kult živ žav 2016_2

NAŠE STOPINJE VV

KULTURNI ŽIVŽAV 2016 V
V
LETO: XIII., ŠT.: 1 ŠOL. LETO: 2015/16 Svečan 2016
V

ZNAMENITOSTI Staro mestno jedro

Ke ejev Na Glavnem
drevored trgu stoji
vodnjak s
povezuje mesto Ke ejevo
s sosesko Bršljin pesmijo:
in je dolg okoli ˝Noč trudna
1500m. molči,
Zasajenih je okoli nezamudna
370 dreves. beži,…˝

Je urejeno mestno sprehajališče s prelepim Breg je stari
razgledom.
del mesta s
Dolenjski starimi hišami.
muzej Za ogled se
peljite s
Oglejte si splavom.
Dolenjski
muzej Eva Malenšek, Sara Mihalič, Nika
situl, steklenih Kapš, Sara Pršina
jagod, oklepov,
orožja in se veliko
drugih razstav.

TURISTIČNI VODNIK

Trška gora je hrib pri Skupnost za boljše in lepše mesto.

Novem mestu, posut z Novo mesto je prestolnica
vinogradi. Na vrhu stoji cerkev Dolenjske ter sedmo
Marijinega rojstva. največje mesto v Sloveniji.

Ragov log je gozdiček, urejen za sprehode in

rekreacijo. Gozd je povezan z Novim mestom

(Uporabili smo spletno gradivo.)

1

NAŠIH 15 KULTURNIH ŽIVŽAVOV

Ideja o drugačnem praznovanju slovenskega kulturnega praznika se je porodila pred dobrimi
desetimi leti. In živžav na OŠ Center je postal tradicionalen – vsako leto drugačen, izviren,
vsebinsko neizmerno bogat.
Namen: vsi učenci aktivno, ustvarjalno in po lastni izbiri sodelujejo v delavnicah na izbrano
temo, svoje delo predstavijo na sklepni prireditvi ali priložnostni razstavi.
Cilji: - učenci se zavedo pomena slovenskega kulturnega praznika,

- razvijajo sposobnost dojemanja in vrednotenja kulture,
- v izbranih delavnicah bogatijo svoje vedenje in znanje o določeni temi,
- kulturo zaznavajo ter doživljajo preko različnih oblik in metod dela.
Teme:

· 2001/02 – Prešeren in njegov čas

· 2002/03 – Naša kulturna dediščina (Kulturno izročilo Novega mesta in
Dolenjske)

· 2003/04 – Eko živžav

· 2004/05 – Kulturno o pustu in pust v kulturi

· 2005/06 – ''Na slovenski zemlji mi je zibka tekla, slovenska mati mi je
kruhek pekla'’

· 2006/07 – Sledi časa

· 2007/08 – Pisave (Druge kulture me bogatijo)

· 2008/09 – ''Moji lubi Slovenci'' (Ob 500-letnici rojstva Primoža Trubarja)

· 2009/10 – Lepa umetnost lepo mesto najde Recitacijski maraton

· 2010/11 – S prazniki skozi zimo v pomlad Recitacijski maraton

· 2011/12 – Stopinje med pravljicami Recitacijski maraton

· 2012/13 – Dolenjska zemlja v sliki, pesmi in besedi. Recitacijski maraton

2013/14 – »Več jezikov znaš, več veljaš«
Recitacijski maraton

2014/15 – »Tiha in nema se vije krog mesta …« (1. del del projekta 650.
obletnice NM)

Recitacijski maraton

· 2015/16 – Noč tiha molči, svetel se dan budi (2. del projekta 650. obletnice
NM)
Literarni in likovni natečaj

Uredili in izdali smo 10 tematskih glasil o Kulturnem živžavu.

2

KULTURNI ŽIVŽAV 2016 Tudi na tej so učenci uživali, najbolj veseli so bili

predvsem tisti, ki so med občinstvom zagledali
svoje starše in stare starše. Dan je bil lep in zanimiv.

V petek, 5. 2. 2016, smo se na naši šoli V delavnici v 2. a in 2. b razredu so učenci
poklonili slovenski kulturi, Francetu spoznali pesmi Severina Šalija.
Prešernu in njegovemu delu. Vsi
učenci smo bili vpeti v kulturne dejavnosti, ki Najprej smo na kratko spoznali življenje
smo jih zaključili s prireditvama, na kateri pesnika, nato pa smo prebrali štiri njegove
smo povabili tudi starše. pesmi za otroke. Iskali smo rime, govorili o

Tema letošnjega že 15. Kulturnega živžava je značilnostih živali, ki nastopajo v njih in skušali
bila »Noč tiha molči, svetel se dan budi ….« najti sporočila pesmi.
Vso pozornost smo posvetili 650. obletnici Pogovarjali pa smo se tudi o japonskem
ustanovitve Novega mesta in tako zaključili papirnem gledališču - kamišibaj. Otroci so
praznovanje, ki smo ga začeli že lansko namreč po skupinah izdelovali kamišibaj za
šolsko leto. Raziskovali smo spoznavali Novo izbrano pesem.

mesto, zgodovino ter razvoj mesta, Dejavnost sva z učiteljico prenesli v naslednji
pomembne Novomeščane, ustanove v našem teden, saj naloge niso mogli dokončati, ker je
mestu, arhitekturne znamenitosti in veliko učencev nastopalo na prireditvi, ki smo si
umetniška dela, povezana z mestom … Svoja jo z veseljem ogledali in je bila pika na i
spoznanja in nove ideje so učenci napisali, kulturnega dne.
narisali, naslikali, fotografirali, glasbena

dela pa zaigrali in zapeli. V delavnici v 4. a in 4. b razredu so učenci
spoznavali basni Dragotina Ketteja.
Na prireditvah se je zaključil tudi šolski
literarni in likovni natečaj z naslovom Za V uvodnem delu so najprej spoznali zanimivosti
lepše naše Novo mesto. Prejeli smo 4 likovna o življenju Dragotina Ketteja in se poigrali z
dela in 11 literarnih prispevkov. naslovi basni, potem pa poslušali šest
Nagrade za likovno ustvarjanje so prejeli najzanimivejših. V vsaki so iskali nauk in
Jurij Dović, Ina Dragman in Ajda Hočevar. sporočilo.
Za literarno ustvarjanje pa so bile nagrajene Spoznali so lastnosti basni, jih dramatizirali,
Neža Ilovar, Eva Kocjan in Ema Srebrnjak. ustvarjali nove ter likovno poustvarjali v obliki
ilustracij in stripov.
Učenci 1. a in 1. b razreda so na Najbolj so uživali na prireditvi, ki je lepo
delavnici spoznavali novomeško zaokrožila kulturni dan.
pisateljico Ivanko Mestnik.
V delavnici v 5. a, 5. b in 5. c razredu so
učenci spoznavali bajke Janeza Trdine.
Na začetku delavnice smo prebrali njeno V uvodnem delu so najprej spoznali zanimivosti
knjigo Medvedek na obisku, potem pa so o življenju Janeza Trdine, obravnavali smo
učenci ustvarjali gibljivo lutko medvedka. Bajke in povesti o Gorjancih, s posebnim
Obrisovali, rezali in spenjali so z velikim poudarkom na bajki Gospodična.
navdušenjem, potem pa so bili medvedki tudi Spoznali smo lastnosti bajk, jih dramatizirali,
zanimiva igrača za krajšanje časa do ogleda ustvarjali pesmi ter likovno poustvarjali v obliki
prireditve. portretov gospodične.
Najbolj smo uživali na prireditvi, kjer smo
petošolci tudi aktivno sodelovali.

3

OBISK FRANČIŠKANSKE časopisa. Podrobneje pa smo si ogledali potek
postavitve slik ter besedila, kar je delo
CERKVE IN KNJIŽNICE tehničnega delavca Mihe.
G. Vidmar nam je pokazal tudi članek, ki je
V skupini nas je bilo 13 učencev iz 8. nastal ob podelitvi Športnika leta. Naša
in 7. razreda. Sprejel nas je pater učiteljica Nuša More je prejela srebrno
Krizostom. Najprej smo si ogledali Bloudkovo priznanje za 20 let dela na športnem
frančiškansko cerkev, potem pa knjižnico. področju. Za konec našega obiska pa smo se še
To je najstarejša knjižnica v Novem fotografiralii za nagradno igro. Upamo, da bomo
mestu, to je iz 15. stoletja. zadeli glavno nagrado, in sicer kopanje v
Vtisi učencev: bazenu.
Davidu in Petru so bile najbolj všeč stare
knjige.
Nejcu se je najbolj vtisnila v spomin slika
Novega mesta iz 18. stoletja, ker je bilo
mesto majhno kot vas.
Nik je občudoval stare zemljevide v atlasu.
Izaku in Maju je bil najbolj všeč stari
kirurški priročnik, na katerem so sledi krvi
bolnikov in vsebuje slike medicinskih
pripomočkov za takratne operacije.
Nejc in Alen sta občudovala arhitekturo
knjižnice (pozlačenost, lesene stene,
lestenec , …).
Feliksa sta najbolj prepričala romanski in
gotski stil arhitekture cerkve.
Tim je občudoval lepo okrašen oltar v
cerkvi.
Luku je bil najbolj všeč praški Jezušček,
ki ga oblečejo tako, kot so oblečeni
duhovniki.
Elizabeta je bila navdušena nad
posrebrenimi platnicami knjig, Sanja pa
nad notnimi zapisi v knjigah.

