The words you are searching are inside this book. To get more targeted content, please make full-text search by clicking here.

Šolsko glasilo 2015/16 z izdelki naših učencev.

Discover the best professional documents and content resources in AnyFlip Document Base.
Search
Published by srecko.skube, 2016-06-30 03:02:30

Naše stopinje 2015/16

Šolsko glasilo 2015/16 z izdelki naših učencev.

Naše stopinje
2015/2016

OSNOVNA ŠOLA CENTER
JUNIJ 2016


Vabimo vas, da se sprehodite z nami po šolskem glasilu »Naše stopinje«, v
katero smo ujeli nekaj utrinkov iz življenja in dela na naši šoli v šolskem letu

2015-16.
Želimo vam prijetno branje in sproščujoče počitnice.

2


KAZALO VSEBINE

NA ŠOLI MALI SLATNIK SMO PRAZNOVALI..............................................................................4
MOJ PRVI ŠOLSKI DAN ...................................................................................................................5
JAZ ....................................................................................................................................................... 6
MORDA TUDI ŽABICE... ..................................................................................................................6
KADAR GORI, SE TI VEN MUDI ....................................................................................................7
VELIKO AKCIJSKO JAJCE...............................................................................................................8
PRAVLJICA O GROFU ......................................................................................................................9
ODŽENIMO SENCE.........................................................................................................................10
V DOBRO OTROK ...........................................................................................................................12
BODI SPREMEMBA, KI JO ŽELIŠ VIDETI NA SVETU (GANDHI) ...........................................15
NA SVETU SI, DA SAM SI SONCE IN DA S SVETA ODGANJAŠ – SENCE.............................17
UPANJE NA BOLJŠI JUTRI.............................................................................................................19
LIPA IN SMREKA ............................................................................................................................21
POMLAD NA DOLENJSKEM .........................................................................................................21
MOJA DOLENJSKA.........................................................................................................................22
KAKO PRIDE PESEM DO TEBE ....................................................................................................23
ZA LEPŠE NAŠE NOVO MESTO ...................................................................................................24
LE TI ME NAVDIHUJEŠ..................................................................................................................25
KDO JE SRČIKA V MOJEM ŽIVLJENJU?.....................................................................................26
LE TI ME NAVDIHUJEŠ..................................................................................................................27
ZAČNI. ..............................................................................................................................................28
KEKČEVA DEŽELA.........................................................................................................................29
POHOD V RAGOV LOG..................................................................................................................29
ZAKLJUČNA EKSKURZIJA V OLIMJE ........................................................................................30
NA IZLETU .......................................................................................................................................31

3


NA ŠOLI MALI SLATNIK SMO PRAZNOVALI

V jeseni 1935 je šola na Malem Slatniku začela s poukom kot dvorazrednica. Zato kar
celo šolsko leto praznujemo 80-letnico njenega delovanja. V goste smo povabili g.
Milana Baškoviča, to je sin prvega upravitelja naše šole. Povedal nam je nekaj o svojem
življenju v naši šolski zgradbi. Obiskala nas je tudi ga. Vida Zupančič Yebuah, ki je
bila tukaj učenka, vzgojiteljica in ravnateljica. Iz njunih pripovedovanj smo izvedeli
veliko novega o šoli nekoč.
Učiteljice so nam pripravile natečaj za šolski logotip in himno, ki ju do sedaj nismo

imeli. Ker radi ustvarjamo, smo se na to vabilo z veseljem odzvali. Od sedaj naprej
bomo na šolskih prireditvah ponosno peli himno, logotip pa bo krasil šolski hodnik.

Himna podružnične šole Logotip podružnične šole
Mali Slatnik Mali Slatnik

Spet v šolo smo vstopili
radostni, navdušeni,
da znanje bi dobili,
ga znali uporabljati.

Ščepec vzgoje, mera učenja,
žlička smeha, žlica sanj,
polna mera učenosti,
upov in pričakovanj.

Zmešamo vse v naša srca,
po trdni poti stopamo,
šola nam vse to pričara,

na Slatnik mi ponosni smo!

Zgodovino našo šole smo spoznavali ob izdelovanju časovnega traku. Naredili smo
tudi maketo današnje šolske stavbe. V šolo smo prinesli stare predmete, ki so nekoč
učencem pomagali pri pridobivanju znanja. Vse to smo razstavili na šolskem hodniku.
Pri krožkih pa smo se pripravljali na prireditev: učili smo se dramskih iger, petja pesmi

in plesnih korakov. Pri vsaki vaji smo se bolje odrezali. Tako smo se na prireditvah
predstavili dedkom in babicam, staršem, učiteljem matične šole Center, županu in
drugim gostom. Gledalci so bili nad videnim navdušeni, učiteljice pa so nas za nastop
pohvalile. Učenci in naše učiteljice smo v praznovanje 80-letnice vložili veliko truda,
zato smo na letošnji uspešno izvedeni projekt zelo ponosni.

Brina, Sara in Tjaž, 4. c

4


IZPOD NAŠIH PERES …

MOJ PRVI ŠOLSKI DAN

Komaj sem čakala, da stopim
čez šolska vrata. Končno sem to
dočakala. Doma sem se zbudila že
zelo zgodaj in ker sem imela še dosti
časa, sem še enkrat pregledala torbo.
Svinčniki, barvice, zvezki, učbeniki

so bili vsi na svojem mestu, v moji
novi šolski torbi. Samo še oblekla
sem se in hitro kot blisk skočila v

avto.
Juhu, mamica in očka sta bila

pripravljena in končno smo se
odpeljali. Med vožnjo so me začeli
oblivati čudni občutki, bilo me je zelo strah. Razmišljala sem o sošolcih, učiteljicah,
celo zvezki so se mi pojavili v mislih. Kaj če ne bom dobila nobenega prijatelja? Hotela
sem, da bi kar obranili in odšli nazaj domov, vendar očka in mamica seveda nista
pustila. Prispeli smo do šole, a ko sem jo zagledala se mi je zdela čisto nekaj drugega.
Na hodniku sem zagledala učiteljico, ki je povabila očka in mamico v telovadnico,
medtem ko sem jaz morala v razred, kjer me je sprejela učiteljica, ki vodi podaljšano
bivanje. Odprla sem vrata učilnice in pogledala naokoli. Zdelo se mi je, kot da sem v
grozljivki. Mize so bile strašljive bele barve, okna so spuščala piskajoč zvok in najhuje
je bilo, ko sem ugotovila, da so vsi sošolci, ki so bili že v razredu tujci. Na lice mi je
takrat pritekla velika debela solza. Stala sem pred razredom in čakala, saj nisem vedela
kaj storiti. Učiteljica me je z nasmehom pozdravila in me povabila k ostalim. Počasi

sem stopala po lesenem parketu, da ne bi na kaj stopila. Usedla sem se v krog, kjer smo
se med čakanjem na ostale igrali različne igre, da se bo bolje spoznali. Priznati moram,
da so bili vsi novi sošolci neverjetno prijazni in hecni, zato je strah izginil. Čez nekaj
časa je nekdo vstopil v razred. Upala sem, da bo kdo, ki ga že poznam in res, v razred
je stopila Katarina. Nisem in nisem mogla verjeti svojim očem. Bila sem zelo vesela.
Stopila je do kroga in se usedla zraven mene. V razred so nato stopili še Laura, Tanja,
Leon, Tilen, Črt in še veliko drugih. Na mizah so pisala imena in ker sem dobro poznala
kako se napiše moje ime, sem brez problema našla svoje mesto. Po pregledovanju
zvezkov smo se odpravili v jedilnico, kjer nas je pričakala velika torta. Še nikoli je
nisem pojedla s takim užitkom. Strahu ni bilo več in komaj sem čakala jutrišnji dan,
saj mi je šola postala zelo všeč. Na poti domov sta mi očka in mamica poklonila darilo,
ki me bo spominjalo na prvi šolski dan. Skupaj z bratcem smo odšli na sladoled in

pizzo.
Prvi šolski dan mi bo zavedno ostal v spominu. Z veseljem sem ta dogodek

pripovedovala svojemu bratcu, tako da on sploh ni čutil strahu, temveč je komaj čakal,
da stopi čez šolska vrata.

Zoja Gorše, 5. a

5


JAZ

Jaz malokdaj pijem čaj,
zato se vedno vprašam zakaj?
Danes sem za kosilo jedla golobičke,
pri tem pa nisem uporabljala žličke.

Moja sestra in brat sta pravi nadlogi
tudi, če pišem domači nalogi.
A še vedno ju imam rada,
ker sta prava mi zaklada.

