tribuna_posebna izdaja

Tribuna
maj ‘68
posebna izdaja

Tribuna

List študentov ljubljanske univerze
58. letnik, 765. Tribuna (posebna izdaja Maj ‘68), januar 2017

Datum izida prve številke
8. december 1951
Zapis v razvidu medijev Ministrstva za kulturo: zaporedna številka 1492
ISSN (International Standard Serial Number): 0041 - 2724

Izdajatelj
ŠOU v Ljubljani
Kersnikova 4 / Pivovarniška 6, 1000 Ljubljana
Telefon: +386 1 43 80 200
Faks: +386 1 43 80 202
Elektronski naslov: [email protected]
Matična številka: 5133734
ID za DDV: SI55049745
TRR: SI56 0201 0001 8933 202

Za izdajatelja
Andrej Klasinc, direktor
Klemen Peran, predsednik

Uredništvo
Kersnikova 4 / Pivovarniška 6, 1000 Ljubljana
Elektronski naslov: [email protected]
Spletni naslov: www.tribuna.si

Člani uredništva
Ana Pavlič, odgovorna urednica
Marko Hočevar in Luka Krošl, gostujoča urednika

Ilustracija: Mihaela Romanešen
Oblikovanje: Eva Žagar

Programski svet
Damjan Vinko
Klemen Balanč
Jernej Kaluža
Aleš Šteger
Ana Pavlič

Lektura
Urška Honzak

Naklada
500 izvodov

Izjava o avtorstvu
Tribuna je izključno avtorsko delo študentov, če ni drugače navedeno. Tribuna izhaja pod licenco Creative
Commons, ki nas avtorsko zaščiti, hkrati pa omogoča, da določimo pogoje, pod katerimi dovolimo
uporabo naših del. Uporabo del dovoljujemo ob priznanju avtorstva po principu ime priimek / Tribuna za
nekomercialno rabo v nespremenjeni obliki. Podrobnosti licence so dostopne na www.creativecommons.org
ali na Inštitutu za intelektualno lastnino, Streliška 1, Ljubljana.

Uvodnik

Marko Hočevar in Luka Krošl........................................................................................................1

Članki

1. Stanje univerze pol stoletja po študentski revoluciji:
Je potrebna reforma univerze?
(Gaber Aleš)...................................................................................................................................3

2. Junij 1968: študentski odziv na politično-gospodarsko situacijo
(Filip Draženović).........................................................................................................................10

3. 1968 v skandinavskem kontekstu
(NejcJordan).................................................................................................................................14

4. Novi začetki kritične psihologije
(Ana Rebrc, Gaja Vatovec)............................................................................................................18

5. Maj 1968 in Sartre: Upanje, zdaj!
(NastjaVidmar)..............................................................................................................................22

6. Francoski film in maj 1968
(Aljaž Škrlep).................................................................................................................................26

7. Strukturalizem, doksa in maj ‘68
(LukaKrošl)...................................................................................................................................29

8. Dileme s habitusom: reprodukcija, spremembe, refleksivnost
(MarikeGrubar)............................................................................................................................34

9. Althusser: med »teoretskim« antihumanizmom in idealizmom
(ŽigaHorvat).................................................................................................................................39

10. Antihumanizem ali svoboda? Protislovja Foucaultovih subjektov
(Tibor Rutar).................................................................................................................................44

Recenzije in komentarji

11. Martha C. Nussbaum: Women and Human Development.
The Capabilities Approach.
(Minea Rutar)................................................................................................................................49

12. Daniele Ganser: Natova skrita vojska:
Operacija Gladio in terorizem v zahodni Evropi.
(Marko Hočevar)...........................................................................................................................53

13. Ob obletnici zasedbe Filozofske fakultete UL
(Gaber Aleš).................................................................................................................................57

UVODNIK

Leto 1968, leto velikih turbulenc, ki je maja 1968 pa je vprašanje subjekta dobilo
ostalo v spominu predvsem zaradi štu- tudi nove in drugačne teoretske razlage.
dentskih demonstracij, ki so bile, lahko bi Prišlo je namreč do množične aktivacije
rekli, eden od znanilcev, da je bil povojni subjekta; in to v času, ko je večji del »svo-
konsenz tako na liberalnokapitalističnem bodnega« sveta živel v družbi blaginje, še
Zahodu kot tudi na realsocialističnem neposredno preden so se pokazali jasni
Vzhodu zgrajen na trhlih tleh. Študentske znaki razpok v povojnem keynesijanskem
demonstracije po svetu so bile namreč iz- konsenzu. Torej, struktura je bila še rela-
raz nečesa veliko večjega in pomembnej- tivno stabilna, ideološki aparati so še de-
šega in ne zgolj poskus pridobivanja dolo- lovali, a je hkrati prišlo tudi do množične-
čenih pravic za študentsko populacijo. ga upora. Danes, torej v časih, ko se zdi,
da je kapitalizem kot svetovnoekonomski
Vsekakor je ključno vprašanje, ali je maj sistem v krizi, je refleksija teh vprašanj v
1968 enovit in enoznačen Dogodek. Ga je kontekstu maja 1968 lahko inspirativna
ustrezneje razumeti kot navidezno skla- in tudi poučna: kako ne ponoviti napake
dnost heterogenih tokov, kot v delu Homo izpred skoraj 50 let ter iz boja ne iziti kot
academicus predlaga Pierre Bourdieu? Ali ponovni poraženec?
je mogoče ravno zaradi svoje heteroge-
nosti maj 1968 prispeval k neoliberalni re- Čeprav se zdi, da je ta tema včasih že
akciji in restavraciji kapitalističnih odno- preveč izpostavljena in prevečkrat ana-
sov dominacije z drugimi sredstvi? Ali je lizirana, smo uspeli na relativno nove in
maj 1968 torej prispeval k vzniku neolibe- drugačne načine osvetliti nekatera ključ-
ralne hegemonije? Tega vprašanja ne gre na vprašanja, ki so se porajala okrog leta
kar spregledati, saj se zdi, da se je kapi- 1968. V časih, ko se zdi, da se počasi, a
talizem ravno s kulturalizacijo razrednega vztrajno, krha tudi neoliberalni konsenz,
boja, s produkcijo in zadovoljitvijo želja, s je jasno, da je nujno reflektirati pretekle
poudarjanjem (potrošniške in podjetniške) boje in se učiti iz njih. Zaradi tega smo
svobode posameznika uspel restavrirati in v pričujoči tematski številki Tribune po-
iz historično specifičnega obdobja povoj- skušali leto 1968 premisliti in osvetliti s
nega kapitalizma vzpostaviti in okupirati številnih heterogenih zornih kotov.
nova področja, ki služijo ustvarjanju ved-
no novih presežnih vrednosti. Eno ključnih vprašanj, ki je mobilizira-
lo študente v tistem času, se je dotikalo
Po drugi strani je pomembno izpostaviti materialnih pogojev študentov; kako so
tudi vprašanje (množične) politične akti- razumeli univerzo, kako je to vplivalo na
vacije subjekta, ki je bila v povojni raz- množičnost študija in kako bi po avtorje-
poreditvi političnih sil vsekakor nekaj vem mnenju morali razumeti univerzo da-
novega. Človeško delovanje in aktivacija nes, so vprašanja, ki jih v svojem članku
subjekta je eno od vedno perečih tako teo- obravnava Gaber Aleš.
retskih kot tudi praktičnih vprašanj, okrog

1

Filip Draženović naslavlja dogajanja v ju- Metodološki holizem (in teoretski holi-
goslovanskem in še bolj specifično v slo- zem) ter individualizem sta – vs aj navide-
venskem kontekstu. Poskuša orisati, kako zno – še danes nezdružljivi teoretski para-
je študentska gibanja in maj 1968 reflekti- digmi v filozofiji in sociologiji. V svojem
ralo slovensko zgodovinopisje, hkrati pa prispevku se Marike Grubar ukvarja pred-
obravnava tudi zahteve in pripravljenost vsem z Bourdieujevima konceptoma ha-
oblasti na dialog s študenti v Ljubljani. bitusa in človeške narave, ki ju poskuša
umestiti v prej omenjeni kontekst.
Skandinavija je v veliki večini primerov
refleksije maja 1968 popolnoma poza- Ključno vprašanje, s katerim se vsak v
bljena. Nejc Jordan poskuša orisati hete- svojem članku ukvarjata Žiga Horvat in
rogenost v zahtevah skozi daljše časovno Tibor Rutar, je vprašanje agenta/subjekta
obdobje in ne zgolj v kontekstu študent- in možnosti avtonomnega in smotrnega
skih gibanj; prispevek se osredotoča pred- delovanja. Oba premišljata antihumani-
vsem na razlike med Švedsko, Norveško stično pozicijo, prvi v delih Louisa Althus-
in Dansko. serja, drugi pa v delih Michela Foucaulta.
Iz tega izhaja prikaz, da je njun teoretski
Refleksija prelomov in sprememb paradi- antihumanizem v kontekstu maja 1968
gem v psihologiji, bolj natančno, nastanek precej problematičen, hkrati pa se nam
kritične psihologije kot odgovora na kon- zastavi vprašanje, kako je do tega lahko
tekst maja 1968 je v središču prispevka potemtakem sploh prišlo.
Ane Reberc in Gaje Vatovec.
Na koncu pričujoče številke se nahajajo
Nastja Vidmar se v svojem članku ukvarja dve recenziji in en komentar. Minea Ru-
s percepcijo dogodka skozi oči takrat revi- tar analizira knjigo Marthe Nussbaum
taliziranega filozofa in literata Jeana-Pau- Women and Human Development. The
la Sartra, prav tako pa aktualizira nekatere Capabilities Approach. Marko Hočevar
podmene in se posledično sprašuje – prav- poudari ključne poante v knjigi Daniela
zaprav odgovarja –, kaj se iz tega lahko Ganserja Natova skrita vojska: Operacija
naučimo danes. Gladio in terorizem v zahodni Evropi. V
zaključnem komentarju Gaber Aleš kot
Filmska produkcija in tudi specifično udeleženec dogodkov in ne kot nevtralni
filmski festival v Cannesu leta 1968 sta v opazovalec strnjeno opiše in analizira do-
središču analize Aljaža Škrlepa; v konte- gajanja v prvem tednu zasedbe Filozofske
kst postavlja tudi odziv filmske industri- fakultete jeseni 2011.
je neposredno na gibanja v Franciji in po
svetu. Naslovljene tematike, zbrane v tej številki
Tribune, torej odpirajo prostor za ponovni
Luka Krošl poskuša v svojem prispevku premislek maja 1968, za katerega se zdi,
prikazati, kako se je strukturalizem na eni da je danes, leta 2016, ponovno potreben.
strani delil na raziskovalni program, na
drugi pa na gibanje dokse. Posebej na- Luka Krošl in Marko Hočevar
tančno se osredotoči na koncept dokse.

2

ČLANKI

STANJE UNIVERZE Evropske unije. Slednje je kritične študen-
POL STOLETJA PO te, profesorje in univerzitetno skupnost
ŠTUDENTSKI REVOLUCIJI postavilo v utrujajočo pozicijo branjenja
JE POTREBNA REFORMA statusa quo. Prvi se borijo predvsem proti
UNIVERZE? vsem oblikam šolnin oziroma proti ome-
jevanju dostopnosti študija, drugi si pri-
V prispevku bomo premislili nekatere po- zadevajo ohraniti stabilnost svojih delov-
stavke, ki v študentskem boju niso pogo- nih mest in pogoje dela, ki še omogočajo
sta tema. Skušali bomo pojasniti opažanja sanje o zlatih časih univerze. A zdi se, da
in občutke dela študentov humanistike in procesi, ki univerzo že nekaj časa spremi-
družboslovja o tem, da univerza in kvali- njajo v neko drugo institucijo, potekajo že
teten študij izginjata. Problemu se bomo dlje časa.
približali tako, da bomo najprej povedali,
kaj je ključno za univerzo kot institucijo Masifikacija visokošolskega izobraže-
vednosti. Nato bomo predstavili nekatere vanja
značilnosti Humboldtovega modela uni- Najbolj očitna sprememba na področju
verze in pogoje zanj. V zaključku bomo visokošolskega izobraževanja v zadnjih
obravnavali problem slabe splošne izo- desetletjih je skokovito povečevanje šte-
brazbe in nezmožnost branja teoretskih vila študentov in študentk. V Franciji je
besedil z vidika množičnega študija. število študentov naraščalo takole: 78.000
leta 1930, 137.000 leta 1950, 500.000 do
Uvod 600.000 leta 1968, leta 1985 skoraj mili-
Javno razpravo o stanju visokošolskega jon, v devetdesetih letih med 1.200.000 in
izobraževanja zadnjega pol desetletja v 1.500.000, leta 2001 pa skoraj 2.300.000.2
Sloveniji določajo poskusi vsakokratne Za Slovenijo bomo navedli dva sklopa
vlade po spremembi ključnega zakona bo- podatkov. Najprej navajamo podatke o
disi zaradi uvajanja neoliberalnih rezov1 gibanju študentske populacije na Univer-
bodisi zaradi zasledovanja ciljev prodaja- zi v Ljubljani (vsi vpisani študenti): 1674
nja izobrazbe potencialnim kupcem izven leta 1930, 5612 leta 1950, 9414 leta 1968.3
Sledijo podatki za univerzitetne programe
v Sloveniji (vsi diplomanti posameznega
leta4): med leti 1980 in 1990 je bilo vsa-
ko leto med 2000 in 3000 diplomanti.
Leta 1990 je presežena številka 3000, leta
1995 pa 4000. V nadaljevanju sledi hitro

1 V prvem poskusu noveliranja Zakona o visokem šolstvu (2012) je med drugim šlo tudi za to, da bi odpravili zakonsko določeno neposredno
pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev, kar bi v takratnih zaostrenih finančnih razmerah pomenilo odpuščanja, neopravljeno delo pa bi
padlo na pleča ostalih zaposlenih.
2 Drago B. Rotar, Univerzitetna avtonomija. (Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2009), 29.
3 Smerkolj, Breda. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, ur. Modic, Roman (Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1969), 638.
4 Diplomanti v tem kontekstu ne pomenijo tistih, ki so diplomirali, temveč pomenijo tiste, ki so uspešno zaključili posamezno stopnjo izobraže-
vanja, torej so diplomirali, magistrirali ali doktorirali.

3

povečevanje. Leta 2001 je diplomantov ukvarjajo s klasičnim akademskim delom
6163, leta 2000 jih je 10407, leta 2015 pa (npr. ekonomisti), njihov protipol pa so
12196.5 Opažamo torej naraščanje števila tisti, ki kritizirajo predpostavke njihove-
študentov, kar vpliva tudi na sam študij- ga dela (lahko so tudi izven fakultetnega
ski proces. V nadaljevanju bomo skušali esteblišmenta, npr. predstavniki historič-
odgovoriti, kako množični študij vpliva na nega materializma). Drugo polovico uni-
naravo univerzitetnega izobraževanja. verze tvorijo tisti, ki se ukvarjajo z apli-
kacijo klasičnega akademskega dela (npr.
Kaj je univerza? sodelujejo pri oblikovanju zakonov), in
Preden odgovorimo na zgoraj zastavljeno tisti, ki opravljajo delo javnih intelektual-
vprašanje, se moramo vsaj približati od- cev. Ti se delijo na dva dela, in sicer na in-
govoru na težko vprašanje: kaj je univer- telektualce, ki nastopajo večinoma v me-
za? Ena od opredelitev je, da je univerza dijih, in tiste, ki gredo na teren med ljudi
skupnost profesorjev in študentov (lat. (po Gramsciju organski intelektualci). Po
universitas magistrorum et scholarium). tej shemi7 je za optimalno delovanje jav-
Zgodovina uči, da le skupnost profesorjev ne univerze ključno, da vsi štirje deli med
ali le skupnost študentov, ki profesorje kar seboj komunicirajo, čeprav so pogosto v
najema, ko pa z njimi ni zadovoljna, jih antagonističnem odnosu.
odpusti, nista modela, ki bi funkcionirala.
V francoskem kontekstu je s študentsko Ključno vprašanje univerze je torej, kaj je
revolucijo prišlo do tega, da v vodstvenih tisto, kar omogoča skupnost med študen-
organih fakultet ne sedijo le profesorji, ti in profesorji, kaj je tisto, kar omogoča,
temveč tudi študenti. Podobno zahtevajo da iz delov (fakultet) nastane celota (uni-
standardi kakovosti, ki so nastali na pod- verza), in kaj je tisto, kar omogoča dialog
lagi bolonjske reforme, čeprav iz drugih med antagonističnimi interesi. Naša teza
razlogov.6 je, da je treba odgovor na to vprašanje
iskati v smeri avtonomnosti univerze kot
Druga opredelitev je, da je univerza celota družbene institucije. Zgodovinsko gleda-
vse vednosti, torej tisto, kar skupaj tvorijo no je namreč razvidno, da je ravno podro-
vse fakultete. V srednjeveškem kontekstu čje avtonomije univerze tisto področje,
so univerzo tvorile artistična (filozofska), kjer se krešejo sile. Avtonomija univerze
pravna, medicinska in teološka fakulte- v zadnji instanci pomeni svobodo v izbiri
ta. To se razlikuje od današnjega pojava tem raziskovanja, natančneje, pomeni, da
multiverze, pri kateri gre za zgradbo, ki univerzitetna skupnost sama določa krite-
le administrativno povezuje različne fa- rije in merila, po katerih se presoja znan-
kultete. Tretja opredelitev univerze je so- stvenost bodisi področja bodisi visokošol-
ciološkega tipa in je bolj kompleksna, saj skega učitelja. Zaradi tega je univerza kot
govori o univerzi kot kompleksnem pro- družbeni prostor zaznamovana s stalnim
storu dialoga in antagonizma. Univerzo bojem za avtonomijo bodisi z religiozni-
naj bi tako na eni strani tvorili tisti, ki se mi bodisi s posvetnimi oblastmi, ki jim

5 Spletna stran Statističnega urada RS. Diplomanti terciarnega izobraževanja - splošni pregled.
6 Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov (Uradni list RS št. 40/2014).
7 Michael Burawoy, »Redefining the Public University: Developing an Analytical Framework«, Institute for Public Knowledge, zadnji dostop 8.
november 2016, http://publicsphere.ssrc.org/burawoy-redefining-the-public-university/.