OBISK NA DOLENJSKEM LISTU

Vse se je začelo pred več kot 65 leti,
ko je Osvobodilni fronti na misel
padla ideja o dolenjskem časopisu.
Takrat je bil na štirih straneh z naslovom
Dolenjski list. Ni imel fotografij, temveč le
kakšno ilustracijo. Že takrat je imel 4000
naročnikov. Danes jih ima preko 30 000 in
kar 100 000 bralcev. Imajo tudi internetno
gradivo, kjer pogosto objavljajo sveže
novice.
Vse to nam je povedal novinar Igor Vidmar,
ki je tudi namestnik glavne urednice
Dolenjskega lista. Ta nam je povedala o
novinarskem delu ter odgovorila na naša
vprašanja. Med drugim smo izvedeli tudi, ali
so novinarji kdaj v smrtni nevarnosti in če
kdaj prejmejo kakšno grožnjo.
Seznanili smo se s potekom izdelave

4

5

Literarna delavnica

V/O NOVEM MESTU SO PISALI …

V počastitev Prešernovega dneva, slovenskega kulturnega praznika, je v okviru kulturnega
ŽIVŽAVA osem učenk 6. b razreda sodelovalo v delavnici V/O NOVEM MESTU SO PISALI
…
V prvem delu delavnice so se učenke seznanile s pesniki in pisatelji, ki so pisali v/o Novem mestu, in
sicer z Dragotinom Kettejem, Janezom Trdino, Miranom Jarcem, Severinom Šalijem ter Ivanko
Mestnik. Dogovorile smo se tudi, da bodo učenke Klara Klemenčič, Maja Novak, Tjaša Golob,
Anamarija Verček, Lara Avsec in Monika Sanjković o navedenih avtorjih pripravile PowerPoint
predstavitve, učenki Eva Kocjan in Dalija Lavriha Žužek pa plakat.
V drugem delu delavnice so učenke najprej poiskale osnovne podatke o življenju in delu pesnikov in
pisateljev, nato pa so si ogledale njihova dela, ki jih imamo na naši šoli. Pri oblikovanju predstavitev
in plakata so uporabile gradivo, ki so ga prinesle od doma, knjige iz šolske knjižnice ter besedila in
slikovni material, ki je bil dostopen na spletu. Učenke so pri delu pokazale veliko zanimanja in
ustvarjalnosti. PowerPoint predstavitve in plakat so na ogled v šolski knjižnici.

Helena Dugonjić

Razglednice Novega mesta

Lara Nagelj, 6.a Izidor Hočevar Urban Kostrevc, 6.b

Matej
Cesar, 6.a

6

ŽIVLJENJE MAJE HOČEVAR Intervju z Vlatkom Petkovićem

Za pogovor sem prosila Majo Kdaj in kje ste se rodili?
Hočevar, mojo mamo. Odlična je pri V Novem mestu 3.11.1967. V družini smo bili
tem, kar dela, in sem ponosna, da je trije otroci: jaz, moja sestra in brat. Živeli smo
moja mama. v zelo strogem okolju. Na začetku smo živeli v
Rodila se je v Novem mestu maja 1972. Srbiji in se nato preselili na Dansko. Nekaj časa
Obiskovala je osnovno šolo v Novem mestu, smo živeli tam, potem pa se preselili v Slovenijo,
ki se je takrat imenovala Osnovna šola Katje v Novo mesto, kjer smo kupili hišo.
Rupena. Šolanje je nadaljevala na Splošni Kje ste se šolali?
gimnaziji Novo mesto. Ko je maturirala, se je Najprej na Danskem, nato sem končal osnovno
odpravila v Ljubljano, kjer je študirala na šolo v Sloveniji. V srednjo šolo sem hodil na
pravni fakulteti v Ljubljani. Med tem je splošno gimnazijo, potem sem šel na trgovsko
živela na Viču in pri Tromostovju. Ker je šolo, za njo pa še na poslovodsko. Tukaj sem
obiskovala izbirni predmet mednarodna hodil še pol leta na DIF, a nisem nadaljeval
smer, je v 4. letniku obiskala Združene zaradi odbojke.
države Amerike. Bila je v mestih New York, Povej nam kaj o svoji odbojkarski karjeri?
Washington in Philadelphia. Leta 1996 je Začel sem v osmem razredu v klubu Krka. V tem
diplomirala. Nato je opravila pripravništvo klubu sem igral do konca srednje šole, po kateri
pri sodniku za prekrške v Novem mestu, na sem začel trenirati v Žužemberku. Tam sem
Rotovžu. Tam je zasliševala obdolžence in treniral nekaj let in osvojil nekaj mest na
priče ter pisala odločbe o prekrških. L. 1997 državnem prvenstvu. Nato sem se vrnil v Krko,
se je zaposlila na Telekomu kot pravnica v kjer sem igral do 39. leta. Zaradi poškodbe na
pravni službi. Pisala je pogodbe in opravljala kolenu sem se »upokojil«. S svojimi klubi sem
sodno izterjavo dolgov. Čez dve leti se je osvojil kar nekaj pokalov.
zaposlila na Višjem sodišču v Ljubljani, kjer Kje ste delali?
je opravljala sodniško pripravništvo. S službo sem začel v podjetju SOKE, v katerem
Obiskovala je obravnave na sodišču ter sem delal 10 let kot trgovski potnik. Nato so
pisala sodbe. Po zaključenem pripravništvu podjetje prodali in sem izgubil službo. Dve leti
je naredila pravniški državni izpit in se nato sem bil brez službe. Nato sem nadaljeval službo
zaposlila na Zavarovalnici Tilia, kjer dela že v podjetju AGROCOM, v katerem imam svojo
15 let. Opravlja delo direktorja službe za firmo in prodajam vse za kmetijstvo.
izterjavo. Kaj sedaj počnete kot hobi?
Leta 2001 se je poročila. Naslednje leto sem Veliko lovim ribe s prijatelji in potujem na
se rodila jaz ter štiri leta kasneje moja različna tekmovanja v Bosno.
sestra.
Mislim, da ima moja mami zelo zanimivo Hvala vam, Vlatko, za čas in odgovore.
življenje, in upam, da bom tudi jaz imela Ni problema, še kdaj.
takšno.

Eva Hočevar, 8. a Jaka Petković, 8. a

7

8

Pogovarjal sem se s svojo babi, ki je po INTERVJU
poreklu Kočevarka in rada o tem
pripoveduje. Intervju z Marjanom Pirnarjem, človekom,
ki ni maral šole, človekom, ki je sam
Kje si se rodila in kje si preživela otroštvo? izdeloval rolke in smuči in kljub vsem
Rodila sem se v vasi s tremi imeni: Polandl talentom ni končal fakultete, ter z njegovo
(nemško), Pjelond (kočevarsko) in Kočevske ženo Rebeko Pirnar, ki je njegovo popolno
Poljane. V hiši smo vedno govorili nasprotje. A nasprotja se privlačijo.
kočevarsko, na cesti pa slovensko. Tako smo Oba sta se rodila v Novem mestu. Kakšno je
otroci pri dveh letih znali dva jezika. bilo vajino otroštvo? Se je Novo mesto od
Otroštvo smo preživljali skromno in delavno. takrat kaj spremenilo?
Kaj mi lahko poveš o Kočevarjih? Marjan: Moja rojstna hiša je hiša, ki stoji za
Kočevarji so bili pripadniki nemške šolskim igriščem, za športno dvorano Marof,
narodnosti, ki so se pred 650 let naselili na zraven hiše, v kateri je živel Dragotin Kette. Na
območje kočevske in v poljansko- mestu, kjer stoji danes banka (NLB) je bila
črmošnjiške doline. Do današnjih dni se je bencinska črpalka. Kjer je zdaj Novi trg, sta bila
ohranil kočevarski jezik, ki ga danes govori včasih avtobusna postaja in park. Pri hiši smo bili
le še nekaj ljudi. Na začetku druge svetovne trije otroci: jaz in dve starejši sestri, na kateri
se je večina Kočevarjev izselila v Posavje. Po nimam veliko spominov iz otroštva. Sicer pa je
koncu II. svetovne vojne so se tisti bilo le-to zelo zanimivo. Do šestega leta so se mi
Kočevarji, ki so se izselili, razpršili po vsem zgodile naslednje stvari: ko se bil star eno leto,
svetu. Potomci tistih, ki so se v začetku 2. sem padel z okna na glavo na tla s šestih metrov,
svetovne vojne odločili ostati, so tu še kasneje pa sem se rad igral s polži (polžje dirke).
danes. Večina jih ne govori kočevarsko, Pri petih letih sem s trnkom lovil muco, ustrašil
nekateri pa še. sem se, da jo bom res ujel, zato sem potegnil
Katere igre si se v otroštvu igrala s trnek k sebi in si ga zapičil v roko. Stric me je
prijatelji? peljal v bolnišnico, kjer so mi trnek odstranili iz
Ker sem živela na veliki kmetiji, je bilo prsta. Moja mama je bila šivilja. Nekega dne se mi
prostega časa zelo malo. Poleti smo se igrali je zahotelo, da bi tudi jaz šival, zato sem šel do
med dvema ognjema in prirejali gledališke šivalnega stroja, stopil na prste (bil sem
predstave na skednju. Pozimi pa smo se igrali premajhen, da bi sedel), začel šivati in si prešil
namizne igre, kot so špan (igra s fižoli) in prst. Pri šestih letih smo se preselili v hišo v
tombola. Veselili smo se tudi ličkanja, naselje, ki je bilo na vasi izven mesta, z leti pa se
ruženja fižola, ribanja repe in ostalih je mesto širilo, zato je danes to naselje že skoraj
kmečkih opravil, saj so nam takrat starejši v mestu.
pripovedovali zgodbe, ki smo jih radi Rebeka: Živeli smo v strogem centru Novega
poslušali. Ob zimskih večerih sta nam oče in mesta in v tistih časih smo otroci bolj svobodno
stara mama pripovedovala o letih, ki sta jih hodili okrog. Starši so bili v službi, zato sem
preživela v Ameriki, kamor sta odšla za dneve večinoma preživljala na Kapitlju z nunami
kruhom. Družine so bile namreč številne,
veliko je bilo otrok in, ko so odrasli, niso
mogli vsi ostati doma, zato so odšli s
trebuhom za kruhom v Ameriko.
Kaj je še danes ostalo od kočevarske
kulture?
Vasi v Kočevskem rogu ni več. Nanje nas
spominjajo le še razvaline hiš, cerkva in
mnogih zidov, ki pričajo o tem, kako so si
prebivalci širili zemljo za obdelovanje.
Spominja nas tudi kočevarski jezik, ki še
danes živi in se sliši takole: "Main hoimat iš
šjen", kar pomeni Moj dom je lep.