Obožujem konje in sove,
vse živali, vsak dan nove.
Rada imam tudi naravo,
ker imam v njej vedno
neko avanturno odpravo.

Treniram tudi jahanje in atletiko,

kar pa spada pod gibalno estetiko.
V vse to sem veliko truda vložila

in pri sebi velik napredek naredila.

In tako vsak dan hitro mi mine,

zato sonce hitro spet znova zaide.
Ko pa nad našim zaselkom pade noč,
mi mamica in očka prideta zaželet lahko noč.

Tara Resnik, 5. a

MORDA TUDI ŽABICE...

Morda tudi mravljice,
gledajo pisane mavrice,

jih obožujejo,
v njih pravljice pripovedujejo,
medtem ko mala mravljica spi.

Morda tudi levček
v Afriki ima svoj hlevček.

V njem stanuje,
si tačke oblizuje,
oče lev pa ga varuje.

Maj Mihalič, 4. b

6


KADAR GORI, SE TI VEN MUDI

Nekega hladnega jesenskega jutra
se je družina Kovačič zbudila že
zgodaj zjutraj. Oče je kot
najstarejši član družine zakuril
ogenj v kaminu, saj je v hiši čutil
hlad. Oblekli so se, pojedli zajtrk,
si umili zobe in uredili pričesko.
Šest otrok se je pripravilo za v
šolo, eden pa za v vrtec.

Janko je bil najmlajši otrok, star
dve leti. Imel je najmanj izkušenj
in znanja, zato se je zgodilo nekaj
čisto nepričakovanega. Vzel je
dolgo vejico in jo vrgel v ogenj. Polovica vejice je gledala ven iz kamina. Nihče si ni
mislil, da bi dvoletni otrok naredil kaj takega.

Ker je bila ura že sedem, so se hitro odpravili v šolo, vrtec in službo. Mama je vžgala
motor avtomobila in z njim so odhrumeli v mesto. Ko so vsi odšli, je Jankova vejica
začela spuščati v hišo iskrice, kar ni bilo dobro. Nihče ni slutil, kaj se dogaja v njihovi
hiši.

Janko se je s težkim srcem poslovil od mame. Stopil v vrtec in se začel igrati s prijatelji.
Ko se je mama vrnila domov, je videla, da jim hiša gori. Hitro je začela iskati telefon,
vendar ga ni našla. Čez nekaj časa se je spomnila, da je včeraj dala telefon v Jankovo
torbo. Malo se je razjezila sama nase, ampak ni hotela izgubljati časa. Srce ji je močno
razbijalo. Hitro je stekla k sosedom, jim to povedala in vzela telefon, da je poklicala
gasilce. Ko jih je poklicala, se je spomnila tudi na muco Piko, kužko Daisy in na hrčka
Bobija, njihove hišne ljubljenčke. Ni vedela, če jih lahko sama reši, zato je prosila
sosede, če ji pomagajo. Tisti trenutek so že prišli gasilci. Začeli so gasiti hišo in ji
pomagali spraviti hišne ljubljenčke na varno. Na srečo se požar ni tako hitro razširil in
gasilci so ga lahko hitro pogasili. Sosedje so poklicali tudi njenega moža in kakor hitro
se je dalo, je prišel iz službe. Gledal je in se čudil, kako se je to lahko zgodilo.

Po rešeni akciji in koncu pouka, sta starša odšla po otroke. Ko so prišli domov, so se
otroci zelo začudili, kaj se je zgodilo z njihovo prekrasno hišo. Janko je vprašal mamo:
»Mama, zakaj se je to zgodilo?« Mama pa je odgovorila samo to: »Veste otroci, imeli
smo veliko srečo, saj nam ni zgorela cela hiša. Še večja sreča je bila pa ta, da nismo
bili v hiši, ampak izven nje. Zapomnite pa si še to, da kadar gori, naj se vam ven mudi,
saj je v primeru požara najbolj pomembno naše življenje.«

Špela Berger, 5. b

7


VELIKO AKCIJSKO JAJCE

Nekega dne se je naš predsednik Borut Pahor odpravil v gozd na sprehod. Tam je
zagledal gromozansko jajce. Odločil se je, da ga bo odnesel domov, saj je bil zelo
radoveden, kaj je v njem. Zvečer se je iz njega izvalila kokoš gromozanka. Borut jo je
zelo občudoval, ampak če bi jo pokazal v javnosti, bi to zagotovo uničilo njegov
političen svet. Odgnal jo je. Kokoš je bila zelo žalostna, zato je pobegnila v puščavo.

Borut je naslednji dan ugotovil, da je kokoška zraven vzela še kup materiala od
znanstvenikov in delavcev. Zanimalo ga je, s kakšnim namenom je ukradla vse te reči,
zato se je podal na avanturo. V puščavi je zagledal ogromno piramido v obliki kokoši.
Domneval je, da je last kokoške gromozanke, zato je brez strahu odšel pogledat. In
imel je prav, res je pripadala kokoški. Ampak edino, kar je bilo slabo, je, da je kokoš
imela celo vojsko majhnih kokoši. Ukazala jim je, da ga naj napadejo. Ampak to je bila
za Boruta mala malica. Boril se je s plišastim medvedkom po imenu Janez. Ko je
vstopil v piramido, je ugotovil, čemu je kokoš ukradla ves material. Sama je ustvarila
stroj, ki spremeni ljudi v majhne neumne kokoši. A Borut ni dovolil tega, saj je vendarle
predsednik. Poskusil je uničiti ta zlobni plan, a mu ni uspelo.

Prišel je helikopter poln kokoši, ki
so pobrale stroj in kokoš
velikanko. Ampak kakor vemo
vsi, kokoši ne znajo voziti
modernih helikopterjev, zato so se
zadele ob Burdž Kalifo, največjo
stolpnico na svetu, ki meri 828m.
Stroj je zato eksplodiral, kokoš
velikanka pa je bila močno
poškodovana. Zanjo je poskrbela
Azžknpolsh - agencija za živali, ki
nimajo pojma o letenju s
helikopterji.

Na ta dan je bil naš predsednik
zelo vesel.

Tien Suhorepec, 5. b

8


PRAVLJICA O GROFU
Živel je grof, ki je bil zelo bogat. Imel je
tri gradove, od katerih je bil prvi poln
hrane in pijače, drugi poln pohištva in
pribora, celo zlate čaše so bile v njem, v
tretjem gradu, kjer je živel sam grof, pa
je bilo polno zlata, diamantov in denarja.
Tako je živel dolga leta in kraljeval
mestu. Nekoč pa je v mesto prišel
siromak. Povedal je, da je v slabem
stanju in potrebuje pomoč zdravnika.
Prišel je grof in se delal, da nič ne vidi.
Siromak, ki se je sesedel na tla, mu je
proseče rekel: »Prosim, pokliči zdravnika, umiram. Vse ti bom poplačal.« In res je
prišel zdravnik ter ga ozdravil. Siromak je živel v vasi, grof mu je dajal jedače, pijače
in ugodje. Grof pa je vsakič vprašal, kako mu bo vrnil njegovo prijaznost. Siromak je
v hipu spremenil temo.
Čez čas ga je grof imel za prevaranta. Izgnal ga je iz mesta. Ko je grof prišel domov,
je opazil, kako čisto in urejeno je bilo v gradu. Takoj je vedel, da je to povračilo
siromaka.
Grofu je bilo žal. Poslal je svoje služabnike, da poiščejo siromaka. Ravno včeraj so ga
pripeljali v mesto. Imeli so gostijo, na kateri so jedli, pili in plesali sedem dni in sedem
noči.

Arne Bilbija, 4.b

9


EVROPA V ŠOLI …

ODŽENIMO SENCE

Bila sem v temnem gozdu,

meglice so se dvigale s tal, videlo
se je zelo malo, pa še to samo

takrat, ko se je mesec prikazal

izza oblakov. Grozljive sence so

se plazile mimo mene. Spet

popolna tema. Kje sem? Kje je
izhod? Nekje v bližini se je
zlomila veja. Slišala sem korake,
ki so se vse bolj bližali in neznane

glasove, ki so postajali vse
glasnejši in glasnejši. Stopila sem
korak nazaj za mogočno drevo, ki

mi je tisti trenutek dajalo edino
zavetje. V daljavi sem zagledala obris večje postave, ki se mi je bližal. Postalo me je

na smrt strah. Spreletel me je srh. Pognala sem se v brezglavi tek na slepo. Adrenalin
mi je preplavil telo, zato nisem čutila utrujenosti. Tekla sem kolikor so me nesle noge
in vseeno mi je bilo za vse praske in udarce, ki mi jih je povzročalo grmovje in trnje.
Skušala sem si rešiti lastno življenje. Kar na enkrat mi je zmanjkalo tal pod nogami.
Padala sem. Čakam na končni udarec. Popolno temo je prekinil blisk in top udarec.