4

ni v interesu preizpraševanje statusa quo. in študentov v jedru velja tudi za drugi
Posledično iz tega sledi, da so običajno dve opredelitvi. Da bi iz različnih fakultet
najbolj na udaru ravno humanistične in dejansko nastala univerza kot celota ved-
družboslovne fakultete. nosti, mora namreč obstajati akademska
kultura, ki mora omogočati vsaj dialog
Življenje Pierra Abélarda, misleca iz 12. med različnimi šolami mišljenja. Podob-
stoletja, je nazoren primer boja za inte- no mora veljati za zgornjo opredelitev
lektualno avtonomijo. Najbolj nazoren univerze kot tvorbe, ki nastane v primeru
primer poseganja v avtonomijo univerze dialoga njenih različnih ali celo nasprotu-
najdemo v nacionalsocialistični ureditvi, jočih si delov. Neodvisnost argumentacije
v kateri je imel Führer pravico imenova- od nosilcev moči oziroma vsaj prednost
nja ključnih oseb na univerzi8. V podobni moči argumenta pred argumentom moči
situaciji smo se znašli tudi slabo desetle- je ključna v vsaki od teh opredelitev.
tje nazaj, ko je prva vlada Janeza Janše
predstavila idejo, da bi državna komisija, Po tem kratkem ovinku, ko smo ugotovili,
torej institucija izven univerze, dobila pri- kaj je ključno za univerzo, se lahko vrne-
stojnosti habilitiranja, vlada bi imenovala mo k našemu izhodiščnemu vprašanju.
direktorja univerze, hkrati pa bi zmanjšala Kako torej množičnost študija vpliva na
pristojnosti senata in rektorja9. Kakorko- univerzitetno izobraževanje?
li, avtonomija univerze, torej avtonomija
profesorja do svobodnega raziskovanja, Humboldtov model univerze in njegovi
kar konec koncev pomeni tudi svobodo pogoji
v poučevanju, je velik pojem, odkar je Zdi se, da masifikacija univerzitetnega
cesar Friderik Barbarossa leta 1158 izdal izobraževanja ne vpliva na kakovost uni-
Costitutio Habita, s katerim je univerza verzitetnega izobraževanja, saj se pravica
v Bologni zakonito postala kraj, kjer se profesorjev do avtonomnega raziskovanja
raziskovanje razvija neodvisno od sleher- v osnovi ni spremenila, kar pomeni, da je
ne oblasti.10 V pravni ureditvi Republike poučevanje še vedno neločljivo povezano
Slovenije je avtonomija univerze zapisana z raziskovanjem. Študentje po tej logiki
celo v ustavo (58. člen). Avtonomija uni- niso nič na slabšem, saj so še vedno de-
verze torej omogoča profesorjem, da poi- ležni zadnjih spoznanj v znanosti. A če
ščejo odgovor na katerokoli vprašanje, ta preučimo Humboldtov model univerze,
način delovanja v redu vzrokov in razlo- za katerega je značilna neločljivost pou-
gov pa posledično študentom omogoča, čevanja od raziskovanja, bomo ugotovili,
da argumentacijo profesorja preizprašajo da ni tako.
oziroma vanjo podvomijo.
Ključna lastnost Humboldtovega modela
Privzemimo, da je slednje minimalna for- univerze je namreč v tem, da ne razisku-
mula razmerja vednosti, ki poleg oprede- jejo le profesorji, temveč tudi študenti. To
litve univerze kot skupnosti profesorjev pa je jasna razlika v primerjavi z današ-

8 Taja Kramberger, »Nemške univerze in njihova politika v obdobju nacionalsocializma: naklepna politizacija vednosti, antiintelektualizem in
odprava avtonomije«, Sodobna pedagogika 64, št. 4 (2013): 30–49.
9 Zdenko Kodelja, Pet minut demokracije, ur. Mojca Drčar Murko (Ljubljana: Liberalna akademija, 2008), 247–257.
10 Drago B. Rotar, Univerzitetna avtonomija (Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2009), 20.

5



in pomembne zgodovinske dogodke. Re- znavanja jezikovne zgradbe nasploh hitro
zultati naj bi bili zaskrbljujoči. Zanimive in lahko študijsko loti vsakega danega je-
stvari opaža tudi eden od profesorjev na zika.«16 Zelo popreproščeno povedano, za
bežigrajski gimnaziji: Humboldta je zmožnost branja težkih teo-
retskih besedil pogoj za vstop na univerzi-
»Ko sem v razredu pokazal sliko arte- tetno raven izobraževanja. To pa je še eno
fakta iz neolitika in povedal, da je iz od področij, ki danes povzroča težave na
leta 2700, je dvignila roko odličnjakinja humanistiki in družboslovju. Takole sta-
in me vprašala: Pred našim štetjem ali nje na svojem področju dela ocenjuje eden
po njem? Potem sem začel sistematično od zaposlenih na ljubljanski univerzi:
preizkušati, kako so dijaki sposobni po-
vezovati podatke. Takole sem jih provo- »Vsaj polovica študentov ima ob vstopu
ciral. Rekel sem, da se je v 11. stoletju na univerzo resne težave z izražanjem
romanski slog razpasel po vsej katoliški in ne obvlada slovnice in pravopisa.
Evropi. Zakaj pa ne po Ameriki, sem Še precej večji delež je tistih, ki nimajo
jih še vprašal. Večina si je nadela videz razvitih zadostnih umskih sposobnosti
strašnih intelektualcev in začela raz- za samostojen študij. Ker v dosedanjem
predati, kako je ameriška mentaliteta izobraževalnem procesu niso bili v za-
drugačna od evropske. Približno eden dostnem obsegu primorani vztrajati pri
na razred se je smejal in rekel, da je to miselnih naporih branja daljših in bolj
zelo nesramno vprašanje. No ja, kakšen zapletenih besedil, ročnega računa-
je tudi rekel, da Amerike v 11. stoletju še nja in pomnenja, večina brucev druž-
niso odkrili, in mi dal vedeti, da sem jaz boslovja in humanistike ni zmožna brati
butelj (smeh).«15 in razumeti teoretskih besedil. Ustreza
jim nadaljevanje 'piflarskega' načina
Drugi pogoj, ki ga Humboldt postavlja kot izobraževanja s kampanjskim učenjem
kriterij, po katerem lahko presodimo, ali je iz učbenikov in skript namesto študija
učenec zaključil gimnazijsko izobraževa- izvirnih besedil.«17
nje in lahko nadaljuje svoje izobraževanje
na univerzi, je zmožnost branja vseh be- Obstaja torej kar nekaj indikatorjev, da
sedil in študiranja tujih jezikov: »Na šoli oba ključna pogoja – količina znanja,
je npr. njegov jezikovni pouk zaključen, ki bi učenca povzdignila v študenta, in
ko pride tako daleč, da lahko z lastnim zmožnost branja teoretskih besedil – za
trudom in uporabo razpoložljivih pripo- univerzitetno izobraževanje na področju
močkov z gotovostjo razume vsakega pi- humanistike in družboslovja danes nista
satelja, v kolikor je ta dejansko razumljiv, izpolnjena.18
in da se na podlagi svojega splošnega po-

15 Jiři Bezlaj, intervju. Sobotna priloga Dela 6. 8. 2016, zadnji dostop 5. november 2016, http://www.delo.si/sobotna/matere-bi-me-verjetno-lin-
cale-ce-bi-knjigo-skusal-predstaviti-kot-mladinski-roman.html.
16 Humboldt, Gesammelte Schriften, zvezek XIII, 279.
17 Gorazd Kovačič, »Kakršno gospodarstvo, takšna šola«, Gea 20, št. 9 (2010): 26. Pri tem se je treba vprašati tudi, kakšen način dela ustreza
profesorjem, ki so že prilagojeni na delovanje sistema.
18 V prispevku se ne ukvarjamo z vsemi vidiki pojava. Če bi namreč želeli k problemu pristopiti celovito, bi morali ugotoviti, kako sistem nap-
redovanja profesorjev v univerzitetni hierarhiji vpliva na padanje kakovosti. Problem »publish or perish« je resen problem, ki izhaja iz procesa
komercializacije in poblagovljenja znanja.

7

Množični študij in reforma univerze več za profilirano splošno izobrazbo, ki je
Množični študij v kontekstu problemov, ključna za študij temeljnih vsebin na drugi
ki smo jih identificirali s pomočjo Hum- stopnji.20 Slednje je v veliki meri združlji-
boldta, danes na področju humanistike in vo z zahtevo po kompenzacijskem izo-
družboslovja pomeni, da se profesorji s braževanju, ki bi odpravilo primanjkljaje
pospešeno hitrostjo spreminjajo v učitelje, v znanju in usposobilo študente za bra-
študenti pa v učence, ki ne študirajo, tem- nje težkih teoretičnih besedil. Vendar je
več se učijo. Velik problem je tudi branje takšna reforma prve stopnje v nasprotju z
teoretskih besedil, saj mine kar nekaj let, nameni bolonjskega duha po skrajševanju
preden so študenti tega sposobni. Takšna študija in po tem, da naj že prva stopnja
je bila tudi moja osebna izkušnja. K vse- proizvede zaposljive diplomante, torej s
mu temu bi morali dodati še vplive bolonj- tem, da naj bodo programi bolj strokovno
ske reforme, ki so še dodatno prispevali k usmerjeni. Drugič, takšna reforma univer-
poslabšanju pogojev za študij. ze morda omogoča, zlasti ker se sooči s
problemi, da na drugi stopnji že pride do
V tem kontekstu se nam zdi nujno, da se pravega univerzitetnega študija, saj so štu-
premisli o reformi bolonjskega študija, ki denti sposobni tudi raziskovati. Če bi bil
bi zgoraj identificirane probleme vzela v študij na prvi stopnji namreč naravnan na
ozir in spreobrnila ali vsaj ustavila pote- branje temeljnih del, na poznavanje raz-
kajoče procese. Eno od reform je pred- ličnih šol mišljenja in zgodovinsko pre-
lagal francoski filozof Arnaud Renaut.19 pletanje idej, bi na drugi stopnji seminar-
V njegovi zastavitvi prva stopnja študija sko delo že lahko predstavljajo zametke
postane splošno izobraževalna in še vedno resnega raziskovanja.
množična, druga stopnja predstavlja študij
temeljnih znanj izbrane znanstvene disci- Namesto zaključka
pline in je tudi bolj selektivna, na tretji pa Univerza oziroma, bolj natančno rečeno,
sledi ozka specializacija znotraj področja posamezne fakultete potrebujejo reformo,
v tesni navezavi na raziskovanje. Prednos- saj bi bilo v primeru njene izvedbe bolj
ti takšne reforme so številne. Prvič, spre- verjetno, da so študenti na drugi stopnji
memba prve stopnje študija v podaljšano zmožni postavljati lastna raziskovalna
gimnazijo priznava stanje, ki je že realno vprašanja, kot pa v primeru, da se reforma
obstoječe, oziroma si pred njim ne zati- ne izvede in je reševanje situacije odvis-
ska oči. Pri tem pa je ključno, da široke- no od zavzetosti posameznega študenta in
mu delu prebivalstva omogoči poglobitev nekaterih profesorjev. A takšna zastavitev
splošne izobrazbe na način, ki odpravlja odpira skoraj več vprašanj, kot daje od-
kulturne neenakosti za uspešen študij. V govorov. Eno od ključnih vprašanj, ki se
praksi to pomeni, da na prvi stopnji ne bi zastavlja, je, kako doseči konsenz o pro-
šlo za katerokoli splošno izobrazbo, tem- filirani splošni izobrazbi, ki bi bila ključni

Prav tako bi morali obravnavati splošne trende na področju izobraževanja. Bistvo teh trendov je, da je znanje videno kot smiselno, le ko prinaša
kratkoročno korist in ko je dojeto kot orodje. Bolonjska reforma je te trende pospešila in poglobila. Načini izobraževanja in vsebine, ki širijo
obzorja duha, omogočajo emancipacijo in krepijo posameznikovo samostojnost, so v obstoječem sistemu potisnjeni na margino. V prispevku
gre za to, da pokažemo tisto, kar je v samem jedru dobrega delovanja univerze.
19 Zdenko Kodelja. »Družba znanja in konca izobrazbe,« Problemi 46, št. 6/7 (2009): 101.
20 Renaut tako za bodoče študente filozofije npr. predvideva splošna znanja s področja genetike, saj bo brez slednjih filozof težko podajal dobre
sodbe s področja bioetike, še težje pa bo v dialogu s tistimi, ki se s področjem genetike ukvarjajo.

8

del študijskega programa na dodiplomski izgubljanje pojma univerze. A kakorkoli.
stopnji. Drugo vprašanje je vprašanje di- Na Univerzi v Ljubljani je v teku uvajanje
daktike, saj obstoječi visokošolski učitelji vstopnega kompenzacijskega leta za štu-
niso usposobljeni za poučevanje profili- dente brez slovenskega državljanstva, ki
rane splošne izobrazbe. Tretje vprašanje ne znajo slovensko. Morda bi veljalo tovr-
je vprašanje binarnosti v visokošolskem stni projekt nadgraditi v smeri kompenza-
sistemu. Omenjamo ga, ker če v vsebi- cijskega leta za vse študente, za katere bi
ni, organizaciji in izvedbi strokovnih in se izkazalo, da ga potrebujejo.
univerzitetnih študijskih programov ni
velikih razlik21, to na svoj način kaže na Gaber Aleš

21 Resolucija o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020: Razsežnosti, cilji in ukrepi, zadnji dostop 7. November 2016, http://www.
drznaslovenija.mvzt.gov.si/ch01s02.html.

9

JUNIJ 1968: ŠTUDENTSKI zbornik Študentsko gibanje: 1968-'72, ki
ODZIV NA POLITIČNO- ga je leta 1982 izdala ZSMS. Posamična
GOSPODARSKO poglavja in razlage takratnih dogodkov
SITUACIJO je moč zaslediti v nekaterih knjigah. Še
najkvalitetnejši pregled je podal tuj zgo-
dovinar.1

V pričujočem besedilu bom na kratko Študentsko organiziranje ni preprosto nas-
predstavil konture in nekatera ključna talo iz nič. Akcije študentov so se zgodile
vprašanja študentskega gibanja v Ljublja- že v letih 1963 in 1965, ko so podali po-
ni junija 1968 ter razumevanje in ume- dobne zahteve kot nekaj let kasneje: vpra-
stitev takratnih dogodkov v slovenskem šanje štipendiranja in kasnejše zaposlitve,
zgodovinopisju. perspektiva nekaterih strok in študijskih
smeri …2 Zato je predstava, da so dogod-
Dogodki maja 1968 veljajo za trenutek, ki leta 1968 prvi izraz nezadovoljstva,
ki preči razumevanje zgodovine povojne katerega osnova je zahteva po izboljša-
Evrope in ZDA. Rezultati dogodkov so v nju materialnega položaja, napačna. Tudi
vsaki državi različni, vendar je treba opo- kritiko jugoslovanskih družbenih razmer
zoriti, da so ti dogodki povsod razumljeni je možno zaslediti že v prejšnjih kritičnih
kot pomemben rez, tako na strogo štu- izstopih študentov. Prva faza študentske-
dentskem oziroma univerzitetnem podro- ga gibanja, med letoma 1968 in 1969, je
čju (če ga seveda lahko sploh ločimo od tako pogosto označena kot sindikalistično
ostalih) kot tudi na političnem in ekonom- obdobje3, kar pa zameji pogled na celotno
skem področju. O pomenu teh gibanj priča situacijo. S to oznako se seveda lahko stri-
tudi izjemno pestra in raznolika umetniška njamo, saj je prvotni upor sprožil dvig na-
produkcija. jemnine v študentskem naselju, hkrati pa
so bile prvotne zahteve študentov pove-
Tako prepričanje za slovenske razmere po- zane predvsem z ureditvijo materialnega
gosto ne velja. Študentsko gibanje je tako statusa (študentski domovi, zdravstveno
potisnjeno na margino zgodovinskega za- zavarovanje, štipendije).
nimanja, pogosto se mu pripisuje nezani-
mivost, nedinamičnost. O indiferentnosti Kar je pri dogodkih leta 1968 presenetlji-
zgodovinopisja priča tudi podatek, da o vo, je hiter odziv ZKS, ki se je na zahteve
teh dogodkih še vedno ne premoremo ce- študentov odzvala izjemno efektivno ter
lovite monografske študije. Edina koristna tudi z izrazom naklonjenosti do večine
pomoč pri preučevanju tega obdobja je projektov. Krilatica, ki so jo funkcionarji
vztrajno ponavljali, je bila: „Spremembe
da, cirkus ne.“4 V vsem skupaj lahko vi-
dimo željo po čim hitrejšem in mirnejšem

1 Gre za delo hrvaškega zgodovinarja Hrvoja Klasića, Jugoslavija in svet leta 1968, (Ljubljana: Beletrina, 2015).
2 Franci Pivec, »Študent-dvomljiva investicija«, v Študentsko gibanje: 1968-'72, ur. skupina avtorjev (Ljubljana: Univerzitetna konferenca
ZSMS, 1982), 8.
3 Prav tam, xxxix.
4 Klasić, Jugoslavija in svet, 173.