ali na kegljišču, kjer sem s prijateljico opazovala

Z Zofko Gril Mirtič sem se pogovarjal Lovro odrasle pri kegljanju, ali pa s staro mamo na vrtu.

Mirtič, 8. a. Večkrat se je zgodilo, da so prišli učenci iz OŠ

9

Katje Rupena z učiteljico Prahovo risat Zaradi obilice izvenšolskih dejavnosti nisem imel
Kapitelj in vedno sem tudi jaz dobila list in preveč časa za študij, zato sem nekajkrat
oglje, da sem risala z njimi. Iz otroštva se ponavljal, se nekajkrat prepisal in na koncu nisem
spomnim slaščičarja Šiškota, ki ga zdaj ni dokončal nobenega študija.
več. Ko sem bila še čisto majhna, je bila v Rebeka: Šolala sem se na OŠ Katja Rupena, na
mestu samo ena pekarna in kupili smo lahko Gimnaziji Novo mesto, na Filozofski fakulteti v
samo dve vrsti kruha – črnega ali belega. Ni Ljubljani. Na vsako od teh šol imam lepe spomine.
bilo še novega mostu do bolnišnice in pešci V nižjih razredih osnovne šole so v razredih še
smo morali hoditi po zasilnem mostičku pod vedno visele Titove slike in ob koncu dneva smo se
železniškim mostom. Kot otrok sem se razšli s pozdravom: Za domovino, po Titovi poti
strašno bala tega mostu, še posebej, če smo naprej. Ko sem preskočila 2. razred, sem spoznala
hodili, medtem ko je nad nami peljal vlak. svoji dve prijateljici, s katerima smo zelo
Porodnišnica je bila tam, kjer so danes povezane se danes. V srednji šoli sem bila v zelo
občinski uradi. Današnji KCJT se je včasih športnem in glasbenem razredu; moji sošolci in
imenoval Dom JLA. Veliko kulturnih sošolke so bili člani skupin Društvo mrtvih
prireditev naše šole je potekalo tam in pesnikov in Copacabana, zato smo na vseh izletih
učenci smo sodelovali z vojaki iz različnih in ekskurzijah ogromno prepevali. Študirala sem
jugoslovanskih republik. Zelo rada sem angleščino in slovenščino. Na fakulteti pa mi je
poslušala ljudske pesmi drugih narodov. bilo všeč občutek lastne odgovornosti za svoje
Kje vse sta se šolala? Kakšne spomine imata delo in predvsem druženje in nastopanje v
na šolo? slavistični dekliški skupini Odmevanja. Sošolke
Marjan: Obiskoval sem OŠ Katje Rupena, to smo jo ustanovile v 1. letniku in koncertirale po
je današnja OŠ Center. Spominjam se vsej Sloveniji. Tudi po fakulteti smo si prepevale
enakega stopnišča, enakih vrat pa tudi okna na porokah.
so bila ista, dokler jih niso pred kratkim Marjan, kaj ste počeli v prostem času? Kako ste
zamenjali. Podoba šole se v štiridesetih letih se zaposlili, kje ste delali?
ni kaj dosti spremenila. V šolo nisem rad Rebeka, trenirali ste odbojko. Kako je prišlo do
hodil. Spominjam se učiteljice, ki me je silila tega in kako je to vplivalo na vaše življenje? Kaj
glasno brati, čeprav sem močno jecljal in mi ste počeli v prostem času? Kako ste se zaposlili?
je javno govorjenje in branje delalo velike Rebeka: V osnovni šoli sem se ukvarjala z
težave. Učiteljica, ki me je v sedmem različnimi športi. Hodila sem k raznim športnim
razredu z učbenikom udarila po glavi, ker krožkom (atletika, rokomet …), za odbojko pa me
sem klepetal, še danes poučuje in pravijo, da je navdušila razredničarka Vilma Javornik.
je zelo prijazna. Šolanje sem nadaljeval v Dekliška generacija odbojkaric je bila takrat zelo
sosednji gimnaziji (naravoslovna močna in kar precej nas je bilo povabljenih v
matematična smer). Ker sem bil vedno odbojkarski klub Pionir. Že konec osnovne šole
najmanjši v razredu, sem doživljal razne smo imeli treninge vsak dan in tekme ob sobotah
smešne prigode. Enkrat me je neka in nedeljah, zato sem morala razviti delovno
učiteljica na hodniku vprašala, kdo sem in če disciplino, da sem opravila vse šolske obveznosti.
iščem mamico, pa sem ji odgovoril, da sem v Zaradi igranja v prvi državni ligi in v slovenski
tretjem b. Po srednji šoli sem šel za 412 dni k reprezentanci sem se morala marsičemu tudi
vojakom. Študiral sem elektrotehniko. odpovedati (druženju s prijatelji, drugim

10

športom, ki sem jih tudi imela rada), vendar Intervju s Simonom Zajcem
pa smo prepotovali celo Slovenijo in del
Evrope. V prostem času sem hodila v Kje si se rodil?
glasbeno šolo, k cerkvenemu pevskemu Rodil sem se v Slovenj Gradcu 11. novembra 1963.
zboru, igrala sem šah, s prijateljicami smo Kaj si počel v otroštvu?
igrale tenis, klepetale, hodile na sprehode … V otroštvu sem z očetom veliko hodil v hribe in
Ko sem bila absolventka, sem morala bral knjige. V šoli sem se ukvarjal s
narediti še kar nekaj izpitov, nisem pa več fotografiranjem in modelarstvom.
živela v Ljubljani. Mojim staršem se je zdela Kaj pa tvoja družina?
izguba časa, da sem cel dan doma. Predlagali S sestro sva se veliko igrala s prijatelji na
so mi, da si poiščem službo. Potem sem v dvorišču. Velikokrat smo obiskovali stare starše
časopisu videla razpis za učiteljico in teto v Savinjski dolini v in v Celju.
angleščine na Kmetijski šoli Grm. Odločila Katero stvar si si iz otroštva najbolje zapomnil?
sem se, da napišem prošnjo, da bo doma mir, Najbolj so mi v spominu ostale vojaške zgodbe iz
misleč, da me z nedokončano fakulteto tako 1. svetovne vojne mojega dedka. Zelo rad sem imel
ali tako ne bodo vzeli v službo. Pa sem se vožnje s športnim letalom, ki ga je pilotiral moj
zmotila in tam delam še danes. Tako sem v oče.
življenju napisala eno samo prošnjo in dobila Kaj si počel v mladosti?
službo. Z 18 leti sem šel v vojsko v Skopje v Makedoniji,
Marjan: V prostem času sem rolkal na kjer sem bil topničar. Po vojski sem odšel na
rolkah, ki sem jih izdelal sam, smučal, plaval študij v Ljubljano in postal informatik. Med
… Moja prva služba je bila v neki pisarni, kar študijem sem spoznal tudi svojo ženo. Danes
delam v informatiki avtomobilskega podjetja
Revoz.
Na kaj si v svojem življenju najbolj ponosen?
Najbolj sem ponosen na svoja dva sinova, Petra in
Jana.
Hvala za tvoj čas.

pa mi je bilo preveč dolgočasno. Kasneje sem Jan Zajc, 8. a

ustanovil podjetje za ozvočevanje

koncertov Festival Novo mesto. SPREHOD
Rebeka, kaj zdaj najraje počnete v

prostem času? Se še kaj ukvarjate z

odbojko? Vedno je lepo postati
Marjan, s čim se vi ukvarjate? Kateri ob okljuku reke Krke,
športi so vam najbolj všeč?
Rebeka: V prostem času se najraje gledati ali mižati-
sprehajam po naravi, berem knjige in vse prežene misli mrke.

vrtnarim. Odbojko igram včasih s svojimi Pa le vendar:

otroki, občasno na delavskih športnih igrah. naša reka polna je smeti, odplak-
Marjan: Zdaj še vedno delam v svojem da jo slišim, kako joče,
podjetju Festival Novo mesto. Rad smučam, vsak in sleherni korak.

plavam, skačem na glavo v vodo … Uživam, ko Res želim si, da nekoč
gledam svoje otroke, ko se rolajo in igrajo srečna bi si Krka pela
hokej. in pozdravljala smejoč
Hvala, da sta si vzela čas. Nasvidenje! vse meščane - vsa vesela.

