Zvonko Čoh in Milan Erič - Nekaj na papir

Zvonko Akademski slikar Zvonko Čoh se je rodil leta 1956 v
Čoh
Celju. Leta 1979 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za
likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Janezu
Berniku ter opravil specialistični študij pri profesorju
Štefanu Planincu. Že v času študija se je začel ukvarjati z
ilustracijo in umetniškim animiranim filmom. Je tudi avtor
več kratkih risanih filmov (npr. Poskušaj migati dvakrat,
1981 - v soavtorstvu z Milanom Eričem in Poljubi mehka me
radirka, 1984) in prvega slovenskega celovečernega
risanega filma Socializacija bika? iz leta 1998, za katerega
je skupaj z akademskim slikarjem Milanom Eričem leta 1999
prejel nagrado Prešernovega sklada. Za svoje ustvarjanje
je v letih 1988 in 1999 prejel Levstikovo nagrado, leta 1995
priznanje in leta 2002 nagrado Hinka Smrekarja, leta 2003
nagrado Najlepša slovenska knjiga za otroke in leta 2004
ter 2011 nagrado Izvirna slovenska slikanica. Leta 2004 je
bil uvrščen tudi na mednarodno Častno listo IBBY - IBBY
Honour List.

Danes kot svobodni umetnik ustvarja predvsem ilustracije
za otroško literaturo, saj sodeluje z različnimi slovenski-
mi založbami in revijami, kot so Mladinska knjiga, Cicido in
Ciciban, najraje pa ilustrira knjige Andreja Rozmana-Roze.

Zvonko Čoh Milan Erič

Milan Akademski slikar Milan Erič se je rodil leta 1956 v
Erič
Slovenj Gradcu. Leta 1979 je diplomiral iz slikarstva na
Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in tam leta 1981
zaključil tudi slikarsko specialko v letniku profesorja
Janeza Bernika. Leta 1986 se je zaposlil kot docent za risan-
je in slikanje na Katedri za modno oblikovanje
Naravoslovno-tehnične fakultete Univerze v Ljubljani.
Od leta 1994 je profesor na Oddelku za oblikovanje
Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Od leta 1980 dalje svoja slikarska dela in risbe predstavlja
na samostojnih razstavah (Ljubljana, Maribor, Koper,
Zagreb, Dubrovnik, Beograd, Tübingen,…) in skupinskih
razstavah v Sloveniji ter drugod.

Ukvarja se s slikarstvom, z ilustracijo in animiranim fil-
mom. Skupaj z Zvonkom Čohom je ustvaril prvi slovenski
celovečerni risani film Socializacija bika?, za katerega sta
leta 1998 prejela Grandprix na Festivalu slovenskega filma
v Portorožu, leta 1999 nagrado Prešernovega sklada in
leta 2001 nagrado za humor na festivalu animiranega filma
v Stuttgartu. Milan Erič je leta 2006 prejel tudi plaketo
Hinka Smrekarja na Slovenskem bienalu ilustracije.