10

kupovanju socialnega miru. Po načelu ko- kadra, ki je bil pomembna tema za študen-
renčka in palice je ZKS študentom, ko jim te.6
je nekatere stvari že obljubila, zagrozila
tudi s policijo. Nihče si seveda ni želel Večina razlag šolskih reform gre v smeri
nemirov, a se je ZKS zavedala, da bi bili želje po „ustrezni in pravilni“ ideološki
odličen povod za neuresničitev obljublje- usmerjenosti šolstva ter političnem pose-
nega. ganju vanj.7 Tako razlago lahko privza-
memo v izjemno omejenem pogledu. Tak
Razloge za izjemno hitro partijsko akcijo pogled namreč izpusti spremembe, ki jih
lahko iščemo v treh pomembnih dejav- je univerza v svetovnem okviru doživela
nikih: 1. zavedanje o dogodkih v drugih po drugi svetovni vojni. Tudi jugoslovan-
delih Jugoslavije; 2. želja, da študentske ske univerze so postale „tovarne znanja in
zahteve ne presežejo strogo materialnih novih kadrov“. V šolskem letu 1968/69
okvirov, ki jih je partija uspela reševati s je bilo na jugoslovanskih univerzah okoli
pomočjo kreditov in pretakanja kapitala; 232.000 študentov (okvirno gre za nekaj
3. prikaz študentov kot posebne skupine, več kot 1 % vsega prebivalstva).8 Pomen-
ki nima vpliva na delavce in kmete. Pod ljiv pa je podatek, da kar 60 % jugoslo-
drugo točko pa se skrivata dve pereči vanskih študentov ni zaključilo študija,
vprašanji: zaposlovanje mladih izobraže- kar nakazuje, da je bil študij nekakšno
nih ljudi, ki naj bi zamenjali generacijo, „kupovanje časa“.9 Zanimiva je ugotovi-
ki je delovno mesto dobila kot zaslugo za tev, da je na začetku šestdesetih let večina
udeležbo v NOB, ter vprašanje reforme študentov prihajala s tehničnih fakultet,
univerze. ZKJ pa si je morala odgovori- leta 1968 pa se je ta podoba spremenila:
ti še na eno ključno vprašanje: je študent izjemen porast beležita ekonomija in pra-
objekt ali subjekt? vo.10

Reforma univerze je bila polje nenehne Tako se je tudi Jugoslavija usmerila na pot
konfrontacije. Celotno obdobje sociali- k družbi znanja, a zgolj delno. Res je, da
stične Jugoslavije je namreč prepredeno z se je število študentov in izobraževalnih
različnimi šolskimi reformami. Cilj vseh ustanov povečevalo (tudi Univerza v Ma-
skupaj je bilo vzpostaviti socialistično riboru je bila ustanovljena leta 1961)11, a
šolstvo od domov igre in dela vse do uni- manjkalo je prostih delovnih mest, celoten
verze, reforme pa so si sledile v različno prehod pa se je odvijal prepočasi. ZKJ je
intenzivnih ciklih.5 Razne reforme so se le v obdobju med letoma 1965 in 1973 zače-
redko dotaknile vprašanja univerzitetnega la z uvajanjem tržnega socializma.12 Ge-

5 Več o reformah šolstva v: Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države (Ljubljana: Modrijan, 2010), 395.
6 Franci Pivec, »Študent-dvomljiva investicija«, v Študentsko gibanje: 1968-'72, ur. skupina avtorjev (Ljubljana: Univerzitetna konferenca
ZSMS, 1982), 20.
7 Tak pogled poda Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, 395.
8 Klasić, Jugoslavija in svet, 81.
9 Klasić, Jugoslavija in svet, 83.
10 Franci Pivec, »Študent-dvomljiva investicija«, v Študentsko gibanje: 1968-'72, ur. skupina avtorjev (Ljubljana: Univerzitetna konferenca
ZSMS, 1982), 8–9.
11 Univerza v Mariboru. »Zgodovina«, zadnji dostop 5. november 2016, http://www.um.si/univerza/predstavitev/Strani/Zgodovina.aspx.
12 Gal Kirn, Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji (Ljubljana: Sophia, 2014), 225.

11

neracija NOB je kljub nizki izobrazbeni nastop je več vzrokov: 1. čas dogajanja ju-
strukturi še vedno prevladovala v najvišjih nija 1968 zajema zgolj sedem dni; 2. junij
upravnih strukturah. Odpiranje kapitaliz- je mesec izpitov, kar je verjetno marsiko-
mu in družbi znanja pa ni mogoče s slabo ga odvrnilo od sodelovanja; 3. predvsem
izobraženim kadrom. In tu se je ZKJ ujela pa je treba izpostaviti, da se gibanju (vsaj
v nerešljiv ideološki vozel: kako se odre- javno in deklarativno) niso pridružili za-
či kadrom revolucije in hkrati ponavljati, posleni na univerzi, kot se je zgodilo pred-
da je taista revolucija naša tekovina, ki jo vsem v Beogradu (nekateri profesorji so
bomo branili ne žaleći, da u toj borbi dam zaradi angažmaja tudi izgubili svoje polo-
i svoj život? žaje), v manj izrazitem izstopu pa tudi v
Zagrebu.
Študentje so se svojega (ne)zaposlitvene-
ga položaja še kako zavedali. V njihovih Drugi očitek, ki ga izpostavi Klasić v svo-
pobudah lahko beremo, da si želijo več- ji knjigi, je, da je bilo gibanje usmerjeno
jo vključitev podjetij, ki naj izdatneje fi- izključno republiško ter da so študentje
nancirajo svoje štipendiste in jih tudi za- večinoma poudarjali zgolj slovenski naci-
poslijo. Pred tem je bila pogosta praksa, onalni interes in se niso pretirano zanimali
da je podjetje nekoga štipendiralo, a ga za problematiko jugoslovanskih vrstni-
po koncu študija ni zaposlilo. Študentje kov.13
so se zavedali, da postaja vse veliko bolj
odvisno od zahtev gospodarstva, ki pa je v Težko je reči, ali so bili tako študentje kot
tistem času beležilo padec in se soočalo s ZKS pripravljeni na dogodke junija 1968.
presežkom delovne sile. Večini študentov Iz celotne situacije (tako svetovne kot tudi
sta tako ostali zgolj dve možnosti: podalj- znotraj države) je bilo razvidno, da bo do
ševanje študija ali odhod na delo v tujino. študentskega gibanja najverjetneje prišlo.
Kot je razvidno, se je ZKS na to uspeš-
Zato mogoče ne preseneča, da si je mar- no pripravila. Že pred dogodki je v svojih
sikateri študent z izbiro študija prava ali vrstah dorekla smernice razvoja sloven-
ekonomije želel pustiti vrata na stežaj od- skega visokošolskega sistema, ob prvih
prta. Tehnična izobrazba je nudila specia- zahtevah pa se je hitro odzvala.14 Vpra-
lizacijo zgolj na enem področju, medtem šanje je predvsem, ali bi lahko študentje
ko posameznik s širšim znanjem lahko iztržili kaj več, sploh glede na znano pa-
špekulira z zaposlitvijo ter jo išče in pri- rolo „Bodimo realni – zahtevajmo nemo-
dobi v novem sloju, ki naj bi se odprl ob goče“. Z izboljšavo bivanjskih pogojev ter
konfrontaciji z generacijo NOB. pridobitvijo zdravstvenega zavarovanja in
lastnega radia so študentje izboljšali svoj
Splošni očitek študentskemu gibanju v materialni položaj. Žal se za večje pose-
Ljubljani je, da je šlo za ne preveč odlo- ge v kontekstu univerzitetne reforme, ki
čen programsko-intelektualni izstop, ki bi dejansko pomenila znaten napredek,
se je zadovoljil zgolj z osnovami. Za tak študentje niso odločili. Zdi se, da bi lahko

13 Klasić, Jugoslavija in svet, 174–77.
14 Franci Pivec, »Študent-dvomljiva investicija«, v Študentsko gibanje: 1968-'72, ur. skupina avtorjev (Ljubljana: Univerzitetna konferenca
ZSMS, 1982), 7–8.

12

študentje pri ZKS dosegli še marsikaj dru-
gega. V kasnejših letih je kljub močnejši
intelektualni podpori zmanjkal tudi voljni
moment ZKS, ki je uspela stabilizirati raz-
merja moči. Stabilizacijo ZKS so pospeši-
li tako dogodki v svetu (praška pomlad)
kot tudi utrjevanje oblasti v državi (obra-
čun z liberalizmom, hrvaško pomladjo).15

Filip Draženović

15 Klasić, Jugoslavija in svet, 412–416.

13

»1968« dinavijo zaznamovalo z nekaj protesti,
V SKANDINAVSKEM študentskimi nemiri in bližnjimi srečanji
KONTEKSTU s policijo, ki pa so bili vse prej kot divje
narave2. »Kljub sunkom, ki so bili mirnej-
Leto ali obdobje, ki je znano pod letnico ši v primerjavi z drugimi državami, pa 40
»1968« ali besedno zvezo »maj 1968«, let kasneje vidimo, da so bile posledice
je najbolj prepoznavno po študentskih in »1968« podobne kakor v državah, ki so na
delavskih uporih v Franciji, gibanju za površju doživele močnejše premike«3.
državljanske pravice in hipijih v Združe-
nih državah Amerike, gibanju proti vojni Z vidika politično-institucionalnega kon-
v Vietnamu, nastanku zelenih gibanj, kul- teksta je Skandinavija pripadala kapita-
turni revoluciji na Kitajskem ter praški listični severozahodni Evropi. Z izjemo
pomladi. To je le nekaj dogodkov, ki so Finske je bila značilnost Skandinavije
vplivali na družbeno in politično življenje strankarska prevlada socialdemokracije z
ali pa so bili sami manifestacija različnih velikim poudarkom na družbenem kon-
družbenopolitičnih tendenc in sprememb. senzu med delom in kapitalom4. Paradi-
Pri označevalcu »1968« gre za raznolik gma konsenza je bila prisotna tudi na rav-
fenomen, ki se je v kolektivnem spominu ni civilne družbe. »Demokratični revolt«
navkljub sistematizaciji in instrumentali- je torej potekal v politični kulturi, ki je
zaciji kot dogodek uspel ohraniti v svoji integrirala večino zahtev brez večjih druž-
raznolikosti in polnosti. Pri dogodkih, ki benih konfliktov, v družbi, kjer so nasilne
spadajo v »obdobje 1968«, ni šlo samo konfrontacije in represije predstavljale de-
za generacijsko dramo, temveč za nasilje, viacijo od norm konsenza. V spremembi
kulturne, politične in družbene spremem- življenjskega stila (ameriški hipiji, nem-
be1. ške komune) je bila Skandinavija z izjemo
Danske zmerna5. »Kombinacija uporniš-
V primerjavi z Nemčijo, Francijo in ZDA, kega življenjskega stila in nove levice v
kjer so študentski in delavski protesti pri- Skandinaviji ni bila pogosta. Levica pu-
peljali tudi do smrti, je »leto 1968« Skan- ritanskih in racionalnih vrednot ni hotela
zamenjati za spontanost in hedonizem«6.
Prav tako je pomembno poudariti, da so
pri družbenih premikih na Norveškem in
Švedskem večjo vlogo odigrala različna
gibanja in ne študentje.

1 Kristin Ross, May `68 and it`s afterlives (Chicago: University of Chicago press, 2004).
2 V svojem prispevku sem se oprl na posebno številko Scandinavian Journal of History (2008, zvezek 33, 4. izdaja), ki se osredotoča na dogaja-
nje v tem obdobju na Skandinavskem polotoku. Namen mojega prispevka je odpreti nov prostor za razmislek o »maju 1968«, ki v slovenskem
akademskem ali medijskem diskurzu ni tako znan. Zaradi omejitve dolžine besedila in za lažjo primerjavo se bom osredotočil samo na
Dansko, Švedsko in Norveško.
3 Tor Egil Førland, »Introduction to the special issue on 1968.« Scandinavian Journal of History 33, št. 4 (2008): 317.
4 V tem primeru lahko govorimo tudi korporativizmu. »Korporativizem je specifičen družbenopolitični proces, v katerem organizacije, ki zasto-
pajo monopolne reprezentativne interese, sodelujejo v politični izmenjavi z državnimi agencijami v zvezi z javnimi politikami proizvodnje, ki
vključujejo tiste organizacije v vrsti, ki združujejo zastopanje interesov in izvajanje politik z zastopanim samoizvrševanjem« (Cawson, Alan.
Corporatism and Political Theory. (Oxford, New York: Basil Blackwell, 1986), 38). Kot je opazil že Elder, je na Švedskem zelo visoko razvita
kultura družbenega sodelovanja. »Osnovni načrt državnega sistema korporativističnega dogovarjanja sega v l. 1938, ko sta Švedska konfe-
deracija sindikatov (LO) in Švedska konfederacija delodajalcev (SAF) v Saltsjöbadnu sprejeli sporazum«. (Neil Elder, The corporate State:
Corporatism and the state Tradition in Western Europe, ur. Andrew Cox in Noel O`Sullivan (Aldershot: Edward Elgar, 1988), 153–169)
5 Thomas Ekman Jørgensen, »The Scandinavian 1968 In a European perspective,« Scandinavian Journal of History 33, št. 4 (2008): 326–338.
6 Prav tam, 332.

14



je dobra izhodiščna točka leto 1964. V tem tanovljeno tudi »gibanje proti članstvu v
letu je bil ustanovljen kulturni center Club skupnem trgu«. V naslednjih treh letih je
7, kjer se je predvajala moderna glasba in postalo članstvo v skupnosti glavni pred-
v katerem je delovalo tudi eksperimental- met norveške politike. Gibanje je oživilo
no gledališče. Poleg tega je takrat bila us- socialistično levico in vodilo v antikapi-
tanovljena tudi radikalna založba Pax, ki talistično ter protibruseljsko koalicijo na
je izdajala aktivistično literaturo o hladni čelu s tradicionalnimi silami ter ribiškim
vojni, apartheidu in vietnamski vojni10. Če in kmetijskim interesom ruralne in perifer-
torej želimo zajeti kompleksnost družbe- ne Norveške. Referendum se je zaključil z
nopolitične dejanskosti v tej državi leta zmago nasprotnikov vstopa v skupnost13.
1968, moramo pogledati nekoliko bolj
nazaj, kajti »na Norveškem oznaka '1968' Danska
pomeni zbor radikalnih dogodkov, ki so Protesti na Danskem so sledili toku ostalih
potekali od 1964–65 do let 1975–76«11. držav na Zahodu. Gibanja so izpostavljala
probleme z nuklearnim oboroževanjem,
Poleti leta 1965 je pred parlamentom dru- članstvo v zvezi NATO, vojno v Vietna-
štvo mladih umetnikov postavilo razsta- mu in konflikte v tretjem svetu. S koncem
vo z naslovom »Av rapport fra Vietnam: šestdesetih let so se deli gibanja začeli
Barn overskylles av brennende napalm. zavzemati tudi za enakopravnost žensk,
Deres hud brennes til svarte sår og de pravico do splava in rešitev ekoloških te-
dør« (Poročilo iz Vietnama: Otroke škro- žav. Študentski revolt na Danskem se je
pijo z napalmom. Njihova koža je sežgana pričel marca 1968 z okupacijo univerze
do črnih ran, umirajo). S tem dogodkom je v Københavnu in nadaljeval z revoluci-
vojna prišla v zavest medijev in ljudi. Prav onarnimi uspehi do jeseni istega leta. V
tako je vietnamska vojna postala simbol nasprotju z dogodki v Franciji, kjer so
ameriškega imperializma in rekrutacijsko protest sprožile zahteve v zvezi s soci-
žarišče za levičarske aktiviste12. alnimi in izobraževalnimi pogoji za štu-
dente, so bile na Danskem osrednje točke
Na Norveškem so gibanja kakor drugje vsebina in oblike učenja ter demokratične
v Skandinaviji prevzela obliko mirne re- reforme. Poleg tega danski študentje niso
šitve spora. Nekaj študentskih zborov na stopili v stik z delavci, ampak se je njiho-
univerzah je bilo prekinjenih, toda s stra- va organizacijska struktura zgledovala po
ni države sila ni bila uporabljena. V ve- zahodnonemških in ameriških študentih.
liki večini so bile zahteve študentov tudi Med drugim so uživali tudi podporo rek-
upoštevane. Ponovno obuditev in razrast torja in večine v danskem parlamentu. Za-
gibanj, ki spadajo v kontekst »leta 1968«, radi pozitivnega odziva, ki so ga doživeli
je povzročil referendum o Evropski skup- danski študentje, se dogodki v tej državi
nosti leta 1972. Ob včlanitvi Norveške v niso odvili na tako dramatičen način kakor
Evropsko skupnost leta 1970 je bilo us- v ostalih kontinentalnih državah14.