ZALA ILOVAR, 7. c

Marta Pirnar

11

12

Iz življenja Marjana Kozine Kje vse dandanes zasledimo ime skladatelja
Kozine?

(4. 6. 1907 – 19. 6. 1966, Novo Glasbena šola Marjana Kozine v Novem mestu
mesto) Velika dvorana Marjana Kozine v Slovenski
filharmoniji
50 – letnica smrti skladatelja Kozinova dvorana v Glasbeni šoli Novo mesto
70 – letnica Glasbene šole Marjana Kozinova nagrada je najvišje strokovno
priznanje za skladatelje, ki ga podeljuje
Kozine Novo mesto Društvo slovenskih skladateljev. Podelitev
nagrade je vedno 4. junija, na obletnico rojstva
Skladatelj, dirigent, prevajalec, skladatelja Marjana Kozine, po katerem se
potopisec, pisec knjig o glasbi, nagrada tudi imenuje. Nagrado podeljujejo od
glasbeni teoriji in estetiki, vlogi leta 1994.
umetnosti in umetnika v sodobni družbi, Kozinova štipendija je nagradna štipendija za
prvi upravnik Slovenske filharmonije, vrhunske skladateljske dosežke, za najboljšo
pedagog na Akademiji za glasbo. skladbo na področju popularne glasbe, za
OPUS najboljšo skladbo jazz glasbe.
Sicer v Novem mestu rojenemu Ulica Marjana Kozine v Novem mestu, Kozinova
skladatelju, je bila umetniška muza najbolj ulica v Ljubljani
naklonjena v zidanici na Trški gori, kjer je
pogosto iskal navdih za svoja dela v lepoti Alenka Novak
okoliške narave. Skladateljev opus je
obsežen in raznolik, saj obsega dela operne Novo mesto
(Ekvinokcij), operetne (Majda), baletne
(Bajke o Gorjancih), simfonične (Bela Rudolf se je odločil,
krajina), komorne (Sonatina facile), da Novo mesto se rodi
zborovske glasbe (partizanske pesmi) in in s tem ni mislil le lepe stavbe,
filmske glasbe (Na svoji zemlji, Dolina ampak tudi veselje ljudi.
miru, Kekec).
Slovenci si še danes požvižgujejo njegovo Novo mesto je majhno mesto
»Kekčevo in Mojčino pesem iz filma Kekec in ponosna sem, da v njem živim,
(1951), katere napev »Kdor vesele pesmi
poje . . .« je ostal v spominu številnih zabavno je in zanimivo,
generacij Slovencev. dneva v njem se veselim.
Tisti, ki so skladatelja poznali, vedo o njem
povedati, da je bil prijeten, široko Tukaj imamo razne trgovine,
razgledan in izjemno duhovit človek. lepe in pisane kine,
Imel je kar nekaj talentov. Izbral je
najpomembnejšega in največjega, za dolgčas še nismo slišali,
glasbenega, vendar bi prav lahko postal saj čas nam hitro mine.
teoretski fizik ali pa veliki šahist. Na
slednje namiguje tudi anekdota iz ˝To je naše mesto
skladateljevih mladih let, ki jo je po in radi ga imamo,˝
svojem spominu opisal njegov sin Jurij lahko prav vsi naglas priznamo.
Kozina:
»Neopravičeno!« je vzkliknil profesor v Monika Udir, 7. b
gimnaziji, ko je Marjan Kozina zamudil k
pouku.
»Ampak bil sem v Ljubljani ter igral
simultanko z Laskerjem . . .«(Lasker je bilo
eno največjih svetovnih šahovskih imen,
takratni svetovni prvak)
»Neopravičeno!«
»In zmagal!«
»Opravičeno,« je spremenil mnenje
profesor.

13

PO SLEDEH JANEZA TRDINE
(1830 – 1905)

Janez Trdina se je rodil v Mengšu. Hiši
se je po domače reklo pr' Drmav. O
svojem otroštvu je v knjigi Moje
življenje zapisal: » Bil sem jako razposajen
dečko. Smrdelo mi je vsako delo, tem rajši
sem pohajkoval, se pretepal … Imel pa sem
tudi dobro svojstvo , da sem hodil rad v šolo
in se prav pridno učil.«

Šolanje:
- osnovno šolanje v domačem kraju,
- srednja šola v Ljubljani,
- visokošolski študij na Dunaju.
Delo:
- profesor zgodovine in zemljepisa,
- pisatelj in etnolog,
- popotnik in planinec.

Tudi v času največjega potujčevanja je Pot smo nadaljevale do križišča v Kandiji in se
ostal zaveden Slovenec. V svojih delih je ustavile na Trdinovi ulici.
izpovedoval ljubezen do Slovencev in
Slovanov ter sovraštvo do Nemcev.
Preganjali so ga in komaj 37-letnega
upokojili. Kot upokojenec je živel v Novem
mestu, od koder je hodil med ljudstvo in se
seznanjal z njegovimi težavami in željami.
Trdina je s svojimi deli slovensko ljudstvo
vzgajal v ljubezni do domovine in
demokracije, v sovraštvu do nasilja, laži in
praznoverja ter v spoštovanju zdravega
razuma.

Najbolj znano delo:
- Bajke in povesti o Gorjancih (V njih je
prikazal zanimivo podobo dolenjskega
ljudstva. Praznoverno je in prebrisano,
junaško in maščevalno, drugič spet
hlapčevsko pohlevno, vedno pa veselo in
hudomušno. V Bajke je vpletel tudi svoje
nazore o slovenstvu in slovanstvu ter
ljubezni do domovine, v njih je pogumno šibal
tedanje politične in družbene razmere v
Avstriji.)
- Narodne pripovedke iz Bistriške doline,
- Moje življenje (kratek opis mladostnih
življenjskih izkušenj),
- Izprehod v Belo krajino.

Pred kulturnim praznikom smo se tudi me

odpravile po sledeh znanega pisatelja. Pred Rotovžem smo se fotografirale pri doprsnem
Obiskale smo Kulturni center Janeza
kipu Janeza Trdine.
Trdine.

14

Ogledale smo si tudi hišo v Streliški ulici, Obisk gradu Grm in Mordaxove
kjer je Trdina živel in delal. kapele /evangelijske cerkve

Na koncu pa smo se odpravile do pokopališča Grad danes
v Ločni, kjer je Janez Trdina pokopan.

Enajst učencev naše šole je v spremstvu
g.Lapanjeta obiskalo grad Grm in
evangelijsko cerkev Dobrega pastirja. Pot
nas je vodila mimo Kapitlja in Brega, prečkali smo

Kandijski most in se po novomeških ulicah povzpeli

do Grma, kjer stoji nekdaj razkošen dvorec Grm.

Pred gradom nas je pričakala predstavnica

Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Prijazno

nam je razkazala grad in stolpno dvorano, orisala

bogato zgodovino gradu ter zaupala načrte za

prihodnost. Edina ohranjena grajska sobana nas

je navdušila z bogatimi štukaturami, dopolnjenimi

s štirimi velikimi slikami turških bojev. Poleg njih

Po njem pa se imenuje tudi najvišji vrh v smo lahko na oboku občudovali še školjke, košare

Gorjancih - Trdinov vrh. sadja, rozete, hrustančaste zavoje in akantovje.

Častno mesto na sredini oboka zavzema

heraldično polje z grbovnim znamenjem družin

Mordax in Gallenberg z baronskima kronama.

Grba obeh gospodarjev gradu dopolnjuje napis, ki

našteva posesti Volfa Ferdinanda Mordaxa,

lastnika gradu. Iz pripovedovanja naše

gostiteljice nam je uspelo izluščiti podobi Volfa

Ferdinanda Mordaxa in njegove žene Ane Rozina

Hana Turk (6.a), Zala Brodarič (6.a), (roj. Gallenberg na gradu Soteska).
Mia Kočevar (8.c) Ogledali smo si tudi restavratorsko delavnico,
kjer se restavratorji ukvarjajo z najdbami iz
Kapiteljske njive, ter mogočno vinsko klet, kjer
smo videli sliko gradu, kakor ga je videl Valvasor
leta 1679, ter spominsko obeležje Bohuslava
Skalickega. Vinska klet je nastala v sodelovanju

15

Skalickega. Vinska klet je nastala v Grad leta 1679

sodelovanju novomeškega Zavoda za PESEM O NOVEM MESTU

turizem, Grma Novo mesto - Centra Lepo mesto Krka krasi,
se vije počasi, kar mu godi,
biotehnike in turizma in Zavoda za varstvo
hiše trgu lepoto dajó,
kulturne dediščine, poimenovali pa so jo po utrip star se čuti, ko strnjene so.

nekdanjem ravnatelju kmetijske šole Grm To staro je mesto, a se blešči,
ime Novo mesto lepo mu stoji.
Bohuslavu Skalickem, vinogradniškem in
Na mestni hiši Rudolf se smeji,
kletarskem strokovnjaku, ki je v času občuduje to mesto,

svojega načelovanja šoli, ki je imela prostore ki pod njim že leta stoji.

prav na gradu Grm, leta 1897 uredil državno Zraven njega Kettejev vodnjak,
ki občuduje ga prav vsak.
vinsko klet in ima izjemne zasluge za bistven
V marmor verzi so vklesani,
dvig kakovosti vinogradništva in vinarstva na v smislu mesta so podani.

