Minoritski samostan, kjer je zaprosil
za azil in ga tudi dobil. Po takratnem pravu prosilca za zavetišče v samostanu
nobena oblast ni mogla prijeti in ga na silo odvesti. Morda pa je temu rahlo botrovalo tudi
dejstvo, da so Kalandri tudi sicer bili veliki dobrotniki samostana. Tam se je Fermo naslednje leto
zaobljubil in postal menih, v njem pa je ostal do svoje smrti leta 1685. Polovico svojega premožen-
ja je na koncu tudi zapustil samostanu.

Baron ga je sicer ovadil tudi pri mestnem sodniku in zahteval svojo pravico (smrtno kazen za
Ferma), a kot rečeno, zaradi samostanskega prava mu nihče nič ni mogel, kljub „prijaznim in dob-
rohotnim“ pozivom, da naj pride ven skozi tista vrata, skozi katere je noter vstopil. Opravili niso
ničesar in Fermo samostanskih zidov nikoli ni zapustil, niti za trenutek ne.
O nesrečni in nesojeni nevesti pa nam samostanski kronist ne pove nič, po čemer bi smeli skle-
pati, kakšno naklonjenost ji je milostna usoda namenila po teh dogodkih.

3

Poštar in župnik

Zgodba nas popelje skoraj 200 let
nazaj, ko je poštna služba, skoraj
takšna kot jo poznamo danes, bila
že dodobra utečena. Poštne stori-
tve so znane že iz antike, v sred-
njem veku sicer ni bilo urejene
poštne službe, vendar se v naših
krajih to začne spreminjati v začet-
ku 16. stoletja.

V letu 1516 je dal cesar Maksimilijan
I. plemiški družini Thurn - Taxis v za-
kup izključno pravico prevažati pisma
in druge pošiljke po tedanjem Svetem
rimskem cesarstvu. Neodvisno od or-
ganiziranja poštnih zvez na Nemškem
preko družine Thurn – Taxis, katere
člani so postali generalni poštni mojstri,
je cesar v svojih dednih deželah (med
njimi Štajerska, Koroška, Kranjska in
Primorska) ustanovil nadaljnje poštne
postaje, ki jih je zaupal plemiču Petru
Paru. Zlasti družina Thurn - Taxis, ka-
tere pokrovitelj so bili Habsburžani, je
bila zaslužna za razvoj poštne službe
skozi stoletja v velikem delu Evrope.
Poštarji in poštni uradniki pa so takrat
uživali izjemno velik ugled.

Naša zgodba govori o enem izmed teh čislanih mož, o Jožefu Matiji Frantzkeju, ki je pretežni del
svojega marljivega življenja pustil na poštnem uradu na Ptuju. Urad je bil v današnji Vošnjakovi
ulici 6, Ptujčani pa ji radi rečemo „pri slonu“, zaradi kipa slona na vogalnem pomolu. Morda kot za-

4

nimivost, preden so v 19. stoletju postavili kip slona, je hišo krasila freska, ki je upodabljala to „ek-
sotično“ žival. Kasneje so hišo spremenili v krčmo in hotel, oba pa sta se imenovala - „Pri slonu“.
Torej, Jožef Matija je bil, sploh kakor večina takrat, izredno bogaboječ in pobožen mož. Ni bilo
dneva, da se ne bi udeležil maše v cerkvi Sv. Jurija (proštija).

Ko je sčasoma postal plešast, si je v ta namen omislil pleteno čepico, od katere se ni ločil niti pri
službi Božji. Da ga zebe je trdil. Ta čepica je bila trn v očesu ptujskega župnika, ki je pobožnega
moža večkrat opomnil, da naj jo pri maši sname in naj se ne obnaša kot kakšen pogan. Nič ni
zaleglo. Nekega dne pa je župniku prekipelo, stopil je s prižnice in ubogega Jožefa Matijo vpričo
vseh omlatil in mu prisolil takšno okoli ušes, da mu je čepico odneslo z glave. Ponižanju in sramoti
navkljub, pa se Jožef Matija ni odpovedal obisku maš, a se z župnikom od tistih dob nista nič kaj
rada videla. Spor je šel tako daleč, da se Frantzke na smrtni postelji ptujskemu župniku ni hotel
spovedati, ta pa mu ni hotel dati odveze in poslednjega olja. Niti ga ni hotel pokopati v katoliški
maniri, ko je Jožef 01. oktobra 1847 v starosti 74 let izpustil dušo. Župnik ga je zaradi njunega ma-
lenkostnega spora celo razglasil za „prvega ptujskega brezverca“. Obupana Frantzkejeva družina
je pošiljala prošnje na Ptuj, Maribor, Gradec, ničesar niso opravili. Župnikova je obveljala in ta ga
ni hotel pokopati.