Vsega je bilo konec.
Počasi sem se zbudila. Bilo je mrzlo, a vseeno sem imela potem obraz. V daljavi,

nad sabo sem zagledala svetlobo. S težavo sem se plazila proti njej. Trajalo je celo
večnost a je bilo moje edino upanje. Končno sem se rešila utesnjenosti in stopila na
površje. To je to. Rešitev. Ampak za kakšno ceno? Pogled na razkošje mi je pospešil
utrip. S hitrimi koraki sem stopala proti visokim stavbam polnim blišča. Zakaj se me
vsi izogibajo? Sem mar drugačna? Je pomembna obleka, barva kože, verska izpoved,
način razmišljanja? Saj smo vendar vsi ljudje.

Ozrla sem se stran. Spet nov šok. Na eni strani blišč, na drugi strani totalna beda,
izkoriščanje malega človeka. Peščica bogatinov, povezanih s politično elito, kroji
usodo lastnega naroda. Lahko kričim, vendar me nihče ne posluša. Nihče se noče
izpostaviti kot posameznik. Sama lahko le nemočno opazujem, kako človeštvo izgublja

svoje humane vrednote. Kje je meja? Se bo mar zgodovina ponovila?
Pohlep človeštvo vodi v pogubo. Prekomerno izkoriščanje narave in naravnih

bogastev povzroča naravne katastrofe. Temu pa sledijo lakote in vojne. Gre samo še za
dobiček. Do kam nas lahko vse to še pripelje? Je to začetek konca?

Zaslišala sem znan zvok. Je to moja budilka? Odprla sem oči in se ozrla okoli

sebe. Prostor se mi je zdel znan. Moja lepa, majhna, varna in topla soba. Oddahnila
sem si. To so bile samo sanje, ki mi dajo misliti o sodobnih težavah človeštva.

Najkrutejši, najhujši, najbolj tragičen, najsramotnejši in hkrati ignoriran problem
sodobnega sveta je vojna, ki se v tem času, ne glede na vsa prizadevanja razvitega sveta

10


samo še stopnjuje. To je temeljni problem, ki razkriva, kako so ljudje nepravični,
nepošteni, neenotni in nerazviti. Vsak misli, da je njihov narod najpomembnejši in
najboljši. Težave nastanejo, ko se ljudje ne spoštujejo med seboj.

Soočamo se z velikimi izzivi. Vsi hrepenimo po svetu s sožitjem med narodi in
brez meja, brez meja med ljudmi, kjer so sosedje res prijatelji in ne sovražniki in

možnost udejanjenja.
Slovenija ima težave. Nove izzive bo zmogla le, če se bodo tudi drugi narodi

zavedali enakosti in svobode ter to tudi upoštevali. Ljudje z jasnimi cilji in z

zavedanjem pripadnosti lastnemu narodu bodo lažje shajali v življenju. Na prvo mesto

moramo postaviti vrednote, kot so družina, enakost, domovina, odgovornost, svoboda
ter spoštovanje tako sebe kot drugih. Prijateljstvo, sožitje in strpnost nudijo človeku

osebno svobodo in srečo. To bi moral biti moto vsakega slehernega državljana, ne samo
Slovenca, kajti le-to vodi k obstoju človeštva.

Spoznavaj samega sebe. Ta zlati rek, ne velja le za posameznika, temveč za
celotni narod. Vsak narod se mora zavedati razmer, v katerih živi, se jim prilagoditi in
upoštevati spremembe. Poznati mora tudi svojo preteklost in preteklost naroda. Iz
skupne zgodovine pa zajemati moč v hudem boju za obstanek, vztrajnost v nesreči in
sreči. Modra navodila, kako si priboriti bodočnost, lepše življenje in boljše prihodnost.
Zato pravijo, da je zgodovina stroga in realna učiteljica življenja.

Z vsemi temi grozotami pa se moramo ukvarjati prav vsi, revni in bogati ter
mladi in stari. Nam pa te informacije pošiljajo mediji, ki poleg resnice večkrat povedo

še kaj takega, kar ni res in npr. problematiko z begunci še poslabšajo ter povečajo grdo

govorjenje in nestrpnost. Mediji naredijo vse, da je novica čim bolj gledana in brana.

Danes je to uspeh.

Mediji povečujejo nezaupanje

državljanov in slabše počutje samih

migrantov, ki so prav v tem času

množično prihajali v našo državo in
druge evropske države. Nekatere
države so jih sprejele z odprtimi vrati,
spet druge se jih poizkušajo znebiti na
vse načine. Meni se to ne zdi prav, saj
smo vsi enaki in zato moramo biti še

posebej strpni drug do drugega. Nikoli

ne vemo, to se lahko zgodi tudi nam, da

bomo izgnani, da bomo morali ''s

trebuhom za kruhom'', da se bomo
morali preseliti v tujo državo, tam pa

nas ne bodo radi sprejeli in bodo z nami

grdo ravnali ter o nas govorili slabe in
izmišljene stvari.

Ali je na svetu sploh še kaj

pozitivnega? Ja, je. Mi smo na svetu

zato, da odganjamo te sence.

Mojca Horvat Trunkelj, 9. b

11


V DOBRO OTROK

»Ko sem bila še majhna, sem vsak
dan premišljevala o tem, kako bi bilo,
če bi bila filmska zvezda ali slavna
pevka. Moji starši niso bili bogati.
Živeli smo v majhni hiši v vasi daleč
stran od mesta. V šolo sem hodila
peš, v prostem času pa sem pomagala
starejši gospe, da sem si s tem
denarjem plačala šolanje. V šoli

nisem bila priljubljena in tudi

prijateljic nisem imela. Res pa je, da

sem imela samo eno in to pravo

prijateljico Gabi, kateri sem lahko

prav vse zaupala. Bila mi je kot sestra, ki je nikoli nisem imela. Mislila sem, da sem
najbolj uboga punčka na svetu. In, ko sem že mislila, da se kaj hujšega ne more zgoditi,
se je nekega mračnega večera zgodilo prav to. Nekaj strašnega.

Zbudila sem se zelo zgodaj, saj nisem dobro spala. Preplavil me slab občutek kot, da
se bo zgodilo nekaj groznega. Odšla sem v kopalnico in zaslišala glasove. Počasi in
potiho sem odšla za glasovi. Pripeljali so me v kuhinjo. Skrila sem se za omaro in
poslušala. Slišala sem očeta, ki vpije in mamo, ki je jokala grenke solze. Takrat sem se
zavedala, da je nekaj hudo narobe. Stopila sem izza omare k mami in očetu. Mama me
je močno objela in mi dejala, da bomo odšli v Francijo. Spakirali smo in se še tisto noč
odpravili. Videla sem odhajati veliko ljudi, med njimi tudi mojo najboljšo prijateljico.
Stekla sem do nje, da bi jo objela. Mama je kričala naj se vrnem. Nisem je poslušala,
zato sem tekla naprej. Starša sta tekla za menoj in kričala moje ime. Jaz pa sem tekla
in tekla, dokler me ni ustavil neznan moški in me porinil na ladjo. Bilo mi je zelo hudo
in po licih so mi spolzele solze žalosti. Hotela sem jo le objeti in ji povedati, da ne

glede na to, kar se bo zgodilo, bo vedno ostala v mojem srcu.

Na ladji je bila množica ljudi. Bilo je veliko majhnih otrok, ki so jih mame držale v
naročju in jim v solzah pele pesmi, da so lahko zaspali. Otroci so bili lačni, žejni, vsi
so jokali. Spomnila sem se, kako bi bilo lepo, če bi zdaj cela družina sedela na postelji
in gledala televizijo ali se družila s prijatelji. Tisti trenutek sem hotela bili ob mami in
očetu, a sploh nisem vedela, kje sta. Iskala sem ju, a ju nisem našla. Kričala sem njuno

ime in jokala. Bila sem potrta. Potem sem zagledala mamo, ki je sedela v kotu. Sama.
Stekla sem do nje in jo objela. Nisem je hotela spustiti. Bilo bi mi zelo hudo, če bi jo
izgubila zaradi neumnosti, ki sem jo storila. Držala sem jo za roko in ji govorila, da bo
še vse v redu in da bo po koncu vojne vse, kot je bilo prej. Vendar v sebi nisem čutila
tako. Nato je prišel oče. V njegovih očeh sem videla, da je komaj zadrževal solze. Bil
je jezen, ker sem ušla, ampak njegova jeza se je prelevila v nasmeh. Hkrati je bil vesel,

da se mi ni zgodilo kaj hudega. Vsi trije smo objeti sedeli v kotu ladje in se pogovarjali
stvari, ki se jih doma nikoli nismo. Upala sem, da se ta vožnja ne bo nikoli končala, saj

mi je bilo prijetno.