Dolenjskem. Polja, gozdovi okoli pojó,
Nato nas je pot vodila do bližnje Mordaxove se hvalijo z mestom,
kapele, kjer je grobnica grofa Mordaxa. v ponos jim je to.
Pred kapelo, ki je danes evangelijska cerkev
Dobrega pastirja nas je pričakal pastor g. Tia Šerbec, 7. a
Daniel Brkič. Pastor nam je orisal zgodovino
kapele vse do njene temeljite prenove leta
2012. V kapeli smo opazili, kako se duh
preteklosti meša s pridihom sodobnosti, saj
je kapela sodobno opremljena z vsemi avdio
in video pripomočki. Kljub temu pa je
arhitekt Borut Simič po prenovi ohranil njen
zgodovinski duh, ki ga pooseblja na zahodno
steno preseljena grobnica Mordaxa.
Po končanem ogledu smo se vrnili v šolo.

16

UTRINKI

17

KULTURNOZGODOVINSKI Nato smo se po Jerebovi ulici mimo sodišča in
SPREHOD PO NOVEM MESTU zaporov odpravili do Streliške ulice, kjer je hiša, v
kateri je bival slovenski pisatelj, avtor Bajk in
Med osnovno šolo se učenci 3. in 4. povesti o Gorjancih, Janez Trdina.
razreda večkrat sprehodijo po
Novem mestu in se seznanijo s Pot smo nadaljevali po Šolski ulici. Zanimiva je
sodobno podobo mesta in njegovo zgodovino. stanovanjska hiša, na katere mestu je stal eden
Kasneje gredo še nekajkrat v Dolenjski od stolpov obrambnega obzidja.
muzej. Zdi se nam, da znajo vse o Novem Naslednji postanek je bil pred stavbo Glasbene
mestu. Med pripravami na kulturni dan smo šole Marjana Kozine, v kateri je bila znamenita
ugotovili, da nihče iz skupine 15 učencev ni novomeška gimnazija, Tu so se šolali mnogi znani
doma v centru mesta in tudi to, da se le Slovenci, tudi Ivan Tavčar, Simon Jenko, Miran
redko ustavijo v centru mesta. Zato je Jarc, Božidar Jakac in mnogi drugi.
dobrodošlo, da se vsaj na tak poseben dan
odpravimo na sprehod, na katerem izvemo
kaj novega o zgodovini mesta, o njegovih
prebivalcih ter pokukamo v notranjost
meščanske hiše.
Sprehod smo začeli ob vznožju Marofa pred
hišo, v kateri je med šolanjem na novomeški
gimnaziji bival mladi pesnik Dragotin Kette.

Nato smo mimo Jakčevega doma, v katerem je
trenutno razstava del novomeškega slikarja
Vladimirja Lamuta, šli na Breg. Ugotovili smo, da
so bile na Glavnem trgu visoke hiše premožnejših
meščanov, manj premožni pa so si svoja skromna
domovanja zgradili v stranskih ulicah. Na Bregu
stoji kar nekaj takih – v eni od njih je imel sobico
tudi Dragotin Kette, preden se je preselil v
podstrešno sobico na vznožju griča za našo šolo.

18

Pogled na Kandijo,
most preko Težke vode
in na Neuhof, dvorec,

v katerem je živela
Primičeva Julija.

Pod Kapitljem stoji še ena hiša, ki je bila včasih
obrambni stolp mestnega obzidja, ki je danes
ohranjeno le še na Šancah.

19

Nato smo se ustavili pri muzeju in si pred
Dolenjsko galerijo ogledali kamnit obok, ki je bil
po drugi svetovni vojni prinesen z gradu Soteska.

Opazili smo, da Nasproti Dolenjskega muzeja deluje
imajo mnoge eksperimentalno gledališče Anton Podbevšek
starejše hiše v teater. Anton Podbevšek je bil
kamnite podboje ekspresionistični pesnik in dramatik, kasneje pa
vklesane številke – tudi prevajalec.
to so bile označbe
za hiše pred uvedbo
ulic. Nekatera
pročelja so tudi
okrašena. Na spodnjih dveh fotografijah je
pročelje hiše pod kapiteljsko cerkvijo.

Ustavili smo se tudi ob kapiteljski cerkvi,
kjer je Dragotin Kette prvič ugledal Angelo
Smola, ki ga je navdihnila za pesem Na trgu.
Verzov na vodnjaku nismo mogli prebrati,
ker je fontana pozimi zaščitena red
zmrzaljo.

Preko Prešernovega trga, na katerem je
pravzaprav tržnica, smo se spustili do mestne
hiše in se fotografirali pred doprsnima kipoma
Trdine in Ketteja. Varnostnik nam je dovolil, da
smo si ogledali vežo in notranje dvorišče v tej
znameniti novomeški stavbi. Tudi ostale hiše na
Glavnem trgu imajo notranja dvorišča. Ogledali
smo si tisto na Glavnem trgu 24 in še eno v
Bergmanovi hiši, kjer je nekdaj živela Angela
Smola, na katero je sloneč ob železnem vodnjaku
mislil mladi pesnik.

20

Po Vrhovčevi ulici smo se mimo knjižnice, ki nosi
ime po pisatelju in pesniku Miranu Jarcu vračali
proti šoli. Ustavili smo se še pri spomeniku
skladatelju Marjanu Kozini, ki stoji v majhnem
parku nasproti njegove rojstne hiše.
Sprehod je bil poučen. Še večkrat bi ga bilo
potrebno ponoviti, saj ima Novo mesto
brezkončno mnogo obrazov.

Notranje Besedilo in fotografije: Manca Judež, Urh
dvorišče na Kovačič, Borut Hočevar, Lara Henčič, Sara
glavnem trgu 24 Kotnik, Naja Židan, Tjaša Remec

KRKA

KO POT ME VODI PO ŽUPANČIČEVI POTI,
OBČUDUJEM NARAVO, CVETJE DEHTEČE.
SRČNO SI ŽELIM, DA NIHČE ME NE ZMOTI,
LE PTIČJE ŽVRGOLENJE ME BOŽA LJUBEČE.

NAJLEPŠA JE REKA POZNO JESENI,
KO RAHLO SE DVIGAJO DROBNE MEGLICE.

V MRAZU RAZPIHA JIH VETER LEDENI;
TA PRAVLJICA ZAME NAVDIH JE RESNICE.

TEJ REKI OSTALA BOM ZVESTA ZA VEDNO,
SE VRAČALA K NJEJ SLEHERNI DAN.

ŽIVLJENJE OB NJEJ VSEH BITIJ JE VREDNO,
TRENUTKI OB NJEJ ČAS NISO ZAMAN.

NAJ REKA DOMAČA LJUDI BOGATI,
V ČLOVEŠKI ZAVESTI NAJ ČISTA OSTANE.

NOVO ŽIVLJENJE NAJ V NJEJ SE RODI;
ZBUDI SE, ČLOVEK! NE ZADAJAJ NOVE JI RANE!

Ema Srebrnjak, 7. a

Notranje dvorišče Bergmanove hiše (3. NAGRADA NA NATEČAJU)

21

22

Pogovor z Novomeščanom

Tonetom Furlanom

Vprašanje: Nam lahko poveste kaj o svojem šolanju? Verjetno je bila

osnovna šola v prostorih naše šole.

G. Tone Furlan: V prvi razred osnovne šole sem hodil v prostorih
frančiškanskega samostana. Dobro se spomnim, da me je učila ga. Hedvika
Švajger. Stavba vaše šole je bila namreč med drugo svetovno vojno dvakrat
bombardirana in je bila na začetku mojega šolanja še v ruševinah. Kasneje
so jo obnovili, tako da sem v drugi razred hodil že sem. Osnovna šola je
trajala štiri leta, nato pa sem osem let obiskoval gimnazijo v sosednji stavbi.

Vprašanje: Ali vaša rodovina že od nekdaj živi v Novem mestu?

G. Tone Furlan: Moja babica je prišla v Novo mesto okoli leta 1914. Njena hiša je bila velika hiša na
bršljinski strani Marofa, v kateri je danes okulistična ambulanta. Babica je bila učiteljica –
verjetno je učila na Vrhniki, kjer je bil rojen moj oče. Moj oče je hodil v Novem mestu v gimnazijo,
njegova sestra pa je postala medicinska sestra. Leta 1934 je kupil pritlično hišo na današnji
Rozmanovi ulici – to je bila Pintarjeva gostilna. Hišo so podrli in na istem mestu zgradili
dvonadstropno hišo z značilnim balkonom na pročelju, v kateri še danes živim. Hiša je resda videti
povojna, a je bila zgrajena že leta 1934 po načrtih znanega novomeškega arhitekta Marjana Mušiča.
Med drugo vojno je nanjo padla letalska bomba in ji odkrila streho, a hiša je na srečo ostala cela. V
hiši pa je bila takrat pisarna nemške organizacije TODT, ki je bila odgovorna za gradnjo utrdb po
Novem mestu. Podprli so klet in v to zaklonišče smo smeli tudi mi.

Vprašanje: Koliko vas je bilo v razredu v osnovni šoli?

G. Tone Furlan: Ne vem natančno, mislim, da 25 ali 30. Otroci so prihajali peš z vseh vetrov – s
Karteljevega, s Kamenc, iz Bršljina …

Vprašanje: Kakšni so bili vaši učitelji in profesorji? Bolj strogi?