Nekaj na papir



Zvonko Čoh in Milan Erič

Nadja Gnamuš

Nekaj na papir
...ali tudi „roka ima svoje sanje“1

Zvonko Čoh in Milan Erič z razstavo Nekaj na papir v Galeriji Prešernovih
nagrajencev nadaljujeta večletno sodelovanje, ki se je v zadnjem času izrazi-
lo predvsem pri skupno zastavljenih razstavnih postavitvah.2 Veselje do
sodelovanja lahko pripišemo sorodnemu občutku za igro in humor, najbolj
pa pojmovanju vizualnega in ustvarjalnega procesa, pri katerem je zmeraj
nekaj v odvijanju in na preizkušnji. Čoh in Erič težita k preobražanju raz-
stavišč v fluidne vizualne prostore, pri katerih spontan in improviziran
umetniški eksperiment na kraju samem odigra veliko vlogo; v bistvu zametki
idej na ta način - v procesu - dobijo končno obliko, zelo podobno, kot se to
dogaja pri nastanku risbe. Takšne razstavljalne usklajenosti ne gre pripiso-
vati zgolj risarski spretnosti in lahkotnosti, s katero na papir prevajata
svoje zamisli, niti toliko učinkovitosti, ki izhaja iz formalnih parametrov
obvladanja metjeja. Njuna dela povsem neprisiljeno sovpadajo zaradi suges-
tivne vizualne medigre, ki ustvarja morfogenezo form, znotraj katerih se
hipotetično in načrtovano izmenjujeta z nepredvidljivo odprtostjo slikovne-
ga znaka. V njunem avtorskem dialogu se risba razpira kot prikladen medij
za najrazličnejše forme in tehnike vizualnega mišljenja. Na razstavi so
tokrat v ospredju ilustracije,3 animacije in risarske "improvizacije" s
karikaturnimi prvinami. Avtorja sta se, poleg nekaterih najnovejših del,
odločila predvsem za tista, ki še niso bila predstavljena javnosti (vsaj ne v
formatu, v kakršnem se pojavijo na razstavi): za zaprašene, založene,
zakopane risbe in ilustracije ter drobne risarske zapise, ki so nastajali spo-
toma, ob najrazličnejših in za najrazličnejše priložnosti ali pa povsem nena-
mensko. Takšni so recimo Čohovi "telefonizmi", ki so nastali iz spontanega
čečkanja ob telefonskih pogovorih. Novost razstavljenih del je predvsem v
njihovi naknadni dodelavi in predelavi, ki sta se odvijali med postavitvijo z
improviziranimi intervencijami avtorjev v razstavljen material, na drugi
strani pa povečave in v Eričevem primeru poslikave izvorno črno-belih risb.
Z digitalnim kopiranjem so razmeroma majhni risarski formati spremenili
dimenzijo, s tehnološko transpozicijo pa deloma tudi učinek, tako da je
risba s svinčnikom včasih videti kot grafika ali plakat, sivine zamenjajo kon-
trasti, ročno delo pa mestoma spremlja odtis digitalnega rastra, ki oblikuje
avtonomni vzorec. Tudi barvne intervencije v kopiranem materialu preo-
brazijo prvotni vtis, saj z dodajanjem razpoloženjskega okolja tudi v prene-
sem pomenu obarvajo prizor. Pri Čohu in Eriču prav praktične zahteve in
situacijske odločitve pogosto pripeljejo do novih tehničnih iznajdb in ino-
vativnih rešitev. Istočasno pa se, namerno ali ne, poigrata še z eno umet-
niško dilemo, ki jo je v svojem opusu načel že Duchamp: vsi nastali preobrati
so pravzaprav koraki v paradoksalni preobrazbi risarskega originala v
"originalno reprodukcijo".

1 Povzeto iz Gaston Bachelard, Voda in sanje. Esej o imaginaciji snovi, Ljubljana, SH, 2011, str. 132.
2 Umetnika sta sodelovala pri več projektih, od katerih je gotovo najbolj poznano soustvarjanje prvega slovenskega celovečernega
risanega filma Socializacija bika (1998), za katerega sta leta 1999 prejela tudi nagrado Prešernovega sklada. Risbam iz filma je
na razstavi posvečena posebna soba.
3 Tukaj je smiselno pripomniti, da Erič ilustracijo pojmuje širše od klasičnega pomena slikovne interpretacije besedila (ilustracija
torej lahko obstaja brez kakršnekoli besedilne predloge) in jo povezuje predvsem s "slogovnim pristopom", ki je blizu stripu ali
karikaturi.

na levi: Zvonko Čoh,
tuš, flomaster, edigs, 2011
spodaj: Zvonko Čoh,
tuš, flomaster, edigs, 2011