Mesec dni za tem, 30. oktobra, pa se je njegova, od jalovih prošenj izmučena družina, v stiski
odločila, da ga je, hočeš nočeš, pač treba pokopati, pa čeprav kot „brezverca“ po protestantskem
običaju. Kje in kako so do takrat hranili njegovo truplo ne vemo, najbrž pa v kleti.
Prav ta dan pa so bili v ptujski kavarni Kiperc, to je v današnjem hotelu Mitra v Prešernovi, pri
vinskem omizju zbrani vojaki konjeniki - huzarji. Ti so slišali za zgodbo o nesrečnem Jožefu Ma-
tiji in njegovi trpeči družini, o katerih je vse mesto na dolgo in široko razpravljalo že mesec dni.
Močno vinsko podprti in opogumljeni so nato huzarji poskrbeli za zvonjenje v cerkvi in spodoben
pokop nesrečnika.

Pastor pa se je ob pogrebnem nagovoru, ptujskemu župniku kljubujoč, spraševal „Kakšen le neki
je tak pastir, ki v zadnji uri zapusti svojo čredo?“.

5

Suzana

1616. god je obitelj Drašković zagradila kuću na mjestu današnje palače Drašković na
Korzu. U današnjem obliku, je sagrađena u drugoj polovici 18 st. . Grof Franjo Nadasdy
nastanjuje se 1756. godine u palaču, te Varaždin postane glavni grad Kraljevine. U ovoj
palači zasjedao je i Hrvatski Sabor.

Istinska vladarica ove Palače bila je Suzana Malatinsky.

Kazimir Drašković je bio izdanak bogate i moćne hrvatske aristokracije. Obilazeći svoje posjede u

južnoj Ugarskoj, današnjoj Mađarskoj, zaljubio se u Suzanu. Govore da nije bila blještave vanjšti-

ne, ali da je zračila unutarnjom ljepotom i svi su je voljeli. Ali Suzana je bila

protestant- kinja, a to je bila “kriva” vjera, a što je još gore, bila je

udana i nije bila plemkinja.

No, Kazimir se zaljubio i sve to ga nije spriječi-
lo da kupi rastavu od Suzaninog supruga. cije-
na je bila kapetanski čin. Tako je ona postala

grofica Drašković.

Bečki dvor i obitelj bili su šokirani.
Svi su bili protiv braka. Skandal!
Danas bi svi portali bili puni
komentara o tome!

Suzani sve to nije smetalo. Zna-
l a je što treba napraviti. U gradu je bilo je
veliko i raskošno slavlje s puno delicija. Nitko
nije mogao odoljeti i došli su svi bitni i nebitni iz
grada.

Zaredali su se balovi, legendarne glazbene večeri,
plesovi pod maskama. Svi su došli i nikome nije
više smetalo njezino porijeklo, dok god se sla-
vilo. Siroti kazimir sreću njegove žene nije htio

6

ugroziti pa je platio sve račune. No, uskoro je umro i
ostavio je velike dugove.
Ali u palači se nalazila hrvatska vlada, hrvatski sabor i
hrvatski ban. Ban je bio tada najbogatiji i najmoćniji grof
Franjo Nadasdy. Nakon tri mjeseca tugovanja grofica Draško-
vić postane grofica Nadaskdy a time i najmočnija i na-
jbogatija banica .
Njezine zabave postale su još veselije, još raskošni-
je i bučnije .

7

Cehmeštar Blaž

1692. godine Blaž Možar bio je cehmajstor. Kad je Martin Miklec postao novi mesar u Va-
raždinu, nikako se nije htio ženiti. Prvo se uspio izvući iz braka s molbom za oslobođenje
od ženidbe. Cehmajstor se smilovao i omogućio je oprost od ženidbe mesaru Martinu.
Nakon te godine molio je za još jedan produžetak. Zauzvrat je morao prirediti gozbu za
sve mesare. Sljedeće godine morao je platiti jedan zlatni dukat. Ni poslije toga se nije že-
lio ženiti, a kazna je svake godine rasla, no Martin je još uvijek bio dečko. I tako je Martin
godinama radije plaćao i častio nego se ženio.