12


Po večdnevni vožnji smo prispeli v

Francijo. Tam smo prestopili na

vlak, ki nas je odpeljal do mesta. Na

vlaku sem spoznala dekle s temno
rjavimi lasmi. Ime ji je bilo Neža.

Bila je lepa, lica so ji krasile pege in

zelo prijazna. Povedala mi je, da ne
najde svojih staršev. Zelo dobro sva
se ujeli. A najino druženje ni trajalo

dolgo, saj smo kmalu prispeli do

mesta. Tam je bil blazen nemir.
Neprestano so tulile sirene, žvižgale
so parne piščali in verige so rožljale.

Po mestu so se potikali sumljivi ljudje, goljufi in tatovi. Ulice, mostovi, ljudje vse je
bilo črno, umazano. Povsod se je cedilo umazano blato. Bil je dež in megla. Bliskalo
se je in grmelo. V mestu so bile hiše druga ob drugi. Bilo je polno nesnage, smeti in po
tleh so se valjali kovčki, blazine in cule. Ljudje so ležali na tleh in jokali. Ženske so
jokale, tarnale, tolažile otroke in molile, moški pa so preklinjali. Bilo je grozno. Hotela
se stran, saj tega nisem mogla več prenašati. Ljudje, ki so tam živeli so nas najprej
samo gledali. Nikomur niso pomagali, stali so in opazovali. Počutila sem se slabo. S
prstom so kazali na nas in vpili, naj odidemo nazaj od koder smo prišli. Starejše gospe
so nas tolkle s palicami. Obmetavali so nas s praznimi plastenkami in pločevinkami.
Ni jim bilo všeč, da smo prišli. Bila sem besna. Le kako bi se počutili oni, če bi bili v
takšni situaciji, kot smo bili mi.

Hodili smo po ozki ulici. Ljudje so me porivali naprej. Mama in oče sta klicala moje
ime, zato sem se ozrla in videla, da ju je neznan moški odpeljal v drugo smer. Hotela
sem nazaj, a so me ljudje porivali in vlekli v nasprotno smer. V očeh sem začutila solze
in v grlu velik cmok. Mamo in očeta sem želela videti, objeti in jima povedati, kako

zelo ju imam rada.

Komaj sem še stala, tako sem bila utrujena in lačna. Hotela sem vsaj kozarec vode.

Bila sem neprevidna in se zaletela v staro gospo. Za spremembo, je bila ta prijazna,
nasmehnila se je in mi zaželela
srečo. Vesela sem bila lepih

besed. Upala sem, da bomo

kmalu dobili hrano, saj sem bila
od dolge hoje že pošteno

sestradana.

Ko smo prispeli na cilj, sem
zagledala velik šotor. Okoli

njega je bilo veliko policistov in
varnostnikov. Počutila sem se
ujeto. Ukazali so, naj odložimo

svoje stvari in se drug za drugim
pomikamo proti šotoru. Svojih

13


stvari nisem želela spustiti, saj je bilo to

edino, kar me je povezovalo z domom. Dom
sem zelo pogrešala, pogrešala sem tudi šolo,
čeprav je nikoli nisem rada obiskovala. Vse
sem pogrešala, a najbolj mamo in očeta, za

katera sploh nisem vedela, kje sta. Upala sem,
da sta živa in zdrava in da bomo ob koncu

vojne spet skupaj in da bo tako, kot je bilo

prej.

V šotoru, kamor sem vstopila, je bilo veliko
ljudi. Možje so se prepirali in ustrahovali
ženske. Ženske so jokale in molile. Zelo malo
pa je bilo otrok. To me je začudilo. Le kaj se

je zgodilo z njimi? Usedla sem se v kot in
premišljevala. V meni so se pojavljala
različna vprašanja. Ali bom sploh preživela?

Kaj se bo zgodilo z mano? Ali bo kdaj sploh
še tako, kot je bilo nekoč? Kje sta moja
starša? Vprašanja so rojila po moji glavi in niso in niso mi dala miru. Na kar pa v senci
zagledam postavo, ki je hodila proti meni. Nisem se upala ozreti, bilo me je preveč
strah. Nekdo me je prijel za rame in me z vso močjo objel. Bila je Neža, prijateljica, ki
sem jo spoznala na vlaku. Bila sem je vesela. Pogovarjali sva se o različnih stvareh. Z
njo je čas mineval hitreje in skoraj sem pozabila, da sem več tisoč kilometrov od doma.
A kljub temu je bil kraj grozen. Ljudje so se tepli in kričali drug na drugega. Nekateri
so želeli pobegniti. Otroci, katerih staršev ni bilo v šotoru, so bili premraženi in
žalostni. Jokali so in jokali od jutra do večera. Dobili smo po tri obroke hrane. A to za
nekatere ni bilo dovolj, zato so nam otrokom moški grozili, da nas bodo pretepli, če
jim ne damo svoje hrane. Meni se je to zgodilo le enkrat, a takrat me je bilo močno

strah, da bi se najraje nekam skrila.

Minevali so dnevi in tedni. Čas se je iz dneva v dan bolj vlekel in želela sem si samo
domov. Nekega dne sem zagledala žensko, ki je bila drugačna od nas. Izstopala je
zaradi svoje urejenosti. Bila je zelo čedna in videti je bila še zelo mlada. Pristopila je
do naju z željo, da bi naju odpeljala v dom. Nisem vedela, ali je to dobro ali ne. Želela

sem si samo domov in nikamor drugam, zato sem se upirala in jokala. A jok mi ni
pomagal. Policist me je odnesel do avtomobila in je naju odpeljala. V domu je bilo še
veliko drugih otrok. Zelo lepo so naju sprejeli. Oblekli so me v topla oblačila. Celo

svojo sobico sem dobila. Spala sem v topli postelji. Dobila sem nove prijatelje ter
spoznala ljudi, s katerimi sem se lahko pogovarjala. Ni me bilo več tako strah, čeprav
ob meni ni bilo moje družine. Počutila sem se bolj varno in prijetno. Otroci smo se
igrali različne igre, tudi take, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo. Učili smo se
francoščine in angleščine, prav tako smo spoznavali njihovo kulturo.

Nekega popoldneva je k nam prišel lepo urejen par, ki si je močno želel otrok. Ker
nista mogla imeti svojih otrok, sta se odločila, da bosta enega posvojila. Nič jima ni
bilo mar, če otrok ni bil iz Francije. Važno jima je bilo le, da bosta imela nekoga, za

14


katerega bosta lahko skrbela in mu nudila
vso svojo ljubezen. Izmed vseh otrok sta
izbrala mene. Mene. Bila sem presrečna.
Hkrati pa mi je bilo žal za Nežo in za vse
ostale otroke, ki sem jih spoznala tukaj.
Ampak, že dolgo nisem bila tako srečna kot
v tistem trenutku. Že spet bom imela
družino, sem si mislila. Po licih so se mi
spustile solze. V tistem trenutku nisem
vedela ali od sreče, ker sem dobila novo
družino, ali od žalosti, ker mogoče nikoli
več ne bom videla svojih pravih staršev.
Poslovila sem se in z novimi starši odšla v
novi dom. Hiša je bila velika, lepo okusno
opremljena. Bila sta bogata. Nova starša sta
me lepo sprejela in začutila sem, da me imata zares rada. Nudila sta mi vse, kar sem
potrebovala, celo v šolo sem hodila. A ljudje v soseski me nikoli niso povsem sprejeli.
Velikokrat sem v mestu slišala govorice, da sta me vzela iz usmiljenja, in o meni so se
izmišljevali grde reči. Nekateri otroci v šoli so se mi posmehovali, ker nisem bila takšna
kot oni. Čeprav se je to zgodilo že več let nazaj, sem za večino ljudi ostala samo
begunka in nič drugega.

Vsako noč preden zaspim mislim na mamo in očeta. Čeprav sta lahko več kilometrov
stran ali pa sta čisto blizu, vem, da ju bom še videla. Tako pravi moje srce, in srce nikoli
ne laže.«

Želela bi si, da bi se vse begunske zgodbe razpletle v dobro otrok!