G. Tone Furlan: Ne vem, kakšni so sedaj. Jaz sem zaključil gimnazijo leta 1956 star 18 let.
Nekateri so bili popustljivi, drugi bolj strogi – jemali smo jih take, kot so bili. Danes so drugačni
časi. Nekateri starši se v prid ali pa v škodo svojih otrok preveč potegujejo za svoje otroke in
nadlegujejo profesorje. Takrat po vojni ni bilo tako. Spominjam se naše gimnazijske ravnateljice
Palmire Kasesnik, ki se mi je takrat zdela zoprna in nesprejemljiva. Danes pa jo vidim z drugačnimi
očmi in jo laže razumem – bila je zagrenjena zaradi izgube svojega otroka in je svojo nesrečo
prenašala na dijake ter jim grenila življenje. V svoji zreli dobi (star sem 77 let) gledam na to
drugače in njeno obnašanje laže razumem kot takrat, ko sem bil kot dijak direktno prizadet.

Vprašanje: Kje ste se otroci po pouku največ zadrževali?

G. Tone Furlan: obveznost je bila šola. Popoldne pa smo uganjali razne norčije in tudi neumnosti.
Hodili smo tudi v Ragov log – kar po jezu pri Seidlovem mlinu. Zgodile so se tudi hude nesreče-
mojega vrstnika je nekega dne, ko je šel na Ragovo po mleko, Krka potegnila vase in je utonil. Sicer
pa smo poleti v Krki plavali na Loki, kjer je bilo urejeno mestno kopališče. Polni sebe smo nagajali
puncam, ki smo jih metali v vodo. Popoldanskih aktivnosti, tečajev, treningov ipd., ni bilo. Sami smo si
morali poiskati zaposlitev in zabavo.

Vprašanje: Kaj pa družabno življenje mladih?

G. Tone Furlan: Edino družabno življenje so bili gimnazijski plesi, ki so bili organizirani vsak konec
tedna. Prisotni so bili tudi profesorji, a njihove oči niso bile pretirano budne. Kar počno mladi,
včasih zbuja pri starejših nelagodje, ampak tako je vedno bilo.

Vprašanje: Po maturi pa ste študirali pravo, kajne?

G. Tone Furlan: Ne! Najprej sem se vpisal na strojno fakulteto, saj sem si želel postati letalski
inženir. A sta mi jo zagodli matematika in fizika. Prepisal sem se na »jus« - danes bi rekli pravo. Po
izobrazbi in poklicu sem bil torej pravnik. Ko sem prišel iz vojske leta 1964, sem štiri leta delal v
novomeškem gradbenem podjetju Pionir. Svoje znanje sem nadgrajeval ter postal samostojni
odvetnik. To delo sem nato opravljal skoraj 30 let.

23

G. Furlan kot uslužbenec
Pionirja

Vprašanje: Je bilo v Novem mestu več odvetnikov?
G. Tone Furlan: Ko sem začel, je bilo v mestu šest
odvetniških pisarn, danes pa je odvetnikov skoraj kot listja in
trave. Tožarjenje je res slovenski nacionalni šport. Kadar se
sodišču ne da izogniti, nam lahko pomagajo odvetniki. Sodnik
nisem bil – je bil pa zato moj brat in danes je sodnica moja
hčerka.
Vprašanje: So vas v pravo usmerili starši? Ste si od nekdaj
želeli postati pravnik?
G. Tone Furlan: Moj oče je bil znani novomeški zobozdravnik
specialist za ustne in zobne bolezni, mama pa prva pediatrinja
na Dolenjskem.
Nikoli nisem sanjal, da bi bil pravnik. Veselilo me je
strojništvo, ker so me zanimala letala. Ker sem na strojni
fakulteti zgubil dve leti, sem bil »luft inženir«. Moj oče je
rekel: «Dve leti si zapravil. Sedaj boš šel študirat pravo. Če
ne boš nič naredil, boš šel pa delat!« Očetovo izbiro sem
sprejel, saj sem takrat že imel družino in je bilo to edino
možno.
Torej pravo pravzaprav ni bila moja izbira. Ampak študij sem
končal, postal sem odvetnik in moram reči, da mi je bil moj poklic zelo všeč, čeprav na začetku nisem
čutil nobene naklonjenosti do tega poklica. Zdi se mi naravnost neodgovorno, da se morajo otroci
vaših let odločati za poklic, saj za to še niso sposobni. Premladi so, da bi o tem razmišljali ali se o tem
celo odločali.
Vprašanje: V biografskem leksikonu Dolenjske je naveden Anton Furlan, pravnik.
G. Tone Furlan: Da, to je bil moj stari oče, ki je imel tudi naziv »svetnik stola sedmorice«, kar
je bil visok položaj v državni upravi.

Vprašanje: Kaj vam je bilo pri poklicu odvetnika všeč.
C G. Tone Furlan: Poklic mi je bil všeč. Bil sem zelo zadovoljen in svoj poklic sem z velikim veseljem
opravljal. Odvetnik se srečuje z raznolikimi ljudmi, ki imajo vsak svojo zgodbo. Znašli so se v stiski
in iščejo pomoč. Včasih jim lahko pomagaš, včasih pa jim lahko le lajšaš bolečine.

FURLAN Anton

pravnik

(16.1.1867 - 22.12.1932 )

Življenjepis

R. 16. jan. 1867 v Vrbljenah pri Igu, u. 22. dec. 1932 v Novem mestu. Služboval je v Novem mestu. Bil je član
Stola sedmorice v Zagrebu.

Viri in literatura:
Podatki z nagrobnika na novomeškem pokopališču.
Ustni podatki dr. Suzane Furlan 12. dec. 1982.

Podatki iz Dolenjskega biografskega leksikona

Vprašanje: Našli smo podatek, da ste vodilni maketar. Vaše makete letal lahko vidimo v
Dolenjskem muzeju.

24

G. Tone Furlan: Z maketami sem se začel
ukvarjati leta 1956 in se z njimi ukvarjam
še danes. Ob izdelovanju maket se
sprostim, predvsem psihično, kar je bilo
pomembno ob tako napornem poklicu, kot
je bil odvetniški. To je bilo olajšanje »non
plus ultra«. Na trgu dobimo vse dele
posamezne makete, treba jih je sestaviti,
zlepiti in pobarvati. Doma sem imel tri
velike vitrine, polne maket. Ponudil sem
jih Dolenjskemu muzeju. Ko pridete
danes v muzej, jih vidite razstavljene v
veliki vitrini pred dvorano za predavanja.
Vedno so me zanimala vojna letala, ki so
me prevzela v času vojne. Videli smo jih,
ko so letela iz Italije preko naših krajev
na sever.

Bombni napad na našo šolo 21. 2. 1945
Vprašanje: Koliko časa potrebujete za maketo?
G. Tone Furlan: Težko rečem. Eno maketo lahko delaš tudi več mesecev. V zadnjih letih sem naredil
vsak mesec eno, torej dvanajst na leto.
Vprašanje: S čim ste se še ukvarjali? Zasledili smo podatek, da ste slikali.
G. Tone Furlan: Že kot otrok sem imel dar za risanje. Položen mi je bil v zibko. Ko sem šel v pokoj,
sem hodil v slikarsko šolo k slikarki Nuši Lapajne, kjer sem se učil risati. Imel sem točno zastavljen
cilj – t.j. narisati portret v pastelu. To se mi je zdelo dosegljivo. Ugotovil sem, da mi risanje
portretov res leži. Naredil sem jih precej. Na začetku smo delali portret dekleta, ki je poziralo.
Zdela se mi je zdolgočasena, jaz pa sem želel ujeti živahnost obraza. Zdelo se mi je bolje, da
naredim serijo fotografij in jih potem uporabim za psihološko študijo portretiranca. Tako lahko
pridem do nians portretirančevega značaja. Ko sem preučeval obraze, sem ugotovil, da obrazi niso
simetrični. Če zadeneš njihovo asimetrijo, potem je portret dober.
Vprašanje: Koga ste portretirali?
G. Tone Furlan: Prijatelje, prijateljice, kolege iz risarskih krožkov... Vseh portretov je zagotovo
dvajset: Ker sem večino portretov naredil po fotografijah, se portretiranci niso pritoževali. Ena od
portretirank je bila tudi vaša nekdanja učiteljica glasbe Marjana Dobovšek. Bila je vesela odličnega
portreta.

25

Vprašanje: Kaj pa znani Novomeščani? Gotovo ste jih veliko poznali.

G. Tone Furlan: Naš sosed, res dober sosed, je bil Severin Šali, slovenski pesnik in prevajalec.
Njegova žena je bila Perova Mici, ki je bila znana igralka novomeške amaterske gledališke skupine.
Tradicijo Perove gostilne nadaljuje njun sin Cveto Šali, znani novomeški glasbenik. Naš sosed je tudi
nekdanji novomeški župan Franci Koncilija. On je bil govornik na pogrebu mojega pokojnega sina. Za
prijazen govor sem se mu oddolžil z zelo uspelim portretom.

Vprašanje: Vam je kakšen del Novega mesta posebno pri srcu?

G. Tone Furlan: Včasih mi je bil všeč Kapitelj, ker je tam stanovalo moje dekle. Sicer pa se ne
morem odločiti. Center mesta v zadnjih letih obnavljajo, a premalo. Ker je brez posebnega
življenja, dejavnosti, je mrtev. Prireditev, kot je ob novem letu, je premalo, da bi pritegnile mlade v
center. Vse trgovine so šle na obrobje. Sem sicer član društva Novo mesta, a nisem aktiven.

Vprašanje: Ste kaj potovali?