10 Tor Egil Førland, »‘1968’ In Norway: piecemal, peaceful and postmodern.« Scandinavian Journal of History 33, št. 4 (2008): 382–394.
11 Prav tam, 383.
12 Prav tam, 382–394.
13 Prav tam.
14 Anette Warring, »Around 1968 – Danish historiography.« Scandinavian Journal of History 33, št.4 (2008): 353–365.

16

Na Danskem je imel v primerjavi s Šved- veškem in Švedskem večina kadra mo-
sko in Norveško radikalizem življenjske- bilizirana skozi gibanje proti vietnamski
ga stila večji vpliv. Glede na raziskave vojni ali gibanje proti Evropski skupnosti.
danske mladinske kulture tistega časa se Danska levica je bila torej dominirana s
je danski mladinski revolt pod navdihom strani študentov in študentskega gibanja,
kalifornijske hipijevske kulture začel oko- zato je bila marksistična teoretska misel
li leta 1966 in dosegel vrh med letoma pomemben del revolucionarnih aktivnosti.
1968 in 1970. Mladinska uporniška kultu-
ra je bila povezana s časopisi, magazini in Na kulturni ravni opazimo, da zaradi po-
komunami. V letu 1971 je v aktivističnem manjkanja puritanizma in njegove tradici-
centru v pokrajini Thy živelo in sodelova- je na Danskem samožrtvovanje in čistost
lo skoraj 25.000 aktivistov15. nista predstavljala dela revolucionarne
gorečnosti. Danska levica je za razliko od
Zaključne misli švedske in norveške telo in duha hotela
Kot smo lahko razbrali iz kratkega zgodo- osvoboditi buržoazne morale, zato je opa-
vinskega orisa treh skandinavskih držav, zna tudi veliko večja usmerjenost v radi-
se podobnosti med državami nahajajo v kalizem življenjskega stila. Zaradi večjih
politično-institucionalnem kontekstu in geografskih razlik med regijami pa je bil
kulturi mirnega reševanja sporov. Razli- na Norveškem in Švedskem opazen tudi
ke med Norveško in Švedsko na eni ter konflikt med centrom in periferijo znotraj
Dansko na drugi strani pa vidimo na ge- držav, medtem ko geografske razlike na
ografski, organizacijski in kulturni ravni. Danskem niso predstavljale vira konflikta.
Te razlike so pripeljale tudi do določenih
razlik v pojmovanju upora in političnih Nejc Jordan
sprememb.

Na organizacijski ravni opazimo, da je na
Švedskem in Norveškem maoistična le-
vica delovala preko frontnih organizacij,
ki so okoli stranke ustvarile mrežo. Te or-
ganizacije so se osredotočile na posame-
zen politični problem, ki je privabil več-
je skupine ljudi. Glavna politična sila na
Danskem je bilo študentsko gibanje, levi
socialisti pa so kot politični podaljšek tega
gibanja služili kot bolj forum za diskusije
med različnimi skupinami. Danski štu-
dentski revolt v primerjavi z norveškim in
švedskim ni bil samo bolj spektakularen,
temveč mu je uspelo mobilizirati tudi ve-
čino študentov, medtem ko je bila na Nor-

15 Prav tam.

17

NOVI ZAČETKI stopil kot posledica dogodkov maja 1968.
KRITIČNE PSIHOLOGIJE Kritiki pod vplivom frankfurtske šole
(glej Holzkamp: Kritische Psihologie;
Od svojega nastanka dalje se psihologi- tudi Miheljak: Camera obscura psiholo-
ja bori z vprašanjem lastne umeščenosti gije) so se posvetili konstituciji psihologi-
med znanstvene vede. Epistemološko se je kot znanosti ter pomenu in uporabnosti
opredeljuje kot veda o »psihi«, pomen empirije, konec šestdesetih let in v sedem-
slednje pa se je glede na historično in desetih letih pa so teoretiki želeli na novo
družbeno umeščenost spreminjal1. Raz- vzpostaviti vedo, začenši z metodologijo,
lične opredelitve predmeta preučevanja ki prekinja s fizikalno in kvantitativno
so vodile v razvejanje psihologije v več empirijo ter se usmerja k poststrukturaliz-
različnih smeri in šol, ki se razlikujejo v mu, kvalitativnim metodam, diskurzivni
metodologiji, opredelitvah problema in analizi in upoštevanju diskriminacije na
ciljih raziskovanja. Tako psihologija še podlagi spola, rase, spolne usmerjenosti
danes ostaja multiparadigmatska veda, in grobe geografske pozicije vsega, kar ni
paradigme katere pa ne delujejo komple- zahod. V sedemdesetih letih so na kritično
mentarno, temveč med seboj tekmujejo2. psihologijo začeli vplivati francoski inte-
lektualci, ki so se ukvarjali z novo kritič-
Hkrati z razvojem empiričnega raziskova- no teorijo (Foucault, Deleuze, Guattari…)
nja se je pojavila kritika same vede in nje- in psihoanalizo (Lacan). Sistematično
nih raziskovalnih pristopov. Vseobsega- vpeljevanje Foucaulta in Lacana v psiho-
joča kriza psihologije in posledično njena logijo je odprlo nova vprašanja (kako je
kritična analiza še danes nima dokončne- psihologija postala to, kar je; kakšne so
ga odgovora. Začetke kritičnopsihološke posledice psihološke vednosti na objektih,
misli se pogosto povezuje z Marxom, ki jih producira), preko katerih dobimo
Nietzschejem, Freudom, Canguilhemom odgovore glede umeščenosti subjekta v
in frankfurtsko šolo, ki je razvila interdi- razmerja moči, do sedaj nerazčlenjenega
sciplinarni program socialnega raziskova- področja znotraj »mainstream« psihologi-
nja3. Ključni napredek v interpretaciji pro- je4. Kritični pristop k psihologiji se ubada
blematike psihologije pa se je vzpostavil z razumevanjem sodobne družbe, v katero
šele s premikom od kritične teorije frank- je vpeta psihologija, preko režimov nad-
furtske šole k francoski filozofiji, dekon- zora (Foucault), kapitalističnega načina
strukciji in postmodernizmu; slednji je na- produkcije (Marx), heteropatriarhalnega
sistema (Millett) in zahodnjaškega oziro-
ma belskega pogleda na družbo5.

1 Marco Fenici, »Psychology and Psychologies: which Epistemology?«, Humana Mente št. 11 (2009): 5–13.
2 Robert J. Sternberg in Elena L Grigorenko, »Unified Psychology«, American Psychologist št. 56 (2001): 1069–79; Ian Parker, Revolution
in psychology. Alienation to emancipation (London: Pluto Press, 2007). Sanford. L. Drob, »Fragmentation in Contemporary Psychology: A
Dialectical Solution«, Journal of Humanistic Psychology št. 43 (2003): 102–23.
3 Thomas Teo, »Critical psychology: A geography of intellectual engagement and resistance«, American Psychologist št. 20 (2015): 243–54.
4 Michael Arribas-Ayllon in Valerie Walkerdine, »Foucauldian Discourse Analysis« v The SAGE Handbook of Qualitative Research in Psycho-
logy, ur. Carla Willig in Wendy Stainton-Rogers (London: SAGE, 2008), 91–108.
5 Ian Parker, »Introduction: principles and positions«, v Handbok of Critical Psychology, ur. Ian Parker (New York: Routledge, 2015), 1–11.

18

Pretresi leta 1968 so posledice pustili tudi dostopnost besedil takrat aktualnih av-
v Sloveniji, kjer so takrat potekali mno- torjev, se je ta kot ostale ukvarjala z re-
žični študentski protesti. Sedemdeseta leta fleksijo konceptov in metodologij ter vpe-
so bila v Sloveniji zaznamovana z obdob- ljavo kvalitativnih metod in diskurzivne
jem ekonomske in politične liberalizaci- analize. Čeprav se je s kritiko psihologije
je, v kateri so študenti igrali pomembno in kritično psihologijo ukvarjalo majhno
vlogo. Nanje so vplivala besedila jugo- število psihologov, so pokrivali zelo ši-
slovanskega humanizma in kritičnega roko področje: fenomen avtoritete, moči
marksizma, preko katerih so kritizirali in nadzora (Ule, Bahovec), epistemolo-
represivni politični sistem in se zavzemali ške zagate psihologije (Miheljak), pomen
za samoupravni socializem. Znotraj uni- kvalitativnega in akcijskega raziskovanja
verzitetnega prostora akademske psiho- (Mesec, Dekleva, Flaker) in prednosti
logije je prevladovalo nezadovoljstvo nad skupinske dinamike v terapiji (Stritih, Ča-
buržoazno psihologijo, posebej nad eks- činovič)7.
perimentalnim pristopom, ki se je pred-
stavljal kot neideološki, s čimer se je tudi Na razvoj kritične psihologije na splošno
branil pred možno politično eksploatacijo. in v Sloveniji je vplival tudi Klaus Holz-
Mlajši psihologi so v času slovenskega kamp, pomemben akter kritične psiholo-
študentskega gibanja začeli razvijati alter- gije v nemškem prostoru, ki je v polje kri-
nativne svetovalne in terapevtske prakse, tike psihologije vstopil s svojima deloma
presegali pozitivistično raziskovanje in Theorie und Experiment in der Psycho-
problematizirali prepad med psihologijo logie (Teorija in eksperiment v psiholo-
in drugimi vedami6. Na razvoj kritične giji, 1964) in Wissenschaft als Handlung
psihologije v Sloveniji so posebej vplivali (Znanost kot akcija, 1968). V teh delih je
nemški (Holzkamp, Reich, Fromm, fran- problematiziral odnos med eksperimen-
kfurtska šola) in francoski avtorji (Lacan, talnimi odkritji in psihološkimi teorijami,
Foucault). na katerih so eksperimenti utemeljeni8. V
duhu Holzkampa Schraube in U. Oster-
Poleg tega so teorije historičnega mate- kamp9 poudarjata, da tradicionalno (po-
rializma, simbolnega interakcionizma in zitivistično) usmerjena psihologija operi-
teoretizacije subjekta psihologom poma- ra predvsem z odvisnimi in neodvisnimi
gale prevpraševati mesto psihologije med spremenljivkami ter izvaja eksperimen-
znanostmi in v družbi. Pripisovali so ji te, znotraj katerih manipulira s pogoji in
emancipatorično vrednost in pomembnost ugotavlja njihov vpliv na posameznikovo
znotraj kritičnih socialnih znanosti ter obnašanje. Družba se v tem kontekstu
kritizirali njeno vlogo zbiranja dejstev in obravnava kot samo še ena od neodvisnih
izvajanja eksperimentov. Čeprav obsta- spremenljivk, ki vpliva na objekt mer-
jajo specifike znotraj slovenske kritične jenja. Zanemarja pa se dejstvo, da med
psihologije, ki so vezane predvsem na posameznikom in družbo obstaja komple-

6 Metka Mencin Čeplak in Mirjana Ule. »On critical psychology in Slovenia«, Annual Review of Critical Psychology št. 5 (2006): 832–48.
7 Prav tam.
8 Ernst Schraube in Ute Osterkamp. Psychology from the standpoint of the subject: Selected writings of Klaus Holzkamp (United Kingdom:
Palgrave Macmillan, 2013).
9 Prav tam.

19

ksen, nesimetričen in večplasten odnos, roma psihe, pri čemer se psihologija vede,
znotraj katerega je posameznik podvržen kot da ima psiha notranje, od družbe in
družbenim pogojem, ki jih hkrati ustvarja, zgodovine ločeno, avtonomno delovanje.
oblikuje, poustvarja in utrjuje10. Pojav kritike discipline se je formiral kot
odziv na probleme, ki so znotraj različnih
Parker posebej izpostavlja in elabori- smeri raznoliki in se na svoj način sooča-
ra družbeno in zgodovinsko pogojenost jo s teoretičnimi in metodološkimi ovira-
razvoja psihologije, ki je eden glavnih mi13. Kritična psihologija je posledično
povzročiteljev fragmentarnosti v sodob- prisotna v vseh smereh in šolah psiholo-
ni psihologiji. Zagovarja tezo, da so se gije – razvojni, organizacijski, kognitivni,
glavne psihološke paradigmatske usmeri- pedagoški itd. –, vendar je najmočnejša na
tve (behaviorizem, kognitivna, razvojna, področju socialne psihologije ravno zara-
socialna psihologija itd.) razvijale pod di konstantnega opominjanja na historič-
vplivom duha časa in v skladu z njim. nost in družbeno pogojenost psiholoških
Začetek razvoja (individualne) psiholo- mehanizmov14. Čeprav je kritična ost pri-
gije kot vede se pogosto pripisuje koncu sotna v vseh smereh, je najjasneje govoriti
19. stoletja, kar sovpada z razvojem ka- o kritični socialni psihologiji, saj le tako
pitalizma, v katerem so posameznikovi zaobjamemo najočitnejši, če ne tudi naj-
aduti (npr. ustvarjalnost) nujne kvalitete, pomembnejši, aspekt kritike.
ki jih skuša prodati na trgu delovne sile11.
V skladu s tem se je razvijala tudi psiholo- Strnjeno v nekaj točk, kritična psiholo-
ška misel in njena usmeritev. Psihologija gija problematizira osnovne predpostav-
si od samega začetka prizadeva uveljaviti ke znanosti: dehumanizacijo človeka v
se kot samostojna znanstvena veda, zaradi objekt raziskovanja in hkratno romantizi-
česar v duhu pozitivizma in želji po unifi- ranje vznika psiholoških procesov znotraj
kaciji zanemarja vprašanja epistemologi- človeka; redukcijo socialnih procesov na
je, prevpraševanja metodologije in lastne osebne psihološke procese, a hkrati loče-
vloge pri produkciji znanja.V pozitivistič- vanje psihologije od fizioloških funkcij;
ni tradiciji se kritičnost namreč nanaša razumevanje posameznika kot samostoj-
predvsem na skeptičen odnos do objekta ne, neodvisne enote, ki deluje sama zase;
preučevanja, medtem ko ji primanjkuje nereflektirane interpretacije, ki vsebujejo
kritičnosti, usmerjene v metateorijo in ideološke predpostavke o objektih prouče-
refleksijo lastne vloge pri produkciji zna- vanja; navidezno objektivnost in nevtral-
nja12. nost, ki zakrivata osebno, institucionalno
in politično razsežnost proučevanja15. Po
Nekritičnost »mainstream« psihologije drugi strani se kritična psihologija zave-
se jasno pokaže v zameglitvi okoljskih in da potencialnega razkola, ki ga prinaša, iz
družbenih vplivov na delovanje uma ozi- česar sledi, da se prav tako ukvarja s pre-

10 Prav tam.
11 Parker, Ian. Revolution in psychology. London: Pluto Press, 2007.
12 Russel Spears, »Introduction« v Critical social psychology, ur. Thomas Ibanez in Lupicinio Iniguez (London: Sage Publications, 1997), 1–26.
13 Ian Parker, »Introduction: principles and positions«, v Handbok of Critical Psychology, ur. Ian Parker (New York: Routledge, 2015), 1–11.
14 Andrew Clark, in Alexa Hepburn, »Deconstruction: the foundations of critical psychology« v Handbok of Critical Psychology, ur. Ian Parker
(New York: Routledge, 2015), 297–305.
15 Ian Parker, »Introduction: principles and positions«, v Handbok of Critical Psychology, ur. Ian Parker (New York: Routledge, 2015), 1–11.