Lara Vrhovec, 9. razred

BODI SPREMEMBA, KI JO ŽELIŠ VIDETI NA SVETU (GANDHI)

Na svetu že desetletja divjajo vojne med državami, veliko ljudi je sestradanih, bolnih,
ogromno število nedolžnih ljudi umre vsak dan in diskriminacije je vse več. Jaz imam
to srečo, da nisem nikoli lačna, imam obleko na sebi in streho nad glavo, za kar sem
vsak dan bolj hvaležna. Ne morem in ne znam si niti predstavljati, kako se ljudje
spopadajo z grozoto in strašnimi življenjskimi pogoji, v katere jih je postavilo
življenje. Trpljenje je vse okoli nas, če si to priznamo ali ne. Čeprav sem prepričana,
da je Slovenija ena izmed varnejših držav, se mi zdi, da na tem svetu res nismo nikoli
in nikjer popolnoma varni. Res je, da tukaj ni vojn, vsaj za zdaj, število lačnih ni tako
veliko kot drugod po svetu, ampak se naša država že nekaj mesecev spopada z begunci
in različnimi oblikami diskriminacije, in vsi smo del tega.

15


Če si predstavljam, kako bi bilo, če bi bila jaz ena

izmed mnogih otrok, ki so vsakodnevno zlorabljeni, pa
nihče ne naredi nič za njih, če bi bila jaz ena
izmed milijon žrtev, ki jim je vojna vzela življenje, če bi

bila jaz tista, kateri so ukradli pravice, ali ena tistih
nedolžnih otrok, ki jih vsak dan zebe, so lačni in bolni,
pa jim nihče ne ponudi pomoči, ne vem, kako bi se

spopadla s tem. Bila bi jezna, mislila bi, da se mi dogaja
ogromna krivica, bila bi prestrašena, mogoče bi postala

depresivna in zaradi tega zbolela. Med vojno bi lahko
hitro izgubila družino. Svoje starše, sestro, babico in vse
prijatelje. Bila bi sama. V šolo seveda ne bi mogla hoditi,
velika možnost bi bila, da bi bila kdaj lačna in da bi me
zeblo. Vsi načrti, ki bi si jih delala za svojo prihodnost,
bi bili zlahka uničeni. Težko, da bi se kdaj spet postavila na noge ali živela samostojno
življenje, če ne bi imela dokončane šole in bi bila brez službe. Za pomoč bi se obrnila h

komu, ki ga vojna ni prizadela, k prijatelju ali odrasli osebi. Predstavljam si tudi, kaj
bi bilo, če bi bila jaz ena od beguncev. Če bi želela zbežati pred vojno, bi morala
zapustiti svojo domovino in oditi v drugo državo, kjer bi si želela živeti mirno življenje,
ki si ga vsak posameznik zasluži. Če bi prišla v novo državo, ne bi tam nikogar poznala.
Jezika, ki bi ga govorili, ne bi razumela in imela bi težave s tem, da bi se privadila na
nove običaje in kulturo. Stanovala bi v kakšnih prostorih, ki so namenjeni beguncem,
če bi bili pa te prepolni, bi bila brezdomka. Če bi imela možnost, bi čim hitreje
dokončala šolo in se zaposlila. Zdi se mi, da bi imelo veliko ljudi iz nove države
predsodke o meni, ker sem iz Slovenije. Z mano bi ravnali slabše, me imeli za
manjvredno in lahko bi bili žaljivi do mene.

V Sloveniji je trenutno nekaj tisoč beguncev in veliko ljudi je zaradi svoje
lastne nevednosti ter lastnega nezadovoljstva sovražno nastrojenih do beguncev.
Verjamem, da je med njimi veliko dobrih in tudi slabih ljudi, a se mi zdi nepošteno, da
jih imamo vse za teroriste, še posebej otroke. "Roka roko umije," bi rekla moja babica.
Vedno, še posebej ob takem času, moramo biti potrpežljivi, strpni, dobrodušni in odprti
novim stvarem. Občasno tudi gledam poročila, poslušam radio in spremljam socialna
omrežja. Velikokrat sem že slišala, da smo Slovenci zelo konservativni in ne

sprejemamo novih idej, kot smo pokazali na zadnjih volitvah za spremembo
družinskega zakona. Po drugi strani pa raje kupujemo tuje izdelke in se zgledujemo po

tujih idolih. Sama ne pripadam nobeni veri, zato ne razumem, kako so ljudje tako
nestrpni do drugih ver in kako lahko zaradi različnih verovanj nastanejo vojne. Vsaka
vera uči dobro, ljudje so tisti, ki izkoriščajo svojo vero v slabe namene. Ljudje bi
morali spoštovati to, da smo si med seboj drugačni, in se podpirati v različnosti.

Gledam politike, ki vsak dan obljubljajo nove rešitve in ideje za državo, a se mi
zdi, da ščitijo samo sebe in skrbijo le za lastne interese in osebna zadovoljstva.
Prepričana sem, da so politiki edini, ki so resnično krivi in odgovorni za vojne in
položaj, v katerem je država danes. "Lačen sitemu vse verjame." Veliko ljudi je
obupanih in verjamejo politikom vse, kar rečejo, čeprav so oni največji razlog, zakaj
so brez službe, zakaj so njihovi otroci lačni in zakaj mogoče nimajo zdravstvenega

zavarovanja. Opazila sem tudi, da politiki velikokrat krivijo druge ljudi za svoje lastne

16


napake, saj so redki tisti politiki, ki za svoja dejanja prevzamejo odgovornost.
Gospodarstvo je v Sloveniji precej slabo, saj je veliko mladih izobraženih ljudi

brez službe. Menim, da ima Slovenija veliko neizkoriščenega potenciala v
gospodarstvu, največ v turizmu in kmetijstvu. V službah se pa velikokrat izrazi to, da
so ženske pogosto manj plačane od moških. Na internetu sem prebrala, da vsaka ženska
zaradi spolne diskriminacije dela povprečno sedeminpetdeset dni na leto zastonj.

Ta podatek me je zelo presenetil, saj je velika možnost, da bom tudi jaz nekoč manj
plačana kot moji sodelavci, kar je zelo nepošteno. Jaz se trudim, da bi bila čim

bolj strpna do drugih ljudi in da se ne bi obremenjevala z nepomembnimi stvarmi. V
prihodnje si želim, da bi države oziroma politiki našli boljšo pot za reševanje težav, kar

bi nam omogočilo čim bolj mirno življenje.

Vsak posameznik lahko prispeva k boljšim odnosom med ljudmi s tem, da
spoštuje druge in je strpen do drugih ver, ras, spola, nacionalnosti in razmišljanja.
Lahko si le želim, da bomo nekoč vsi enaki, da bomo imeli enake pravice in dolžnosti.
Da se pa to uresniči, morajo otroke že v vrtcih učiti enakopravnosti med ljudmi, starejši

pa jim moramo biti za zgled.

Naja Židan, 9. razred

NA SVETU SI, DA SAM SI SONCE IN DA S SVETA ODGANJAŠ – SENCE
(Tone Pavček)

»Nenadoma se je v Siriji začela državljanska vojna. Mesto, kjer smo živeli, se je
spremenilo v eno najhujših prizorišč vojnih spopadov. Bombe so padale vsak dan,
ljudje so umirali in nihče ni naredil nič. Vsem se je to zdelo samoumevno. Mnogi so
se odločili in za vedno zapustili državo ter se napotili v Evropo, v upanju na nov
začetek.
Z mamo, očetom, starejšo sestro in že ostarelo babico smo živeli težko življenje v
majhnem kletnem stanovanje na obrobju mesta. Jaz sem zaključila vseh devet let
osnovne šole, sestra pa je bila zaposlena v podjetju. Starša sta se na vse pretege trudila,
da bi nama omogočila boljše pogoje za življenje, a bilo je skoraj nemogoče. Tudi moja
babica je bila že stara in hudo bolna. Ves čas je jemala tablete, ki so bile zelo drage, da
se ji stanje ne bi poslabšalo.
Nekega dne sva šli z babico na tržnico, starša pa sta
ostala doma. Na tržnici, sem med pogovorom s
prodajalko slišala že znan pok – pok bombe. Ko sem se
vračala domov, sem zagleda blok, v katerem smo živeli.
Nanj je padla bomba, zato je gorel v plamenih. Začela
sem kričati in jokati, saj je bilo tisto majhno, neudobno,

kletno stanovanje vse, kar smo imeli in za kar so moji
starši garali ure, dneve, mesece … Ognjeni zublji so
postajali večji in večji in preselili so se še na sosednje

stavbe. Ljudje so jokali, saj niso vedeli, kaj se je zgodilo
z njihovimi bližnjimi … Nenadoma pa me je prešinila
grozovita misel: se je mojim staršem in sestri uspelo
rešiti? Ozrla sem se in zagledala sestro, kako se
približuje. Že je ugotovila, kaj se je zgodilo, zato sem

17


prišla in jo objela. Tudi babica je
prišla k nama vsa objokana in nama

povedala, da ji je soseda, ki je

videla, kako je bomba padla na blok,
povedala, da sta bila najina starša
notri, ko so stanovanje zajeli rdeče-
oranžni plameni. Začela sem še

glasneje jokati. Jokala sem in jokala.