Konfiguracija razstavljenih del z medsebojnimi relacijami vzpostavi popol-
noma nov kontekst za njihovo učinkovanje. Izbrana dela se ne obremenjuje-
jo s svojimi primarnimi vlogami, izhodišči in konteksti: iz njih so v velikih
primerih povsem izvzeta in postavljena v drug okvir generiranja smisla. Tako
na razstavi opazimo toliko (sicer ne rigidno zastavljenih) tematskih sklopov
kot je sob, ki v medsebojnem križanju podob, znakov, sporočil, občutkov in
predstav odpirajo novo partijo referenc in pomenov.
Razstava je svojevrsten poklon risbi. Nekaj na papir že s samim naslovom govo-
ri o iniciativni vlogi materiala, papirja in svinčnika, če hočemo, in njuni
pomenski, strukturalni zvezanosti z ustvarjalnim procesom.4 Material ni
sprožilec, ampak določujoči dejavnik pri tvorjenju pomena in realizaciji
zamisli. Papir si lahko zamišljamo kot beležko, iztrgan list, prazno stran, po
kateri potuje svinčnik kot stezosledec "misleče roke". Na razstavi dejansko
naletimo na svinčnike kot 'posebne objekte' različnih velikosti in čudaških
izvedb, ki postrojeni ob steni delujejo nenavadno živo, kot oživeli totemi, ki
so se ravnokar spravili k počitku. Risarju ti vsakdanji, preprosti in nepre-
tenciozni materiali pomenijo "peskovnik" možnosti, v katerem je možna
pretvorba še tako kompleksnih idej. Risarjeva roka ima, v tesnem stiku z
materialom, vodilno vlogo, saj, kot se je izrazil Juhani Pallasmaa, "zajame
telesnost in snovnost mišljenja in ju spremeni v konkretno podobo".5
Nastajajoča risba je torej operacijsko polje za lovljenje in kartografiranje
notranjih predstav in vtisov ter raznolikih zunanjih podob.

Za Eriča je risanje dejavnost, ki ni zmeraj načrtovana in namenska, ampak
izhaja iz naključnega in impulzivnega izražanja sproti nastajajočih zamisli.
Pri takšnem risarskem brkljanju je "risanje tjavdan", kot ga poimenuje avtor,
lahko območje brez meja, znotraj katerega se lahko brez logičnih ali razum-

4 Podobno nas je na konstitutivno vlogo improvizacije kot ene izmed ustvarjalnih strategij posredno spomnil tudi naslov njune
skupne razstave Nekaj na klavir na ljubljanskem Gradu (Galerija "S", 2011), le da takrat prek analogije z glasbo.

5 Juhani Pallasmaa, Misleča roka. Eksistencialna in utelešena modrost v arhitekturi, Ljubljana, SH, 2011, str. 15, 17.

Enci benci na kamenci, skih povezav utrinjajo, mešajo in medsebojno preobražajo fantazijske, medi-
tempera, 1990-2012, ilustracije jske in vsakdanje stvarne podobe. Iz tega razloga je pri Eriču konceptualni

Zvonko Čoh okvir risb redko zastavljen vnaprej: risanje v tem pogledu udejanja samo-nas-
tajanje, saj ne uresničuje vnaprej izdelane predstave, ampak jo ustvarja spro-
ti, v procesu dela. Zdi se, da Eričeva črta pri prevajanju ideje zmeraj nepre-
kinjeno teče in kroži ter s tem proizvaja povezljivost risbe, čeprav ta ni
nujno evidentna v motivnem svetu. Zato te risbe zaznamuje živost, neprisil-
jenost in predvsem nepredvidljivost, ki izhaja iz delovnega procesa, v
katerem ni monotone izdelave, ampak kombinatorika različnih tekstur, debe-
lin, dinamike in pritiskov črte, celo različnih risarskih tehnik in procedur.
Podvojitve, transparence in plastenje podob so značilne poteze Eričeve
risarske govorice. Način njihovega združevanja in prekrivanja ustreza plas-
tenju in nalaganju najrazličnejših podob v zavesti, kjer se srečujejo
spominske, sanjske, filmske, pravljične in domišljijske tvorbe. Podobni orga-
nizacijski logiki jukstaponiranja, mreženja in navzkrižij sledi tudi Eričevo
načelo montažnega kombiniranja različnih, lahko tudi povsem nepovezano
nastalih risb, kar omogoča odprtost povezav, sugestij, analogij in aluzij, ki
se lahko vsakič znajdejo v različnih konfiguracijah. Eričeve risbe so fleksi-