20

seganjem separacije novega znanja z že
ustaljenimi pogledi, pomenom človeške
aktivnosti in specifičnosti kulture, spre-
membami v družbi namesto reproduci-
ranja poslušnosti in ključnim – refleksiv-
nostjo raziskovalcev znotraj psihologije16.

Ukvarja se torej predvsem s poudarjanjem
samorefleksije in samoanalize v izogib
reproduciranju družbenih neenakosti, kot
so npr. rasizem in spolne neenakosti17.
Različne smeri kritične psihologije pro-
blematizirajo različne aspekte psihologije
– feministične struje kritizirajo »spolno
pristranskost«, socialnokonstruktivistično
usmerjeni teoretiki tradicionalno razume-
vanje jezika v psihološkem delu, postko-
lonialistični programi psihologijo razlaga-
jo v kontekstu kolonizacije itd18. Kritična
psihologija torej poudarja predvsem refle-
ktiranje vloge psihologije pri produkciji
znanja in izogibanje nevarnostim, kot je
reprodukcija družbenih neenakosti. Kot
enega od glavnih ciljev kritične psiho-
logije lahko tako navedemo oblikovanje
psihologije, ki bo socialno pravična in bo
delovala emancipatorno.

Gaja Vatovec in Ana Reberc

16 Prav tam.
17 Russel Spears, »Introduction« v Critical social psychology, ur. Thomas Ibanez in Lupicinio Iniguez (London: Sage Publications, 1997), 1–26.
18 Thomas Teo, »Critical psychology: A geography of intellectual engagement and resistance«, American Psychologist št. 20 (2015): 243–54.

21

MAJ 1968 IN SARTRE: bomo poskušali prikazati primer odprtega
UPANJE, ZDAJ! prostora, ki je pomenil prevrednotenje in
»HOW CAN ONE THINK ponovno premišljanje določenih vrednot
FREELY IN THE SHADOW in samoumevnosti, ki so veljale v takratni
OF A CHAPEL?« izjemno konservativni francoski družbi.

Pri vprašanjih in obravnavah, kot je pri- Protestna gibanja 1968, ki so se v Franciji
mer dogodkov, ki so se zgodili v Franci- sicer začela s študentskimi demonstraci-
ji maja 1968 in so imeli močan vpliv na jami in zahtevami po vsesplošni svobodi,
gibanja drugod po svetu, tudi v kasnejših tudi seksualni,1 so se nadaljevala oziroma
obdobjih, je smiselno označiti ključen po- razvila v eno največjih splošnih stavk v
udarek, ki se izraža skozi Sartrov zapis vsej zgodovini. Francoski študenti, pred-
– dogodki maja 1968 označujejo vsako stavljajoč tisti del družbe, ki nastopa kot
odprtost prostora, ki nastopi ob poskusu nekakšen kazalec vseh napetosti in trenj,
prekinitve določenih določil, razmer in ki nastajajo v globinah družbe, ki ji pri-
razmerij, ki so nevzdržna in zatorej pos- padajo, so s svojim nezadovoljstvom in
tanejo predmet ponovnega premišljanja z uporom sprožili nekakšno družbeno ek-
namenom prekinitve samoumevnosti in splozijo2, ki je sicer nastopila dokaj hitro
premišljanja mogočih, realnih alternativ in tudi hitro zamrla. Od samih začetkov,
obstoječemu. V kratkem eseju o dogodkih ki izhajajo iz dejavnosti majhne skupine
v Franciji leta 1968 bomo poskusili razu- študentov na univerzi Nanterre3, so se do-
meti, kaj so majski dogodki pomenili za godki v nekaj dnevih razvili do te mere, da
takratni čas in kako nam lahko prav Sar- so vključevali že več kot deset milijonov
trovo razumevanje pomaga pri razumeva- ljudi4. Prišlo je do povezovanja različnih
nju današnjega časa, ko je upor proti ne- družbenih skupin, ki so se kolektivno
oliberalni realnosti nezamisljiv, skorajda upirale z različnimi zahtevami. Majski
utopičen, a hkrati nujen in neizbežen. Na dogodki so pomenili nov prelom, saj so
primeru študentske aktivacije leta 1968, ki študentje5 odprli prostor in so v poveza-
je vodila v eno največjih splošnih stavk, vi z delavskim gibanjem zahtevali vse:
zahtevali so svobodo in izrazili željo po
oblasti; ne željo po prevzemu oblasti, tem-
več željo po oblasti nad svojimi življenji
– »niso želeli, da bi bilo njihovo življenje
še naprej odvisno od predmeta, ki ga pro-

1 Alan Woods, »The French Revolution of May 1968 – Part One«, In Defence of Marxism, 2. maj 2008, zadnji dostop 2. november 2016, http://
www.marxist.com/french-revolution-may-1968-part-one.htm. T. i. seksualna revolucija, ki je nastopila pod vplivom hipijevskega gibanja v
ZDA, se je sicer izražala skozi študentsko zahtevo po svobodni spolnosti, vendar je kmalu postala eno od ključnih (re)produktivnih in tržnih
področij človekovega življenja.
2 Študenti so bili sprožilec tega velikega majskega gibanja. Glej Jean-Paul Sartre, Filozofija – estetika – politika (Ljubljana: Cankarjeva založba,
1981), 284.
3 Povod za vse nadaljnje dogodke, ki so pripeljali do vsesplošne vstaje v Franciji, lahko poudarimo skozi spor med študenti in fakulteto in ga
začrtamo z datumom 22. marec 1968, ko je prišlo do protesta proti vojni v Vietnamu na fakulteti Nanterre, kjer je bilo aretiranih več študentov.
Študenti so nato v podporo svojim tovarišem ustanovili gibanje 22. marec (fra. Mouvement du 22 mars) in dosegli zaprtje univerze, kar je
vodilo k vse večjemu zaostrovanju.
4 Andrew Feenberg in Jim Freedman, The French May Events of 1968 (Albany: State University of New York Press, 2001).
5 Na tej točki moramo poudariti, da je bilo tudi znotraj samega študentskega gibanja stanje izjemno heterogeno. Študentsko populacijo so
namreč med drugim sestavljali situacionisti, maoisti, leninisti, anarhisti itd.

22





Kot poudarja Jean-Paul Sartre, moramo da se problematika, ki so jo odprli fran-
na dogodke v Franciji leta 1968 gledati coski študenti in ki se je nato razširila še
s specifične pozicije, ki se ne osredotoča na druga družbena področja, z uporom ni
zgolj na kvantitativne razsežnosti dogod- razrešila, marveč se je do danes še veliko
kov. Nasprotno, na dogodke maja 1968 je bolj poglobila in pripeljala do nove real-
smiselno pogledati (konstruktivno) v luči nosti, ki od slehernika terja, da se nanjo
realizacije nečesa, kar je bilo tedaj neza- (zopet) odzove. Če je v šestdesetih letih
misljivo ali celo utopično, razvilo pa se je prejšnjega stoletja kapitalizem zavzemal
v trenutek izjemne odprtosti in možnosti, specifično pozicijo, ki je kasneje skozi fi-
ki je imel vsaj dve pomembni posledici, ki nancializacijo prešla vse do današnje ob-
ju izpostavi Sartre. Sartre je po dogodkih like neoliberalne brezsvetnosti (če aludi-
leta 1968 poudaril, da moramo razumeti, ramo na Badiouja), se človek danes sooča
do česa je pravzaprav prišlo, in zapisal, da s konkretnim eksistenčnim vprašanjem,
so dogodki maja 1968 pomenili akcijo oz. ki zadeva celotno človeštvo. Usmerjenost
delovanje ljudi na izjemno široki ravni, in neoliberalne kapitalistične destrukcije
sicer v času, ko nihče ni pričakoval česa poglablja ključna razmerja med tistimi, ki
podobnega19. Do konkretnih akcij je torej imajo glas in odločajo, in tistimi, ki glasu
prišlo v času, ko je bilo nekaj takšnega nimajo in so odrinjeni od ekonomskih in
popolnoma nezamisljivo, hkrati pa Sartre političnih odločitev, poleg tega pa pomeni
s svojo refleksijo poudari pomen razu- tudi uničevanje naravnega sveta, ki člove-
mevanja dogodkov za današnji čas, ko je ku omogoča življenje in zadovoljevanje
kakršnakoli alternativa obstoječemu redu osnovnih življenjskih potreb21.
zaradi izjemne odtujitve in psevdoaktiv-
nosti ljudi, kot zapiše Žižek, »utopična«. Majski dogodki za nas torej ne predsta-
vljajo nekega destruktivnega momenta, ki
Če je tedaj, ko nihče ni niti pomislil na bi pomenil, da se je liberalni kapitalizem
to, da lahko pride do drugačnih miselnih še bolj poglobil prav zaradi »spodletelega
procesov in do drugačnega delovanja, poskusa«, ampak nam s svojo konstruk-
prišlo do izjemnega (odprtega20) dogod- tivno odprtostjo, ki je skupna vsem do-
ka, ki je skozi prakso rojeval misel, po- godkom, ki aktivirajo premišljanje o de-
tem moramo nujno razumeti, da lahko do janskosti in o možni prihodnosti, nakaže
česa takšnega pride in prihaja tudi sedaj na delovanje kot postajanje – nikoli dovr-
– v času še večjih zaostrovanj in večjih šeno dejanje, ki predstavlja upanje tudi za
razlogov za akcijo, kot so jih doživljali današnji čas, ki postaja vse bolj negotov.
Francozi pred skoraj petdesetimi leti. Do
dogodkov v Franciji je prišlo zaradi spe- Nastja Vidmar
cifičnih okoliščin, moramo pa poudariti,

19 Danes je denimo stanje veliko bolj problematično, kot je bilo tedaj
20 Z odprtostjo mislimo na trenutek, ko se vzpostavi prostor mišljenja oziroma premišljanja določenih samoumevnosti, ki jih nihče več ne
preizprašuje, hkrati pa pomeni usmeritev k premišljanju alternativnih možnosti obstoječega. Na primeru maja 1968 lahko vidimo, da je sprva
sicer prišlo do rahljanja strukture in do odprtega prostora, ki pa se je izjemno hitro zaprl in se vključil v sistem (re)produkcije.
21 V trenutku pisanja namreč poteka eden od najbolj množičnih protestov ameriških staroselcev, ki se je oblikoval na pobudo plemena Stoječa
skala (angl. Standing Rock Tribe) za zaščito naravnega okolja – vode in zemlje. Skozi nove prakse in oblike upora se boj staroselcev pretvarja
v globalni/virtualni upor, ki se mu pridružujejo množice ljudi z vsega sveta tako fizično kot tudi virtualno.

25

FRANCOSKI FILM Potrebujemo filme, ki so narejeni politič-
IN MAJ 1968 no. Seveda – le kako posneti noč barikad
in pravilno zajeti njen pomen?

»Informacijska in akcijska skupščina V znak solidarnosti s protestniki so leta
francoskega filma, ki je 17. maja 1968 1968 iz tekmovalnega sklopa festivala v
združila več kot tisoč profesionalcev z Cannesu svoje filme umaknili mnogi re-
Ecole Nationale de Photographie et de žiserji, med njimi tudi Miloš Forman, Jan
Cinématographie – slednja je od 15. maja Nemec, Salvatore Semperi, Alain Resnais
zasedena s strani študentov –, poziva vse in drugi. Tako so na pobudo režiserjev od-
režiserje, producente, distributerje, igral- povedali projekcije sedemnajstih filmov,
ce, novinarje in člane komisije v Cannesu, med katerimi ni bilo niti enega, ki bi skozi
naj nasprotujejo – s svojimi tujimi kolegi podobe poskušal zajeti to, kar se je dogaja-
in na vse mogoče načine – nadaljevanju lo v Parizu. A vseh projekcij organizatorji
festivala in s tem pokažejo solidarnost s niso želeli umakniti. Če ni šlo zlepa – z re-
stavkajočimi delavci in študenti, naj pro- žiserjevim umikom svojega lastnega filma
testirajo proti policijski represiji in tako –, je šlo pa precej zgrda. Pred projekcijo
izrazijo svojo odločenost za protest proti filma Peppermint frape (Saura, 1967) sta
gaullistični vladi in trenutnim strukturam se Truffaut in Godard skupaj z režiserjem
filmske industrije«1. filma in glavno zvezdo filma Geraldine
Chaplin obesila na zaveso in tako onemo-
S tem besedilom je francoski režiser in gočila, da bi se platno razgrnilo. Film ne
kritik François Truffaut otvoril tiskovno sme biti podaljšek vlade, film ne sme biti
konferenco v kino dvorani Jeana Cocte- ideološki aparat države! Pregrete glave in
auja. Po drugi strani pa je Godard istega trdno stisnjene pesti. Zadeva je bila menda
leta v Cannesu vzkliknil: »Pozni smo!« Ta videti precej smešno: dva od največjih re-
krik je treba razumeti kot odziv na takra- žiserjev francoskega novega vala sta sku-
tni francoski film, ki v razumevanju maja paj s platnom dobesedno poletela v zrak.
1968 ni bil le prepozen, temveč takšnega Roman Polanski je ob tem pripomnil, da
filma sploh ni bilo. Hkrati je bila za reži- sta bila videti kot dva otroka, ki bi se rada
serje, ki so v tistem času filme začeli dela- igrala revolucijo, hkrati pa ne vesta, kaj re-
ti na političen način, vsaka refleksija stvar volucija v resnici je. Je bila gesta protesta
starega, prejšnjega filma. Določen vidik filmskih ustvarjalcev res prezgodna in ne
antiheglovstva je prevladal tudi v filmu. dovolj zrela? Ali smo bili takrat res priča
Politični film bi namreč v vsakem primeru pravemu vdoru realnega, vdoru revolucije
deloval kot Minervina sova: refleksivno v tako elitno institucijo, kot je Festival de
in pomirjujoče. Ne, ne potrebujemo več Cannes? Menim, da ne gre za pravo opo-
političnega filma, ta ne more biti dovolj. zicijo – biti mlad in nezrel proti biti star,
premišljen in pripravljen. Tako kot pravi
eden od famoznih grafitov iz tistega časa:
Profesorji, vi nas silite, da odrastemo.

1 François Truffaut, »Looped«, zadnji dostop 18. november 2016, http://loopedmag.com/issue5/looped-en-cannes-1968.html.

26

Prava revolucija torej inherentno vsebuje končal scenarij pred samim snemanjem,
določeno mero nezrelosti, nedoletnosti njegov odpor do usmerjanja svojih igral-
in navsezadnje divje ter razbrzdane mla- cev in njegovo upanje, da bodo igralci pri-
dosti. Godard v filmu La Chinoise (1967) spevali nekaj svoje 'resnice' k njegovi fik-
predstavi ravno to potezo revolucionarja: ciji«4. Naključje prispeva moment resnice
hkrati je na njem nekaj smešnega in nekaj k fikciji. Protestno vzdušje filma Film-tra-
resničnega. In maj 1968 bi lahko na kratko ct nº 1968 Godard paradoksno ujame tudi
opisali ravno s famozno formulo nowhe- z zvokom. Zvoka ni, besede ni. Le kako bi
re. Maj 1968 se je zgodil (now-here) in se lahko bila, ko je dogodke leta 1968 nemo-
hkrati tudi ni zgodil (no-where). goče ubesediti, še posebej v središču sa-
mega vrveža? Pravo nasilje je tukaj ravno
Ali torej lahko rečemo, da je posledica tišina. Tišina je oglušujoča.
heterogenega Dogodka maja 1968 Dogo-
dek v filmu? Francosko iskanje filma, ki Glavno vprašanje takratnega novega fil-
bi uspel zajeti politično in socialno real- ma, ki je želel slediti tempu in logiki
nost leta 1968, je morda ravno v prej opi- maja 1968, je bilo torej, kako novi subjekt
sani revolucionarni točki nezrelosti našlo uprizoriti v neki novi, njemu ustrezni for-
nekaj trdnega. Takšna mladostna drža je mi. Kdo sploh je novi subjekt? In kako s
znanilka kontingence. Kontingenca pa filmom spodbuditi subjekt k revoluciji?
je znanilka Dogodka. Ta je, kakor pravi Gotovo ne z njegovo banalizacijo in ek-
Badiou2, v svoji prvi instanci nujno neod- splicitno reprezentacijo revolucionarnega
ločljiv, nepremišljen in nediplomatski v nasilja, saj je že sama izbira forme filma
odnosu do vednosti. Zadnja faza dogodka oz., lahko bi rekli, načina produkcije za-
je njegova določljivost, njegovo poimeno- pisana določeni Ideji. Tako sta npr. buržo-
vanje. Tukaj nastopi množica, ki dogodek azna koncepta reprezentacije in narativne
– spet nedoločljivo – vpiše v polje ontolo- strukture zapisana ameriškemu Hollywo-
škega, preračunljivega in racionalnega. In odu, ideji, proti kateri naj se novi film
ali ni kontingenca ključna figura v Godar- bori. Zato je vprašanje agitacije s filmom
dovem filmu Film-tract nº 1968 (1968), veliko kompleksnejše, kot se zdi na prvi
v katerem krvavo rdeča barva naključno pogled. Realizem je bil, kar se tiče prep-
pluje po francoski zastavi? Kontingenco ričevalne moči, razkrinkan že davno pred
določata režiser in tisti, ki platno premika, tem. Gre za degenerirano umetnost, naj-
vendar se posledic svojih dejanj ne zave- reakcionarnejši kič, koledarsko ceneno
data popolnoma. Umetnik afirmira na- beletrijo5. Filmski odmik od realizma in
ključje in deluje kot »ljubimec, čigar svet naturalizma pa ne pomeni tudi odmika od
je začaran«3. Kaja Silverman lepo opiše izboljševanja sveta, temveč prvi korak k
Godardovo vztrajanje pri kontingentnosti revoluciji.
in pri dokončanosti (filma) z naključjem:
»Ravno zato njegovo vztrajanje pri narav- Godard je v nekem intervjuju dejal: »Mis-
ni svetlobi, njegova odklonitev, da bi do- lim, da film nima vpliva na mladino. Na-

2 Alain Badiou, Being and Event (London in New York: Continuum, 2006).
3 Prav tam, xiii.
4 Kaja Silverman in Harun Farocki, Speaking about Godard (New York: NYU Press, 1998), 35.
5 Lev Kreft, Spopad na umetniški levici: med vojnama (Ljubljana: Državna založba Slovenije), 37.