Ves svet se mi je zdel brez smisla.
Minilo je nekaj dni od nesreče in
babica je sprejela odločitev, da
gremo v Evropo, v Nemčijo k moji
teti. Vzeli smo še nekaj prihrankov iz banke, ki so nam ji zapustili starši, dokumente,
hrano in pijačo, nekaj oblek in babičina zdravila. Peš smo se odpravile do najbližje
avtobusne postaje in se z avtobusom podale iskat novo, boljše življenje. Težko se je
bilo posloviti od mesta, kjer sem živela s starši, kjer sem odraščala, imela prijatelje…
Ko je voznik pognal avtobus, sem glasno zajokala. V prsih sem čutila bolečo praznino.
Skupaj z ostalimi nas je voznik spustil malo pred mejo Sirije s Turčijo. Nekaj časa smo
čakali, saj se je tam nabralo mnogo ljudi, ki so želeli prečkati mejo. Vsi so bili različni,
a vsi z enakim ciljem – nov začetek v Evropi. V Turčiji smo pešačile kar nekaj ur, saj
smo morale varčevati z denarjem. Kar naenkrat pa je babici postalo slabo, saj ni več
jemala tablet, ker jih je zmanjkalo. Težko je dihala in mislila sem, da me bo zapustila
še ona. Tekla sem, da bi poiskala lekarno, a je ni in ni bilo. Vendar sem si rekla, kdor
išče, najde in res sem jo našla, kupila zdravilo in ga odnesla babici. Pot smo nadaljevale

z vlakom, kjer smo tudi prespale, vse do Egejskega morja.
Najprej nismo vedele, kako naj ga prečkamo, nato pa je moja sestra spoznala prijatelja,
ki je bil prav tako namenjen v Nemčijo. On nam je pomagal poiskati enega od mnogih
tihotapcev, da bi prečkale morje. Ko smo se morali vkrcati na čoln, smo plačale

ogromno vsoto denarja, a babica je menila, da je vredno. Jaz sem zelo oklevala, ko sem
pomislila na številne ljudi, ki so zaradi hrepenenja po boljšem, utonili v neznane
globine tega temnega, mrzlega morja, a nisem imela druge izbire. Čoln je bil prenatrpan
z ljudmi in imela sem občutek, da bomo utonili, a nisem imela več možnosti, da si
premislim. Ob vsakem večjem valu, mi poskočilo srce. Kar naenkrat pa se je nebo
potemnilo. Pripravljalo se je na neurje in v dobre pol ure je že močno deževalo. Otroci
in ženske so kričali od strahu, a na srečo smo bili že v bližini Grčije. Kmalu nas je ujela
grška obalna straža in bili smo na varnem.
Organizirali so nam avtobusni prevoz do meje z Makedonijo. Tam smo morali čakati
res dolgo, zato je med ljudmi začela vladati lakota. Tudi babici je začelo primanjkovati
vode, a so nam na srečo v Makedoniji dali hrano in pijačo, zato so bile naše težave
rešene. Čez Makedonijo so nas prepeljali z vlakom skupaj z drugimi begunci.
Ko smo prišle v Srbijo, so nas posedli po avtobusu in nas prepeljali do mejnega prehoda
s Hrvaško, vendar je avtobusu počila guma, zato smo morali prenočiti zunaj. Na travi
so nam pogrnili odeje in zaspale smo. Zbudila sem se ravno, ko je neki neznani moški
brskal po naših stvareh. Našel je denarnico in jo odprl ter pograbil ves denar, ki je bil
v njej. Začela sem kričati, da nam nekdo krade, zato je neznani moški stekel stran z

18


vsemi našimi prihranki v roki. Zbudila sem še
vse ostale, zato se je neki mladenič stekel za

njim, ga ujel in nam vrnil ves denar. Vse tri smo
se mu še dolgo zahvaljevale. Bile smo presrečne,

da nam je pomagal, saj je bil ta denar edina
možnost, da pridemo do moje tete v Nemčiji,
edina možnost za naš novi začetek.
Pot proti Nemčiji je bila še dolga, vendar smo
bili vsi že zelo na trnih. Pot skozi Srbijo,
Hrvaško, Slovenijo in Avstrijo je minila brez
večjih zapletov. Na vsakem mejnem prehodu
med državama so nas popisali, dobili smo tudi
hrano, pijačo in prenočišče. To je bilo prvič, ko
sem na postelji spala čisto sama, saj sem si jo v
Siriji delila s sestro. Bliže kot smo bili Nemčiji,
bolj sem bila vzhičena, v pričakovanju, kaj se bo

tam zgodilo in kako nas bodo sprejeli.
Končno smo prestopile mejo. Namenile smo se
proti moji teti v mesto Stuttgart. Šle smo z
vlakom in porabile še zadnji cent za vozovnice. V njeno hišo smo prišle peš in toplo
nas je sprejela. V Nemčiji smo zaprosile za azil.
To je bil nov začetek za vse tri. Bile smo vesele, a obenem prestrašene. V tamkajšnjem
mestu so nam, beguncem, organizirali tečaj nemščine, prav tako smo začele spoznavati
novo kulturo. Nekateri ljudje so nas toplo sprejeli, spet drugi so se iz nas norčevali in
nas zaničevali, vendar kljub temu smo imele druga drugo in to je bilo za nas dovolj.«
Na srečo to ni moje življenje. Kaj pa če bi bilo?

Patricija Kolegar, 9. razred

UPANJE NA BOLJŠI JUTRI

Človek je občutljivo bitje. Vpliv okolice je močan dejavnik v življenju posameznika.
Nekateri ljudje so bolj, drugi manj dovzetni za grozote, v primežu katerih se znajdejo.
To pomeni, da ista grozota na različne ljudje lahko različno vpliva.
Sebe lahko opredelim kot občutljivo osebo, kar pomeni, da vse, kar se mi pripeti, se
me dotakne, na meni pusti nekakšen pečat.
V primeru, da bi se znašla v primežu vojnega ali političnega spopada, recimo
teroristični napad, bi to povzročilo, da bi se v meni prebudil velik strah. Nič več ne bi
svobodno hodila po ulicah. Vsak korak bi bil ustrahovan. Verjetno bi se večino časa
zadrževala doma v krogu družine in najbližjih. Morda bi se znašli v zaklonišču, kjer bi
bili varnejši. Mislim, da vsi vojni spopadi odvzamejo svobodo izbire ali svobodo
nasploh. Po drugi strani pa močno vplivajo na večjo čustveno povezanost med ljudmi,
ki se imajo radi. To pomeni, da vojno stanje tako ločuje ljudi med seboj, kakor jih tudi
združuje oziroma povezuje.
Človek kot posameznik nima nobenega vpliva na večino grozot, ki se odvijajo po svetu.
Vse te grozote močno posegajo v osnovne človekove pravice. Marsikaj ni pravično, pa

19


se kljub temu dogaja. Recimo, na
Kitajskem se v veliki meri izkorišča

poceni delovna sila otrok, kar se mi
zdi zelo krivično in nedopustno. V
primeru, da bi se sama znašla v takšni
situaciji, ko bi morala že kot majhna

deklica delati v tovarni, bi popolnoma
izgubila voljo do življenja. Ne

razumem, kako se lahko v tako
razvitem svetu kaj takšnega dogaja.