bilne in so z gibljivo asociativno mrežo, kjer vizualni elementi z lahkoto
spreminjajo referenčna polja, zmeraj že korak pred dokončnostjo pomena.
Pred nami se odvije palimpsesten trk podob, med katerimi obstaja abstrakt-
na interakcija, pri kateri ena podoba sproži drugo, ta naslednjo in tako
dalje, in jih stke v mrežo miselnih in predstavnih "klikov", ki medsebojno
korespondirajo in se smiselno razrešujejo vsakič znova, s pomočjo
gledalčeve imaginativne intervencije.

Enci benci na kamenci, tempera, 1990-2012,
ilustracije Zvonko Čoh

Andrej Rozman-Roza: Najbolj dolgočasna knjiga na svetu, akril, 2001, ilustracije Milan Erič

Na drugi strani so Čohove risbe običajno vpete v pripovedno strukturo, saj
se je njegova specifična risarska govorica najbolj izoblikovala v ilustraciji.
Toda za Zvonka Čoha je značilen odmik od tradicionalnega pojmovanja ilus-
tracije, ki se kaže v predrugačenju pričakovanih, konvencionalnih razmerij
med literarno predlogo in upodobitvijo skozi samosvojo koordinacijo njune
soodvisnosti. Čohove podobe ne opisujejo, ampak zaznamujejo zgodbo s tem,
da ji dodajo zunajtekstualno dimenzijo, kar se pokaže celo pri tako
zahtevnih nalogah kot so usklajevanje besedilnih predlog, opisov in pred-

stav pri klasičnih pravljicah, mitoloških ali svetopisemskih zgodbah. Pri tem
je važno, katere informacije odbrati, kaj izpustiti, kateri trenutek iz zgodbe
izpostaviti, kako vizualno nadgraditi besedilo z drobnimi nenapisanimi
podrobnostmi in kako psihološko označiti glavne junake. Čohova risarska
praksa se v postavitvah prizorov in razvijanju pripovednih prvin pogosto
navdihuje pri filmski govorici. V njegovih mizanscenah so pogosti nenadni,
navidezno naključni kompozicijski rezi, ki postavijo kader kot časovno-
dogodkovni izsek sosledja, kar ustvarja občutek nezaključenosti in doga-

Oddaja ''Res je'', janja, ki vzdrami gledalčevo pozornost. Izbrani koti pogleda služijo seman-
RTV Slovenija, akril, 1989, tični manipulaciji, izostrevanju, izpostavljanju, poudarjanju informacij; kot
taki se prilagajajo situaciji in so nosilci različnih psiholoških konotacij. K
ilustracije Milan Erič slednjemu pomembno prispevajo tudi značilni figuralni tipi, ki s karikiranjem
in občutkom za komično preobrazijo "modele" iz vsakdanjih situacij v
izostrene značajske like, ki opravijo z vsemi konvencionalnimi pričakovanji
in estetskimi predstavami. Čoh se posveča doživljajskemu svetu protagonis-
tov, išče duhovite anekdotične prigode in detajle, raziskuje značaje in hibe
narave, ki jih nadgrajuje z domišljijo. Vsakič, ko gledamo njegove risbe, se
zdijo drugačne, saj njihovo opazovanje naplavi nove in razkrije sprva obrob-
ne pomenske plasti. To je tudi eden od razlogov, da so njegove ilustracije
avtonomne. Lahko jih gledamo in razumemo brez spremljave teksta, saj
prestopijo svoj dogodkovni kontekst, podobno kot univerzalna sporočila,
ki jih prenašajo njihove tekstualne predloge.6

6 Odstavka, ki posamično obravnavata umetnika, sta povzeta iz članka Nadje Gnamuš "Gibke preobrazbe. Risba v delu Zvonka
Čoha in Milana Eriča", Umetnostna kronika, št. 34, 2012, str. 6-21.