27

mesto tega bi morali mladini pustiti, da
vpliva na film.« In čeprav vsako mladino
zadevajo bolj ali manj enake nepravičnos-
ti, je mladina maja 1968 – s tem mislim
na Godarda in ostale revolucionarne re-
žiserje – na te nepravičnosti odreagirala
na drugačen način, v drugačni obliki. O
tem govori tista Godardova izjava, da ne
smemo delati političnih filmov, temveč
da moramo filme delati politično. Gre za
transpozicijo stare modrosti, da je ločnica
med formo in vsebino nevzdržna. Še bolj
pa opozarja na to, da je forma bolj vsebin-
ska od same vsebine. Vsebuje več prepri-
čevalne moči, vzbuja več vroče krvi. Ne
pomirja, kot to dejansko počnejo filmi, ki
prikazujejo revolucijo in nasilje: slednji
nas nekako držijo na določeni razdalji
(»Vse to se dogaja tam zunaj.«) ali pa na
skrivaj delujejo performativno (»Ko gle-
dam, pripomorem k revoluciji.«). Ključno
pa je, da nova forma sproža konflikte, ki
niso značilni za klasični reprezentacijski
film, tako da nas spravlja ob živce ali pa
na smrt dolgočasi. Nova forma pomeni
popolno dekonstrukcijo filmskega medija,
ki skorajda že a priori vsebuje lastnosti, ki
so prevladale v zgodovini filma (vse kla-
sične, hollywoodske prvine) in jih mora
nova forma odmisliti. In tako besedo po-
dati delavcu.

Aljaž Škrlep

28

STRUKTURALIZEM, posledično ugotovimo, kaj naj bi bile – če
DOKSA IN MAJ 1968 sploh – značilnosti te singularnosti, da je
do kvalitativnega preskoka prišlo. Pozor-
V članku, ki sledi, se bomo ukvarjali s ni moramo biti še na moment vzročno-
strukturalizmom, ki ga je doksa dojela kot -posledične logike (v fizikalnem smislu),
celovito gibanje, mi pa ga bomo razume- enoznačne povezanosti različnih dejavni-
li na eni strani kot raziskovalni program, kov med seboj. Ta lahko kaj hitro pripelje
na drugi pa kot gibanje dokse. Poskušali do teleološkega pojmovanja zgodovine,
bomo nakazati, v katero smer bi po našem ki je precej blizu nekaterim sociologom,
mnenju analiza te »celovitosti« morala iti, zgodovinarjem 19. stoletja, ki bi jih, če
kateri so torej dejavniki in kako bi morali jih moramo poenotiti, označili za soci-
opredeliti njihovo medsebojno razmerje. alne evolucioniste.1 »Kot presečišče več
Bolj konkretno pa bomo s pomočjo Ro- deloma neodvisnih serij dogodkov, ki se
landa Barthesa in Pierra Bourdieuja po- zgodijo v različnih poljih,2 kjer domujejo
skušali razumeti pojem dokse, na kakšen specifične potrebe, kriza, kot je kriza maja
način torej mislimo, da se vzpostavlja. Na '68 – in kajpak sleherna kriza –, vpelje vi-
koncu bomo opozorili na nekatere težave, dni prelom v razmerju do tega, kar je bilo
ki se s takim načinom razlage pojavijo. pred njo, čeprav jo je mogoče razumeti le
tako, da jo vrnemo v serijo prejšnjih do-
Bourdieu v delu Homo academicus v godkov.«3 Bourdieu nadaljuje z nastavki
poglavju z naslovom Kritični trenutek za analizo tega, kako je mogoče, da je kri-
postavlja vprašanje, kako je mogoče, da za univerzitetnega polja prerasla v splošno
pride do poenotenja in enovitosti interpre- krizo, nas pa bo v tem primeru zanimalo
tacij, ki se zlijejo v t. i. dogodek, ali kot specifično polje prevladujočih teoretskih
zapišejo nekateri: Dogodek. Po Bourdieu- smeri, natančneje, poenotenje, zgoščeno v
ju naj bi bližina (tako čustvena (afekt) kot pojmu strukturalizem. Kako se je torej ta
tudi časovna) kritičnega trenutka, v našem paradigma konstituirala in utrdila v fran-
primeru maja 1968 in uveljavitve struktu- coskem intelektualnem prostoru? Kako
ralizma, prevladujoče teorije le-tega, izo- je prišlo do tega, da se je uveljavila kot
lirala in vzpostavila dogodek kot celoto, glavna teoretska smer maja 1968? In kako
kot totaliteto, ki je hkrati na nek način dru- je bilo mogoče, da se je v letih po maju
gačna od ostalih, zgodovinsko pomemb- 1968 legitimirala in institucionalizirala v
nejša. Naloga analize je, da umesti izjem- pomembnejših francoskih akademskih in-
ni dogodek v serijo navadnih dogodkov, stitucijah? Poskušali bomo vsaj nastaviti
ki nam nudijo pomoč, da ga pojasnimo in odgovore na ta vprašanja.

Tri ključne smeri, ki so oblikovale fran-
cosko intelektualno okolje družboslovja
in humanistike v Franciji pred 2. svetovno

1 Klasičen primer socialnega evolucionizma je npr. teorija Lewisa H. Morgana.
2 Koncept polja bomo tukaj razumeli v odnosu do nekaterih ostalih Bourdieujevih konceptov, kot so družbeni prostor, habitus itd. Za nadaljnje
branje glej npr. Darko Štrajn, »Bourdieu in njegovi koncepti«, Šolsko polje 23, št. 5–6 (2012): 65–77. Glej tudi Dave Elder-Vass, The Casual
Power of Social Structures (Cambridge, Cambridge University Press, 2010), 87–114.
3 Pierre Bourdieu, Homo academicus (Ljubljana, Pedagoška fakulteta univerze v Ljubljani, 2012), 170.

29

vojno, med njo in po njej, so bile heglo- Komunistično partijo Francije (PCF); 5.
vstvo, ki je v Francijo prodrlo predvsem množični mediji in intervju kot intelektu-
zaradi – in tako tudi močno pod vplivom alni akt; 6. (a)političnost dokse in »glavnih
interpretacije – Alexandra Kojeva, feno- akterjev«; 7. odnos do institucionalizaci-
menologija, ki je preko Husserla in Hei- je; 8. analiza razmerij moči v akademski
deggerja močno vplivala na dva takrat sferi itd. Pri analizi teh dejavnikov bi bilo
zelo pomembna filozofa – Jeana-Paula nujno razložiti njihov soobstoj, vpliv, na-
Sartra in Mauricea Merleau-Pontyja, in ključnost, kontinuiteto itn.
marksizem, ki je posredno ali neposredno
vplival na celotno platformo družboslovja V tem članku nas analiza teh nastavkov
in humanistike. Pri tem ne mislimo nujno, ne bo toliko zanimala, ampak nas bo za-
da so bili intelektualni tokovi »integrira- nimala predvsem »notranja« delitev struk-
ni« v strukturalizem, ampak zgolj to, da turalizma, pravzaprav predvsem en del te
je »strukturalizem« z njimi vzpostavil nek delitve. Kaj torej s strukturalizmom sploh
odnos. V primeru Sartrovega eksistencia- razumemo? S pojmom strukturalizem ra-
lizma, recimo, je šlo za odpor, zavračanje; zumemo dve entiteti, ki sta bistveno raz-
pa še to je trditev, s katero bi se zlahka lični. Prvič, gre za raziskovalni program,5
dalo polemizirati. Prav tako bi zelo težko ki v grobem traja od konca 20. let do kon-
govorili o enoznačnih vplivih, sploh, re- ca 60. let. Zelo površno lahko o koncu
cimo, pri Jeanu-Paulu Sartru in Merleau- govorimo z letom 1968. Drugič in za nas
-Pontyju. Hkrati bi lahko Sartra označili bolj pomembno, o gibanju dokse, ki jo po-
kot figuro, v katero so se ob določenem skušamo razložiti nekaj vrstic nižje, lahko
času stekale vse tri miselne smeri.4 govorimo, ko je prišlo do popularizacije
strukturalizma, nekaterih akterjev znan-
Poleg treh ključnih smeri bomo, kakor stvenega programa, poleg njih pa je giba-
predlaga Bourdieu, navedli nekaj dejav- nje dokse med »strukturaliste« posrkalo še
nikov, ki bi se nam pri analizi vzpostavi- nekatere akterje, ki jih tja ne moremo šte-
tve strukturalizma zdeli ključni. Z anali- ti. O vrhu gibanja dokse lahko govorimo
zo predlaganih dejavnikov, pri čemer pa predvsem v 60. letih, lahko ga umestimo
nikakor ne mislimo, da bodo navedeni tudi v kontekst dogodkov ob maju 1968,
vsi, ki jih smatramo za pomembnejše, bi, zaton pa nekako površno datiramo v prvo
tako upamo, strukturalizem vrnili v serijo polovico 70. let 20. stoletja.6 Strinjali se
prejšnjih »dogodkov«:1. povojno obdobje bomo z Milnerjem, ko pravi, da se je sploh
in zaključek le-tega; 2. opredelitev zgo- v primeru strukturalizma treba nujno za-
dovinskega konteksta v letih 1950–1956 vedati, da »[…] strukturalistični razisko-
(tako na zunanjepolitičnem kakor tudi na valni program ni obstajal pred subjekti.«7
notranjepolitičnem področju); 3. odnos Strukturalizem kot znanstveni program
med strukturalisti in Jeanom-Paulom Sar- torej ni bil »odkrit«, ampak je nastal kot
trom; 4. razmerje med »strukturalisti« in akt odločitve; sicer je imela, sploh če go-

4 Za podrobnejšo argumentacijo glej npr. Vincent Descombes, Modern French Philosophy (Cambridge, Cambridge University press, 1981); za
odnos do heglovstva tudi Alexandre Kojeve, Tiranija in modrost (Ljubljana, Založba /*cf, 2014)
5 Z raziskovalnim programom razumemo konsistenten skupek trditev, ki tvorijo programsko podstat določene znanstvene paradigme.
6 Jean Claude Milner, Strukturalizem (Ljubljana, Založba Krtina, 2013), 7.
7 Prav tam.

30







DILEME S HABITUSOM: va kot nepopolna oziroma kot sociološko
REPRODUKCIJA, neustrezna in v delu Homo academicus
SPREMEMBE, zapiše, da se mora sociologija izogniti
REFLEKSIVNOST »mehaničnemu videnju, ki bi agense redu-
ciralo zgolj na delce, s silo vržene na po-
Dogodki znamenitega maja 1968 so pos- lja, tako, da ne vpeljemo znova racional-
tali predmet proučevanja različnih znan- nih subjektov, ki si prizadevajo udejanjiti
stvenih disciplin, teorij in teoretičark in svoje preference v okviru prisil, temveč
teoretikov. Med bolj poznane in vpliv- socializirane agense, ki imajo, čeprav so
nejše avtorice in avtorje, ki so poskušali biološko individuirani, transindividualne
razumeti, zakaj so se omenjeni dogodki dispozicije in torej generirajo objektivno
zgodili, sodi tudi sociolog Pierre Bourdi- usklajene prakse, ki so bolj ali manj pri-
eu. V tem sicer kratkem članku se ne bom lagojene objektivnim zahtevam, se pravi,
osredotočila na eksegetski pregled nje- niso reduktibilne ne na strukturne sile
govih zapisov o omenjenih zgodovinskih polja ne na singularne dispozicije«.2 Bo-
dogodkih, ampak bom pokazala, kakšen je urdieu poskuša z združevanjem prednosti
njegov pristop do razumevanja zgodovine obeh metodoloških pristopov in z vpelja-
oziroma takšnih zgodovinskih dogodkov, vo pojmov, kot so habitus, dejavnik, do-
kot je bil npr. maj 1968, pri čemer bom ksa, polje, reprodukcija, simbolni kapital
izhajala predvsem iz tega, kako Bourdieu idr., rešiti »večno« sociološko dilemo med
razume človeško delovanje, kaj meni o holizmom in individualizmom.3
odnosu med subjektom in strukturo ter kaj
meni o odnosu med refleksivnim delova- Bourdieu vpelje pojem habitusa, ker želi z
njem in delovanjem habitusa itd. njim razložiti izvore kategorij umevanja,
mišljenja, shem zaznavanja in vredno-
Pierre Bourdieu gradi svoje razumevanje stnih sistemov.4 Habitus je za Bourdieuja
človeškega delovanja s pomočjo pojma pojem, ki označuje skupek ali niz dispo-
habitusa. Gre za poskus preseganja kla- zicij, to je lastnosti, ki jih ljudje dobimo
sične sociološke delitve na metodološki skozi svoje življenje kot posledico ume-
individualizem in metodološki holizem.1 ščenosti v mrežo družbenih odnosov. Še
Bourdieu oba omenjena pristopa obravna- več, v Praktičnem čutu, enem od njego-
vih najbolj znanih del, lahko preberemo,
da »[p]ogojevanja, povezana s posebnim
razredom okoliščin obstoja, proizvajajo
habituse, sisteme trajnih in premestljivih

1 Metodološki holizem in metodološki individualizem predstavljata dolgo zgodovino sociološkega raziskovanja. Gre za pristopa, ki sta vza-
jemno izključujoča, saj na popolnoma drugačen način razumeta odnos med družbeno strukturo in posameznico oziroma posameznikom. Po
metodološkem holizmu je vedenje ljudi popolnoma določeno s strukturami. Ljudje smo tako le 'pasivni učinek socializacije' (Sean Creaven,
Marxism and realism: a materialistic application of realism in the social sciences (London: Routledge, 2000), 2). Po drugi strani metodološki
individualizem družbeno delovanje razume kot nič drugega kakor vsoto posameznih dejanj družbenih akterjev, kar pomeni, da struktur ne
razume kot vsaj relativno avtonomno vzročno učinkujočih (prav tam). Oba pristopa le delno opišeta kompleksnost človeškega delovanja,
kompleksnost mreže družbenih odnosov. Njuna največja slabost je, da ne priznavata spoznanj nasprotnega pristopa in ravno zato ostajata
redukcionistična in dogmatična (prav tam, 3).
2 Pierre Bourdieu, Homo academicus (Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2012), 159.
3 Darko Štrajn v Pierre Bourdieu, Praktični čut II (Ljubljana: Studia humanitatis, 2002), 268.
4 Pierre Bourdieu, Roger Chartier, Carlo Ginzburg, Sociologija, zgodovina, književnost (Ljubljana: Studia humanitatis, 2011), 60.