Mislim, da je to stvar politike in da bi
moral svet Kitajski in drugim državam prepovedati izkoriščanje otrok za delovno silo.
Takšno ravnanje bi bilo potrebno kaznovati!
Na svetu je ogromno število držav. Nekatere med njimi se nahajajo na področjih, ki so
politično, gospodarsko in tudi versko bolj razvite, medtem ko so druge manj. Že v
Evropi poznamo velike razlike v delovanju in strukturi posameznih držav. Naprednejše
države imajo zelo dobra razvito gospodarstvo, kar se kaže predvsem v večjih
možnostih za zaposlitev in napredovanje. Tudi na področju vere so bolj odprte, to
pomeni, da te nihče ne obsoja glede na tvojo versko prepričanje. Veruješ lahko, v
karkoli želiš. S tem se dokazuje verska svoboda. Zaradi terorističnih napadov, ki so se
pripetili v zadnjem času, se mi zdi, da bi lahko prišlo v določenih državah do večje
nacionalne nestrpnosti, čeprav je trenutno ni.
Rodila sem se in odraščala v eni izmed balkanskih držav, na Kosovu. Kosovo se je leta

2008 oblikovalo v samostojno enoto. Versko smo dokaj raznoliki, kar pomeni, da ne
prevladuje ena sama vera, ampak jih je več. Ampak vseeno mislim, da prave verske
strpnosti ni, saj če bi prišel človek iz daljne dežele s svojimi verskim prepričanjem, ki
ga pri nas ni, ga ne bi sprejeli ravno odprtih rok. To pomeni, v moji domovini ni takšne
strpnosti, kot je v velemestih držav Evrope.

V Slovenijo sem prišla leta 2012. Ni enostavno, ko moraš iz domovine. Doma so ostali
vsi sorodniki in prijatelji, ki so mi bili zelo blizu. Včasih jih zelo pogrešam. Sam način
življenja ni zelo drugačen, vendar v Sloveniji je več možnosti za zaposlitev, kar
pomeni, da se lahko lažje in lepše živi. Ob prihodu v Slovenijo mi je največjo bojazen
predstavljal jezik in pomisel na to, kako me bodo sprejeli v šoli in v okolju, v katerem
se bom gibala, na primer med prijatelji. Čas je pokazal, da je bil moj strah odveč, ljudje,

ki so dobri po srcu, so me kot tujko lepo sprejeli, rodilo se je tudi nekaj novih

prijateljstev. Pa vendar vsi Slovenci niso tako zelo strpni do nas tujcev. Marsikaj dobim
občutek, da koga zmoti, ker ne govorim odlično slovensko ali ker nisem rojena v
Sloveniji. Po drugi strani pa vem, da je to samo začasno, saj zelo napredujem v učenju
slovenskega jezika. Povsod po svetu živijo dobri in slabi ljudje, tako da nikomur ne
zamerim, osredotočam se na tiste ljudje, ki mi vlivajo pozitivno energijo in upanje na
boljši jutri.

Erjona Bislimi, 9. razred

20


MLADI PESNIKI …

LIPA IN SMREKA
Nekega dne vpraša Lipa:
"Ej, Smreka, kako si?"
Reče smreka:
"Dobro, Lipa, pa ti?"

Pa ji Lipa odgovori:
"Ej, Smreka kdo ti dela tako špičaste
bodičke?"

"Frizer, frizer, kdo pa drug! Kdo pa tebi
naredi lepo srčasto krošnjo?"

"Mati, mati mi naredi tako srčasto
krošnjo!"

Tanja Teinović, 5. b

POMLAD NA DOLENJSKEM

Bežim pred senco in hrupom - pred samoto in obupom.
Stran od hitenja, stran od vrvenja
… pred neznanim koncem.

Zaprte oči in moje dlani v pesteh - vse naokrog pa češnja cveti.
Ptice žgole, a jih ne slišim, narava cveti, pa ne spregledam
… takrat se ustavim.

Na sinjem nebu drobna ptica leti proti soncu - v neznano.
Veter jo nese na belih perutih
… letenje je pticam darovano.

Tudi jaz bi rada letela - čez širne poljane, čez njive zorane.
Na nebu preprosti beli oblaki - zazrem se vanje
… ljudem so darovane sanje.

Zala Ilovar, 7. c

21


MOJA DOLENJSKA

Pastirske piščali so pele o njeni lepoti,
ob delu, setvi in žetvi so pletle se zgodbe.
Ko kmet žuljavih rok vzel v roke je plug,
otroci so bosi tekali naokrog.
V molitvi rožnega venca,
pod večer, ko potihnil je zvok,
ko se ustavi delo pridnih rok,
ob peči na klop je posedla družina.

V vonjavah poletja, svežega cvetja,
polna, buhteča, sred sveta in leta,
zlata, bogata in nežna pšenica nagiba svoj klas.
Za tem pa v jeseni življenja, medenja,
brenčanja čebel in žgolenja,
sred polja cvetela je ajda.

Kje zdaj tista prezlata so polja s polnimi klasi
pšenice,
ki zibali so se v vetru,
in povsod naokrog še hodile so vile in palčki,
le kam so se skrile meglice?
So tudi ptice mar že odletele
in krila svobodno razpele?
Le kam šel je deček, ki mat' so ga zibal',
mu pel', mleka dajal' in kruha v popotno torbo za v svet?

Klasi zdaj niso več zlati, med njimi stoji stara mat',
ki čaka na tisto pomlad, ko zopet objela bo sina,
ki v svet je odšel še ves mlad.
Se ptice mar vrnejo spet, kdo slišal bo njihov šepet?
Saj mat' so nam rekl', da v srcu za vedno ostane pomlad
in meglica le grenka je žalost, ki goro objema.

Pa nekoč se bo vrnil njen sin,
s seboj bo prinesel pomlad –
in njiva bo spet zazorela.

Neža Ilovar, 7. c

22


KAKO PRIDE PESEM DO TEBE
Pesem se ponavadi sestavi
kar v pesnikovi glavi.
Pesnik najprej rime skuje
in nato pesem oblikuje.
Lahko piše o soncu ali oblakih,
o bedakih ali junakih.
Rime nato v vrsto postavi
kakor na razstavi.
Potem pesnik pesem na papir napiše,
ilustrator pa zraven še kakšno risbo
nariše.
Nato pesem v knjigo pride,
knjiga pa na prodajne police oddide.
In potem to knjigo nekdo kupi.
To si ti.
Tako ti ta pesem odslej v ušesih zveni.
Morda ti celo življenje spremeni.

Eva Kocjan, 6. b

23


ZA LEPŠE NAŠE NOVO MESTO

Kakor napisal je pesnik Dragotin Kette
že pred izumom rakete,
se Krka vije krog Novega mesta
in ga objema kot ljubica zvesta.

Mi, otroci, bi se radi v Krki kopali
in s pomola vanjo na glavo skakali.
Tega bi bili zelo veseli,
v vodi bi se super imeli.

Problem so tudi kolesarske poti,
ker jih skoraj nič ni.
Če pa so že kakšne,
so približno takšne:
dolina, hrib in spet dolina,
da je še huje kot bankina.
Pogosto prav zato na urgenci
kakšen kolesar pristane,
saj zaradi padca ima hude rane.

Uredite nam, prosim, kolesarske steze,
da ne bomo zamujali pouka,
ko bomo hodili po mavčne obloge
zaradi zlomljene noge.

Vozila bi lahko zunaj mestnega jedra pustili
in se po njem peš sprehodili,
ker tam avtomobilski hrup
spravlja nas v obup.

Pozimi bi se še naprej radi drsali na drsališču,
medtem ko bi naši starši v Gostišču
pili kapučino
in vsi bi se imeli fino.

Eva Kocjan, 6. b

24


LJUBEZENSKE …

LE TI ME NAVDIHUJEŠ

Sprva nisva se poznala,
nato naredil si korak,
a kmalu sva oba dognala,
da vse razblinilo se bo v zrak.

Najprej vse bilo je krasno,
super sva imela se,

potem pa je postalo glasno,
ves čas prepirala sva se.

Mislila sva, da se bo uredilo,
zatiskala sva si oči,

takrat vse se je zdrobilo,
nisi več imel moči.

Ti našel si si drugo,
srečna sta izgledala,
jaz najokala sem strugo,
ljubosumje skrivala.

Takrat se je zgodilo –
med vama konec je bilo,

meni se je posvetilo,
spet upanje se je pojavilo.

Pod moje okno si prišel,
novo upanje mi dal,

nato pa znova si odšel,
grenak občutek je ostal.

Zdaj se niti ne pogledava,
pogovarjava se nikdar več,
vem, da se oba še ljubiva,
vendar vse odšlo je preč.

Ti bil edini si navdih!
Zate bi še vedno dala zadnji dih!
Želim si, da bi ti to lahko priznala …

A zopet – tujca sva postala.