Ako mislite da je dobro prošao, prisjetite se samo grofa Draškovića. Mesarski ceh je imao stalne
gozbe i u korizmi, te i na veliko i malo Tijelovo. Ipak je 1693. godine Blaž odlučio za svoje članove
prirediti i izvanredni objed pred Božić.

Za taj objed Blaž je kupio silnu količinu mesa. Najprije se počelo s masnom kokošjom juhom u
kojoj bijahu ukuhani rezanci, a onda je slijedila kuhana govedina i kuhani dijelovi kokoši s kiselim
hrenom. Objed se nastavljao pečenim patkama, guskama, kokošima, pilićima, kosovima i golubo-
vima s ciklom, a onda bi se, za promjenu, nakon toliko mesa posluživalo kuhane ili pečene štrukle.
Nakon stanke dolazila je najprije opet lakša mesna hrana - ptice, puževi, kobasice, devenice, te
volovski jezici, a onda su se donosile pečenke: puretina, teletina i prasetina sa salatama.

Na kraju svega sladili su se sirnom gibanicom, a potom je dolazila na red divljač: zec, patka i gus-
ka priređena s umakom na kiselo i valjušcima te napokon voće: jabuke, kruške, oskoruše i lješn-
jaci, a zatim još licitarski kolači, medenjaci i paprenjaci. Uza sve to sljeduju silne količine kruha,
domaćeg i pekarskog i nevjerojatne količine vina. Tako je, recimo, za jednu božićnu, cehovsku
zabavu kupljeno i potrošeno 434 litre, a bilo je samo 17 uzvanika.
U svemu je dakle ovaj obilan objed , koji bio mogao zadovoljiti stotinu, a ne samo 17 obrtnika,
stajao 33 forinta i 21 denar. Koliko bi to bilo danas? U Svetom Jurju u Trnju su u ono vrijeme platiti
pola kraljevskog poreza.

No, red je red, pa je Blaž sastavio obračun za troškove zajedničkog objeda, jer je o tome morao
izvještavati na glavnoj skupštini mesarkog ceha. Kao cehmajstor je dobio plaću pa je, eto, morao i
on pisati izvještaje. Naravno, takav račun zahtijevao je osnivanje komisije, koja je pomno istražila

8

sve troškove. Danas bi se to nazvali revizija.
Da bi se račun lakše provjerio, trebalo je prisutnoj gospodi malo okrepe. Bilo je to jednog petka,
posnog dana, stoga je cehmajstor Blaž kupio suhu ribu i mislio je žeđ ugasiti s 3 litre medice. Ali
to nije bilo dostatno za 4 čovjeka, pa je kasnije morao naručiti još 28 litara vina i još ribe. Revizija
je zaključila obračun urednim i Blaž je bio proglašen za najuspješnijeg cehmajstora mesarskoga
ceha.

9

Ormoški grad skozi stoletja

Ormož leži na prastari, vselej nemirni meji med ne-
kdanjim nemškim cesarstvom in Ogrsko. Od leta
1278 se mesto ponaša tudi z gradom, takrat je na-
mreč Friderik Ptujski za obrambo pred Madžari dal
zgraditi grad. Skozi stoletja je bil v lasti mnogih
plemiških družin, večkrat opustošen in požgan, pa
vendar skriva pravi zaklad očarljivih zgodb, ki so jih
ustvarili njegovi prebivalci. Zidovi ormoškega gra-
du poznajo marsikatero veselo in žalostno zgodbo,
ki se je pripetila tukaj.

Pisalo se je leto 1457, ko se je Barbara Schaunberg zaročila z Dujmom Frankopanom. Takrat je
bilo v navadi, da nevesta ob poroki od družine dobi doto. Bratje so ji obljubili mesto Ormož z gra-
dom. Toda usoda je hotela, da je preteklo skoraj 30 let, preden je Barbara dobila svojo doto, kajti
nastala huda vojska med cesarjem Friderikom in ogrskim kraljem Matjažem, ki je na Štajersko
poslal svoje čete. Polastil se je tukajšnjih posestev, za glavarja pa je postavil svojega zvestega
viteza Jakoba Sekelja. Ta je v imenu grofa Dujma Frankopana od Schaunbergov zahteval obljubl-
jeno doto. Da z Ogri ni šale, so dobro vedeli tudi Schaunbergi, ki so v velikem strahu pred posle-
dicami leta 1486 mesto in grad Ormož le predali Barbari in njenemu možu.