34

dispozicij, strukturiranih struktur, ki so Zaradi prostorske omejitve se bom v na-
vnaprej določene, da bodo funkcionirale daljevanju omejila na vprašanje odnosa
kot strukturirajoče strukture, se pravi kot med refleksivnostjo in habitusom. Bou-
načela, ki porajajo in organizirajo prakse rdieu sicer trdi, da se njuni delovanji ne
in predstave. Te prakse in predstave je na- izključujeta, a hkrati poudarja, da lahko
mreč mogoče objektivno prilagoditi njiho- habitus deluje tudi, ne da bi se ljudje zave-
vim namenom, četudi ne predpostavljamo dali njegovega delovanja. Bourdieu meni,
zavestnega merjenja na cilje in izrecnega da je slednje mogoče zato, ker smo ljudje
obvladovanja operacij, ki so nujne, da bi nekatere družbene norme tako zelo po-
te cilje dosegli«5. Čeprav Bourdieu ne notranjili, da o njih ne razmišljamo ved-
zanika istočasnega delovanja habitusa in no, ko se soočimo s situacijo, ki smo jo
zavesti, predpostavlja, da habitus deluje prvič rešili s pomočjo refleksije oziroma
na nezavedni ravni, se »uveljavlja z nuj- z uporabo razuma. Ravno takšne trditve
nostjo in upravičenostjo do obstoja, pri so izzvale branja in interpretacije, ki po-
tem pa izključuje sleherno preudarjanje«6. jem habitusa razumejo kot deterministi-
Delovanje habitusa je tako pogojeno z čen pojem in Bourdieuju očitajo, da je z
delovanjem ravni nezavednega, na katero vpeljavo tega pojma pristal na holistično
vpliva naša umeščenost v mrežo družbe- razlago človeškega delovanja.9 Bourdieu
nih odnosov. To pomeni, da je sleherni je na omenjene očitke odgovoril, da je ha-
habitus pod vplivom različnih dejavnikov bitus res »[k]ot spontanost brez zavesti in
v življenju slehernega človeka. Vsi dejav- volje […], [a se] postavlja nasproti tako
niki imajo eno skupno lastnost, in sicer mehanični nujnosti kot refleksivni svobo-
da obstajajo kot del družbenih struktur di, tako stvarem brez zgodovine iz meha-
oziroma »objektivnih možnosti«. Habitus nicističnih teorij kot tudi subjektom 'brez
sicer ni nekaj nespremenljivega, a obsta- inertnosti' iz racionalističnih teorij«10. Bo-
ja kot nekaj razmeroma trajnega. Čeprav urdieu razume dispozicije, ki sestavljajo
na oblikovanje habitusa vplivajo naše habitus, kot nekakšen niz zmožnosti, kot
pretekle izkušnje, so za Bourdieuja ne- potencial za delovanje in ne kot pravila, ki
katere pomembnejše od drugih. Največji bi predvidevala točno določena dejanja.11
vpliv naj bi imele izkušnje iz našega naj- Kljub temu se zdi, da Bourdieu zelo hitro
zgodnejšega otroštva7, ki ustvarijo podla- zavrne pojem zavestnega delovanja oziro-
go oziroma kriterije zaznavanja in vred- ma mu ne pripiše posebnega pomena.
notenja vseh naših življenjskih izkušenj.
Bourdieu sistem dispozicij, ki sestavljajo Izpuščanje pomena zavesti v Bourdieuje-
naš habitus, opiše celo kot »preteklost, ki vi teoriji ima po mnenju Dava Elder-Vassa
živi v sedanjosti in stremi k ponavljanju v dve šibki točki. Prvič in manj pomembno,
prihodnosti«8. Bourdieu sicer piše o zavesti, a ne poda

5 Pierre Bourdieu, Praktični čut I. (Ljubljana: Studia humanitatis, 2002), 90. Poudarki v izvirniku.
6 Prav tam, 91.
7 Pierre Bourdieu, Roger Chartier, Carlo Ginzburg, Sociologija, zgodovina, književnost (Ljubljana: Studia humanitatis, 2011), 62.
8 Pierre Bourdieu, Praktični čut I. (Ljubljana: Studia humanitatis, 2002), 93.
9 Terry Eagleton, Ideology: An Introduction (London: Verso, 1991), 156–158; Dave Elder-Vass, The Causal Power of Social Structures: Emer-
gence, Structure and Agency. Cambrdige: Cambridge University Press, 2010), 103.
10 Pierre Bourdieu, Praktični čut I. (Ljubljana: Studia humanitatis, 2002), 96–97.
11 Prav tam, 94–95.

35

tehtnih razlogov za izpuščanje vloge za- Drugič in pomembneje, če sprejmemo, da
vesti pri oblikovanju naših dispozicij. El- človeško delovanje vodi habitus, in hkrati
der-Vass zapiše, da se mnogih, a ne vseh zanikamo pomen zavestnega delovanja, se
dispozicij naučimo zavestno skozi nepo- nevarno približamo holistični interpretaci-
sredna jezikovna navodila, in kot primer ji človeškega delovanja.13
navede naše učenje pomena rdečih luči
na semaforju. Elder-Vass pravi, da gre za Skozi celoten članek se srečujemo z ide-
naučeno reakcijo, ki jo res udejanjamo jo, da je habitus holističen pojem in ne-
povsem brez razmišljanja, a smo jo naj- uspešen poskus preseganja klasične soci-
verjetneje zavestno ponotranjili, ker se ološke dileme odnosa med subjektom in
zavedamo morebitnih posledic, če se pri strukturo. Zaradi argumenta, ki ga želim
rdeči luči ne bi ustavili. Natančneje, za- predstaviti v nadaljevanju, naj omenim, da
vedamo se, da lahko z neupoštevanjem Bourdieujev poskus preseganja klasične
pomena rdeče luči tvegamo, da bomo metodološke dileme ni bil osamljen pri-
povzročili prometno nesrečo, ki ima lah- mer. V osemdesetih letih prejšnjega stole-
ko za nas in za ostale, ki so udeležene in tja začne Roy Bhaskar razvijati pristop, ki
udeleženi v prometni nesreči, resne zdra- kasneje dobi ime kritični realizem.14 Nje-
vstvene posledice ali pa lahko pri tem celo gov pristop v nekoliko drugačni obliki na-
izgubimo življenje. Naše dejanje lahko, daljuje Margaret Archer15, ki v svoji teoriji
tudi če se izognemo prometni nesreči, nameni velik poudarek pojmu refleksiv-
opazi policist, ki nam za naš prekršek na- nega samozavedanja. Glavna značilnost
piše denarno kazen. Vsi našteti razlogi so omenjenega pristopa je predpostavljanje
tisto, kar spodbuja naše rutinsko ustavlja- obstoja subjektov in njihovega vstopanja
nje pri rdeči luči, kar pomeni, da ne gre za v strukture. Zapisano pomeni predvsem
nekakšne skrivnostne in nikoli ozavešče- to, da ljudje s svojim delovanjem vpli-
ne razloge. Bourdieu bi se s slednjim naj- vamo na delovanje struktur, natančneje,
verjetneje strinjal, ampak le v primeru, da strukture celo emergentno ustvarjamo. S
bi naučeno izkušnjo še vedno razumeli kot pojmom emergence mislimo zgolj to, da
utelešeno, ponotranjeno in pozabljeno. Če so strukture, ki obstajajo v določenem
sprejmemo takšno razlago, potem lahko zgodovinskem obdobju, rezultat pretekle-
tisti del človeškega delovanja, na katerega ga človeškega delovanja. To pomeni, da
vpliva habitus, razumemo predvsem kot strukture obstajajo kot nekakšen skupek
delovanje nezavednih dispozicij, nastalih preteklih človeških delovanj, hkrati pa
iz nabora možnosti, ki nam jih ponuja naša kot relativno avtonomne od sedaj živečih
umeščenost v mreži družbenih odnosov.12 ljudi.

12 Dave Elder-Vass, The Causal Power of Social Structures: Emergence, Structure and Agency. Cambridge: Cambridge University Press, 2010),
100.
13 Prav tam, 101.
14 Kritični realizem je drugo ime za Bhaskarjevo teorijo, ki združuje tako njegovo teorijo transcendentalnega realizma (gl. Roy Bhaskar, A
Realist Theory of Science (London in New York: Routledge, 2008)) kot tudi njegovo aplikacijo transcendentalnega realizma na družbo, to je
kritični naturalizem (gl. Roy Bhaskar, The Possibility of Naturalism: A Philosophical Critique of the Contemporary Human Sciences (London:
Routledge, 1998)).
15 Archer svoj pristop poimenuje socialni oziroma družbeni realizem (gl. Margaret S. Archer, Realist Social Theory: The Morphogenetic Appro-
ach (Cambridge: Cambridge University Press, 1995) in Margaret S. Archer, Being Human: The Problem of Agency. (Cambrdige: Cambridge
University Press, 2001)).

36

Ali lahko opisano razumevanje odno- opozarja. Druga interpretacija, ki pred-
sa med subjektom in strukturo velja tudi videva dobesedno branje, je slepa za
za pojem habitusa ali habitus predstavlja razlike med delovanjem posameznic in
zgolj še eno od determinističnih razlag? posameznikov in delovanjem družbenih
Zdi se, da slednje ne drži, da obstaja tudi struktur, hkrati pa ne ponudi jasne razlage
alternativno branje. Ko govorimo o habi- glede proučevanih predmetov in njihovih
tusu kot o »ponotranjeni zunanjosti«, lah- vzročnih zmožnosti. Če citat, kot je npr.
ko to razumemo na dva načina. Prvi način »Habitus je z družbenim svetom, katere-
predvideva, da z besedo »ponotranjenje« ga proizvod je, tako rekoč ontološko po-
razumemo sprejemanje določenih verjetij vezan, omogoča spoznanje brez zavesti,
kot dejstev, ker so jih naše živete izkušnje intencionalnost brez intencije in praktično
bodisi potrdile bodisi ovrgle. Naša ver- obvladovanje regularnosti sveta, s katerim
jetja se oblikujejo v interakciji z drugimi je mogoče prehiteti prihodnost, ne da bi jo
ljudmi in znotraj družbenih struktur. Na- sploh morali dojemati kot prihodnost«18,
tančneje, gre za to, kar sem že omenila, beremo dobesedno, se zdi, da Bourdieu
da ljudje s svojim delovanjem sestavlja- vztraja pri razumevanju habitusa pred-
mo strukture, hkrati pa strukture vplivajo vsem kot mehanizma, ki deluje spontano,
na naše delovanje. Kljub temu ne smemo nezavedno in vedno vodi človeško delo-
pozabiti, da strukture niso edini dejavnik, vanje. Če res drži, da je delovanje habi-
ki bi določal, kako se bomo vedli v dolo- tusa povsem nezavedno in da (skoraj) v
čenih situacijah.16 Drugi način predvideva celoti določa naše delovanje, kje je potem
dobesedno branje pojma »ponotranjenje«, prostor za kolikor toliko avtonomno delo-
kar pomeni, da tisto, kar ponotranjimo, vanje subjektov? Če predvidevamo, da se
dobesedno postane del nas. Habitus je nezavedno ponotranjanje dispozicij zgodi
tako le drug izraz za ponotranjene oziro- nekritično, to pomeni, da smo izbrali raz-
ma utelešene strukture; verjetja in dispo- lago, ki je značilna za pristop metodolo-
zicije kot lastnosti ljudi se ne razlikujejo škega holizma. Precej drugačna razlaga je
od lastnosti družbenih struktur. Gre za ra- tista, ki poleg vloge habitusa predvideva
zumevanje, ki briše mejo med zunanjimi tudi uporabo zavestne refleksije. Tovrstna
in notranjimi dejavniki, razumevanje, ki razlaga razume zavestno refleksijo kot te-
razume strukture kot gradnike subjektov.17 meljno človeško lastnost, kar pomeni, da
se vsi ljudje lahko oddaljijo od svojega
Ne glede na to, kateri način branja je habitusa, podvomijo o svojih dispozicijah
predvideval Bourdieu, je pomembno, da itd. Tudi Bourdieu deloma prizna, da je to
razumemo, kakšne so posledice sprejetja mogoče, ko v svojih razlagah vpelje ide-
obeh interpretacij. Prva, metaforična in- jo o »času kriz«. Vpeljava pojma »krize«
terpretacija predvideva določene vzorčne Bourdieuju omogoči pojasnjevanje, kako
zmožnosti obeh entitet, ju ne razume kot lahko ljudje prepoznamo obstoj drugih
enotnih in ne briše razlik oziroma nanje habitusov, ki so ves čas obstajali znotraj

16 Dave Elder-Vass, The Causal Power of Social Structures: Emergence, Structure and Agency. Cambridge: Cambridge University Press, 2010),
106.
17 Prav tam.
18 Pierre Bourdieu, Sociologija kot politika (Ljubljana: Založba/*cf, 2003), 17.

37

istega polja, pa jih prej nismo prepoznali. mo razumeti vseh »malih bojev«, ki so se
Natančneje, ravno kriza nam omogoči, da dogajali skozi celotno človeško zgodovi-
se prepoznamo v drugih habitusih in spre- no. Ne moremo razumeti bojev sužnjev in
menimo svoje dispozicije. V času kriz naj tlačanov, ki so se bor ili, ko kriz ni bilo, ko
bi prišlo do »popolne sinhronizacije«, do vladajoči oziroma oblast svojim podreje-
tega, da agensi prepoznajo druge agense. nim ni naročala, da morajo graditi na svoji
V omenjenih primerih ne gre samo za pre- refleksivnosti, ko družba ni poudarjala in-
poznanje agensov s podobnimi dispozici- dividualizacije, kot se to poudarja danes,
jami, ampak celo za prepoznanje agensov ampak je poudarjala vpetost v skupnost.
z zelo različnimi habitusi. Kot pravi Bour- Hobsbawm zato zaključi, da Bourdieujev
dieu: »Toda poleg tega se agensi, ki imajo pojem habitusa ni primeren za proučeva-
zelo različne življenjske razmere in tudi nje družbene dinamike oziroma družbenih
zelo drugačne […] habituse, v različnih sprememb, saj lahko pojasni le družbeno
poljih pa zasedajo pozicije, ki so struktur- reprodukcijo, to je tisto, kar je v družbi
no homologne pozicijam, ki jih zasedajo statično.20
agensi v krizi v polju v krizi […], lahko
zmotno […] ali z razlogom prepoznajo v Čeprav se, sledeč Hobsbawmu, zdi Bo-
gibanju, oziroma preprosteje, zagrabijo urdieujeva zavrnitev metodološkega ho-
priložnost, ki jo je ustvaril kritični prelom lizma in metodološkega individualizma
običajnega reda, da potisnejo v ospredje neuspešna, sem sama v članku večkrat
svoje zahteve ali branijo svoje interese«.19 nakazala, da je mogoče pojem habitusa
razumeti tudi na nedeterminističen način.
Bourdieu z vpeljavo pojma krize le delno Gre za razumevanje, ki predpostavlja, da
odgovori na vprašanje, zakaj habitusi niso soobstajata tako habitus kot refleksija, da
večni, predvsem pa ne odgovori na vpra- je njuno delovanje pogosto sočasno in
šanje, zakaj se ljudje z različnimi habitusi dopolnjujoče. Samo s takšnim razume-
prepoznajo in postanejo zmožni kolektiv- vanjem lahko mislimo kompleksnost člo-
nega delovanja ne glede na različne intere- veškega delovanja, kar pomeni, da lahko
se in položaje v mreži družbenih odnosov. razumemo, zakaj se ljudje upirajo, tudi
Zakaj so delavke in delavci maja 1968 če vladajoče družbene norme niso nak-
podprli vstaje in upore pariških študentk lonjene »času kriz« in izstopanju ljudi iz
in študentov? Zakaj so se jim pridružile in ponavljajočega se delovanja njihovih ha-
pridružili različne umetnice in umetniki, bitusov.
intelektualke in intelektualci? Še več, Eric
Hobsbawm se sprašuje tudi, zakaj prihaja Marike Grubar
do uporov in do zgodovinskih sprememb,
tudi ko vlada mir, ko ne moremo govoriti
o krizi, kot jo razume Bourdieu. Če sle-
dimo dobesedni interpretaciji pojma habi-
tusa, lahko sicer razumemo maj 1968 kot
enega od primerov »časa kriz«, a ne more-

19 Pierre Bourdieu, Homo academicus (Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2012), 183.
20 Eric Hobsbawm, »Pierre Bourdieu: Critical Sociology and Social History«, New Left Review II, št. 101 (2016): 37–47.