Lara Gašpar, 9. a

25


KDO JE SRČIKA V MOJEM ŽIVLJENJU?
Kdo se pojavlja v sanjah mojih?
To ni princ, ki na belem konju hiti!
Komu namenjaš iskriv pogled v očeh svojih?
To ni moj oče, ki me zjutraj nežno budi!
Kdo mi zjutraj nameni najslajši poljub?
Ne, to ni mama, s toliko ljubezni!
Kdo nikoli ne pride k meni brez praznih obljub
in sedi ob meni v času bolezni?
Kdo se je vedno pripravljen igrati?
Ne, to ni nadležna sestrica!
Kdo si najraje želi v objemu mojem zaspati?
To si ti, MOJA NAJBOLJŠA PRIJATELJICA!
Hvala, ker si stopila v moj vsakdan
in mi življenje povsem spremenila.
Ti, MOJ KUŽA, si mi zvesto predan,
največje bogastvo s teboj sem dobila!

Ema Srebrnjak, 7. a

26


LE TI ME NAVDIHUJEŠ

Tvoje oči so kot sonce žareče,
kot biser bleščeč,
kot ogenj goreč,
košček vesolja.

Tvoj nasmeh je kot prvi jutranji sončni žarek,
ki prebudi zaspano dolino
in prežene vsako temino.

A tvoj pogled ni namenjen meni,
tvoj obraz obrnjen je v drugo smer,

k deklici tvoji, edini in eni,
sreče, veselja tvojega vir.
Ona se tebi prikupno nasmiha,
ona se s tabo spogleduje stalnó,
njena usta od rdečice so tiha,
od gledanja tega mi je že slabo.

Gledal si za mano,
zdaj gledaš za njo,
ljubosumje hudo daje me,
naj se trudim kakor hočem,
naj se lažem sebi, drugim,
da mi všeč več nisi, ne,
nekako iz glave ne spravim te.
In zdaj ne vem, kaj naj storim;
a v zemljo naj zakopljem se,
a v morje naj se potopim,
ker le ti navdihuješ me?

Marta Pirnar, 8. a

27


ZAČNI.
Stopi pod balkon,

izpovej vse.
Ali pa vsaj na kolena,

potrudi se.
Dokaži, da sem tvoj navdih

in ne le mimobežnica.
Tudi ne kratek stik,

temveč večna srečnica.
Nisem Julija, Sneguljčica niti Bogomila,

tvoja sem in to edina.
Nisi Romeo, Jackie Chan niti Justin Bieber,

moj si neizpodbiten.
Če rečem, da te ljubim,
je to resnica pa tudi pravica,
saj ljubiti prepovedano ni,

zato kar … ZAČNI.
Mija Kramar, 9. a

28


DOŽIVELI SMO …

KEKČEVA DEŽELA

Zgodaj zjutraj smo s šolo odšli na
avtobusno postajo. Tam nas je
čakal avtobus. Vstopili smo vanj in
se odpeljali proti Kekčevi deželi.
Vmes smo se enkrat ustavili. V
avtobusu sem sedela zraven
Marjana in v zadnji vrsti. Ko smo
prišli na postajo, nas je naprej
peljal Bedancbus. Ko smo prišli v
Kekčevo deželo, nas je najprej
vodila vodička. Šli smo v gozd in rešili Mojco iz pasti Bedanca. Potem nas je Mojca
vodila naprej. Šli smo k Brinclju in se spustili po toboganu. Nato smo srečali Kekca,
ki nas je vodil naprej. Šli smo v njegovo kočo in se malo pozabavali. Potem smo šli do
Pehte in popili slasten čaj in pecivo za pogum. Potem smo šli nazaj proti Bedancbusu,
ki nas je odpeljal nazaj do našega avtobusa in se odpeljali v Novo mesto. Ko smo
prispeli, sem sama odšla domov in tako se je ta dan končal.

Amber Ivana Erenda, 2. B

POHOD V RAGOV LOG

V torek, 7. 6. 2016, smo imeli pohod v Ragov log. Šli smo po Kandijskem mostu na
igrala. Pred Ragovim logom smo se zopet ustavili, kjer smo poslušali zgodbo o hudiču
in pogumnem meščanu, ki sta se bojevala. Po napeti zgodbi smo zavili v Ragov log.
Nekaj časa smo hodili in našli primeren prostor za počitek. Pomalicali smo in se šli
igrat. Po igri smo se učili o naravi. Učiteljica Majda nas je naučila, kako se rešiti iz
gozda, če se zgubimo. Malo smo poslušali naravo in šli na most in v šolo na
popoldansko malico. Še prej pa je vsak izžrebal bombon.
Lepo smo se imeli in ta dan bi radi ponovili!

Ela Zagorc, 2. A

Danes sem izvedel pravljico o Ragovem logu. Zdaj vem, kje je nekoč stal stari most.
Ženske so prale perilo na leseni ploskvi, podobni splavu. Spoznal sem beli gaber.
Izvedel sem, da topol raste ob vodi.

Leon Lapanje, 2. B

Danes smo šli v Ragov log. Na poti mi je bila všeč lipa. Všeč mi je bila, ker je bila
velika. Mojo pozornost je pritegnila tudi hudičeva jama. Še posebno mi je bila všeč
njena lesena streha. Ali je bilo tudi tebi všeč v Ragovem logu?

Žiga Pincolič, 1. B

29


ZAKLJUČNA EKSKURZIJA V OLIMJE

V sredo, 18. 5. 2016, smo se
četrtošolci podali v Olimje.

Voznik nas je najprej popeljal
do Dežele pravljic in

domišljije, kjer stoji koča pri

čarovnici. Tam smo imeli

prvo postajo za malico.

Sprehodili smo se po kratki
gozdni potki polni pravljičnih
junakov iz zgod večih držav

kot so slovenski Butalci in
švedska Pika Nogavička. Po

potki smo hodili v dveh

skupinah, na cilju pa smo si
lahko kupili najrazličnejše

stvari kot so svinčniki, obeski, skrinjice…

Po zabavi v Deželi pravljic in domišljije nas je avtobus popeljal na Jelenov greben, kjer
smo najprej nahranili košute, potem pa nas je prijazna gospa popeljala v Jabolčni park,

kjer smo imeli najprej delavnico Glina je zdravilna. Gospod, ki je po poklicu umetnik,

nam je pokazal, kako se dela iz gline, potem pa smo si lahko sami izbrali, kaj bi naredili.
Izdelke smo prinesli v šolo, kjer jih bomo spekli v peči in vzeli domov.

Po delavnici Glina je zdravilna smo imeli drugo delavnico Eno jabolko na dan, odžene

zdravnika stran. Imeli smo 5 skupin. Morali smo izbrati vodjo in ime skupine. Narediti
smo morali plakat o Kozjanskem jabolku, še prej pa smo si ogledali kratek 15-minutni
video o Travniških jablanah. Vsi smo bili izenačeni. Zato smo vsi dobili magnet v

obliki jabolka z napisom 'Jelenov greben'. Potem smo imeli dolgo pavzo za malico,
seveda pa smo se tudi igrali na dveh igriščih. Nato smo peš krenili proti samostanu,

kjer nam je gospod predstavil zgodovino samostana, cerkve in stare lekarne, ki je v
enem od obrambnih stolpov. Všeč nam je bil tudi majhen ribnik ob samostanu, v
katerem so plavale različne

ribe, notri pa je bilo polno

kovancev. Nato smo se napotili
proti čokoladnici, kjer smo si

lahko kupili najrazličnejše

čokolade od kroglic do
čokoladnih lizik in bonbonier.

Pred samostanom nas je čakal

avtobus, ki nas je peljal domov.

Naša vožnja domov je ob

obujanju spominov in

klepetanju hitro minila. Imeli smo se lepo.

Maj Mihalič, 4. b

30


NA IZLETU
Včeraj sem šel v Olimje. Najprej sem šel na jelenov greben. Tam sem hranil jelene.
Potem sem izdeloval iz gline. Naredil sem vrč. Potem sem šel v trgovino. Kupil sem si
obesek za ključe. Nato smo šli k čarovnici v deželo pravljic. Bilo je zelo lepo. Potem
sem šel v čokoladnico. Kupil sem čokolado.

Samo Tratar, 1. c

Želimo vam prijetno počitniško branje

31


Pri izdelavi glasila smo sodelovali:

Vsebina

Učenci literarno-novinarskega krožka razredne stopnje,
mentorica: Manca Pezelj Berger;
za predmetno stopnjo
mentorica: Danica Rangus.

Slike

Izdelki učencev likovnega krožka,
mentor: Valter Rabič.

Fotografije

Foto krožek,
mentorica: Mojca Saje.

Oblikovanje

Srečko Skube

Novo mesto, junij 2016

32


Click to View FlipBook Version
Previous Book
Adjacent Lot Disposition Program - Michigan
Next Book
Disc Replacement Adjacent to Cervical Fusion