Kmalu za tem se je Barbara s svojim sinom Mihaelom in hčerko Dorotejo naselila v Ormožu.
Vendar svoje dote ni uživala prav dolgo. Že leto za tem so prihrumele cesarske čete in Ormož
požgale. V razburljivih dogodkih so ujeli tudi Barbarinega sina Mihaela, mladega Frankopana.
Gotovo bi se polastili tudi gradu ter Barbare in Doroteje, če ne bi prišli na pomoč Ogri in Hrvati
pod vodstvom Ivana Frankopana. Uspeli so rešiti grad in plemenite gospe, mladi Frankopan pa je
še vedno ostal v sovražnikovih rokah. Obupani materi se je porodila rešilna zamisel in je samemu
kralju Matjažu ponudila, da mu podari Ormož, če ji uspe rešiti sina. Kralj Matjaž ni poznal ovir, rešil
je Mihaela in Ormož z gradom je postal njegov.

10

Dolga leta so pretekla in številni dogodki so se zvrstili, dokler ni postala leta 1914 grajska gospo-
darica grofica Maria Irma Wurmbrand-Stuppach, rojena Pongratz. Po smrti
svojega prvega moža je našla srečo z madžarskim baronom Gui-
dom Georgievichem.

Ormožani se je spomnijo kot dobre, a malce ekscentrič-
ne gospe, ki je gojila veliko ljubezen do rož in zelenja.
Njena zasluga je, da so v ormoškem parku zasajene
številne redke drevesne vrste iz vsega sveta, v vrtu pa
so vedno rasle cvetlice, ki so bile ravno takrat v modi.
Vendar so bile njena največja strast kače.

Ljudje še danes znajo povedati, da je v gradu in par-
ku okoli njega gojila najrazličnejše vrste teh plazilcev.
Hranila jih je z mlekom in jim namenjala veliko svoje
pozornosti. Ko so v gradu prenočevali gostje, je zna-
lo postati tudi precej glasno, saj se je marsikateri ple-
meniti dami izvil krik groze in ogorčenja, ko je zvečer v
svoji postelji naletela na kakšno od grofičinih plazečih se
domačih ljubljenk, ki so živele v gradu. Služabniki so imeli
jasno navodilo, da je treba pred večerom vse spalnice temel-
jito pregledati in kače odstraniti. Vendar se je včasih kakšna
kača uspela skriti pred njihovim budnim očesom.

Po letu 1945 grofica ni smela več živeti v gradu,
vendar Ormoža ni želela zapustiti in se je naselila v eni
meščanskih hiš. Zadnja ormoška grofica Irma Wurm-
brand je umrla leta 1970 in je pokopana v rodbinski ka-
peli v parku. Legenda pa pravi, da se v kačji podobi še
vedno rada vrača v grad da preveri, če je tudi danes v
gradu vse tako kot mora biti.

11

Razglednica iz Ormoža - Turnplac

Zveni zelo nenavadno, a ne-
koč ulice, ceste in trgi niso
imeli uradnih imen tako kot
jih poznamo danes. Seveda
so se prebivalci morali ne-

kako sporazumeti o posa-
meznih predelih v mestu.
Zato so uporabljali domača
imena.

Ulice so imenovali po kakš-
nem uradu, ki je bil v bližini,
po cerkvi, župnišču, želez-
niški postaji, po kakšnem
obrtniku, a vse v nemškem
jeziku: Fihplac, Kirhenplac,

Farofgase, Hauptplac in
tudi Šajsgase.

V tistih časih, pred približno 100 leti in še
kakšnim več, se je na železniško postajo prišlo po cesti, ki se ji je
reklo »tam za Kuharičevimi štalami«. Bila je makadamska, v lepem vremenu hudo prašna ter
ob deževju blatna cesta. Ko smo zavili s Kerenčičevega trga za bivšo trgovino Tima desno, nas
je pot vodila navzdol proti železniški postaji skozi prečudovit kostanjev drevored, ki je danes že
malo izgubil nekdanji sijaj, saj so kostanji zelo stari, mogoče celo več kot sto let in zob časa jih je
že načel.