38









husserjeva zapuščina ponuja dve teoret-
ski poti (ki med drugim odgovarjata tudi
na zgoraj postavljena vprašanja): ena je
kritični realizem, druga pa poststruktu-
ralizem. To pa je že tematika, ki zahteva
poseben članek.
Žiga Horvat

43

ANTIHUMANIZEM ALI pojme, h katerim se je zatekal v svojih
SVOBODA? PROTISLOVJA zgodnejših delih, deloma pa zato, ker je
FOUCAULTOVIH Marx v prvem zvezku Kapitala izrecno
SUBJEKTOV poudaril, da so »ekonomske značajske
maske oseb le poosebljenja ekonomskih
razmerij in si stopajo nasproti kot njihovi
nosilci«.3

Louis Althusser je leta 1964 v slavnem Kakršnikoli so že Althusserjevi razlogi za
eseju z naslovom Marksizem in huma- sprejemanje teoretskega antihumanizma,
nizem v svojem običajnem pompoznem ki veleva, da je vsebina človeške zavesti
slogu razglasil, da o »človeku ne moremo oziroma človeškega jaza izključno takšna,
vedeti ničesar, če ni izpolnjen [en] abso- kot jo ustvarijo konkretne družbene raz-
lutni predpogoj«.1 Ta absolutni predpogoj mere, in da se ljudje vedejo izključno
je, pravi, da skupaj z Marxom sprejmemo tako, kot od njih zahteva družba, moj na-
teoretski antihumanizem in s tem uničimo men ni, da se podrobno ubadam z njimi.
»ideološki«, humanistični »mit o člove- Namesto tega bom prikazal nepremostlji-
ku«, ki se skriva v vsakem pojmu »človeš- va protislovja, v katera vodi antihumani-
ke narave (ali esence človeka)«.2 Prava, zem in zaradi katerih se zdi, da je ta teo-
neideološka teorija zgodovine se po Alt- retska (ali, natančneje, metodološka) drža
husserju ne sme sklicevati na razlagalno neustrezna, četudi je modna. Ker je alt-
moč človeških zavestnih stanj, njihovo husserjevski filozofski sistem zadnjih ne-
zmožnost intencionalnosti ali njihovega kaj desetletij bolj ali manj mrtev (čeprav
jaza in (univerzalnih) človeških potreb, je posredno še vedno izrazito vpliven),
interesov ali namer. Prava teorija zgodo- predlagam, da primer antihumanističnih
vine obravnava ljudi izključno kot igralce protislovij poiščemo pri avtorju, katere-
(ali, kakor sledeč Marxu vztraja Althusser, ga filozofija je neprimerno bolj živa od
nosilce) družbenih vlog, zato njihove za- Althusserjeve – to je filozofija njegovega
vestne namere in interese, če že govori o nekdanjega študenta Michela Foucaulta.
njih, izpeljuje izključno iz njihovega polo-
žaja v družbeni strukturi. Althusser se pri Foucault se je s svojim antihumanizmom,
tem sklicuje na Marxovo avtoriteto delo- ki ga je v šestdesetih letih 20. stoletja izža-
ma zato, ker je slednji v svojih zrelejših, reval njegov strukturalistično navdahnjeni
znanstvenih delih domnevno nehal upo- »arheološki« projekt, v dobri prvi polovici
rabljati te »humanistične«, »ideološke« sedemdesetih let pa nietzschejevsko nav-
dahnjeni »genealoški« projekt, med dru-
gim namenil kritizirati humanistično in

1 Louis Althusser, For Marx (London: Verso, 2010), 229.
2 Prav tam, 229, 227.
3 Karl Marx, Kapital I. (Ljubljana: Sophia, 2012), 58. Ti Althusserjevi tezi glede Marxa nista zgolj kontroverzni, kot včasih pripomnijo nekateri,
marveč sta skoraj gotovo povsem napačni. Ne drži, da je Marx v svojih zrelejših delih nehal uporabljati pojem človeške narave, niti ne drži, da
je ta pojem, ki se izrecno pojavlja v skoraj vseh njegovih zrelih delih – in katerega implicitna pomembnost, kjer se pojem ne pojavlja izrecno,
je ogromna –, drugačen od pojma, ki se pojavlja v njegovih zgodnjih delih. Glej Norman Geras, Marx and Human Nature: Refutation of a
Legend (London: Verso, 1983). Prav tako ne drži, da po Marxu ljudje niso nič drugega kot »poosebljenja ekonomskih razmerij«. Poudarja le,
da marsikatero človeško delovanje, denimo kapitalistična tržna menjava, ni nujno večno in neizbežno.

44

celo generično pojmovanje subjekta.4 Ge- subjekta. Še več, Foucaultovo zavračanje
nerično pojmovanje človeškega subjekta generičnega pojmovanja ni le očitno, mar-
gre takole: nekaj je subjekt v običajnem več je tudi neupravičeno, saj obstajajo
smislu besede, če ima zavest, samoza- dobri razlogi, da sprejmemo ta pojem,8
vedanje (ali jaz) ter zmožnost intencio- obenem pa celo sodeč po eni ključnih
nalnosti in voljnega izbiranja. Subjekt je tez same Foucaultove filozofije zavrnitev
torej vzročni mehanizem ali emergentni generičnega pojma subjekta vodi v resna
skupek vzročnih mehanizmov precej po- notranja protislovja – natančneje, Fou-
sebne vrste;5 ni le eden izmed mnogih, ki cault ni zmožen razložiti svoje sicer ključ-
obstajajo, kot je na primer bakterija ali ne teze, da se subjekti vedno znova upira-
industrijski tekoči trak, marveč je meha- jo vladajočim normam ali oblasti, katerih
nizem, katerega vzročni izkupiček obsega krotki produkt naj bi bili. Poleg tega, kar
veliko več kakor le to, kar je bilo vloženo je v velikem delu sekundarne literature že
vanj. Poleg tega, da je zmožen vzročno skoraj truizem, pa tudi nekoliko bolj kont-
učinkovati na svet okoli sebe (kar velja roverzno vztrajam, da ko Foucault spozna
za vsako stvar, ki obstaja), je njegovo svojo težavo in se ob koncu sedemdesetih
vzročno učinkovanje posebno: subjektiv- let 20. stoletja pomakne k novemu pojmu
no, intencionalno, voljno. Humanistični subjekta, ki na prvi pogled ni v nasprotju
pojem subjekta gre korak dlje od generič- z generičnim, zaradi svojega absolutnega
nega pojmovanja in k vsemu temu doda, zavračanja humanizma spregleda delno
da je opisani subjekt dan, ne zgodovinsko resnico humanističnega pojmovanja su-
ustvarjen. Kot piše David Weberman: bjekta in se, kot poudarja Weberman, ne-
»Moderna filozofija od Descartesa, prek navadno približa racionalizmu. V nasprot-
Kanta in do Husserla, Heideggerja in Sar- ju z Webermanom mislim, da Foucaultov
tra predpostavlja, da je subjekt, ki delu- pozni racionalizem ni dobro utemeljen
je in spoznava, sestavljen iz niza nujnih in je poleg tega ali neskladen z njegovim
in zgodovinsko konstantnih pogojev in prejšnjim antihumanizmom ali pa, če ga
struktur.«6 naredimo skladnega z antihumanizmom,
ne uspe obdržati generičnega pojma su-
Mislim, da je skoraj samoumevno, da bjekta.
Foucault, kot poudarja celo več njegovih
zelo naklonjenih interpretov,7 vsaj v svo- Naj najprej jedrnato komentiram Foucaul-
jih arheoloških in genealoških delih pre- tova prva dva, antihumanistična modela
cej izrecno zavrača generično pojmovanje subjekta, ki sta nerazrešljivo determini-

4 Prvi projekt obsega Zgodovino norosti v času klasicizma (1961), Rojstvo klinike (1963), Besede in reči (1966) in, na nekoliko prilagojen način,
Arheologijo vednosti (1969). Drugi projekt obsega predvsem Nadzorovanje in kaznovanje (1975). Za več o Foucaultovi arheologiji in genea-
logiji glej Peter Dews, »Foucault and the French Tradition of Historical Epistemology«, History of European Ideas 14, št. 3 (1992): 347–363;
Jonathan Joseph, »Foucault and Reality«, Capital and Class 28, št. 1 (2004): 143–165.
5 Da je subjekt emergentni mehanizem (ali skupek mehanizmov), pomeni predvsem to, da čeprav ima nujno biološko podlago (denimo človeške
možgane in telo), ni zgolj druga beseda za to isto podlago, ni reduktibilen nanjo. Subjekt zato ni niti povsem biološko določen (eliminativni
materializem), marveč ima svoje lastne vzročne zmožnosti, niti ni povsem vzročno avtonomen od svoje podlage (dualizem), marveč sta njegov
obstoj in delovanje temeljno pogojena z njo. Za več v zvezi z emergenco glej Dave Elder-Vass, The Causal Power of Social Structures. Emer-
gence, Structure and Agency (Cambridge: Cambridge University press, 2010), 13–39.
6 David Weberman, »Are Freedom and Anti-humanism Compatible? The Case of Foucault and Butler«, Constellations 7, št. 2 (2000): 262.
7 Na primer Weberman, »Are Freedom and Anti-humanism Compatible?«; Joseph, »Foucault and Reality«; Steven Lukes, Power: A Radical
View (New York: Macmillan, 2005), 91–95.
Glej, na primer, Margaret S. Archer, Being Human: The Problem of Agency (Cambridge: Cambridge University Press, 2000); Douglas V.
Porpora, Reconstructing Sociology: The Critical Realist Approach (Cambridge: Cambridge University Press, 2015), 5. poglavje.

45

stična. Weberman prvega imenuje »epife- banalen način – kot termostat –, ne da bi
nomenski«, drugega pa »relejski« model. zares avtonomno prispeval k vzročni di-
Epifenomenski model, ki se najjasneje namiki sveta:
kaže v Besedah in rečeh, subjekt pri-
kazuje kot popolno iluzijo. Subjekt ne Individuum je učinek oblasti in sočasno,
obstaja (razen kot nekaj, kar je podobno ali natanko, kolikor je ta učinek, njena
halucinaciji), kar pomeni, da v svetu nima postojanka: oblast potuje skozi indivi-
takšnega vzročnega vpliva, kot običajno duuma, ki ga je sama tudi konstituira-
mislimo: »človek bolj izginja, bolj kot se la. … Individuum je nedvomno fiktiven
na našem horizontu blešči bit govorice … atom »ideološke« predstave o družbi;
človek [bo izginil] … kakor na morski vendar je tudi realnost, ki jo je izdelala
obali izgine peščeno obličje.«9 Sodeč po tista posebna oblastna tehnika, ki ji pra-
tem modelu subjekt ne deluje niti v tistem vimo »disciplina«.10
omejenem smislu, ki ga lahko pripišemo
tekočemu traku ali (če uporabim Weber- Ta modela sta prvovrstna primerka antihu-
manov primer) termostatu, ki dejansko manizma in njuna težava je ravno to, da ne
obstajata in imata vzročni vpliv, a je njun pokopljeta le humanističnega pojmovanja
vpliv omejen le na prenašanje danega subjekta, marveč pokopljeta tudi ustre-
vzročnega inputa. Subjekt je za razliko znejši, generični pojem. Kot pravi Weber-
od tekočega traku ali termostata vzročno man, Foucault s tema dvema modeloma
inerten. ne more biti »filozof svobode«, kot naj bi
sicer bil. Foucault lahko trdi, da je »filozof
Relejski model, ki ga najdemo v Foucaul- svobode«, in venomer zatrjuje, da kjerkoli
tovih delih iz sedemdesetih let, denimo obstaja oblast, obstaja tudi upor njenemu
v Nadzorovanju in kaznovanju ali prvem delovanju, a to ne izhaja logično iz teori-
zvezku Zgodovine seksualnosti, dopušča je, ki jo zagovarja. Po njegovi teoriji so
subjektu nekoliko več dejanskosti. Sodeč subjekti namreč le »krotka telesa«, neav-
po tem modelu subjekt seveda še vedno tonomni »učinki«, popolne kopije oblasti.
nima nobene resne vzročne avtonomije, So takšni, kakršne jih je ustvarila oblast,
marveč je obsojen na lutko, s katero up- zato ne morejo interesno trčiti z njenim
ravljajo družbene sile izven njega. Ravno delovanjem, marveč so povsem skladni z
zato pa je vendarle nekaj več od gole ilu- njenimi zahtevami; niti nimajo zavestne,
zije – je stvar, ki je precej podobna tekoče- refleksivne zmožnosti, da bi se ji upirali,
mu traku ali termostatu. Ima torej dejanski če bi sploh lahko interesno trčili z njo.
vzročni učinek (termostat ima vzročno
zmožnost, da vklopi peč), toda njegovo Toda Weberman opozarja, da pozna (po-
vzročno delovanje je reducirano na golo zni) Foucault še en, robustnejši model
prenašanje zunanjih impulzov (termostat subjekta, ki ni tako determinističen in
se ne more aktivno odločiti, da bo vklo- torej reši Foucaultov sloves »filozofa
pil peč). Subjekt je vzročno dejaven le na svobode«. S sklicevanjem na to, čemur

89 Michel Foucault, Besede in reči: arheologija humanističnih znanosti (Ljubljana: Studia Humanitatis, 2010), 467–468.
10 Michel Foucault, »Kako preučevati oblast?«, v Vednost – oblast – subjekt, ur. Mladen Dolar (Ljubljana: Krtina, 2008), 140–141. Michel
Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje (Ljubljana: Delavska enotnost, 1984), 194

46

pravi »tehnike ali tehnologija sebstva«,11 ali njihov stalno spreminjajoči se produkt
Foucault subjektu v zadnjih letih svoje- –, potem Foucault ni antihumanist. Pra-
ga raziskovanja končno podeli zmožnost vim, da to ni zelo huda težava, saj ima v
zavestnega, voljnega, namernega, celo ra- tem primeru Foucault dejansko prav, le
cionalnega izbiranja, refleksije in spremi- Weberman ne more več vztrajati, da je Fo-
njanja samega sebe. Subjekt ni iluzija niti ucault antihumanist.
ni glorificirani termostat, marveč je to, kar
zajema generično pojmovanje. Subjekt ni Če pa Foucault namesto tega trdi – in s
zgolj privid niti ni goli učinek zunanjih sil, tem pridemo k drugi, resnejši težavi –, da
marveč ima tudi »notranjost«, svoje lastne je subjekt še vedno povsem zgodovinsko
mehanizme delovanja, s katerimi sam (re- določen in da nima nobene nadzgodo-
lativno avtonomno) vpliva na zunanjost. vinske razsežnosti, ohrani svoj antihuma-
Poleg tega, tako vsaj pravi Weberman, Fo- nizem, toda ne reši svojega slovesa kot
ucault s tem zadnjim modelom uspe obdr- »filozofa svobode«. Če so tehnike sebstva
žati tudi svoj antihumanizem, saj vztraja, skupek zmožnosti, ki niso univerzalen,
da subjekt ni nekaj, kar bi bilo nadzgodo- nadzgodovinski del vsakega subjekta,
vinsko dano, kot trdi humanizem, marveč marveč so naključno družbeno izgrajene,
je izrazito zgodovinsko izgrajen. potem seveda obstaja mnogo subjektov (v
mnogo zgodovinskih obdobjih), ki nima-
Mislim, da zadnji, ustreznejši Foucaul- jo teh tehnik, saj jih prevladujoči družbe-
tov model bremenita vsaj dve težavi, ena ni odnosi pač niso ustvarili na tak način.
manj, druga pa bolj resna. Prva, šibkejša Tehnike sebstva v nekaterih družbah (in
težava je, da ta model v resnici sploh ni v nekaterih subjektih) obstajajo, v drugih
antihumanističen v običajnem pomenu spet ne. Subjekti, ki jim družba ni podeli-
besede. Antihumanizem namreč nima la teh tehnik, preprosto nimajo zmožnosti
monopola na idejo, da je subjekt vselej samozavedanja, refleksije, intencional-
zgodovinsko umeščen in v marsikaterem nosti, voljnega izbiranja itn., ki jih zajema
vidiku celo zgodovinsko ustvarjen. Te- generično pojmovanje. Ti subjekti ostaja-
meljna značilnost antihumanizma je, na- jo relejska krotka telesa, ki zgolj ponot-
sprotno, da popolnoma historizira subjekt, ranjajo zahteve oblasti in nimajo svojih
torej da v celoti zavrača že skromno idejo, lastnih avtonomnih moči.
da ima subjekt vsaj eno nadzgodovinsko
razsežnost, človeško naravo, tj. nekaj Težava je, rečeno nekoliko drugače, da
univerzalnih, nadzgodovinskih interesov, Foucault zaradi svojega popolnega zavra-
potreb in zmožnosti. Takšna ideja, da je čanja humanističnega govora o človeških
subjekt sicer izrazito zgodovinsko pogo- konstantah ne uspe oziroma ne želi ubra-
jen, pa vendarle ne povsem plastičen, ni niti ideje, da čeprav je subjekt res precej
antihumanistična. In če je to Foucaultova bolj zgodovinsko niansiran in izgrajen,
(pozna) teza – torej, da je subjekt izrazito kot trdijo humanisti, vendarle poseduje
prepreden s konkretnimi oblastnimi odno- nekaj danih lastnosti, zmožnosti, ki so
si, a vendar ni zgolj skupek teh odnosov nadzgodovinske. Domnevna izbira, ki jo

11 Michel Foucault, »About the Beginning of the Hermeneutics of the Self: Two Lectures at Dartmouth«, Political Theory 21, št. 2 (1993):
203–204. Glej tudi Michel Foucault, »Subjekt in oblast«, v Vednost – oblast – subjekt, ur. Mladen Dolar (Ljubljana: Krt, 1991), 114.

47