G. Tone Furlan: Sem, veliko. Najdlje sem bil leta 1981 na Aljaski. Najeli smo kombi, imeli smo spalne
vreče, kuhalnik, sekiro, žago, napihljive blazine. Tri tedne smo bili tam in naredili smo okrog 9000
kilometrov. Moj pokojni sin, ki je bil star 15 let, je vsako uro pojedel sendvič. Ko je prišel nazaj, je
bil dva centimetra višji. Rad se spominjam tistega potovanja. Spomini nanj oživijo, ko gledam
dokumentarne oddaje o Aljaski po TV.

Tudi po Evropi sem bil veliko, največkrat v Londonu – obiske sem štel do 12, potem pa ne več. Vedno
sem šel rad tja. London je bil ljubezen na prvi pogled. Angleščino sem se naučil na tečajih in sam.
Dobro obvladam tudi pisanje. Nemščino iz šole sem pozabil.

Vprašanje: Vas je kdaj zamikalo, da bi se preselili kam v tujino?

G. Tone Furlan: Ko sem bil v Kanadi, me je zamikalo, da bi se preselil tja. Ampak takrat sem bil že
prestar. Za to moraš biti mlad, podjeten, moraš si upati tvegati. Če moraš iti, je odločitev veliko
lažja. Če pa že imaš eksistenco, je odločitev za nov začetek nekje drugje težka.

Vprašanje: Ste bili na naši šoli še kdaj po koncu svojega šolanja?

G. Tone Furlan: Ne. Moj sin je hodil na srednjo gradbeno šolo, hčerka pa je končala gimnazijo.
Danes je sodnica v Krškem. Sin, svetovno priznani vrhunski alpinist, se je žal smrtno ponesrečil na
tečaju za gorske vodnike v Mojstrovki. Pred tem je bil osemkrat v Himalaji, plezal je v Novi
Zelandiji in drugod, ponesrečil pa se je v naših gorah. Tudi z izgubo ljubega otroka se je treba
sprijazniti, se pobrati in iti naprej.

Vprašanje: Imate bogate življenjske izkušnje. Ste jih morda zapisali?

G. Tone Furlan: To ne, sem pa povabil muzealce na sprehod po Marofu. Spomnil sem se bunkerjev in
onadva sta si to, kar sem pokazal, zabeležila.

Vprašanje: Našli smo vas na facebooku. Vas moderni načini komunikacije pritegnejo?

G. Tone Furlan: To me zanima, kolikor potrebujem. Ne pretiravam z moderno tehnologijo.

Hvala za pogovor.
Pogovarjali so se Manca Judež, Izabela Požar, Lara Henčič, Naja Židan, Sara
Kotnik, Anja Putiš, Qendresa Kotorri, Urh Kovačič, Borut Hočevar, Tim
Lichteneger, Rok Bezjak, Nik Žunič, Elizabeta Kranjec.

Viri:
h p://www.dolenjskilist.si/media/arhiv-pdf/dl/1966/DL_1966_10_27_42-43_865-
866.pdf
h p://www.likovniatelje.com/uspehi.php
h p://www.lokalno.si/2012/10/18/85347/napovedniki/obves la/Simbioz_delavnice_ra
cunalniskega_opismenjevanja_starejsih__knjiznica_Mirana_Jarca__do_vkljucno_petka/
h p://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/?bid=394
h ps://groups.yahoo.com/neo/groups/ZGPMS/conversa ons/messages/1965
h p://www.novomesto.si/media/objave/priponke/2015/4/Sklep_stalisca.pdf
h p://cuvar.si/maketarstvo-skri -konjicek-med-zgodovino-tehniko-in-umetnostjo/
file:///C:/Users/Standard/Downloads/URN-NBN-SI-DOC-LB5UDM90.pdf
h p://saafww2photographs.yolasite.com/ernest-weddell.php

26

POTOVANJE SKOZI ŽUPANČIČEVO SPREHAJALIŠČE
NOVO MESTO
Posvečeno je
Otonu
Zupančiču. Bil je
slovenski pesnik,
prevajalec, drama k in
urednik revije
Ljubljanski zvon. Pisal je
poezije, otroške pemi in
dramska dela. Na
župančičevem sprehajališču lahko na klopcah opazimo
njegove verze.

KANDIJSKI MOST / STARI MOST

KIP MIRANA JARCA Kandijski most je ime za
železni most, ki
Miran Jarc je bil slovenski povezuje staro mestno
pesnik,pisatelj in jedro Novega mesta s Kandijo.
drama k. Rodil se je v Most prečka reko Krko na
Črnomlju in se kasneje preselil v NM, spodnjem delu Glavnega trga.
kjer je obiskoval gimnazijo. Pisal je
pesmi, prozo, dramske poskuse, BREG
kri ke in eseje ter kot avtor, igralec, violonist in vodja
sodeloval v slovenskem gledališču. Je stari del Novega
mesta. Na Bregu je
KAPITELJ živel večinoma revnejši
del prebilvalstva. Je ena
Je rimskokatoliška cerkev. najslikovitejših
Cerkev sestavljajo stolp, znamenitos Novega
ladja, prezbiterij in kripta. mesta. Ustanovjlen je bil leta 1786.
Zgrajena je v mešanem slogu.
Zgrajena je bila leta 1623. Posvečena je svetemu PKIP LEONA ŠTUKLJA
Nikolaju. osvečen je Leonu Štukju. Bil je
slovenski olimpijk, športnik in
ŠANCE, SREDNJEVEŠKO OBZIDJE atlet. Kip je bil postavljen leta
2015. Na olimpijiskih igrah pa jih je
Je prostor na vrhu osvojil 6.mesto.
starega
mestnega jedra. SVETI LENART /
Imenujemo ga tudi FRANČIŠČANSKA CERKEV
Kapiteljski hrib.
Zgradili so ga v Je rimskokatoliška cerkev.
15.stoletju. Služil je Ustanovljena je bila leta 1967.
kot obramba pred Ima š ri podružnice - Smolenja
Turki. vas, Gotna vas, Veliki Slatnik in Potov
vrh.

27

KIP MARJANA KOZINE IN OŠ CENTER
DRAGOTINA KETTEJA
zgodovini so
Drago n Ke e imeli ločeno
je bil sloveski
pesnik in Vdekliško in
pisatelj. Rodil se je na
Premu pri Ilirski fantovsko šolo.
Bistrici. Marjan Kozina Ustanovljena je bila pred
pa je bil slovenski več kot 80.le h. Je ena
skladatelj. Rodil se je v izmed najstarejših šol v
Novem mestu. Novem mestu.

MESTNA HIŠA GIMNAZIJA NOVO MESTO
ROTOVŽ
Je ena izmed š rih
Stoji na gimnazij v Novem
osrednjem delu mestu. Je druga
Novega mesta. najstarejša gimnazija v
Je kulturni znamenik Sloveniji. Ustanovljena je
državnega pomena. bila leta 1746.
Notri dela župan
Novega mesta, Gregor MIA PLUT, TINKARA LENART,VITO SAJE.
Macedoni

VODNJAK

Na tem
vodjaku je
verz
Ke ejove pesmi Na
trgu. Izdelan je bil po
zamisli arhitekta
Marjana Mušica.
Postavjen je bil leta1955.

KNJIŽNICA MIRANA JARCA

Poimenovana je
po Miranu
Jarcu. Bil je
slovenski drama k,
pesnik, pisatelj,
prevajalec. Knjižnica
je bila zgrajena 1946.

28

ZA LEPŠE NOVO MESTO

Tam na Dolenjskem stoji mesto, obkroženo z zeleno reko Krko, obdano s čarobnimi
hišicami na Bregu in z razkošnim mestnim jedrom. Nekateri mu pravijo Novo mesto, jaz
pa mu pravim dom.
Leta 1365 ga je Rudolf IV. Habsburški proglasil za mesto in imel je dobre razloge. Mesto je
namreč imelo dobro obrambo pred Turki in drugimi napadalci, pomagalo mu je pri prodiranju do
Jadrana in še bi lahko naštevali. Novomeščani smo bili delavni ljudje, ampak tudi iznajdljivi. Po
vsaki denarni, vojni ali drugačni krizi so se pobrali in iz nje prišli še močnejši. Kot na primer, ko
je iz trpljenja med prvo svetovno vojno in po njej nastalo kulturno-umetniško društvo
Novomeška pomlad. Zato tudi ni bilo presenečenje, da so se ravno na območju Novega mesta
razvila velika podjetja TPV, REVOZ, KRKA in ADRIA, ki še danes zaposlujejo večino prebivalcev
Dolenjske in predstavljajo Novo mesto kot slovensko prestolnico izvoza. Kljub trdemu delu na
kmetiji in v podjetjih Novomeščani dobro vemo, kaj je zabava in veselje, saj se po dobro
opravljenem delu radi odpravimo do zidanice, kjer nazdravimo z domačim cvičkom, narejenim po
dolgi tradiciji, in prisluhnemo veselim zvokom harmonike, kjer nikoli ne manjka pesmi Lojzeta
Slaka, ponosnega Dolenjca, ki je pesmi o Dolenjski ponesel po Sloveniji in tudi v svet, s tem pa
naredili Novomeščane za vedno ponosne. Tu pa so bili tudi mnogi drugi glasbeniki, pesniki,
pisatelji in na splošno umetniki, ki jih je mestece v objemu reke Krke prevzelo. Že stari Kelti so
se na novomeškem hribčku počutili varno in domače ter nam celo zapustili bogato zbirko situl, ki
krepijo pestro novomeško zgodovino, ta pa je shranjena in preučena v Dolenjskem muzeju.
Danes se meščani zbiramo na Glavnem trgu, kjer potekajo raznovrstni koncerti, praznovanja,
sejmi in športne aktivnosti, da bi naša druženja potekala čim bolj nemoteno, se občina trudi za
zaprtje Glavnega trga, kar bi pomenilo, da bi prostor dobil nazaj prvotno vlogo druženja in
zabave. To se mi zdi zelo pomembno, vendar upam, da bomo Novomeščani znali izkoristiti te
dobrine in se bomo radi zbirali na nostalgičnem Glavnem trgu.
V Novem mestu je veliko ljudi, na katere smo ponosni, in prav Novomeščani so tisti, ki delajo
mesto lepše. Mesto niso ulice, ceste,trgi … mesto so ponosni meščani, zbrani v skupnost, ki si
zaupa in gradi na razvoju svojega mesta in vselej najde pot iz težkih trenutkov. Na mladih svet
stoji! Torej smo mi tisti, ki bomo delali naše mesto ponosno in lepše.