Za Timo desno je bila takrat lesena ograja, za ograjo pa je stala hiša vrtnarja in zelenjavarja Sa-
lega. Vrt je bil prečudovit in se je vanj rado ozrlo vsako oko. Malo naprej je bil dva metra visok zid,
za katerim je stala vila, ki jo je zgradil takratni ormoški arhitekt Karel Rojs in je bila v tistem času

12

nekaj posebnega, saj jo je nadgradil s številnimi gradbenimi okraski. Ob tem visokem zidu je bila
ozka pešpot. Zaključila se je s stopnicami, ki so vodile na hrib ob cesti, na plato, ki so ga Ormoža-
ni imenovali Turnplac. To je bilo prav posebno mesto v Ormožu čez katerega je vodila stezica, na
vsakih nekaj metrov pa je ob njej stala lična litoželezna klop, kjer so se lahko sprehajalci spočili,
poklepetali z drugimi meščani in kjer so si zaljubljenci v toplih poletnih večerih izpovedovali svojo
ljubezen. Ob vhodu v park je bila tudi okrogla gredica zasajena s cveticami, ob klopeh pa so rasle
katalpe. Že v tistih časih so v Ormožu skrbeli za dobro počutje meščanov.

Turnplac pa ni bil samo sprehajališče ali počivališče, temveč tudi ena najlepših razglednih točk v
mestu. S konca tega platoja je bil čudovit razgled na železniško progo s kostanjevim drevoredom,
na naselje ob Dravi z mlini in star most čez reko Dravo. V lepem vremenu je pogled segel vse do
Varaždina, v desno na varaždinske hribe, Ivanjščico, do Ladanja in Lepoglave. V Ladanju je bil
rudnik, ki je bil z žičnico povezan z ormoško železniško postajo. Polni vagončki premoga so od
tam z žičnico potovali v Ormož. Na prostoru, ki so ga imenovali kulnverk, so jih izpraznili, nato pa
so prazni potovali nazaj. Tukaj so Ormožani lahko kupovali premog, vendar ne koliko bi želeli, vsak
je lahko kupil le točno določeno količino, glede na svoj status.

Malo bližje se je lepo videla Vinica z arboretumom Opeka. S skrajnega
roba tega platoja pa se je videl gornji tok Drave, z Donačko goro in
Bočem v ozadju. Pred drugo svetovno vojno je bilo s Turnplaca poleti
mogoče spremljati živahno dogajanje na kopališču Majerič. Ponoči
pa v dvoje uživati v pogledu na zvezdno nebo.

In zakaj so ta prostor imenovali Turnplac? V Ormožu je bila
v tistih časih nemška šola in že takrat je bila telovadba ob-
vezen predmet. Telovadbo so izvajali prav na tem platoju nad
Dravo, ki so ga zato Ormožani poimenovali kar Turnplac.

13

O zaključku projekta
Projekt je v lokalnem okolju naletel na veliko odobravanje in zanimanje, saj se je delavnic in zakl-
jučnega dogodka skupaj udeležilo 446 oseb, od prvotno predvidenih 227. Menimo, da smo z ust-
rezno tematiko in izvedbo državljane spodbudili k refleksiji o lastni preteklosti, sedanjosti in prihod-
nosti, na obeh straneh meje, kar nas navdaja z optimizmom, saj je prihodnost v sodelovanju.
Pri tem se hočemo zahvaliti prav vsem, ki ste kakorkoli sodelovali in se udeleževali projektnih
aktivnosti. Vaš velik interes nam daje zagon za nove projekte, ki so in bodo namenjeni prav vam.
Zahvala gre seveda tudi vsem sodelujočim organizacijam, zavodom, društvom in nenazadnje tudi
odličnima partnerjema LU Ormož in POU Varaždin. Slednjemu pa še za odlično organiziran in
izpeljan zaključni dogodek.
Projekt se formalno zaključi aprila2018 in ga financira EACEA (Evropska agencija za kulturo,
izobraževanje ter avdiovizualne medije) iz programa EU za državljane.

Ljudska univerza Ptuj
Ljudska univerza Ormož
Pučko otvoreno učilište Varaždin

ilustracije:Suzane Bernat
14


Click to View FlipBook Version
Previous Book
panorama EK F-NL-D-EN 2018
Next Book
Flipping-Book_SENARAI AGIHAN & TUGAS [email protected]