Čohove in Eričeve postavitve dosežejo učinek polnosti podob, ki kljub
nasičenosti, kakršne smo vajeni v sodobnem vizualnem izkustvu, ne delujejo
izčrpano ali prazno. Nasprotno njihova postavitev spomni na nekakšne
vizualne sestavljanke, ki to vendarle niso, saj se ne izidejo v celoti. Risbe so
konstitutivni elementi kompozicije, ki jih lahko svobodno povezujemo in
združujemo v neskončno celot ali zgodb, ki istočasno ostajajo
nedokončane. Sinergija vizualnih sprožilcev v procesu povezovanja ustvari
igrišče, kjer lahko razvijemo nov način gledanja in doživljanja, ko stvari
pogledamo in mislimo drugače. V teh risbah ni deklarativne eksistencialne
teže ali politične angažiranosti, pa so vseeno lahko politične, predvsem pa
družbeno občutljive in lucidne pričevalke s hudomušno, navihano in zbadlji-
vo globino. Iskrivost je izraz, ki mi pade na misel in omogoči stanje, ko zadi-
hamo kot dvoživke - otroci in odrasli, sanjači in, s kancem humorja, trdno
na tleh.

Andrej Rozman-Roza: Najbolj dolgočasna knjiga na svetu, akril, 2001, ilustracije Milan Erič

Ciciban, tempera, ilustracija Zvonko Čoh

Artpro, šolski zvezki, akril, 2005,
ilustracije Milan Erič

Priložena reprodukcije:

Ciciban, tempera, ilustracija Zvonko Čoh
Cicido, tempera, ilustracija Zvonko Čoh
Enci benci na kamenci, tempera, 1990-2012, ilustracije Zvonko Čoh
Enci benci na kamenci, tempera, 1990-2012, ilustracije Zvonko Čoh
Andrej Rozman-Roza: Najbolj dolgočasna knjiga na svetu, akril, 2001, ilustracije Milan Erič
Andrej Rozman-Roza: Najbolj dolgočasna knjiga na svetu, akril, 2001, ilustracije Milan Erič
Andrej Rozman-Roza: Najbolj dolgočasna knjiga na svetu, akril, 2001, ilustracije Milan Erič
Pravljice s Kozjanskega, tempera, 2010, ilustracije Milan Erič

Galerija Prešernovih nagrajencev
za likovno umetnost
Kranj

Vodja galerije: Marko Arnež
Organizacija: Marko Arnež in mag. Barbara Kalan
Izdal: Zavod za turizem Kranj, www.tourism-kranj.si,
zanj: Natalija Polenec, direktorica

Besedilo: Nadja Gnamuš
Biografiji: mag. Barbara Kalan
Jezikovni pregled in korekture: mag. Barbara Kalan, Marija Šubic
Fotografije: osebni arhiv obeh avtorjev in Marko Tušek
Oblikovanje: Marko Tušek
Risbe iz filma Socializacija bika? hrani Slovenska kinoteka v Ljubljani
Tisk: Tiskarna GTO Košir
Naklada: 250 izvodov
Delovanje galerije omogoča Mestna občina Kranj.

Kranj, september 2012

Ciciban, tempera, ilustracija Zvonko Čoh
Ivo Prančič v ateljeju (februar 2012)





































Galerija Prešernovih nagrajencev
za likovno umetnost Kranj

Glavni trg 18, 4000 Kranj
tel.: 04/202 57 16
www.gpn.kranj.si
[email protected]

Kranj, september 2012

Ta publikacija
je v tiskani različici izšla
v obliki mape

(na fotografijah)