Mija Kramar, 9. a

ZA LEPŠE NOVO MESTO

Če bi jaz bila predsednica vlade, bi Novo mesto spremenila tako, da bi se v njem več dogajalo.
V centru mesta bi uredila drsališče od 1. decembra do 28. februarja. Med počitnicami bi
organizirali koncerte vsak večer. V vseh tovarnah bi zmanjšala količino plinov, ki
onesnažujejo okolje. Vse stare in nepomembne zgradbe bi podrla in zgradila nove. Promet v
mestu bi zaprla in postavila več stojnic. Novo mesto bi povečala in vanj postavila lesene hiške, ki
bi poleti in pozimi koristile tujcem. Pozimi bi uredila tekaške proge med hiškami in ob reki Krki.
Poleti pa bi naredila sprehajalne in kolesarske poti. Novo mesto bi potrebovalo plavalni bazen, ki
bi bil zelo velik.
Reka Krka mi je všeč, vendar je v njej preveč smeti. Vsi se trudimo, da bi pomagali naravi,
vendar to ni mogoče, ker nas je premalo. Vseh divjih odlagališč je preveč, da bi jih očistili. Ko
hodim po Ragovem logu, se sprašujem: »Kaj ljudje delamo, da je vse polno smeti v reki Krki?
Zakaj še sploh spuščamo strupene dime, ki uničujejo ljudi in naravo? Zakaj imamo alkohol, če
nas omamlja? Kaj mi sploh delamo Novemu mestu? Ste se kdaj vprašali?«
Nekaj malega pa lahko storim za Novo mesto. Kadar bi hidila po Ragovem logu, bi pobrala
papirčke, ki jih odpihne veter. Ko bi srečevala ljudi, bi jih pozdravila, kot se spodobi.
Novo mesto mi je všeč, ker ima veliko pomembnih ustanov. Vesela sem, da v njem živim, saj je
zame najbogatejšo mesto. V njem lahko najdem polno zdravja, sreče in ljubezni do ljudi.

Jana Žibert, 4. b

29

30

ZA LEPŠE NAŠE NOVO MESTO

»Tiha in nema se vije krog mesta in ga objema kot ljubica zvesta ...«

Novo mesto, eno izmed najlepših slovenskih mest, je opisoval že Dragotin Kette. Dobro se
je zavedal lepote tega kraja, ustanovljenega leta 1365. Sprva ni bilo v njegovi okolici
ničesar, skozi stoletja pa se je razvilo do današnje podobe.
Novo mesto stoji na okljuku zaspane lepotice Krke, kar je ena izmed njegovih razpoznavnih
značilnosti. Obdaja ga sedem gričev, na katere smo se povzpeli že na pohodu v 5. razredu. Nad
osrčjem mesta se dviga Kapiteljski hrib, na katerem stoji znamenita kapiteljska cerkev. Okoli
njega se lahko sprehodimo po slikovitih ozkih uličicah, na robu katerih je naselje Breg. Zavite
ulice nas pripeljejo do Glavnega trga, na katerem je postavljen Kettejev vodnjak. Svoje mesto si
je tu izbrala tudi mestna hiša z županom.
Ponosna sem, da živim v tem lepo urejenem mestu, vendar menim, da manjkajo mesta, kjer bi se
lahko zbirali mladi. To bi lahko izboljšali tako, da bi naredili kakšen park ali center za mlade. V
njem bi se lahko družili po šoli ali čez vikend. Če bi postavili park, to ne bi bil le pridobljen
prostor za druženje, temveč tudi prostor, v katerem bi se lahko sprostili po napornem dnevu. Da
to ne bi bila le obveznost za občino, bi lahko k temu pripomogli tudi mladi sami. Lahko bi se npr.
enkrat na teden sestali in očistili ter uredili park. Tako bi bila zadovoljna komunala, ki bi ji bilo
treba skrbeti za en prostor manj, pa še mi bi se lahko ta čas družili in ga kvalitetno preživeli na
zraku.
Mogoče se moja želja ne bo uresničila, vendar bom še vedno vesela, ker lahko rečem, da
prihajam iz tega čudovitega mesta.

Lara Gašpar, 9. a

NOVO MESTO

Novo mesto lepo je,
to kaže kar vse.

Reka Krka ga obliva
in mu rožice zaliva.

Tu so našli situle,
na njih so pa zgodbice.

Narisane so slikice,
pa tudi kakšne pikice.

Na Loki je sladoled,
to povem ti, če si sladkosned.

Jaz raje imam tortice,
ki primerne so za prav vse.

Mali problem pa tudi tukaj je,
saj tu je onesnaženje.
Počistiti ga bo treba,
pa ne bo problema.

Glavni trg zelo je star
in Novega mesta dar.
Tja pridem vsak dan,

da se zabavam.

Jakov Lev Barbarić, 7. c

31

Janez Trdina Bajke in povesti o Gorjancih - zgodba o Gospodični

V petek, 5. 2. 2016, smo na naši šoli izvedli Kulturni živžav. V skupini učitelja Valterja
Rabiča smo obujali spomin na domače branje v 7. razredu; Janez Trdina Bajke in povesti
o Gorjancih. V tehniki egipčanskega reliefa smo narisali risbe, ki so sestavljale zgodbo o
Gospodični. Najprej smo narisali skice na papir A5 format. Potem smo risbe prenesli na glino in
izoblikovali relief. Vse slike skupaj tvorijo strip in hkrati zelo zanimivo zgodbo. Naučili smo se
veliko novega o glini in delu z njo in pa se tudi zabavali. Z pritiskanjem na glino smo pričarali
dolenjsko pokrajino in z natančnimi oblikami izrazili poteze grajske gospode. Slovensko
književnost smo z reliefi približali mladim, ki bodo sedaj z večjim veseljem posegali po knjigah
znamenitih pisateljev, kot je Janez Trdina, avtor gorjanske Gospodične.

Žana Gornik & Mija Kramar, 9. a

32

UTRINKI

NAŠE STOPINJE – glasilo Osnovne šole Center, Novo mesto

KULTURNI ŽIVŽAV
Noč tiha molči, svetel se dan budi...
Posebna izdaja ob 650. obletnici Novega mesta

Poročilo o delu v delavnicah so prispevali mentorji ter učenci
razredne in predmetne stopnje.

Literarno so ga obogatili učenci predmetne stopnje.
Mentorice: Urška Štupar, Zlata Valentič, Danica Rangus

Likovni izdelki so delo učencev predmeta
Likovno snovanje 1., 2.
Mentor:Valter Rabič
Fotografije: foto krožek
Mentorica: Mica Saje

Grafično oblikovanje glasila: Valter Rabič
Mentorica glasila: Danica Rangus

Izšlo v marcu 2016

33

ZA LEPŠE NAŠE NOVO MESTO REKA IN MESTO

Kakor napisal je pesnik Dragotin Kette V zlatem soncu obsijano,
že pred izumom rakete, z reko Krko je obdano,

se Krka vije krog Novega mesta včasih v belo meglo ali z roso odeto -
in ga objema kot ljubica zvesta. vedno zažari veselo.

Mi, otroci, bi se radi v Krki kopali Krka od gozdov zelena,
in s pomola vanjo na glavo skakali. v soncu zlata vedno vije se naprej.

Tega bi bili zelo veseli, In ne gleda v preteklost-
v vodi bi se super imeli. gre v življenju le naprej.

Problem so tudi kolesarske poti, Pa naj ovije vse ljudi ta zlati val
ker jih skoraj nič ni. in jih malo upočasni,
Če pa so že kakšne,
so približno takšne: ker preveč se jim mudi-
kakor mravlje
dolina, hrib in spet dolina,
da je še huje kot bankina. na neskočni poti smo vsi.
Pogosto prav zato na urgenci
kakšen kolesar pristane, Redkokdo se še ozre
saj zaradi padca ima hude rane. na bregove, med zidove,

Uredite nam, prosim, kolesarske steze, globoko v srce ljudi.
da ne bomo zamujali pouka, Čas tako beži in teče -

ko bomo hodili po mavčne obloge vse preveč hiti.
zaradi zlomljene noge.
Drobna ptica pa se ustavi,
Vozila bi lahko zunaj mestnega jedra pustili plete gnezdo, žvrgoli,
in se po njem peš sprehodili,
ker tam avtomobilski hrup s trudom dom si bo zgradila-
spravlja nas v obup. v upanju na lepše dni.

Pozimi bi se še naprej radi drsali na NEŽA ILOVAR, 7. c
drsališču,

medtem ko bi naši starši v Gostišču
pili kapučino …

in vsi bi se imeli - fino.

Eva Kocjan, 6. b